Jedro

Res je izvedenec, ki je izračunal količino alkohola v voznikovi krvi, v dopolnitvi mnenja, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, navedel, da je pri tej koncentraciji alkohola bila znatno poslabšana motorična sposobnosti za vožnjo in dojemanje dejanske situacije ter zmanjšana koncentracija in podaljšan reakcijski čas, da pa so ti znaki lahko bili za sopotnika morebiti tudi neopazni ter da je potrebno pri tem upoštevati subjektivni faktor. Vendar pa navedbe izvedenca v tem delu, ki ga je sodišče v razlogih sodbe povzelo, še ne pomenijo, da je sodišče napačno zaključilo o tožnikovemu soprispevku k nastanku škode in da je napačno uporabilo določbo I. odst. 171 čl. OZ. Ta del mnenja bi lahko bil pomemben v situaciji, ko bi tožnik neposredno pred nezgodo prisedel k vinjenem vozniku in se takrat prvič srečal z njim, ne pa v konkretni situaciji. Sodišče je z gotovostjo ugotovilo, da je bil tožnik tega dne ves čas do nezgode skupaj s povzročiteljem škode, da so bili v različnih lokalih, z gotovostjo pa je sodišče tudi ugotovilo količino alkohola v krvi G., zato se lahko tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku očita 20 % soprispevek, saj ni ravnal s tisto pazljivostjo in skrbnostjo, ki se lahko zahteva od povprečnega človeka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 7.02.2004. Tožnik je bil sopotnik v osebnem avtomobilu zavarovanca tožene stranke, ki ga je vozil D. V., ki je imel svoje vozilo na dan škodnega dogodka obvezno zavarovano pri toženi stranki. Tožnik je utrpel izpah leve stegnenice ter udarno razpočno rano na čelu in zgornji ustnici. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik s tem, ko se je vozil z vinjenim voznikom, 20 % sam soprispeval k škodi. Tožniku je prisodilo celotno odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v višini 9.180,44 EUR (2,200.000,00 SIT), za strah mu je prisodilo od zahtevanih 1.669,17 EUR odškodnino v višini 1.460,52 EUR (350.000,00 SIT), za psihične bolečine zaradi skaženosti od zahtevanih 1.669,17 EUR 1.251.87 EUR (300.000,00 SIT) in vso zahtevano odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.259,39 EUR (1,500.000,00 SIT). Skupno mu je tako priznalo odškodnino v višini 18.152,20 EUR. Ker je tožena stranka plačala 2,940.000,00 SIT 25.10.2005 in za materialno škodo 160.930,00 SIT je sodišče pritožniku priznalo še odškodnino v višini 1.301,16 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti, v presežku za znesek 5.496,42 EUR s pp. pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 1.321,87 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje vse v 15. dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka se zoper sodbo ni pritožila, zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pa se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je bil njen zahtevek zavrnjen. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je štelo, da je vedel in moral vedeti, da je bil voznik vinjen, pri tem pa v razlogih sodbe ni navedlo konkretnih okoliščin. Sodišče je prenizko odmerilo odškodnino za strah in za skaženost in v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Pri odmeri odškodnine tudi ni upoštevalo, da je od škodnega dogodka pa do prisoje odškodnine preteklo dalj časa, saj je bil škodni dogodek 07.02.2004. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo s tem, ko je valoriziralo plačani nesporni del. Napačno je izračunalo njegov uspeh v pravdi, saj je bil sporen temelj in je večina pravdanja potekala glede samega temelja, le manjši del pa tudi glede višine. Sodišče bi moralo upoštevati, da je po temelju uspel v celoti, glede višine pa s 30 % in bi zato moralo šteti, da je bil njegov uspeh 65 %. Sodišče pa mu tudi neutemeljeno ni priznalo določenih stroškov, povračilo stroškov za nadzorstveno pritožbo v višini 200 točk, neutemeljeno ni priznalo celotnih zneskov izvedenin ter neutemeljeno zavrnilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od predujma od takrat, ko je te stroške plačal. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi celotnemu zahtevka in da se mu priznajo vsi stroški postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pravočasna pritožba je bila posredovana toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožnik z 20 % soprispeval k nastanku škode, ker se je vozil z voznikom, ki je bil vinjen. Pritožnik sodišču očita, da je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, kako je izgledal voznik D. V. in ali bi tožnik na podlagi zunanjih znakov lahko ugotovil, da je vinjen. Navaja tudi, da sodišče ni upoštevalo navedb izvedenca, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi in ki je povedal, da so znaki vinjenosti lahko za sovoznika neopazni in tudi ni mogel opisati razlik med posamezniki pri ugotavljanju koncentracije alkohola. Ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene mnenja izvedenca prometne stroke ugotovilo, da je imel zavarovanec tožene stranke V. v času nezgode 1,63 g/kg alkohola. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik tega dne prišel v družbo z V. že ob 9.00 uri zjutraj, ko je V. zaključil zadnji delovni dan nočne službe peka v pekarni, da sta se skupaj odpravila k S. L. zaradi morebitne možnosti zaposlitve in se ob 10.00 uri ustavila v lokalu, kjer se jima je pridružil še G., po dobri uri in pol pa so se vsi napotili na tožnikov dom, kjer so jedli pice in bili približno tam dve uri, ko so se odpeljali k G. dekletu, na tej poti pa je prišlo do nezgode. Nezgoda se je pripetila ob 13.40 uri. Dejanskega stanja v tem delu pritožnik ne izpodbija. Res je izvedenec, ki je izračunal količino alkohola v voznikovi krvi, v dopolnitvi mnenja, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, navedel, da je pri tej koncentraciji alkohola bila znatno poslabšana motorična sposobnosti za vožnjo in dojemanje dejanske situacije ter zmanjšana koncentracija in podaljšan reakcijski čas, da pa so ti znaki lahko bili za sopotnika morebiti tudi neopazni ter da je potrebno pri tem upoštevati subjektivni faktor. Vendar pa navedbe izvedenca v tem delu, ki ga je sodišče v razlogih sodbe povzelo, še ne pomenijo, da je sodišče napačno zaključilo o tožnikovemu soprispevku k nastanku škode in da je napačno uporabilo določbo I. odst. 171 čl. OZ. Ta del mnenja bi lahko bil pomemben v situaciji, ko bi tožnik neposredno pred nezgodo prisedel k vinjenem vozniku in se takrat prvič srečal z njim, ne pa v konkretni situaciji. Sodišče je z gotovostjo ugotovilo, da je bil tožnik tega dne ves čas do nezgode skupaj s povzročiteljem škode, da so bili v različnih lokalih, z gotovostjo pa je sodišče tudi ugotovilo količino alkohola v krvi G., zato se lahko tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku očita 20 % soprispevek, saj ni ravnal s tisto pazljivostjo in skrbnostjo, ki se lahko zahteva od povprečnega človeka. Povprečni človek, udeleženec v prometu - voznik ali sopotnik, se mora zavedati vpliva alkohola na vožnjo, pa četudi znaki alkoholiziranosti niso vidni navzven. Pritožnikove navedbe, da voznik tega dne ni užival alkoholnih pijač, pa so v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o soprispevku tožeče stranke pravilni, sodišče je v tem delu pravilno uporabilo določbo I. odstavka 171 čl. OZ in pritožba v tem delu ni utemeljena.

