Jedro

Ni odločilno, ali je voznik kazal očitne znake vinjenosti. Pomembna je ugotovitev, da sta bila tožnik in voznik pred prometno nesrečo dlje časa skupaj, zaradi česar je tožnik vedel, koliko alkohola je popil voznik. Posledično bi se kot povprečno skrbna odrasla oseba tožnik moral zavedati, da uživanje alkohola (ne glede na prisotnost zunanjih znakov vinjenosti) okrni sposobnost varne vožnje z avtomobilom. Tako je odločitev, da ima tožnik zaradi svoje soodgovornosti za pretrpljeno škodo pravico do 20 odstotkov nižje odškodnine, materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči kot sopotnik v vozilu, ki ga je vozil toženkin zavarovanec.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in toženko obsodilo na plačilo 1.301,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je tako z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z 20 odstotki prispeval k nastanku škode, ker se je peljal z vinjenim voznikom, kot z višino prisojene odškodnine.

4. Tožnik je zoper odločitev pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči pri odločitvi o deljeni odgovornosti premalo vrednotili ugotovitev izvedenca, da so znaki vinjenosti pri ugotovljeni koncentraciji alkohola lahko neopazni, ter izpovedbi prič Š. G. in M. H.. Poudarja, da sta odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti odmerjeni prenizko ter v zvezi s tem povzema ugotovitve nižjih sodišč. Sodišči bi morali tudi upoštevati, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2004 in da toženka tožniku še ni izplačala celotne odškodnine. Opozarja tudi, da za valorizacijo plačanega zneska odškodnine ni pravne podlage.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru ni odločilno, ali je voznik kazal očitne znake vinjenosti. Pomembna je ugotovitev nižjih sodišč, da sta bila tožnik in voznik pred prometno nesrečo dlje časa skupaj, zaradi česar je tožnik vedel, koliko alkohola je popil voznik (glede na stopnjo alkohola v njegovi krvi je, kot ugotavljata nižji sodišči, moralo biti tega več kot zgolj 2 dcl piva). Posledično bi se kot povprečno skrbna odrasla oseba tožnik moral zavedati, da uživanje alkohola (ne glede na prisotnost zunanjih znakov vinjenosti) okrni sposobnost varne vožnje z avtomobilom. Tako je odločitev, da ima tožnik zaradi svoje soodgovornosti za pretrpljeno škodo pravico do 20 odstotkov nižje odškodnine, materialnopravno pravilna (prvi odstavek 171. člena v povezavi s 185. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).(1) Z revizijskimi navedbami o zmotni dokazni oceni izvedenskega mnenja in prič G. ter M. H. pa revident nedovoljeno graja ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Prav tako ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezni, v reviziji zatrjevani obliki nepremoženjske škode. Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnin za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevali vse okoliščine primera (intenziteto in trajanje duševnih bolečin, posledice skaženosti ter primarni in sekundarni strah). Poleg tega ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti višja odškodnina ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti.(2) Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Neutemeljen je tudi očitek o valorizaciji delnega plačila odškodnine. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je podlaga za valorizacijo v drugem odstavku 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Kadar je del odškodninske obveznosti plačan vnaprej, ni odločilen nominalni znesek plačila, temveč v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 666/2001 z dne 29. 8. 2002, II Ips 351/2001, II Ips 596/2006, II Ips 26/2009 z dne 29. 3. 2012 itd. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1166/2008, II Ips 560/2008 itd.