Jedro

Tožnik je imel v konkretnem primeru številne priložnosti, da bi lahko spregovoril o svoji spolni usmerjenosti, torej ne zgolj v zgodnji fazi azilnega postopka, kot je npr. ob podaji prve prošnje in v svoji lastnoročni izjavi, temveč tudi kasneje, ob podaji druge prošnje in pri osebnem razgovoru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega zahtevka za priznanje mednarodne zaščite. V zahtevku je navedel, da nima novih dejstev ali dokazov, ki so se pojavili po izdaji odločbe o prošnji za priznanje mednarodne zaščite, vendar pa ima nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že pred izdajo odločbe, vendar pa jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prvem postopku. V prvem razgovoru ni vsega povedal, ker ga je bilo strah. Strah ga je bilo govoriti o stvareh, ker ni vedel, kako na to gledajo v Evropi. Je biseksualec in ima rad moške in ženske, to pa je izvedela družina, ki se je hudo razjezila, zaradi česar je moral zapustiti državo. V družini ne prenašajo biseksualcev. Strici so ga zalotili pri občevanju s fantom, ne spominja se leta, kdaj se je to zgodilo. Državo je zapustil pred osmimi leti. Starša sta bila umorjena leta 2014 ali 2015, na kar mu je stric rekel, da mora zapustiti državo. Ti razlogi so bili že v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, a ga je bilo o tem strah govoriti. Če v Afriki s kom o tem govoriš, te sovražijo. Poleg tega tudi nikoli ni živel kot musliman, čeprav je družina od starega očeta muslimanska. Če bi ostal v Gambiji, bi ga družina ubila, lahko bi ga ubil tudi kdo drug na ulici. V Sloveniji ga je strah govoriti o veri, ker je tu veliko muslimanov.

3.Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa pojasnjuje, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito in bil po samovoljni zapustitvi azilnega doma vrnjen iz Zvezne republike Nemčije. Tožena stranka je odločila o njegovi prošnji v rednem postopku in izdala odločbo, ki je 13. 11. 2023 postala pravnomočna.

4.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 1. alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tretjem odstavku tega člena pa je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik za svoje navedbe ni predložil dokazil, ki bi povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob navedbah o zatrjevani biseksulanosti in dejstvu, da ne živi kot musliman, tožena stranka ugotavlja, da gre za dogodke, ki so se zgodili že v preteklosti in so obstajali že v času njegove prve in druge prošnje za mednarodno zaščito, tožnik pa ni verodostojno izkazal niti zatrjeval, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej. Tako pred prvim kot pred drugim postopkom je bil seznanjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo in predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, pa tega ni storil. Dne 14. 2. 2023 je bil opravljen osebni razgovor, na katerem je bil povprašan, ali ima še kaj za dodati oziroma ali ima še kakšne razloge, ki jih želi uveljavljati v postopku, pa je navedel, da drugih razlogov ni in da ni kaj za dodati. Tožnik ni prepričljivo izkazal niti spolne usmerjenosti niti da bi bil preganjan zaradi ateizma. Te navedbe je podal zelo pavšalno, ničesar ni konkretiziral niti podrobno opisal, zato tožena stranka dvomi v njegove navedbe. Malo verjetno je tudi, da bi mu stric pomagal pri odhodu iz države, če pa so strici nasprotovali njegovi biseksualnosti. Bolj verjetno je, da mu ne bi dovolil zapustiti države. Njegove navedbe ne upravičujejo uvedbe ponovnega postopka, saj ni izkazal, da jih ni mogel navesti že prej. Malo verjetna je navedba, da o spolni usmerjenosti ni govoril, ker mu je bilo neprijetno o tem govoriti oziroma ga je bilo strah. Imel je namreč zelo veliko možnosti, da izpove vse razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ni niti izkazal, zakaj ga sedaj ni več strah. Navedbe, da v Sloveniji živi veliko muslimanov in da zato prej ni govoril o ateizmu, niso verjetne, saj je bil poučen o pravicah in dolžnostih in mu je bilo pojasnjeno, da je postopek zaupne narave in večkrat razloženo, da mora navesti vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Sram ali neprijetnost ga ne odvezujeta, da bi navedel vse razloge. Trditve, da bi ga v Gambiji ubili člani družine ali kdo na ulici, pa so povsem neizkazane. Iz izvorne države je odšel v januarju 2016 in če bi to dejstvo bilo resnično, bi ga zagotovo omenil že v prvi ali drugi prošnji ali na osebnem razgovoru, pa tega ni storil.

