Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi jasno navedlo, da ni moglo ugotoviti, kaj je katero od deklet reklo vozniku ob vstopu v avtobus, saj so si izpovedbe tožeče stranke in prič v nasprotju, in da tožena stranka tožniku očitane kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ni dokazala. Enako navaja tudi sodišče druge stopnje, ki še pravilno dodaja, da je dokazno breme v zvezi s storjeno kršitvijo, ki je razlog za izredno odpoved, na toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2012. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, in toženi stranki naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma na drugo primerljivo delo in ga za obdobje od 6. 7. 2012 prijaviti v zavarovanje ter mu iz naslova plače (zmanjšane za obračunane in odvedene davke in prispevke) plačati mesečne zneske, ki bi jih tožnik prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo nasprotij med izvedenimi dokazi in zaključki sodišča prve stopnje. Nižji sodišči naj bi namreč ugotovili, da je tožnik obe potnici vprašal, ali se peljeta v Bistrico, nakar naj bi obe prikimali, zaradi česar naj bi jima izdal vozovnici do Bistrice. Ta ugotovitev naj bi bila v nasprotju z izpovedbo J. O., ki je izpovedala, da je vozniku dejala, da se pelje v Maribor. Enako naj bi vozniku dejala tudi D. V. Priča D. V. je izpovedala, da vozniku ni rekla, da se pelje v Bistrico. Zaradi tega naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Nižji sodišči naj se ne bi opredelili do izpovedi kontrolorja D. M., da sta potnici plačali za vozovnici vsaka po 2,30 EUR in da sta vozniku povedali, da se peljeta v Maribor. Prav tako naj se ne bi opredelili do dejstva, da je tožnik sam priznal, da je v Bistrici izstopila samo ena potnica in bi v primeru resnične zmote moral od ostalih dveh potnic zahtevati doplačilo. Ugotovitev, da voznik zaradi večjega števila potnikov ni mogel nadzorovati vstopa in izstopa vseh potnikov, naj bi bila v nasprotju s seznamom prodanih vozovnic, kot tudi z izpovedjo kontrolorja in tožnika. Zaradi tega naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistven dokaz, do katerega naj se nižji sodišči ne bi opredelili, je seznam prodanih vozovnic, iz katerega izhaja, da so v Selnici ob Dravi vstopili samo trije potniki, in sicer poleg D. V. in J. O. še ena oseba. Ta seznam naj bi bil v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je v avtobus najprej vstopila skupina fantov, za katero naj bi vstopili J. O. in D. V. in vozniku rekli: „Isto.“ Ker sodišči prve in druge stopnje nista pojasnili, zakaj sta kljub nasprotjem med pisnim zagovorom in izpovedjo tožnika sledili tožniku in nista pojasnili, zakaj nista upoštevali izpovedi prič, sta sodbi brez razlogov o odločilnih dejstvih. Ugotovitev sodišča, da potnici za vozovnico nista plačali 2,30 EUR ampak le 1,30 EUR, kolikor je bilo navedeno na vozovnicah, naj bi bila napačna, neobrazložena in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tudi, če bi potnici za vozovnici plačali 1,30 EUR, pa naj se sodišče ne bi opredelilo do dejstva, da gre tudi v tem primeru za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bila potnicama nesporno izdana napačna vozovnica. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič F. K., D. Č., F. B. in A. C., svoje odločitve pa naj ne bi obrazložilo. Sodišče prve stopnje naj bi na prvi strani kot toženo stranko navedlo V. t. d.d., družba s takšno firmo pa naj ne bi nikoli obstajala. Sodišče naj se ne bi opredelilo do dejstva, da je bila tožniku zaradi iste kršitve pogodba o zaposlitvi že izredno odpovedana.

4. Revizija je neutemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik avtobusa, dne 29. 5. 2012 ob 13.20 pripeljal na avtobusno postajo Selnica ob Dravi, kjer je vstopila skupina potnikov, med njimi tudi dve dekleti, J. O. in D. V. Tožnik jima je izdal vozovnici do Bistrice, ki stane 1,30 EUR. Na tej postaji je vstopil kontrolor in ugotovil, da zgoraj navedeni dekleti v Bistrici nista izstopili, ampak se peljeta do Maribora. Vozovnica do Maribora stane 2,30 EUR. Na podlagi tega dogodka je dne 27. 6. 2012 tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) oziroma zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožnik naj bi to kršitev storil s tem, ko dne 29. 5. 2012 dvema potnicama (D. V. in J. O.) ni izdal pravilne vozovnice, oziroma jima je izdal vozovnici v znesku 1,30 EUR, voznino pa je pobral v znesku 2,30 EUR.

