Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnik kršil navodila osebne zdravnice ali odpotoval iz kraja bivanja brez njenega soglasja, niti ni dokazala, da naj bi tožnik v času bolniškega staleža opravljal delo. Ker ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. in 8. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2014 nezakonita (I. točka izreka). Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 še vedno traja od 1. 7. 2014 dalje, tako, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (II. točka izreka). Tožena stranka je za čas od 1. 7. 2014 dalje do vrnitve tožnika na delo dolžna priznati in izplačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.100,00 EUR, od tega mesečnega zneska odvesti predpisane prispevke in davke in mu izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (znižano za prejemke iz naslova brezposelnosti), v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 765,55 EUR v roku 8 dni po prejemu odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (spremeni) in zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožena stranka ni dokazala nobenega od očitkov, ki so bili podlaga za izrek izredne odpovedi. Tožena stranka glede drugega očitka (nadomestila za prevoz) sprejema odločitev sodišča prve stopnje, ne velja pa to glede prvega očitka. Dokazno breme je res na strani tožene stranke, vendar je sodišče postavilo takšne dokazne standarde, da jih ni mogoče izpolniti. V postopku sta bila zaslišana tožnikova zdravnica in detektiv, sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev predvsem na izpoved osebne zdravnice, ki pa ne drži oziroma je prirejena za potrebe tega postopka. Tožnik je v zagovoru navedel, da dejansko prebiva v A. ter da ga je 19. 2. 2014 poklicala mama, ki živi v B., da je bolna, zato je odšel k njej, enako tudi naslednji dan. Tožnik nikoli ni zatrjeval, da živi na dveh naslovih, pač pa da živi v A.. Glede na to je trditev o dveh naslovih izmišljena, zaključek sodišča, ki temu verjame pa napačen. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikova obveznost je bila, da se v času bolniškega staleža zadržuje v kraju bivanja, to je A.. Če je želel obiskati mamo, bi moral od zdravnice pridobiti pisno soglasje. To, kar je o dveh naslovih bivanja zdravnica povedala pol leta kasneje na obravnavi, predstavlja zgolj reševanje tožnika. Nobenega dvoma ni, da je tožnik kršil 233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sprejelo pojasnilo zdravnice v zvezi z njenim potrdilom, po katerem je imel tožnik dovoljenje za gibanje v kraju bivanja, ko je na zaslišanju zatrdila, da bi v primeru če bi vedela, da bo glede tega zaplet, zapisala, da se lahko giblje v obeh krajih. Opozarja, da je zdravnica potrdilo izstavila 26. 3. 2014, torej po odpovedi. Tožena stranka tudi ne sprejema pavšalnega pojasnila zdravnice, da tožnikovo obiskovanje bolne mame ni podaljšalo zdravljenja, saj je po laični oceni druženje že tako bolnega tožnika z še huje bolno mamo in celo skrb zanjo prav gotovo vplivalo na podaljšanje zdravljenja. Sodišče je prezrlo izpoved zdravnice in sicer, da je imel tožnik navodilo, da mora počivati. Tožena stranka tožniku ni očitala opravljanja pridobitnega dela, pač pa mu je očitala kršitve navodil zdravnika, ki je v tem, da je v času bolniškega staleža odhajal iz kraja svojega bivanja, zraven pa tudi delal. Dejstvo je, da je bil tožnik kot izhaja iz fotografij, v delovni obleki in se je nahajal zunaj. Detektiv je v poročilu navedel, da je zaznal, da je tožnik 21. 2. 2014 opravljal delo ob ograji, ker ni mogel točno preveriti, kaj dela. Tožnik je trdil, da je šel k ograji le pobožat ponije in temu je sodišče verjelo. Vse fotografije so posnete na B., kjer naj bi obiskoval mamo, zato ni bilo razloga, da je bil oblečen v delovno obleko, ko bi moral počivati doma. Sodišče prve stopnje toženi stranki tudi očita, da je zgolj pavšalno navedla, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Meni, da so dodatna pojasnila povsem odveč, saj je vsakomur jasno, da delodajalec takega delavca ne želi in ne potrebuje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je sodišče v obrazložitvi navedlo da je tožnik živel na dveh naslovih, drugič pa, da je živel v A.. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima takšne bistvene pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Po določbi tretjega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 109. člena ZDR-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala citirane določbe ZDR-1 o postopku pred odpovedjo in da pravica tožnika do zagovora ni bila kršena.

9. Tožena stranka je dne 19. 3. 2014 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker očitno ni spoštoval navodil zdravnika, pač pa je v času bolniškega staleža odhajal iz kraja svojega bivanja, doma pa je tudi delal ter da je vedel, da dejansko živi na drugem naslovu in da zato prejema višje nadomestilo za prevoz na delo in z dela in je naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerij in sicer kršitev obveznosti obveščanja po 36. členu ZDR-1 in kršitev prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1. 10. V zvezi s kršitvijo, da tožnik ni spoštoval navodil zdravnika, ker je 20. 2. 2014 odhajal iz kraja bivanja, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik ni kršil navodil osebne zdravnice ali odpotoval v drug kraj brez soglasja osebne zdravnice s tem, ko se je odpeljal na B., da bi poskrbel za bolno mamo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni storil očitane kršitve delovnih obveznosti. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno je tudi utemeljilo in sicer je izhajalo iz izpovedi priče osebne zdravnice C.C., ki je izpovedala, da tožniku ni izrecno prepovedala gibanja med A. in B., saj je vedela, da mora skrbeti za bolno mamo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je osebna zdravnica tožnika le pavšalno pojasnila, da obiskovanje mame ni podaljšalo zdravljenja tožnika ter da gre za pristransko pričo, ki je skušala tožniku pomagati. V skladu z drugim odstavkom 238. člena ZPP je priča opozorjena, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, opozorjena je tudi na posledice krive izpovedbe. Tožnik se je po navodilu zdravnice zadrževal v kraju bivanju ter izpovedal, da je res obiskal bolno mamo na B.. Ni mogoče slediti pritožbenim zatrjevanjem, da je priča C.C. v izpovedi skušala omiliti navodila, ki jih je dala tožniku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik za čas bolniškega staleža ni kršil navodil, saj je tožnikova osebna zdravnica prepričljivo izpovedala, da do poslabšanja zdravljenja oziroma podaljšanja zdravljenja ni prišlo.

11. V zvezi z očitano kršitvijo iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal delo, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik delo opravljal, med strankama pa niti ni sporno, da bi tožniku tožena stranka očitala opravljanje pridobitnega dela. Izpoved detektiva D.D. ne dokazuje, da je tožnik opravljal delo. Dejstvo, da je bil tožnik oblečen v delovno obleko in rokavice pa ne zadostuje za zaključek, da je tožnik delo opravljal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni bilo razloga, da je tožnik v delovni obleki, ko je obiskal mamo.

12. V zvezi z očitkom, da je tožnik opustil prijavo pravega naslova bivanja in zato prejemal višje nadomestilo, tožena stranka sprejema odločitev sodišča prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do navedene kršitve ne opredeljuje.

13. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da zadostuje zgolj obrazložitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Ne zadostuje zgolj pavšalna navedba, temveč je potrebno navesti tiste okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

14. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2014 nezakonita. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je reintegracija delavca, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo.

15. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).