Jedro

Postopki izpodbijanja pravnih dejanj v stečajnem postopku po določbah ZFPPIPP so namenjeni uresničevanju načel enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Upoštevaje ta načela ni mogoča situacija, da bi sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika in mora postopati še posebej hitro (tretji odstavek 48. člena ZFPPIPP) kot predhodno vprašanje (ali kot samostojni zahtevek oziroma predlog, kot ga je poimenovala toženka) reševalo ugotovitev obsega in razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Upoštevaje ureditev postopkov osebnega stečaja sodišče v pravdah o izpodbijanju pravnih dejanj ugodi (ali pa ne, odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja) tožbenemu zahtevku tako, da razveljavi učinke pravnega posla in odloči, da tožena stranka prejeto vrne v stečajno maso. Morebitni izločitveni zahtevki (kar so upoštevaje pravila stečajnega postopka po vsebini zahtevki toženke kot bivše zakonske žene dolžnika iz naslova skupnega premoženja) so lahko predmet stečajnega postopka. Pridobitev skupnega premoženja je originaren način pridobitve lastninske pravice na premoženju, ne na posameznih delih, kot to uveljavlja pritožnica v tej zadevi. Ugotavljanje obsega in deleža skupnega premoženja (bivših) zakoncev je predmet drugih postopkov in ga ni moč (parcialno) reševati v pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki v višini 1.101,60 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena plačati 88.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sodbe), je pa v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinke pravnega posla oziroma pravnih poslov, ki sta jih stranki sklenili med 13. 4. 2012 in 3. 7. 2013, na podlagi katerih je tožena stranka od tožeče stranke prejela različne zneske v skupni višini 88.000,00 EUR (2. točka izreka sodbe). V razmerju med tožečo in toženo je tudi razveljavilo učinke plačil z različnimi zapadlostmi v skupni višini 88.000,00 EUR, ki so bili opravljeni z nakazili iz TRR računa tožeče stranke na račun tožene stranke (3. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožeči plača 88.000,00 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje (4. točka izreka sodbe) ter da mora tožeči stranki povrniti 7.687,10 EUR pravdnih stroškov v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 368. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil nad tožnikom dne 19. 7. 2016 začet postopek osebnega stečaja. Dne 14. 9. 2015, ko je bil objavljen oklic o začetku postopka, so nastopile pravne posledice stečajnega postopka (2. odstavek 244. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)). Postopek je bil uveden dne 20. 9. 2014 (49. člen ZFPPIPP), od katerega se računa izpodbojno obdobje (391. člen ZFPPIPP). V času med 13. 4. 2012 in 3. 7. 2013 (torej znotraj predpisanega izpodbojnega obdobja) je tožnik s svojega tekočega računa brez pravne podlage oziroma na nedopustni pravni podlagi izvedel pet nakazil na račun tožene stranke, ki je bila v tistem času njegova zakonska žena in torej ožje povezana oseba (18. člen ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek na ničnost bančnih nakazil zavrnilo, je pa odločalo o podrejenem zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Ugotovilo je, da so pravna dejanja nakazil na račun toženke izpodbojna in je zato razveljavilo njihove učinke, toženki pa naložilo vrnitev prejetega. Štelo je, da toženka ni podala nobenih vsebinskih ugovorov zoper zahtevek za izpodbijanje, saj ni ugovarjala niti obstoju objektivnega niti subjektivnega elementa izpodbojnosti niti dejanskemu stanju prejema nakazil na svoj račun. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP je sodišče prve stopnje štelo, da so ta dejstva priznana.

7. Zaključilo je, da je podan subjektivni element izpodbojnosti iz 271. člena ZFPPIPP, saj sta bili pravdni stranki v času izpodbojnih pravnih dejanj zakonca in je tožnik opravil dejanja v korist ožje povezane osebe, torej zakonca iz 1. točke 18. člena ZFPPIPP. Po mnenju sodišča prve stopnje je podan tudi objektivni element izpodbojnosti iz prve alineje prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj se je z izpodbijanim pravnim dejanjem (nakazili 88.000,00 EUR) čista vrednost premoženja tožnika zmanjšala, zaradi česar bodo upniki v stečajnem postopku prejeli plačila svojih terjatev v manjšem deležu, kot če pravna dejanja nakazil toženki ne bi bila opravljena.

