Jedro

Pravnomočen sklep o dedovanju veže tožečo stranko, ker je sodelovala v zapuščinskem postopku in ji je bil ta sklep tudi vročen. Ker je iz sklepa bilo razvidno, kako dediči dedujejo sporno italijansko pokojnino, ko bo izplačana, bi morala najkasneje s pritožbo izpodbijati to odločitev v sklepu o dedovanju. Ker je ta rok zamudila, pa lahko uveljavlja zahtevek do te pokojnine v samostojni pravdi le ob pogojih iz 224. člena ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 6.449.037 ITL v tolarski protivrednosti po nakupnem tečaju Splošne banke Koper na dan 3.4.1995, od tega dne dalje do izplačila na to protivrednost zakonite zamudne obresti ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je toženka z izjavo z dne 17.9.1993 res obljubila tožnici, da bo, ko bo dobila italijansko pokojnino po pokojnem I.O., v roku od 10 do 15 dni pripadajoči del te pokojnine izročila tožnici. Vendar pa je bilo kasneje v zapuščinskem postopku po pokojnem I.O. odločeno s sklepom o dedovanju z dne 26.8.1994, da spada v zapuščino pravica do pokojnine zapustnika v Republiki Italiji in da dedujejo to premoženje oporočni dediči, to je zapustnikova hčerka M.N., zapustnikova nevesta A.O., to je toženka, in zapustnikov vnuk V.O., vsak do 1/3. Tožnica in zapustnikov zet N.B. sta po tem sklepu o dedovanju podedovala le nepremično premoženje. Z izdajo sklepa o dedovanju po pokojnem I.O. je ugasnila obveznost toženke iz izjave z dne 17.9.1993, zato zahtevek tožnice, ki ga utemeljuje na tej izjavi, ni utemeljen. Proti tej sodbi je vložila pritožbo tožnica po pooblaščencu. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je sodišče predvsem zmotno uporabilo materialno pravo. Pokojni zapustnik je oporoko sestavil 12.12.1984, umrl je 3.4.1988 in takrat sploh še ni vedel za pravico do italijanske pokojnine, saj je bila zahteva za italijansko pokojnino vložena veliko pozneje. Sicer bi zapustnik v oporoki gotovo omenil pokojnino, saj je bila oporoka sestavljena pred sodnikom. Zapuščinski postopek je bil zaključen s sklepom o dedovanju šest let po smrti zapustnika. Tožnica je z možem ves čas skrbela za očeta, zaradi česar je tudi sama dobila ustrezen del zapuščine, za katero je zapustnik takrat vedel. Ostalim dedičem, torej tudi toženi stranki, pa je zapustil le nekaj premoženja, kot je razvidno iz sklepa o dedovanju pod točko 2, ni pa mogel odločati o italijanski pokojnini, ker zanjo sploh takrat ni vedel. Toženka je tistega dne, ko se je napisala izjava (17.9.1993) dobro vedela, da od leta 1988 teče zapuščinski postopek, da bo v tem zapuščinskem postopku potrebno razdeliti tudi italijansko pokojnino, zato se je tudi zavezala, da bo tožnici izročila pripadajoči del, kar jasno kaže, da je bil med njima dogovor, da vsak od dedičev dobi svoj pripadajoči del. Ta dogovor je bil sklenjen med strankama prav zaradi tega, ker se v oporoki ni omenjala italijanska pokojnina in tožnica prav zaradi tega dogovora ni vložila pritožbe zoper sklep o dedovanju, prav tako ni predlagala nove razdelitve naknadno najdenega premoženja. Toženka je izjavo iz leta 1993 na zahtevo tožnice overila. Čeprav je takrat že tekel zapuščinski postopek, v izjavi ni svoje obveznosti vezala na ta postopek, niti ni pogojevala plačila s tem postopkom. V izjavi izrecno omenja italijansko pokojnino in pripadajoči del je ravno tisti znesek, ki ga tožnica zahteva v tej pravdi. Izjava je bila pisana v teku zapuščinskega postopka in zato ni jasno, zakaj sodišče zaključuje, da je z izdajo sklepa o dedovanju obveznost iz izjave ugasnila. Toženka je tožnici ponujala 2.000.000 ITL, kar je približno 1/3 pokojnine, torej se je očitno na podlagi izjave čutila dolžna izplačati sorazmerni znesek pokojnine tudi tožnici. Sodišče tega postopanja ni pojasnilo, zato gre očitno v tem delu za bistveno kršitev postopka. Tožnica, katere zaslišanje je bilo predlagano s tožbo, je bila v času obravnavanja te zadeve iz zdravstvenih razlogov nesposobna podati svojo izjavo, sicer bi vse to