Jedro

Tožena stranke je tožniku (vozniku avtobusa) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. čl. ZDR. Očitala mu je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dvema potnikoma izdal vozovnici za 1,30 EUR, od potnikov pa je pobral voznino v znesku dvakrat po 2,30 EUR. Potnici tožniku nista plačali vsaka po 2,30 EUR, temveč vsaka po 1,30 EUR, zato očitana kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tožniku ni dokazana. Ker razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 27. 6. 2012, nezakonita (I. točka izreka sodbe) in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma na drugo primerljivo delo (II. točka izreka sodbe). Tožena stranka je tožnika dolžna za obdobje od 6. 7. 2012 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje in mu iz naslova plače (zmanjšane za obračunane in odvedene davke in prispevke) plačati mesečne zneske, ki bi jih tožnik prejemal v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečnega zneska plače do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (III. točka izreka) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 555,00 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je sledilo pisnemu zagovoru tožnika z dne 5. 6. 2012, za katerega je ugotovilo, da je v nasprotju z njegovo izpovedbo na glavni obravnavi. Tako pisni zagovor kot izpovedba pa sta v nasprotju z izpovedbami prič. Ugotovitev sodišča, da je tožnik obe potnici vprašal, ali se peljeta v A., je napačna. Priči sta vozniku jasno povedali, do katere postaje se peljeta. Postaja A. pa ni edina postaja na relaciji B. - C.. Napačna je ugotovitev sodišča, da si tožnik ob velikem številu ljudi ni mogel zapomniti, katero izstopno postajo so potniki navedli, saj iz seznama prodanih vozovnic izhaja, da sta se na avtobusu od A. do C. nahajali samo priči D.D. in E.E. Hkrati pa je tudi sam tožnik izpovedal, da spremlja izstop potnikov in da je v A. izstopila le ena potnica. Sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da naj bi obe potnici pritrdili, da se peljeta v A., prav tako pa ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v B. vstopila skupina potnikov. V nasprotju z izvedenimi dokazi in neobrazložena je ugotovitev, da sta potnici za vozovnici plačali 1,30 EUR. Obe priči sta namreč izpovedali, da sta plačali 2,30 EUR. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da gre tudi v primeru, če bi potnici plačali 1,30 EUR, za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj jima je bila izdana napačna vozovnica. Dolžnost voznika je, da potnikom izda pravilne vozovnice in obračuna pravilne cene, kar pa je tožnik kršil. Sodišče ni pojasnilo razlogov, da tožnik ni storil kršitve po 110. in 111. členu ZDR, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

Ugotovitev sodišča, da tožnik ni imel neevidentiranega viška denarja, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj za tak zaključek sodišče ni imelo podlage. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič vodje prometne kontrole F.F., vodje prometne operative G.G., H.H. in I.I. V sodbi ni pojasnilo, zakaj teh prič ni zaslišalo. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožniku že bila zaradi iste kršitve pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, kar bi sodišče moralo upoštevati pri presoji tožnikovega zagovora in ugotovljenih kršitev. Prva kršitev in izredna odpoved se je pred Delovnim sodiščem v Mariboru obravnavala v zadevi, opr. št. Pd 186/2009 in v kateri je bila tožena stranka dolžna tožnika reintegrirati. Sodba Vrhovnega sodišča z dne 20. 6. 2011, opr. št. VIII Ips 86/2010 je takšno odločitev spremenila, a je tožena stranka tožnika zadržala na njegovo prošnjo. V tej sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da neizdaja vozovnice ob plačilu voznine negativno vpliva na razmerja tožene stranke s potniki, pri katerih se lahko ustvari dvom v korektno poslovanje tožene stranke. Vrhovno sodišče je presodilo, da glede na pomen tožnikove kršitve za poslovanje tožene stranke in izgubo zaupanja v tožnikovo delo, nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. V predmetnem primeru je tožnik vozovnico potniku sicer izdal, a je bil znesek na karti nižji od tistega, ki ga je tožnik prejel od potnika. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je odstopilo od utečene sodne prakse. Družba J. d.d., kakor je sodišče napisalo na prvi strani sodbe, ni nikoli obstajala, tožnik pa pri takšni družbi nikoli ni bil zaposlen.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, relativne bistvene kršitve določb postopka pa pritožba uveljavlja le pavšalno, zato izpodbijane sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo zaslišanja prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo. Predlagane priče pri spornem dogodku niso bile prisotne, zato o njem ne bi mogle izpovedati ničesar. Usposobljenost tožnika za ravnanje s strojem za izdajo vozovnic in obveznosti, ki jih ima tožena stranka po koncesijskih pogodbah, o čemer bi predlagane priče lahko izpovedale, pa za predmetni spor ni relevantno.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da družba J. d.d. nikoli ni obstajala, s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se je namreč celoten postopek z veljavnim in pravilnim pooblastilom (ki se je glasil na K. d.d.) udeleževala pravde, čeprav je bila tožba naslovljena na J. d.d., zato ni dvoma, da je bilo ves čas postopka jasno, na koga se tožba nanaša (podobno je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi II Ips 701/2004).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja: V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 110. člena ter 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 29. 5. 2012 dvema potnikoma izdal vozovnici za 1,30 EUR, od potnikov pa je pobral voznino v znesku dvakrat po 2,30 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da očitana kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tožniku ni dokazana, saj potnici tožniku nista plačali vsaka po 2,30 EUR, temveč vsaka po 1,30 EUR. Odločilo je, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR ni podan, zato je bila izredna odpoved nezakonita. Tožbenemu zahtevku je v celoti ugodilo.