6.Tožnik v tožbi navaja, da je njegova izvorna država zelo versko radikalizirana. Kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin je v bistvu legitimno in institucionalizirano ne le kar se tiče njegovega položaja kot pripadnika LGTB skupnosti, ampak so celo pravice otrok v tolikšni meri kršene, da je iz vidika razumevanja sodobne demokratične družbe nepojmljivo in nesprejemljivo. Tožnik se v predhodnih postopkih ni počutil varnega, da bi prej pojasnil, da je biseksualec. Gre za vrednote, ki so mu bile vcepljene kot otroku. Izhaja iz posebnega okolja, kjer veljajo tako verske kot družbene in pravne norme, ki so nesprejemljive, kjer je ista spolna usmerjenost zavržna in strogo prepovedana. Med prestajanjem zaporne kazni je dojel, da se v Republiki Sloveniji posamezniki obravnavajo v celoti nediskriminatorno, sploh pa ne glede na vero in spolno usmerjenost. Iskreno je trdil, da ga je bilo strah povedati o vsem, saj ni vedel, kako v Evropi gledajo na to. Kar se vere tiče, pa je šele kasneje doumel, da je v Republiki Sloveniji veroizpoved svobodna. Zavrača očitke tožene stranke, da bi moral o svoji spolni usmerjenosti predložiti dokaze oziroma da bi že prej moral navajati kot razlog svojo spolno usmerjenost. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča I U 684/2022 in I U 547/2021, iz katerih med drugim izhaja, da je Sodišče Evropske unije že presodilo, da zatrjevanih dejstev o spolni usmerjenosti ni mogoče preizkusiti le z zaslišanji, ki temeljijo o stereotipih o istospolno usmerjenih in da ni mogoče sklepati na neverodostojnost prosilca zgolj zato, ker prosilec istospolne usmerjenosti ni zatrjeval že ob prvi priložnosti, ko se je izjavil o razlogih za preganjanje. Ne drži navedba tožene stranke, da je stric posodil tožniku denar za odhod. V tožbi zatrjuje, da je bila tista oseba prijatelj njegovega preminulega očeta, ki ga je skušala obvarovati pred bodočimi resnimi posledicami. Preden sta njegova starša preminula, sta ga ne glede na njuno nesprejemanje spolne usmerjenosti ščitila pred grožnjami in morebitnimi nasilnimi ravnanji družine prve žene njegovega očeta in stricev. Po njuni smrti pa varnosti ni bil več deležen. Tožnik zavrača očitek tožene stranke, da njegov sram in neprijetnosti niso opravičilo za predhodno nepodajanje dodatnih razlogov za mednarodno zaščito. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik za svoje navedbe nima nobenih novih dokazil ali dokumentov. Pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran tožnika. V postopku, v katerem se odločba o zahtevku, se odloča zgolj o tem, ali je vlagatelj predložil kakšne nove dokaze ali navedel takšna nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Odloča se zgolj o tem, ali se nov postopek sploh dopusti. Tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka z nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati, da je pomembno povečana verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zatrjevanje tožnika glede spolnih praks je tožbena novota, saj jih tožnik nikoli prej ni navajal, kar je razvidno iz spisovne dokumentacije. Tožnik v tožbi navaja očitke, ki niso utemeljeni, zato tožena stranka sodišču predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 7. 5. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da o svojih težavah v zvezi s spolno usmerjenostjo in ateizmom ni govoril že v prejšnjem postopku zato, ker ga je bilo strah. V Turčiji in Grčiji je videl, kako ravnajo z ljudmi, ki so omenili to temo. Sedaj pa se je v Sloveniji opogumil zato, ker komunicira z ljudmi in so mu povedali, da ne bo težav, zato se je upal izpostaviti. V Sloveniji je skupaj 15 mesecev. V tem času je podal dve prošnji za mednarodno zaščito. Do uradnih oseb, ki so vodile postopke, ni imel nobenih zadržkov. Kljub temu ni povedal vseh razlogov, ker ne ve, kdo je kdo, bilo ga je zelo strah in ni vedel, kaj se bo zgodilo. Na vprašanje, zakaj je na prvem osebnem razgovoru rekel, da to, da ni iste vere kot njegova družina, ni bil razlog, da je zapustil Gambijo, sedaj pa trdi, da je imel težave zaradi tega, je povedal, da se ne spomni, da bi takrat to rekel, verjetno je bil nesporazum.

Tožba ni utemeljena.

9.ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

10.Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu.

11.V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnikova izvorna država izjemno versko radikalizirana in da je šeriatsko pravo vpeto v vse veje oblasti, sodišče pojasnjuje, da je bil razlog za zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka v tem, da tožnik ni izkazal tega, da brez svoje krivde že v prejšnjem postopku ni uveljavljal v zahtevku na novo zatrjevanih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, to je ateizma in biseksualne usmerjenosti. Izpodbijani sklep je procesne narave. Tožena stranka je ugotavljala, ali je nova dejstva sploh možno upoštevati, upoštevati pa bi jih bilo mogoče le, če bi tožnik izkazal, da jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati.

13.Tožnik v tožbi tudi navaja, da prej ni pojasnil novih navedb v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, ker se v predhodnih postopkih ni počutil varnega in da je šele med prestajanjem zaporne kazni dojel, da se posamezniki v Republiki Sloveniji v celoti obravnavajo nediskriminatorno ne glede na vero in spolno usmerjenost. Tudi na zaslišanju na sodišču je povedal, da ga je bilo strah. Sodišče ne more slediti temu, da bi to bil opravičljiv razlog, to pa predvsem iz razloga, ker je imel tožnik v prejšnjem postopku veliko možnosti, da bi lahko navajal verske razloge in spolno usmerjenost kot razlog za mednarodno zaščito. Povsem razumljivo je, da bi lahko imel zadržke ob prvem kontaktu z uradnimi osebami glede navedbe vseh razlogov za mednarodno zaščito, vendar pa ni razloga, da o tem ne bi spregovoril kasneje, ko je imel številne priložnosti. Kot izhaja iz odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 24. 10. 2023, je imel tožnik to priložnost že pri vložitvi prve prošnje z dne 7. 1. 2022, nadalje pri podaji druge prošnje dne 12. 1. 2023 kot tudi na osebnem razgovoru dne 14. 2. 2023. Poleg tega je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da je bil tožnik opozorjen na to, da je osebni razgovor zaupne narave in da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici ter sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek oziroma mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni (str. 1 in 2 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 14. 2. 2024). Iz navedenega razloga sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da je bilo tožnika strah povedati o vseh razlogih.

14.Sodišče se sicer strinja s tožbeno trditvijo, iz katere smiselno izhaja, da ni nujno potrebno, da bi moral tožnik predložiti dokaze za svoje trditve, saj pogostokrat dokazov o zatrjevanih dejstvih ni možno predložiti. Vendar pa tožnik tudi zgolj z navajanjem novih dejstev ni uspel izkazati, da bi imel upravičen razlog, zaradi katerega ni mogel že v prejšnjem postopku navajati vseh razlogov za mednarodno zaščito, ki se nanašajo na njegov ateizem in spolno usmerjenost.

15.Tožnik se v tožbi (v opombi 5) med drugim sklicuje tudi na stališča iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 547/2021 (sklicuje se tudi na sodbo istega sodišča I U 684/2022, ki pa je bila pozneje razveljavljena), kjer je navedeno, da je med drugim Sodišče Evropske unije že presodilo, da ni mogoče neverodostojnosti prosilca utemeljiti na tem, ker svoje istospolne usmerjenosti ni zatrjeval ob prvi priložnosti. Vendar se v obravnavani zadevi sodišče ne opredeljuje do tega, ali so tožnikove izjave verodostojne, ampak meni, da je odločitev tožene stranke pravilna zato, ker tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih ni že v prejšnjem postopku navajal kot razlog za mednarodno zaščito svojo spolno usmerjenost, čeprav je imel za to zelo veliko priložnosti in je bil tudi opozorjen na to, da je postopek zaupne narave in da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

16.V zvezi s predloženimi dokazili k tožbi (mnenje Legebitra z dne 26. 4. 2024 ("Vpliv poznega razkritja na podelitev statusa begunca") se sodišče sicer strinja s tem, da so lahko prosilci močno prizadeti, travmatizirani in čustveno izmučeni ob predstavitvah svojih zahtevkov v postopku pridobitev statusa begunca in prav tako sodišče razume, da je njihova sposobnost, da svoj primer pred državnimi organi celostno predstavijo, posledično močno zreducirana in prav tako se strinja tudi s tem, da mnogi v fazi preiskovanja oziroma v zgodnjih fazah razgovora ne razkrijejo svoje spolne usmerjenosti. Tudi iz k tožbi priloženih odlomkov iz različnih virov izhaja, da imajo lahko prosilci upravičene zadržke, da svoje spolne usmerjenosti ne razkrijejo v zgodnji fazi azilnega postopka in da je to treba upoštevati. Vendar pa je v tej sodbi sodišče že pojasnilo, da kljub zadržkom prosilca ob prvem stiku z uradnimi osebami države, v kateri prosi za mednarodno zaščito, je imel tožnik v konkretnem primeru - kot je bilo že pojasnjeno - številne priložnosti, da bi lahko spregovoril o svoji spolni usmerjenosti, torej ne zgolj v zgodnji fazi azilnega postopka, kot je npr. ob podaji prve prošnje in v svoji lastnoročni izjavi, temveč tudi kasneje, ob podaji druge prošnje in pri osebnem razgovoru.

17.Iz vseh navedenih razlogov se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik ni podal opravičljivih razlogov, zakaj ni dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, navajal že prej.

18.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/1, 64/1-1, 64/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.