Jedro

Obrazložitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), ni obvezna sestavina odpovedi, kar izhaja iz 87. člena ZDR-1, to pa pomeni, da odpoved ni nezakonita, če te obrazložitve nima. Kljub temu mora delodajalec tudi izpolnitev tega pogoja utemeljiti in dokazovati v sodnem postopku, saj je dokazno breme na njegovi strani (84. člen ZDR-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2014 nezakonita (I. točka izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 še vedno traja od 1. 7. 2014, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati nazaj na delo (II. točka izreka). Tožena stranka je za čas od 1. 7. 2014 dalje do vrnitve na delo tožniku dolžna priznati in izplačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.100,00 EUR, od teh zneskov odvesti predpisane prispevke in davke in mu izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (znižano za prejemke iz naslova brezposelnosti), v roku 8 dni (III. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da tožniku povrne stroške postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni dokazala nobenega od očitkov, ki so bili podlaga za izrek izredne odpovedi. Tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili pristojne zdravnice in brez njenega soglasja odhajal s kraja bivanja. V tem času tudi ni opravljal dela. S tem ko je opustil obveznost prijave pravega naslova bivanja, ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti. Zaradi te opustitve namreč ni prejemal višjega nadomestila za prevoz, obveznosti sporočanja cene vozovnice pa ni mogoče naprtiti delavcu. To so javno dostopni podatki in delodajalec jih lahko pridobi sam. Ocenilo je, da nista podana očitana razloga za izredno odpoved ter da tudi ni izpolnjen zakonski pogoj iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), in sicer da delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodba pritožbenega sodišča skromna, navedeni razlogi za odločitev pa skopi (podani so le v 10. in 11. točki obrazložitve), neprepričljivi in so enaki razlogom prvostopenjskega sodišča. Navaja, da med prvostopenjsko sodbo in vsebino zapisnikov obstaja nasprotje glede kraja tožnikovega bivanja. Prvostopenjsko sodišče naj bi namreč sledilo izpovedi osebne zdravnice, ki je povedala, da je tožnik bival v dveh krajih (v A. in B.), prezrlo pa naj bi tožnikovo izpoved, da dejansko prebiva v prvem kraju, v drugem pa zgolj obiskuje mamo. Zaradi napačnega zaključka sodišča, da tožnik biva v dveh krajih (v 8. točki obrazložitve), naj bi bila sodba obremenjena tudi z nasprotujočimi si razlogi o odločilnih dejstvih. V 10. točki obrazložitve je sodišče namreč navedlo, da je tožnik v obravnavanem obdobju živel v A. Ugotovitvi sodišča, da tožnik biva v dveh krajih in hkrati, da biva v enem, sta si med seboj v očitnem nasprotju. Tožena stranka graja tudi dokazno oceno sodišča, ki je neutemeljeno sledilo le trditvam, ki so bile tožniku v prid. Tako je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev. Toda kršitev navodil zdravnice je tožena stranka tožniku očitala na podlagi ugotovitev detektiva, izjave tožnika v zagovoru pred izredno odpovedjo in upoštevala zdravniško potrdilo. Te listine dokazujejo, da je tožnik v času bolniškega staleža odhajal iz kraja bivanja in tudi delal. Sodišče je neutemeljeno sledilo le izpovedi osebne zdravnice, ki jo tožena stranka ocenjuje kot pristransko pričo, ki skuša tožniku pomagati, in presodilo, da tožnik ni ravnal v nasprotju z njenimi navodili. Tožena stranka prav tako odklanja pavšalno pojasnilo zdravnice, da tožnikova ravnanja (obiskovanje in skrb za mamo, ki je bolehala za bakterijsko pljučnico, medtem ko je sam preboleval prehladno obolenje; gibanje zunaj v delovni obleki in rokavicah) niso podaljševala njegovega zdravljenja. Podobno je sodišče nekritično sledilo tožnikovim pojasnilom glede očitanih ravnanj. Na podlagi nepravilne dokazne ocene je sodišče zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je sodišče postavilo previsoke dokazne standarde. Toženi stranki je tako onemogočilo, da bi dokazala utemeljenost svojih trditev. S trditvijo „čeprav obrazložitev tega pogoja (pogoja za izredno odpoved iz 109. člena ZDR-1) ni obvezna sestavina odpovedi, pa toženec le-tega ni obrazložil niti v odgovoru na tožbo niti v nadaljnjih navedbah, zato je odpoved tudi iz tega razloga nezakonita,“ je sodba obremenjena tudi z logičnim nesmislom. Če obrazložitev tega pogoja ni obvezna sestavina odpovedi, potem odpoved ne more biti nezakonita, če te obrazložitve ni.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je ustrezno odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe in upoštevalo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti). Kadar sodišče druge stopnje zavrne pritožbo in pritrdi dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, je standard obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje nižji. V tem primeru sodišče druge stopnje ni dolžno na novo ponavljati argumentov sodišča prve stopnje, temveč se nanje lahko le sklicuje. Zato revizijsko sodišče v zvezi z zatrjevano neustrezno (preskopo) obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje ne ugotavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Neutemeljeni so revizijski očitki o kršitvi iz 14. (oziroma 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje, da je sodišče sledilo izpovedi zdravnice (o dveh krajih bivanja), ne pa tudi tožnikovemu zagovoru pred odpovedjo in njegovi izpovedi, da biva le na enem naslovu, in ker si zaključki o tožnikovem bivanju nasprotujejo. Tožnik je že v tožbi navedel, da je v času očitanih kršitev živel (bival) na naslovu v A. Enako je v pisnem zagovoru pred odpovedjo navedel in dne 25. 9. 2014 (na obravnavi pred sodiščem) izpovedal, da je prijavljen na naslovu v B., kjer skrbi za mamo, v spornem obdobju pa je zaradi prenove hiše v B. prebival v A. pri partnerki. Iz sodb sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da ugotavljata, da je tožnik živel na obeh naslovih, temveč da je bival (živel) v A., medtem ko je imel stalno bivališče prijavljeno na naslovu v B., kamor je hodil obiskovat mamo. To dovolj jasno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje v 7., 8. in 10. točki obrazložitve, s tem pa je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Izhodišče revizije oziroma revizijske navedbe, da temu ni tako, so napačne.