7. Revizijska navedba, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik potnici vprašal, če se peljeta v Bistrico, ti pa naj bi v odgovor prikimali, ne drži. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi jasno navedlo, da ni moglo ugotoviti, kaj je katero od deklet reklo vozniku ob vstopu v avtobus, saj so si izpovedbe tožeče stranke in prič v nasprotju (točka 11 obrazložitve) in da tožena stranka tožniku očitane kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ni dokazala (točka 13 obrazložitve). Enako navaja tudi sodišče druge stopnje, ki še pravilno dodaja, da je dokazno breme v zvezi s storjeno kršitvijo, ki je razlog za izredno odpoved, na toženi stranki (točka 8 obrazložitve). Sodišče torej ni moglo ugotoviti, ali sta priči tožniku rekli, da se peljeta do Maribora ali do Bistrice ali pa sta rekli „isto“ oziroma zgolj prikimali v odgovor na vprašanje tožnika, če se peljeta v Bistrico. Zaradi tega ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tudi, če bi tožena stranka tožniku očitala zgolj izdajo napačne vozovnice, ta kršitev ne bi bila dokazana. Ob dejstvu, da tožena stranka ni dokazala, da sta potnici D. V. in J. O. vozniku ob vstopu res rekli ali na drug način jasno izrazili voljo, da se peljeta do Maribora, tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožnik naklepno ali iz hude malomarnosti izdal (napačno) vozovnico do Bistrice.

9. Sodišču se ni bilo treba posebej opredeljevati do izpovedi kontrolorja, saj sta priči D. V. in J. O. dejansko potrdili, da sta kontrolorju rekli, da sta plačali vozovnico do Maribora, torej v vrednosti 2,30 EUR (točka 12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Poleg tega pa je D. V. izpovedala tudi, da ji je voznik vrnil več denarja, kot če bi plačala 2,30 EUR za vozovnico, zaradi česar meni, da je plačala manj, J. O. pa je izpovedala, da ne ve in tudi takrat ni vedela, koliko je plačala za vozovnico, mislila pa je, da je plačala toliko, kolikor stane vozovnica do Maribora.

10. Dejstvo, ali je bilo v avtobusu večje število potnikov, zaradi česar tožnik ni mogel opaziti, da potnici, ki sta plačali vozovnico do Bistrice, na tej postaji nista izstopili in zato od njiju ni zahteval doplačila, v predmetni zadevi ni odločilno. Tožniku se namreč ne očita, da je kršil delovne obveznosti s tem, ko ni spremljal izstopa potnikov in zahteval doplačila od potnic, ki nista izstopili na ustrezni postaji. Tožniku se očita, da je naklepno ali iz hude malomarnosti dvema potnicama izdal vozovnico za 1,30 EUR, pobral pa 2,30 EUR. Iz enakega razloga tudi dejstvo, da iz seznama prodanih vozovnic izhaja, da so v Selnici ob Dravi vstopili samo trije potniki, kar kaže, da na avtobusu ni bilo večjega števila potnikov, ni odločilno.

11. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič F. K., D. Č., F. B. in A. C. s tem, ko je navedlo, da že izvedeni dokazi nudijo zadostno podlago za odločitev. Kakor je pojasnilo že sodišče druge stopnje, predlagane priče ob dogodku niso bile prisotne, usposobljenost tožnika za ravnanje s strojem za izdajo vozovnic, o čemer bi lahko izpovedale, pa za predmetni spor ni pomembna.

12. Tudi dejstvo, da je tožniku tožena stranka enkrat že izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v tej zadevi ni relevantno. V predmetni zadevi se presoja zakonitost odpovedi z dne 27. 6. 2012 in obravnava kršitve, ki so predmet te odpovedi, ne pa morebitnih drugih predhodnih odpovedi.

13. V zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje kot toženo stranko navedlo V. t. d.d. namesto V. t. Š. d.d., pa je že sodišče druge stopnje opozorilo na sodbo II Ips 701/2004, kjer je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da k adar niti za sodišče niti za stranke ni sporno, kdo je tožeča in kdo tožena stranka, potem napačna označba katere od strank ne more imeti usodnih procesnih posledic.

14. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.