Jedro

Pritožnikovih več kot dve leti trajajočih zadržkov oziroma strahu pred razkritjem njegove biseksualne spolne usmerjenosti in ateizma, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za opustitev njihovega navajanja v predhodnih postopkih. Povsem razumljivo, da bi pritožnik lahko imel tovrstne zadržke ob prvem kontaktu z uradnimi osebami ali v zgodnjih fazah azilnega postopka, ni pa razloga, da o tem ni spregovoril kasneje, ko je imel za to zelo veliko priložnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pritrdilo toženki, da tožnik novih dejstev, ki se nanašajo na njegovo biseksualno spolno usmerjenost in ateizem, v času prvih dveh postopkov ni uveljavljal po svoji krivdi. Navedlo je, da je razumljivo, da bi lahko imel zadržke (strah) to razkriti ob prvem stiku z uradnimi osebami ali v zgodnji fazi azilnega postopka, ne pa tudi, da toženke s tem ni seznanil ob številnih nadaljnjih priložnostih, npr. ob podaji obeh prošenj (7. 1. 2022 in 12. 1. 2023) ali na osebnem razgovoru (14. 2. 2023). Tam ga je toženka tudi opozorila, da gre za razgovor zaupne narave, da mora na vprašanja odgovarjati natančno in po resnici ter da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot pritožbeni razlog navaja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Opozarja, da je izpodbijani upravni akt vsebinska in ne postopkovna odločitev. Drugačno stališče sodišča prve stopnje formalistično omejuje dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in je v nasprotju z 19. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) in 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Pritožnik je preprosta oseba, ki izhaja iz drugačnega okolja, kjer istospolna usmerjenost krši pravne in običajne norme, kar je pritožnik ponotranjil. Bil je v osebni stiski in ni vedel, kako v Evropi gledajo na to. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse Sodišča EU, ki je že večkrat poudarilo, da spolne usmerjenosti kot razloga za preganjanje prosilcu ni treba zatrjevati ob prvi priložnosti. Pritožnik je introvertiran, zaprt vase in v stresnih situacijah, kot so postopki mednarodne zaščite, ne more izražati čustev.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila, kot pritožniku, v Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, vložiti ponovno prošnjo, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. Med strankama ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki je prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil že dvakrat. Prvič je bil postopek ustavljen, drugič pa je bila njegova prošnja zavrnjena. Obe odločitvi sta pravnomočni. Prav tako ni sporno, da je v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvih dveh postopkov in ki se nanašajo na njegovo biseksualno spolno usmerjenost in ateizem. Sporno je le, ali teh dejstev v prejšnjih postopkih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati oziroma, povedano drugače, ali je pritožnikov strah res opravičljiv razlog za to, da jih je prvič navedel šele v obravnavanem zahtevku.

8. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Sodišče EU že razložilo, da drugi in tretji odstavek 40. člena Direktive 2013/32,1 ki sta bila v slovenski pravni red implementirana s citiranimi določbami ZMZ-1, predpisujeta obravnavanje ponovnih oziroma naknadnih prošenj v dveh fazah. Namen prve faze, ki je predhodna, je preveriti _dopustnost_ prosilčevih predlogov, medtem ko se (šele) druga faza nanaša na njihovo _vsebinsko_ preučitev.2 Glede na to da se izpodbijani upravni akt nanaša na prvo izmed navedenih faz, torej na preverjanje dopustnosti pritožnikove ponovne prošnje, je pritožbena navedba, da gre za odločitev materialne in ne procesne narave, neutemeljena. Ker pritožnik ne pojasni, kako naj bi narava izpodbijane odločitve vplivala na njeno pravilnost in zakonitost oziroma nasprotovala 19. členu Listine in 3. členu EKČP, Vrhovno sodišče na te pritožbene očitke tudi ne more obrazloženo odgovoriti. Pripomni lahko le, da se mu ob obravnavanju pritožbe ni vzbudil dvom v skladnost uporabljenih določb z Listino in EKČP. 9. Vrhovno sodišče nadalje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pritožnikovih več kot dve leti trajajočih zadržkov oziroma strahu pred razkritjem njegove biseksualne spolne usmerjenosti in ateizma, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za opustitev njihovega navajanja v predhodnih postopkih. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi namreč ni mogoče spregledati, da je pritožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji prvič zaprosil že 7. 1. 2022 in da bi lahko domnevno resnične razloge za odhod iz Gambije navedel ob številnih priložnostih, zlasti ob podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru. Tam ga je toženka tudi opozorila, da gre za razgovor zaupne narave, da mora na vprašanja odgovarjati natančno in po resnici ter da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Vrhovno sodišče ob tem še pripominja, da pritožnik tudi sicer ne pojasni, koga ali česa naj bi ga bilo strah v primeru, da bi uradni osebi toženke razkril, da je biseksualno spolno usmerjen in da ne priznava boga.

10. Pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da pritožnik teh dejstev v prvih dveh postopkih mednarodne zaščite ni uveljavljal po svoji krivdi, ne morejo omajati niti pritožbene navedbe o tem, da pritožnik ni vedel, "kako v Evropi gledajo na to", in da kot introvertirana oseba v stresnih situacijah, kot so postopki za mednarodno zaščito, ne more izražati čustev. Glede prvega bi se namreč lahko pozanimal, v postopkih mednarodne zaščite pa se od prosilcev praviloma niti ne zahteva, da izražajo čustva, ampak predvsem, da pristojnemu organu pojasnijo resnične razloge, zakaj se v izvorno državo ne morejo ali ne želijo vrniti. O tem je bil pritožnik informiran in tega mu ne bi smela preprečiti niti okoliščina, da izhaja iz drugačnega družbenega okolja.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse Sodišča EU, da prosilcu ni treba že ob prvi priložnosti razkriti svoje spolne usmerjenosti. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je povsem razumljivo, da bi pritožnik lahko imel tovrstne zadržke ob prvem kontaktu z uradnimi osebami ali v zgodnjih fazah azilnega postopka, ni pa razloga, da o tem ni spregovoril kasneje, ko je imel za to zelo veliko priložnosti (13. in 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 2 Sodba z dne 10. 6. 2021 v zadevi C-921/19 (34. točka obrazložitve).