pojasnila, če bi bila zaslišana. Tega predloga ni nikoli umaknila. Z njenim zaslišanjem bi se lahko počakalo do izboljšanja njenega stanja. Sodišče je zato kršilo postopek tudi, ker je odločilo, brez da bi tožnico zaslišalo. Iz teh razlogov tožnica predlaga spremembo sodbe. V dopolnitvi pritožbe pa še navaja, da je tožnica skupaj z ostalimi dediči pooblastila sedaj pokojnega brata A.O., da sprejme italijansko pokojnino za vse dediče. Dopolnitvi pritožbe tožnica prilaga fotokopijo pooblastila in predlaga še vpogled v spis Okrajnega sodišča v Kopru N 317/88. Navaja še, da sodnik na obravnavi po zaslišanju toženke ni dovolil tožeči stranki niti ene besede, prav tako njenemu možu, čeprav je potem, ko je tožnica slišala, kaj je vse povedala toženka, in videla, da gre za neresnične navedbe, hotela podati to izjavo kljub prepovedi zdravnika. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve postopka. Tožnica je bila na glavni obravnavi navzoča skupaj s substitutom odvetnika, ki je dokazni predlog za zaslišanje tožnice izrecno umaknil. Pooblaščenec tožnice je namreč povedal, da naj se tožnica zaradi slabega zdravstvenega stanja sploh ne zaslišuje, ker bi to težko prenesla. Sodišče ni zavrnilo dokazni predlog tožnice, saj to ni bilo potrebno, ker ga je tožnica oziroma njen pooblaščenec že pred tem umaknil, ko je predlagal naj se tožnice ne zasliši.Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi tožnica po zaslišanju toženke ponovno predlagala, da se jo kljub njenemu zdravstvenemu stanju le zasliši, takšne pritožbene navedbe so zato brez dokazne podlage. Sodba ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, zato pritožba neutemeljeno očita, da sodišče ni pojasnilo odločilnih dejstev. Glede izjave, ki jo je toženka podpisala 17.9.1993, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za izjavo, zapisano preden je o tem premoženju, to je o italijanski pokojnini, bilo odločeno s sklepom o dedovanju. Sklep o dedovanju je bil namreč izdan kasneje, to je 26.8.1994. V sklepu o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v zapuščino tudi pravica do pokojnine v Republiki Italiji na podlagi prošnje, ki jo je podal zapustnik v Republiki Italiji. V točki II pa je glede tega premoženja odločeno, da ga dedujejo zapustnikova hčerka M.N., zapustnikova nevesta A.O., to je toženka, in zapustnikov vnuk V.O., vsak do 1/3. Ni bilo sporno, da je v zapuščinskem postopku sodelovala tudi tožnica, ki je podedovala 1/2 nepremičnin, ki so v sklepu o dedovanju navedene s parcelnimi številkami. Prav tako ni sporno, da se proti temu sklepu o dedovanju tožnica ni pritožila, saj to sama priznava v pritožbi. Pritožbene navedbe, da ni vlagala pritožbe zoper sklep o dedovanju zaradi sklenjenega dogovora v letu 1993, pa kažejo na njeno zmotno stališče glede obveznosti toženke. Zakon o dedovanju (ZD) namreč v 220. členu določa, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, razen, če jim ni priznana pravica, da uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Ker je tožnica sodelovala v zapuščinskem postopku in prejela sklep o dedovanju, iz katerega je povsem jasno izhajalo, kako dediči dedujejo italijansko pokojnino, ko bo izplačana, bi morala najkasneje s pritožbo izpodbijati to odločitev v sklepu o dedovanju, saj bi jo v primeru spora glede dedovanja tega premoženja zaradi pred tem zapisanega dogovora sodišče lahko napotilo na pravdo. Ker je ta rok zamudila, jo sedaj veže pravnomočen sklep o dedovanju. Takšen zahtevek, ki ga uveljavlja v tej pravdi bi lahko uveljavljala zato le ob pogojih za obnovo postopka (224. člen ZD), vendar tožnica pogojev za obnovo zapuščinskega postopka niti ni zatrjevala, saj je svoj zahtevek utemeljevala zgolj na dogovoru, sklenjenem preden je o istem premoženju bilo odločeno v zapuščinskem postopku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in je odločitev izpodbijane sodbe povsem v skladu z določbo 220. člena ZD. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku).