Jedro

Za vse oblike škode zaradi kršenja osebnostnih pravic se lahko izreče enotna odškodnina.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se znesek vsebovan v točki I. izreka iz zneska 28.000,00 EUR spremeni v znesek 10.000,00 EUR, znesek, vsebovan v točki II. izreka pa se iz zneska 12.000,00 EUR spremeni v znesek 30.000,00 EUR, v preostalem delu pa se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 606/2014 z dne 16. 10. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v stečaju v višini 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2014 do plačila, višji tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje v znesku 12.000,00 EUR zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo ravnanje toženke v razmerju do tožnice protipravno, zaradi teh dejanj je tožnici nastala nepremoženjska škoda. Toženka je namreč kršila tožničine osebnostne pravice do mirnega osebnega in družinskega življenja. Njena ravnanja so bila objektivno žaljiva in so tudi subjektivno prizadela tožnico. Toženka je s svojimi ravnanji (pošiljanje sms in elektronskih sporočil, komentarjev na fb, uničevanjem tožničinih stvari, pisanjem neprimernih izrazov na poštni nabiralnik, večkratni prihodi pred tožničin blok in s tem povezani verbalni napadi, verbalni napadi v trgovini, sredi mesta, v poslovnem lokalu tožnice), kršila tožničine osebnostne pravice. Ugotovilo je, da je odškodninska odgovornost toženke podana, ker so v njenih trditvah po objektivnih merilih žaljivosti, v konkretnem primeru bile prizadete dobro ime oziroma ugled tožnice, kar glede na ugotovljeno vsebino toženkine komunikacije velja v konkretnem primeru, saj gre za objektivno žaljivo izražanje, ki izpolnjuje lastnosti protipravnosti. Toženkina ravnanja so bila v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji, zato predstavljajo elemente civilnega delikta. Ni pa sodišče prve stopnje ugotovilo tožničinega soprispevka oziroma, da je bila toženka s strani tožnice izzvana. Zato je ugotovilo subjektivno odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ. Odločilo je še o višini nepremoženjske škode in je pri tem uporabilo določbe člena 179 OZ. Pri ugotavljanju višine nepremoženjske škode se je sodišče oprlo na psihološko izvedensko mnenje. Na podlagi psihološkega izvedenskega mnenja pa je sodišče ugotovilo, da se je pri tožnici razvila posttravmatska stresna motnja z izraženimi občutki podoživljanja, predvsem v obliki vsiljivih misli o dogodku, podoživljanja spomina na grožnje, ob tem je bila prestrašena, prisotno pa je bilo tudi izogibanje (skuša ne razmišljati o dogodkih, ki so ji povzročili travmo v socialnemu življenju). Posledice se kažejo v psihosocialni disfunkciji. Dejanja toženke so povzročile pri tožnici posledice na čustvenem, miselnem, vedenjskem in socialnem področju, v smislu izrazite čustvene stiske v obliki posttravmatske stresne motnje ter depresivnega razpoloženja. Tožnica je v obdobju od aprila 2013 do februarja 2014 doživljala občutke strahu in ogroženosti, bila je nemirna, imela je težave s koncentracijo, motnje spanja, bila je preplavljena z občutki nemoči in strahu, ni se zmogla pomiriti. Sodišče je nato izreklo enotno odškodnino za celotno tožničino trpljenje, ki je povezano z ravnanjem toženke, torej glede na vse duševne in telesne oziroma psihosomatske posledice protipravnih posegov v tožničino duševno celovitost. Pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo okoliščine konkretnega primera, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje tožničinega trpljenja. Tožnici ni prisodilo odškodnine za strah. Nato pa ji je prisodilo enotno odškodnino v višini 28.000,00 EUR in je pri tem upoštevalo tudi trajanje dogodkov (skoraj 1 leto) in njihovo pogostost (tudi večkrat dnevno), da je toženka poleg zelo intenzivne telefonske komunikacije tudi z neposrednimi kontakti, tako v zasebnih prostorih tožnice kot tudi na javnih mestih, porušila tožničino duševno ravnovesje. Ker je toženka v osebnem stečaju je na podlagi četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP ugotovilo, da obstaja denarna terjatev tožnice do toženke v stečaju v višini 28.