8. V pritožbi toženka navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podala vsebinskih ugovorov zoper zahtevek za izpodbijanje, ne drži, saj je v svoji vlogi z dne 6. 2. 2016 v 3. točki to izpodbijala, ko je navedla, da o dejstvu insolventnosti svojega moža ni bila seznanjena. Tega dejstva ne more dokazati, ker je negativno, zato je predlagala svoje zaslišanje. Navaja, da sodišče samo ne ve, kakšne terjatve naj bi imel dolžnik. Navaja tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj sodišče ne more odločati o premoženju, ki je del skupnega premoženja in je torej tudi njeno. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ugotoviti delež dolžnika na skupnem premoženju. Nesporno je namreč bilo, da sta pravdni stranki zakonca, ki imata skupno premoženje, ki ga še nista razdelila. Račun, iz katerega so se vršili prilivi, je skupno premoženje strank. To pomeni, da tožeči stranki iz navedenega računa pripada 200.000,00 EUR (na njem naj bi bilo 400.000,00 EUR). Sodišče je s tem, ko ji je navedeni znesek odvzelo, kršilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter tudi poseglo v toženkino ustavno varovano pravico do lastnine in premoženja. Sodišču je podala tudi dokazne predloge, ki kažejo, da tožnik razpolaga s skupnim premoženjem, saj ga je odtujeval (plačilo kazni sodišču v Nemčiji) in da še vedno razpolaga s premoženjem večje vrednosti, ki bi ga bilo treba opredeliti in ob izračunu deležev zakoncev na skupnem premoženju upoštevati.

9. Določba 391. člena ZFPPIPP1 določa posebna pravila o izpodbojnosti za dolžnike, ki so fizične osebe in sicer je obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona v postopku osebnega stečaja zadnja tri leta pred uvedbo postopka osebnega stečaja za: (1.) pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, svojih polnoletnih otrok ali posvojencev, staršev ali posvojiteljev, bratov ali sester, (2.) ter pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Pravna dejanja iz 1. točke prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (torej subjektivni element izpodbojnosti).

10. Določba 271. člena ZFPPIPP ureja izpodbojnost pravnih dejanj dolžnika, ki je pravna oseba, in (1.) sicer je izpodbojno pravno dejanje (objektivni element izpodbojnosti):

1. če je bila posledica tega dejanja: - bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, - bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in

2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni element izpodbojnosti).

(2.) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena.

(3.) Za pravno dejanje, ki je izpodbojno po prvem ali drugem odstavku tega člena, velja tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost. 11. Pritožbeno sodišče pritožnici odgovarja, da njene trditve (ne)obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti (torej da ni vedela za moževo insolventnost), upoštevaje citirani 391. člen ZFPPIPP niso relevantne, saj je bila v izpodbojnem obdobju njegova soproga in s tem ožje povezana oseba, za katero ni treba, da je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Iz tega razloga tudi ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je kršilo določila ZPP, ko je ni zaslišalo v zvezi z njenim (ne)vedenjem o insolventnosti njenega moža, saj to dejstvo ni bistveno za odločitev sodišča upoštevaje določbo 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

12. Glede pritožbenih trditev o obstoju terjatev do tožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nova dejstva, ki jih pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni navajala, zato so nedovoljena (337. člen ZPP), poleg tega so trditve povsem pavšalne, saj pritožnica ne navede konkretnih dejstev, ki bi ovrgle objektivni element izpodbojnosti, torej da ne drži, da bi bili upniki zaradi izpodbijanega pravnega dejanja slabše poplačani (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče dodaja še, da je sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev izhaja, da so upniki zoper tožnika prijavili 16.344.4897,54 EUR terjatev, ki so vse priznane in toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretno pojasnila, kako naj bi jih tožnik poplačal in da zato pri izpodbijanem pravnem dejanju ne gre za slabše poplačilo upnikov.

13. Nadalje toženka trdi, da gre pri tožbeno zahtevanem znesku za skupno premoženje in da kot tako ne more biti predmet izpodbijanja, pač pa bi moralo sodišče slediti predlogu toženke za razdelitev skupnega premoženja. Pritožnica ne navede, ali je ob razvezi zakonske zveze s tožnikom bilo urejeno skupno premoženje in torej obstaja notarski zapis ali pravnomočna odločba sodišča o njegovi ugotovitvi in razdelitvi. Glede na njene trditve v tej zadevi pa to očitno ni bilo urejeno.