V preostalem delu pritožbe pritožnik izpodbija višino prisojene odškodnine pri dveh odškodninskih postavkah in sicer pri odškodnini za strah in za psihične bolečine zaradi skaženosti. Pritožnik v tem delu dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija. Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče upoštevalo tako primarni strah ob nezgodi, ki je bil sicer intenzivnejši vendar pa zelo kratek, trajal je le par minut, kot tudi sekundarni strah, ki je bil intenziven in se je začel umirjati šele ob koncu hospitalizacije, po preteku petih dni, nato pa je trajal še nekaj časa v zmerni obliki zaradi potencialne nevarnosti nastanka aseptične nekroze. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je odškodnina v višini 1.460,52 EUR primerna in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Primerna pa je tudi odškodnina za psihične bolečine zaradi skaženosti v višini 1.251,87 EUR (na pritožbeni stopnji je sporen znesek 417,29 EUR). Pritožnikove navedbe, da je podana skaženost tudi zaradi šepanja predstavljajo pritožbeno novoto, saj tožeča stranka tega tekom postopka ni zatrjevala in te okoliščine torej pritožbeno sodišče skladu z določbo čl. 337 ZPP ni moglo upoštevati. Odškodnina v višini 1.251,00 EUR je glede na to, da ima tožnik brazgotini na čelu in na desni ustnici in ki ju je sodišče ocenilo za manjšo stopnjo skaženosti, primerna. Sodišče je pri odločanju o višini odškodnine dolžno subjektivne navedbe objektivizirati, to pa je z določeno odškodnino tudi storilo. Sicer pa je tudi celotna odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, primerna in zadostna glede na škodo, ki jo je tožnik utrpel. Sodišče je pravilno uporabilo določbi čl. 179/II in 182 OZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno valoriziralo znesek, ki ga je tožena stranka nakazala na račun odškodnine 25.10.2005. Odločitev v tem delu je v sodbi tudi obrazložilo, v tem delu pa pravilno uporabilo materialno pravo. Pavšalne pritožbene navedbe zato v tem delu niso utemeljene. Pritožnikovo sklicevanje na en primer sodne prakse pa ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje.

Pritožnik se v pritožbi pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil uspeh tožnika 20 %, pritožnik pa neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče izračunati povprečen uspeh, to je uspeh glede na temelj in glede na višino, torej 65 % uspeh. Za takšen način izračuna ni podlage v 154. in 155. čl. ZPP, tožeča stranka pa bi bila na tak način neupravičeno obogatena, saj bi v primeru, da bi ji sodišče pri popolnem uspehu pri temelju priznalo več stroškov, kot bi ji šlo in ne bi upoštevalo pretirane višine zahtevka, glede katere bi bili stroški nasprotne stranke bistveno višji. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo uspeh, svojo odločitev je tudi obrazložilo, tožeči stranki pa je tudi obrazložilo, zakaj ji ni priznalo vseh stroškov. Stroški za nadzorstveno pritožbo ne spadajo v ta postopek, niso v zvezi s to zadevo, zato jih sodišče tudi utemeljeno ni priznalo. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da bi ji moralo v celoti priznati stroške izvedenine, saj tudi ti stroški delijo usodo uspeha, enako pa gredo tudi obresti od stroškov postopka od takrat, ko sodišče o stroških odloči in ko nasprotna stranka pride v zamudo. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno uporabilo določbo 313. čl. ZPP in določbe čl. 299, 299/I in 378 Obligacijskega zakonika. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. čl. ZPP je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz I. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika in zato zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165 in 154).