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2014 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških pa je sodišče prve stopnje odločilo v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške, nastale na prvi stopnji in je pri tem upoštevalo dejstvo, da je toženka v osebnem stečaju in zato obstoji tveganje, da tožnica svoje terjatve do toženke, tudi do stroškov, do katerih je upravičena v pretežnem delu ne bo dobila poplačane, hkrati pa bi bila dolžna toženi stranki povrniti sorazmerni del njenih stroškov, in je zato sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, nastale na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Najprej v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker kljub temu, da se je tožena stranka znašla v stečaju, nekaterih pisanj ni vročilo stečajni upraviteljici, čeprav bi to moralo storiti. Stečajna upraviteljica tako ni prejela vabila na narok za dne 27. 3. 2019. Nato navaja, da tožeča stranka ni vložila v zakonskem roku enega meseca zahteve za priznanje terjatve v stečaju, kar pomeni, da je njena prerekana terjatev v skladu z določilom sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP prenehala in to pomeni, da nima več pravnega interesa voditi ta pravdni postopek in bi sodišče moralo posledično izdati temu ustrezno sodno odločbo. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje napačno v predmetni pravdi izreklo enotno denarno odškodnino za duševne bolečine. V konkretnem primeru po njenem mnenju ne gre za takšno obliko prepletenosti posameznih škod, da bi bila določitev enotne odškodnine upravičena, pa tudi če bi bila, bi se sodišče vendarle moralo opredeliti do tega, ali pomeni toženkino ravnanje poseg v čast in dobro ime tožnice in ali gre domnevne duševne bolečine tožnice pripisati prav temu vzroku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi sodišče določilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitev osebnostne pravice. Ker pa je tožnica za tovrstno škodo postavila tožbeni zahtevek le v višini 7.000,00 EUR, bi sodišče moralo odločati v okviru tako postavljenega tožbenega zahtevka. Ker je sodišče ugotovilo, da prestani strah ni bil v tolikšni intenzivnosti in trajanju, da bi opravičeval odškodnino, ga sodišče pri odmeri enotne odškodnine ne bi smelo upoštevati. Sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je toženkino ravnanje dejansko pomenilo poseg v tožničine osebnostne pravice in ali je takšen poseg povzročil pri tožnici duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je namreč prisodilo odškodnino, ki bistveno presega standard pravične odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo. Po mnenju tožene stranke tako objektivni, kakor tudi subjektivni domet toženkinih bolečin ni takšen, kot ga je ocenila izpodbijana sodba in tako dosojena odškodnina močno presega pravni standard pravične denarne odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo tožničino izpovedbo o še vedno trajajočih posledicah toženkinega ravnanja razumeti v kontekstu njene želje, pridobiti od toženke čim višjo odškodnino. Tako je potrebno tudi presojati izvedensko mnenje, ker je bilo podano izključno na podlagi tožničine osebne anamneze. Tožnica tudi nikoli ni mogla čutiti strahu pred fizičnim napadom s strani toženke. Sodišče se tudi ni opredelilo, kako je negativno psihično stanje tožnice vplivalo na njeno psihično stanje in sodišče pri tem ni razmejilo, v kolikšni meri je psihično stanje tožnice posledica toženkinega ravnanja, v kolikšni meri pa je to posledica drugih vzrokov. Nadalje navaja, da je tožnica s svojimi ravnanji dala toženki vedeti, da je zelo prizadeta, ker je izgubila partnerja, otroci pa vsakodnevni stik z očetom. Tako tožničin občutek krivde gre pripisati objektivnemu dejstvu, da so njena sreča s partnerjem in nesreča toženke in njenih otrok v vzročni zvezi, kar je v tovrstnih življenjskih situacijah tudi sicer zelo pogost pojav. Zato toženka predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da je bilo vabilo toženi stranki za dne 27. 3. 2019 neposredno vročeno toženki. Nato navaja, da je tožeča stranka dne 10. 10. 2018 podala izjavo o nadaljevanju postopka in tudi, če ta izjava toženki ni bila vročena, na nadaljevanje tega postopka ta opustitev ne bi imela vpliva, ker je toženka v postopku osebnega stečaja in zato ne veljajo roki za podajo izjave in jo lahko tožnica poda tudi po poteku roka iz 301. člena ZFPPIPP. Navaja, da je sodišče glede na dosojeno enotno odškodnino imelo podlago, da v okviru odločanja prisodi skupno zahtevano odškodnino. Sodišče prve stopnje je namreč skladno s sodno prakso, ki to dopušča, odločilo o prisoji enotne odškodnine za duševne bolečine, kar pomeni, da odškodnina zajema vse nepremoženjske posledice. Te je sodišče opisalo v 29. točki obrazložitve in je prisodilo znesek odškodnine za vse te posledice. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 do 18 sodbe izčrpno navedlo vsa protipravna ravnanja toženke. Gre za izjemno količino ponavljajočih in prepletajočih se posegov v tožničino duševno sfero. Tudi, če gre za posamezen izraz, ki objektivno predstavlja žaljivko (pritožba izpostavlja izraz ″kurba″), kar za toženo stranko pritožbeno ni sporno, predstavljajo vse pritožbene navedbe sprenevedanje in posledično nerelevantno pritožbeno izvajanje. Prav tako se toženka ni branila z ugovorom o tem, kaj predstavljajo njene žaljivke v zvezi z izrazom ″kurba″. Tožnica je dolgo trpela, se ji je umikala in poskušala s pomočjo partnerja potrpeti, da bo toženka prenehala z dejanji, ker pa le-ta tega ni storila je tožnica zelo prizadeta v posledici ravnanj toženke. Šele vložitev tožbe je toženo ustavilo. Mnenje izvedenca psihološke stroke je v celoti potrdilo obseg in intenzivnost utrpele škode v posledici toženkinih ravnanj. Toženka tudi ni v postopku na prvi stopnji pravočasno izpodbijala vsebine izvedenskega mnenja in tožnica ne sledi pridobivanju premoženjske koristi. Tožnica je bila tudi zelo prestrašena, npr. s primerom, ko so bile izrečene grožnje v lokalu, da eno je zlomljena tablica na avtu, drugo pa je zlomljen vrat. Pritožba v zaključku poskuša toženkino ravnanje opravičiti s tem, da je izgubila moža, otroci pa očeta - sedanjega tožničinega partnerja. Glede tega tožnica dodaja, da so žal otroci izgubili očeta, ker je toženka povsem preprečila stike, sicer pa je njuna zveza dejansko razpadla že pred tem, ko je njenega partnerja spoznala tožnica. Sodišče je pravilno zaključilo, da za ravnanje toženke ni nobenega opravičila. Zaključki pritožbe o vzrokih za tožničine občutke krivde so prav tako brezpredmetni in nimajo opore v dokaznem postopku. Vsekakor pa so dokaz, da je tožba bila potrebna saj je toženko zaustavila v njenih ravnanjih, toženka namreč niti po vseh letih, ki so pretekla, noče prevzeti odgovornosti za svoja ravnanja, ki so bila splošno in obče nedopustna. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, ker naj bi po mnenju tožene stranke stečajni upraviteljici ne vročalo določenih pisanj. To naj bi se nanašalo na vročitev vabila za glavno obravnavo z dne 27. 3. 2019. Toženka neutemeljeno trdi, da stečajna upraviteljica ni prejela vabila na narok za dne 27. 3. 2019. Na narok za dne 27. 3. 2019 je bila vabljena tudi stečajna upraviteljica, ker je tožena stranka v tem obdobju zašla v osebni stečaj. Dokaz za to je poštna povratnica na list. št. 154 spisa, iz katere je razvidno, da je stečajna upraviteljica dne 25. 2. 2019 osebno podpisala vabilo za to glavno obravnavo. Poštna povratnica je javna listina in velja njena vsebina za resnično, dokler se ne dokaže nasprotno.

6. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je nepravilno nadaljevalo pravdni postopek, po tistem, ko ga je prekinilo, ker je tožena stranka zašla v osebni stečaj. Tudi temu ni tako. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi uvedbe osebnega stečaja s sklepom z dne 15. 9. 2017 pravdni postopek med tožečo in toženo stranko prekinilo z dnem 13. 9. 2017. Dne 10. 10. 2018 pa je tožeča stranka podala predlog za nadaljevanje postopka. Sodišče prve stopnje nato dne 20. 11. 2018 izdalo sklep, da se pravdni postopek, ki je bil prekinjen z dnem 13. 9. 2017, z dnem 20. 11. 2018 nadaljuje. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je tožeča stranka glede zahtevka za plačilo prerekanega dela zahtevka pravočasno predlagala nadaljevanje pravdnega postopka. Sklep sodišča prve stopnje opr. št. P 606/2014 z dne 20. 11. 2018 je opremljen s klavzulo o pravnomočnosti. Tako ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ne bi smelo nadaljevati pravdnega postopka. To je storilo s pravnomočnim sklepom o nadaljevanju pravdnega postopka, ki je postal pravnomočen in tožeča stranka s posebno pritožbo pravilnosti tega sklepa, pritožbeno ne izpodbija. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, ko izpodbija, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejansko stanje protipravnega ravnanja toženke in da ni ugotovilo določenega soprispevka same tožnice k nastanku njenih psihičnih bolečin. Sodišče prve stopnje je v točki 21. obrazložitve sodbe ugotovilo, da ni utemeljen ugovor tožničinega soprispevka, da bi bila toženka s strani tožnice izzvana in sicer zato, ker je razpadla njena zunajzakonska skupnost zaradi samih ravnanj tožnice. Tožnica je namreč spoznala toženkinega bivšega partnerja po prenehanju njunega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka z ničemer ni dokazala, da je bila s strani tožnice izzvana (razmerje tožnice z izvenzakonskim partnerjem toženke kot razlog za razpad njune zakonske skupnosti, izražena tožničina mnenja o toženki kot materi in o njenem psihičnem stanju pred toženkinimi otroci, žalitve v centru mesta, …). To sta tožnica, kot tudi D. G. v svoji izpovedbi zanikala in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da se je tožnica sama, zaradi občutka krivde spravila v določeno duševno stanje. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da glede na pogostost, nivo izražanja, kontinuiteto ravnanj toženke predvsem v njeni zasebni sferi, domačem okolju, ter tudi v jasnosti, takšno ravnanje tožnice, ki je sledilo ravnanju toženke, ne more predstavljati pravno upoštevnega opravičljivega vzroka za nedopustna ravnanja toženke. Tožnica se je tudi počutila razžaljeno v zvezi s toženkinimi sporočili v smislu, da je ″kurbetina″, ker jih je imela dosti, le enkrat je napisala, da ni ″S. V.″, da bi potrebovala njene usluge. Tako pritožbene trditve, ki skušajo zmanjšati določena ravnanja toženke v smislu napada na duševno stanje tožnice niso utemeljene. Pravilno pa v odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da gre v primeru navajanja izraza ″kurba″ za izraz, ki na splošno predstavlja žaljivko in glede na uporabljeno količino in okoliščine ter način izražanja toženke nikakor ni mogoče trditi, da tožnica ni upravičeno dojela teh žaljivk kot žalitve. Uporabljene so v različnih besednih zvezah, nanašajo se tudi na pokojnega moža in na njeno hčerko, kar vse je tožnici prizadejalo duševne bolečine. Poskus pritožbe, da prikaže uporabo te besede na način, kot to zatrjuje, da je torej toženka neresnično o njej tako razmišljala, presega tudi pravočasne navedbe tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, saj se toženka ni branila s takšnim ugovorom (člen 357 ZPP). V vsakem primeru pa velja, da tožnica ni imela nobene realne podlage, da bi morala in mogla dojeti vse številne variacije s to žaljivko na način, kot to želi prikazati pritožba. Tako tudi podajanje tega izraza predstavlja vsebino in obseg vseh napadov na tožničino osebnost, kot je vse ugotovilo sodišče prve stopnje in zgolj izvzemanje enega od izrazov, ki naj bi zniževali nivo protipravnega ravnanja toženke tako pritožbeno ni sprejemljivo in pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala konkretnih pripomb na mnenje sodne izvedenke, zato pritožba v delu, ko graja mnenje izvedenke v tem delu ni utemeljena. Izvedenke je opravila svoje delo na podlagi anamneze tožnice in na podlagi tega psihološkega izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da se je pri tožnici razvila posttravmatska stresna motnja z izraženimi občutki podoživljanja, predvsem v obliki vsiljivih misli o dogodku, tožnica podoživlja tudi spomine na grožnje, je prestrašena, prisotno pa je tudi izogibanje okolici. Posledice se kažejo v psihosocialni disfunkciji. Sodišče je na podlagi mnenja in same izpovedi tožnice ugotovilo, da je ravnanje toženke pri tožnici porušilo duševno ravnovesje, kar se je odrazilo z močnimi občutki nelagodja, tesnobe, razdražljivosti, pomanjkanje apetita, z bruhanjem, nespečnostjo, nezaupljivostjo in vsa opisana stanja, ki izhajajo iz tožničinih navedb, je tožnica tudi potrdila. Vso psihično stanje pri tožnici je potrdila izvedenka, ki je res mnenje podala po opisanih dejanjih tožnice, navedenih v tožbi, ki pa jih je kot del dejanskega stanja zadeve ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Izvedenka je pri tožnici ugotovila posledice v njenem duševnem stanju, kot jih je sodišče prve stopnje opisalo v točki 26. obrazložitve sodbe, ki so obstajale tudi še v času izdelave mnenja izvedenke. Glede na dobo trajanja posegov toženke v tožničino psihično stanje, ki je trajalo v obdobju od aprila 2013 do februarja 2014 je to mnenje sprejemljivo tudi za sodišče druge stopnje. Zato pritožba v tem delu, ko toženka navaja, da želi tožnica pridobiti čim višjo denarno odškodnino s svojimi navajanji, ni utemeljena. Vse posledice pri tožnici so objektivno izkazane in ugotovljene s strani sodišča prve stopnje, na podlagi izpovedi tožnice, njene zdravstvene dokumentacije in mnenja izvedenke.