14. Pritožbeno sodišče toženki odgovarja, da so postopki izpodbijanja pravnih dejanj v stečajnem postopku po določbah ZFPPIPP namenjeni uresničevanju načel enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Upoštevaje ta načela ni mogoča situacija, da bi sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika in mora postopati še posebej hitro (tretji odstavek 48. člena ZFPPIPP) kot predhodno (ali kot samostojni zahtevek oziroma predlog, kot ga je poimenovala toženka) vprašanje reševalo ugotovitev obsega in razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Upoštevaje ureditev postopkov osebnega stečaja sodišče v pravdah o izpodbijanju pravnih dejanj ugodi (ali pa ne, odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja) tožbenemu zahtevku tako, da razveljavi učinke pravnega posla in odloči, da tožena stranka prejeto vrne v stečajno maso. Morebitni izločitveni zahtevki (kar so upoštevaje pravila stečajnega postopka po vsebini zahtevki toženke kot bivše zakonske žene dolžnika iz naslova skupnega premoženja) so lahko predmet stečajnega postopka. Pridobitev skupnega premoženja je originaren način pridobitve lastninske pravice na premoženju,2 ne na posameznih delih, kot to uveljavlja pritožnica v tej zadevi. Ugotavljanje obsega in deleža skupnega premoženja (bivših) zakoncev je predmet drugih postopkov in ga ni moč (parcialno) reševati v pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.

15. Glede na navedeno tudi ne drži očitek, da je toženki kršena ustavna pravica do lastnine, saj bo po tem, ko bo vrnjen izpodbijani znesek v stečajno maso, lahko v drugih sodnih postopkih (ali na podlagi notarskega zapisa o delitvi premoženja) zahtevala ugotovitev obsega, deleža in potem delitve skupnega premoženja ter bo na tej podlagi v stečajnem postopku lahko uveljavila svojo izločitveno pravico in v primeru, da bo ta utemeljena, ji bo iz stečajne mase vrnjen pripadajoč del (skupnega) premoženja kot (bivši) zakonski ženi dolžnika.3 Glede na navedeno ji ustavna pravica do lastnine ni kršena. Sodišče pa mora tehtati med pravicami upnikov do zasebne lastnine in enako pravico toženke.

16. V pritožbi citirana sodna praksa (VSL I Cp 17/2017, VSRS II Ips 19/2016 in VSL 2619/2013) ni uporabljiva za to zadevo, ker gre za drugačno dejansko stanje in pravno naravo zahtevkov strank. V zadevi VSL 17/2017 in VS RS II Ips 19/2016 je šlo za spor med zakoncema za plačilo zneska, ki predstavlja vrednost odsvojenega skupnega premoženja, v zadevi VSL 2619/2013 pa je šlo za izpodbijanje sporazuma o delitvi skupnega premoženja po pravilih Obligacijskega zakonika (OZ) in ne po pravilih stečajnega prava, kar predstavlja bistveno razliko za odločanje zaradi pravnega položaja upnikov. V primeru (osebnega) stečaja dolžnika velja posebna ureditev glede spremembe izpodbijanja po OZ, ko se prične stečajni postopek (glej 270. člen ZFPPIPP4).

17. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo (1500 točk za odgovor na pritožbo, tar. št. 21/1 OT, skupaj z 2% administrativnimi stroški in pripadajočim DDV), kar znese 1.101,60 EUR, ki jih mora plačati tožeči stranki v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Stečaj nad osebnim dolžnikom se je pričel 19. 7. 2016, to je v času veljavnosti ZFPPIPP-(F), šele z novelo ZFPIPP-(G) se je obdobje izpodbojnosti povišalo na pet let in so se dodale nekatere druge okoliščine glede izpodbojnosti. 2 Npr. glej sklep VS RS II Ips 264/2005. 3 Tako izhaja tudi iz 83. člena Družinskega zakonika. 4 Z začetkom stečajnega postopka prenehajo pravice upnikov izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po splošnih pravilih obligacijskega prava o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj in lahko ta pravna dejanja izpodbijajo samo v skladu s pravili, določenimi v pododdelku 5.3.4 ZFPPIPP.