Dokazno breme v zvezi s storjeno kršitvijo, ki je razlog za izredno odpoved, je na toženi stranki, iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi tožnik storil očitano mu kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni možno zanesljivo ugotoviti, kaj je katera izmed potnic rekla tožniku ob vstopu na avtobus. Priča D.D. je, podobno kot v svoji pisni izjavi z dne 6. 5. 2013, izpovedala, da je tožniku rekla „isto“, pri čemer je sklepala, da so potniki pred njo rekli, da se peljejo v C. Po sestopu iz avtobusa je celo ugotovila, da ji je od bankovca za 5 EUR, kolikor je tožniku izročila, slednji vrnil skoraj štiri eure, kar pomeni, da ji je tožnik računal karto do A., do koder so se peljali potniki, ki so vstopili pred njo. Svojo izpovedbo je ta priča podprla še z dejstvom, da si je tistega dne kupila še cigarete L., ki stanejo 3,20 EUR, in 1 dcl soka, zato je domnevala, da ji je voznik vrnil več denarja, ko če bi plačala 2,30 EUR (kolikor znaša vozovnica do C.). Tudi iz pričanja E.E. ne izhaja, da bi ji tožnik zaračunal več, kolikor je bil znesek na izdani vozovnici, saj ta priča ni vedela izpovedati, koliko je plačala zanjo. Sodišče se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na izpovedbi teh dveh prič, ki tudi nimata interesa v izid pravde, saj s pravdnima strankama nista povezani. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pisno izpovedbo tožnika, ki je bila napisana le nekaj dni po spornem dogodku, ko tudi še ni bilo znano, da bo prišlo do pravde. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da očitana kršitev tožniku ni dokazana in da zato ne obstaja razlog za izredno odpoved.

Tožena stranka tožniku očita izdajo vozovnice za nižji znesek, pri čemer naj bi od potnic pobral višjo voznino, glede česar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da taka kršitev ni podana. V pritožbi tožena stranka navaja, da je hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja tudi izdaja nepravilne vozovnice. Tožena stranka take kršitve tožniku v izredni odpovedi z dne 27. 6. 2012 ni očitala, zato je sodišče ne more presojati. Sicer pa gre za pritožbeno novoto, saj tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji ni navajala. Nerelevantna in neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila tožniku zaradi iste kršitve pogodba o zaposlitvi že izredno odpovedana, s čimer v zvezi je bila izdana sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 86/2010. V navedenem primeru je šlo namreč za neizdajo vozovnice ob hkratnem plačilu voznine, kar je drugačna kršitev, kot se tožniku očita v predmetnem sporu. Nenazadnje pa je med strankama nesporno, da sta se dogovorili, da tožnik kljub odločitvi Vrhovnega sodišča RS ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato takratna kršitev nima povezave s kršitvijo, ki se tožniku očita v tem sporu.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerih tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.