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni mogla čutiti strahu pred fizičnim napadom s strani toženke, kot bi to naj nepravilno ugotavljala sodba sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da strah pred morebitnimi ponovnimi grožnjami toženke pri tožnici še vedno obstaja, a ne več v takšni meri, da bi pomembno vplival na njeno vsakodnevno funkcioniranje in je zato ugotovilo, da ni podlage za prisojo posebne odškodnine za strah, ampak je tudi ta doživeti strah upoštevalo pri odmerjeni enotni odškodnini in je tako vpliv tega strahu vplival le na višino prisojene enotne odškodnine s strani sodišča prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je nato glede na ugotovljeno dejansko stanje, tožnici prisodilo enotno denarno odškodnino za duševne bolečine, ki jih je tožnica trpela in jih še trpi zaradi ravnanj toženke. Pri tožnici gre za posledice posega v njene osebnostne pravice v duševni sferi, ki se prepletajo in zato ni mogoče potegniti jasno mejo med njimi. Iz obrazložitve sodbe tako ni mogoče zaključiti, kot to navaja pritožba, da je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino le za duševne bolečine zaradi kršitev osebnostne pravice in zaradi strahu in da sodišče ne bi smelo prisoditi višjega zahtevka kakor 7.000,00 EUR, ker je tožnica za to vrsto škode postavila tožbeni zahtevek le v tej višini in bi sodišče moralo odločati v okviru tako postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnica je v tožbi specificirala znesek 40.000,00 EUR, kot odškodnino za duševne bolečine za razžalitev dobrega imena in časti v znesku 30.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitev osebnostne pravice v znesku 7.000,00 EUR, ter za strah v znesku 3.000,00 EUR, skupaj 40.000,00 EUR in je navedla, da zahteva podredno enotno odškodnino v takšnem znesku. Zato sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ker je tožnica zahtevala enotno odškodnino za vse tri oblike zahtevane odškodnine in ker je tako zahtevala enotno odškodnino za vse oblike duševnih bolečin. Odločitev sodišča prve stopnje, da je prisodilo enotno odškodnino, je pravilna. Je pa sodišče prve stopnje v znatno previsokem znesku prisodilo enotno odškodnino, ker jo je prisodilo v skupnem znesku 28.000,00 EUR, kar znatno presega odškodnine, že prisojene za podobne primere. Ker tako odškodnina znatno presega že prisojene odškodnine v podobnih primerih, je zato sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi določbe 179. člena OZ, ko je napravilo tako subjektivizacijo kot objektivizacijo prisojene odškodnine z odškodninami, že prisojenimi v podobnih primerih odškodnino, iz zneska 28.000,00 EUR znižalo na 10.000,00 EUR. Takšna odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino in zadostuje pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ in je tudi primerljiva z odškodninami, že prisojenimi za podobne primere1. 11. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena in je zato sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi delno pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot je to obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pa ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ne izpodbija odločitev sodišča prve stopnje sprejete glede stroškovne odločitve, sprejete v točki III. izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, kar vse je obrazložilo v točki 39. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Tožeča in tožena stranka sta priglasili pritožbene in sicer tožena stranka stroške za pritožbo, tožeča stranka pa stroške za odgovor na pritožbo. Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo in so v tem delu odgovorne navedbe na pritožbo delno neutemeljene, so tako izkaže, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje pritožbene stroške (člen 154 ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Odločitev sodišča druge stopnje glede pritožbenih stroškov je sprejete tudi ob upoštevanju odločitve sodišča prve stopnje, sprejete v točki 39. obrazložitve. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Tako sodba VS RS II Ips 32/96., ki je bila izdana v zvezi s sodbo VSL II Cp 310/95, sodba VS RS II Ip 433/2009, ki je bila izdana v zvezi z revizijo zoper sodbo VSL I Cp 3536/2008, nadalje s sodba VSL II Cp 2350/2017, sodba VSL I Cp 1278/2013, sodba VS RS II Ips 762/93 v zvezi s sodbo VSK Cp 92/93 in sodba VS RS VIII Ips 127/2018.