Jedro

Tožba z zahtevkom za razveljavitev pogodbe je oblikovalna in ne ugotovitvena tožba. Pravni interes za oblikovalno in dajatveno tožbo se domneva.

Če gre za ugotovitveno tožbo in tožnik ni izkazal pravnega interesa zanjo, tožena stranka in sodišče prve stopnje pa sta to prezrla, pritožbeno sodišče ne sme po uradni dolžnosti razveljaviti sodbe in tožbe zavreči.

Izrek

Reviziji se ugodi in se odločba sodišča druge stopnje glede toženca razveljavi in v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo v razmerju do toženca, da se darilna pogodba, sklenjena med tožnikom kot darovalcem in tožencem kot obdarjencem 16.9.1996, razveljavi.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo, tako da je tožbeni zahtevek zavrglo. Zavzelo je stališče, da gre tu za ugotovitveni zahtevek, torej za ugotovitveno tožbo po 187. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), za katero mora tožnik izkazati pravni interes. Tega tožnik ni izkazal, kar bi lahko storil tudi tako, da bi vložil dajatveno tožbo z zahtevkom za izročitev oziroma vrnitev podarjene nepremičnine v last in posest. Proti tej odločbi je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da je njegov zahtevek oblikovalni. S tem, ko Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa izpodbojnost pogodbe in dovoljuje takšno tožbo, je že priznana pravnovarstvena potreba.

Razveljavitev darilne pogodbe zahteva, da bi spet postal solastnik stanovanja in da bo lahko uveljavljal razdružitev solastnega premoženja. Tako ni potreben dajatveni zahtevek. Nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo pritožba zavrnjena, ali pa naj se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožnik je vložil zoper toženca tožbo z zahtevkom za razveljavitev darilne pogodbe. Teorija in sodna praksa sta tožbo s takšnim zahtevkom poimenovali kot konstitutivno, torej oblikovalno tožbo. To je takšna, s katero želi tožnik ob posredovanju sodišča povzročiti spremembo nekega pravnega stanja. Ali prenešeno na ta primer: tožnik želi doseči vzpostavitev lastninskega razmerja, kakršno je obstajalo pred sporno darilno pogodbo. Torej nikakor ne gre za ugotovitveno ali deklaratorno tožbo, ki jo zakon posebej ureja (187. člen ZPP/77). Pri tej gre za to, da se avtoritativno in dokončno ugotovi, da (ne) obstaja neko pravno razmerje. Ta torej ne spreminja niti ne ustvarja novega pravnega razmerja. Pritožbeno sodišče je potemtakem zmotno štelo, da gre v tej zadevi za ugotovitveno tožbo in z njo zmotno povezalo vprašanje pravnega interesa za vložitev tožbe. Res je pravni interes procesna predpostavka za sleherno tožbo, torej tudi za dajatveno in oblikovalno, vendar ni absolutne narave. V takšnih primerih se pravni interes domneva in ga tožniku ni treba posebej izkazovati. Tako tudi v tem primeru tožniku ni bilo treba dokazovati pravnega interesa, ker mu materialni zakon sam nudi možnost izpodbijati pogodbo zaradi zmote (drugi odstavek 61. člena oziroma 112. člen ZOR). Toda celo, če bi šlo za ugotovitveno tožbo in tožnik ne bi izkazoval pravnega interesa zanjo, sodišče pa bi to prezrlo in o stvari meritorno odločilo, ne bi šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po drugem odstavku 354. člena ZPP/77, na kakršno sicer pazi sodišče po uradni dolžnosti. Tudi sicer ni videti razloga, da bi pritožbeno sodišče posegalo v sodbo, ki je, denimo, pravilna, le da je bila nepotrebna. Če to ne moti nasprotne stranke ne prvega sodišča, naj ne moti niti instančnega. Le mimogrede: če pritožbeno sodišče odloči, da izpodbijano sodbo razveljavi, ker ni pogojev za meritorno odločanje, hkrati zavrže tožbo, in to s sklepom, ne pa s sodbo, in ne tožbenega zahtevka, ker je o njem mogoče odločiti le s sodbo (drugi odstavek 129. člena ZPP/77).

Pritožbeno sodišče tudi nima prav v stališču, da bi moral tožnik postaviti še dajatveni zahtevek. Tega mu zakon ne nalaga (drugače kakor na primer pri uveljavljanju predkupne pravice, ko mora tožnik poleg razveljavitvenega zahtevka postaviti še zahtevek za sklenitev pogodbe - prvi odstavek 532. člena ZOR).

Revizija se je tako pokazala, da je utemeljena. Sodišče ji je ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje (prvi odstavek 394. člena ZPP/77), da bo vsebinsko odločilo o pritožbi tožene stranke.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP/77.