9. Sodišči sta upoštevali tudi izpoved tožničine zdravnice, ki je med drugim izpovedala, da tožnik živi na obeh naslovih, kar pa ni bila izključna trditev o njegovem bivanju, saj je izpovedala tudi, da je „vedela, da prebiva na naslovu v A.,“ da „v bistvu stanuje v A.,“ da ima mamo v B., da jo obiskuje, itd. Res je sodišče prve stopnje pri povzemanju izpovedi zdravnice navedlo, da tožnik živi na obeh naslovih, kar pa je le nekoliko pomanjkljiv povzetek te izpovedi. Ob tem pa je navedlo tudi, da je živel v A. in da se je odpeljal v B., da bi oskrbel svojo mamo. Zato navedenega zapisa ni mogoče razumeti kot nasprotja v sodbi, ki bi preraslo v očitano bistveno kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje (zoper katerega je vložena revizija) je izhajalo le iz tega, da je se tožnik odpeljal v B., da bi poskrbel za bolno mamo in se nikjer ni oprlo na to, da naj bi tožnik živel na dveh naslovih. Zato so revizijski očitki neutemeljeni.

10. Nadalje tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s trditvijo, da je kršitev podana, ker je sodišče sprejelo izpoved zdravnice. Že glede na zakonsko opredelitev očitane kršitve je jasno, da navedenega očitka ni mogoče šteti za takšno kršitev. Revidentka očita sodiščema tudi previsoke (nedosegljive) dokazne standarde. Ta očitek koliko toliko konkretno povezuje le z očitkom o napačni (nasprotujoči) obrazložitvi glede tožnikovega naslova in bivanja, vendar med temi trditvami in trditvijo o previsokem dokaznem standardu ni logične povezave.

11. V glavnem je nestrinjanje revidentke mogoče strniti v očitek, da sta sodišči nižje stopnje zmotno ocenili tožnikove trditve in izpoved zdravnice o prepovedi gibanja izven kraja bivanja, dopustitvi obiskov oziroma pomoči bolni materi ter pojasnila, da ravnanja tožnika niso podaljšala njegovega okrevanja. Očitek, da je sodišče te izjave napačno dokazno ocenilo, ipd. je očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar predstavlja nedovoljen revizijski razlog. Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena spadata namreč na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zaslišana zdravnica je dovolj jasno izpovedala, da tožnik z obiski matere ni kršil njenih navodil. Navodila bi glede na njeno izpoved kršil, če bi delal, vendar to ni bilo ugotovljeno. Nestrinjanje tožene stranke s pojasnili zdravnice o tem, da tožnikovo obiskovanje ni podaljšalo njegovega staleža, pomeni izpodbijanje dokazne ocene.

12. V zvezi z očitanim logičnim nesmislom, ki naj bi se pripetil v zvezi z obrazložitvijo glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (ki jo revidentka tudi sicer napačno pripisuje in očita le sodišču prve stopnje - glede na to, da je revizija izredno pravno sredstvo le zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje), revizijsko sodišče pojasnjuje, da mora biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan razlog, določen v zakonu, pa tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Obrazložitev tega pogoja ni obvezna sestavina odpovedi, kar izhaja iz 87. člena ZDR-1, to pa pomeni, da odpoved ni nezakonita, če te obrazložitve nima. Kljub temu mora delodajalec tudi izpolnitev tega pogoja utemeljiti in dokazovati v sodnem postopku, saj je dokazno breme na njegovi strani (84. člen ZDR-1). V konkretnem primeru je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zapisala, da obstajajo razlogi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (zadnji stavek obrazložitve izreden odpovedi), vendar tega pogoja ni utemeljila in dokazovala v sodnem postopku, saj v zvezi s tem ne zadošča le golo sklicevanje na očitane kršitve, češ (kot navaja v reviziji), da je „vsakemu jasno, da delodajalec takega delavca ne želi in ne potrebuje.“ Sicer pa te navedbe ne morejo biti odločilne že zato, ker sta sodišči ugotovili, da tožena stranka v sodnem sporu tožniku ni dokazala očitanih kršitev.

13. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo utemeljenosti razlogov, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.