Jedro

Tožnik (oz. njegovi dediči kot procesni nasledniki, kar je v njihovem imenu storil njihov odvetnik) je tožbo umaknil, vendar ne zato, ker bi tožena stranka izpolnila zahtevek (plačila 250.000,00 SIT), pač pa, ker je terjatev za povrnitev nepremoženjske škode zaradi oškodovančeve smrti v vsakem primeru (tudi če je obstajala) prenehala (taka terjatev, če ni priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom, ne preide na dediče - 1. odstavek 204. člena ZOR). Gre torej za primer umika tožbe zaradi neutemeljenosti zahtevka. Čeprav je tudi za tožečo stranko to nesporno postal šele naknadno in tudi brez njene krivde, pa je za odločanje o stroških postopka bistveno, da se to ni zgodilo zaradi izpolnitve. Prenehanja terjatve za povrnitev nepremoženjske škode zaradi oškodovančeve smrti ni mogoče izenačevati z izpolnitvijo zahtevka (plačilom zahtevanega zadoščenja).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 510.689,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 78.304,00 SIT od 11.6.1996 dalje, od zneska 30.300,00 SIT od 1.10.1998 dalje, od zneska 32.439,00 SIT od 19.1.1999 dalje in od zneska 369.646,00 SIT od 21.12.2001 dalje.

Pritožbo tožeče stranke je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po stališču obeh sodišč je tožeča stranka upravičena le do povrnitve tistega dela stroškov postopka, ki ustreza njenemu uspehu. Ta pa znaša 66 %, saj ji je bilo od zahtevanih 1.149.035,00 SIT dosojeno 759.035,00 SIT, glede zneska 140.000,00 SIT je bil njen zahtevek zavrnjen, medtem ko je za preostali del zahtevka (250.000,00 SIT) tožbo umaknila.

Zoper ta sklep vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da če stranka deloma zmaga s svojim zahtevkom, lahko sodišče po 2. odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) ob upoštevanju vseh okoliščin primera odloči, da mora povrniti drugi stranki ustrezen del stroškov. Pravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je ugotavljanje utemeljenosti še spornega zahtevka v zvezi z odmero pravdnih stroškov zaradi tožnikove smrti in zaradi umika tožbe brezpredmetno, je v nasprotju z omenjeno določbo ZPP. To določbo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, ker ni ugotavljalo odločilnih dejstev, na katera je tožeča stranka opirala še sporni odškodninski zahtevek in so bila pravno pomembna za presojo celotnega uspeha, ki bi ga dosegla v tej pravdi (če ne bi med postopkom umrla). Celoten uspeh stranke pa lahko sodišče ugotovi le tako, da v skladu z določbo 8. člena ZPP ugotovi pravno odločilna dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek in se s tem prepriča o njegovi utemeljenosti.

V konkretnem primeru je bil obseg telesnih bolečin, ki naj bi jih tožnik prestajal tudi v prihodnosti, odločilnega pomena za presojo utemeljenosti še spornega zahtevka, s tem pa tudi za ugotovitev njegovega uspeha v pravdi. Sodišče bi moralo to ugotoviti, in sicer v skladu s 7. členom, 1. odstavkom 213. člena in 8. členom ZPP. Ker pa je to opustilo (in ni ugotavljalo stopnje in trajanja telesnih bolečin, ki naj bi jih tožnik prestajal v bodoče), je podana kršitev omenjenih določb ZPP (ki predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP).

Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, saj sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o omenjenih odločilnih dejstvih. Enako kršitev je storilo tudi pritožbeno sodišče, ki ni upoštevalo pritožbene trditve, da bi tožnik uspel s še spornim zahtevkom, če bi sodišče prve stopnje s potrebno skrbnostjo presodilo dokaze o bodočih tožnikovih telesnih bolečinah in neugodnostih. Nepravilno je zaključilo, da za to pritožbeno trditev ni opore v procesnih določbah, ki urejajo stroške postopka. Razen tega se sodišči prve in druge stopnje tudi nista opredelili glede tožnikovih navedb, da zaradi pravnomočno zavrnjenega zahtevka v višini 140.000,00 SIT posebni stroški niso nastali in je zato po 3. odstavku 154. člena ZPP upravičen do povračila vseh stroškov, ki so bili potrebni za to pravdo.

Končno sta sodišči tudi zmotno uporabili 1. odstavek 158. člena ZPP (te določbe sicer nista izrecno navedli, sta jo pa vsebinsko uporabili, ko sta zavrnili stroške, ki so nastali tožniku v zvezi z umaknjenim delom zahtevka). Namen te določbe je, da tožnik sam nosi stroške vložene tožbe, če jo je vložil po nepotrebnem, ali je po nepotrebnem pri njej vztrajal. V tem primeru pa je bila tožba vložena, ker je tožena stranka nasprotovala plačilu odškodninskega zahtevka, ki je imel pravno podlago v določbah 154. člena, 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Do umika tožbe glede glavnega zahtevka je prišlo, ker je zaradi nepodedljivosti nepremoženjske škode odpadla njegova pravna podlaga. Tak dejanski stan pa ne odkazuje na uporabo navedene stroškovne določbe. Vrhovno državno tožilstvo RS zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka je odgovorila na zahtevo ter z njo v celoti soglaša. Zahteva je bila vročena tudi toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Zahteva ni utemeljena.

Vprašanje, katera stranka naj drugi povrne pravdne stroške, urejata dve načeli: načelo odgovornosti za uspeh (154. člen ZPP) in načelo krivde (156. člen ZPP). Prvo je temeljno, drugo korekcijsko. Poleg teh načel obstajajo še posebna pravila za povrnitev stroškov postopka, ki veljajo za posamezne, posebej določene procesne situacije (157. člen, 158. člen, 160. člen ZPP).

V konkretnem primeru je o pretežnem delu tožbenega zahtevka odločeno s sodbo. Od zahtevanih 1.149.035,00 SIT je bil tožniku dosojen znesek 759.035,00 SIT, glede zneska 140.000,00 SIT pa je bil njegov zahtevek zavrnjen. Predmet tožbe je ostal še del zahtevka (znesek 250.000,00 SIT). Ker je tožnik tožbo (glede tega preostalega dela zahtevka) umaknil, je podana situacija, ko je treba o pravdnih stroških odločiti s kombinacijo dveh pravil - načela uspeha (uporabo tega načela terja pretežna odločitev o tožbenem zahtevku s sodbo) in pravila o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe (uporabo tega pravila terja umik tožbe glede preostalega dela tožbenega zahtevka). Prvo pove, da v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP), lahko pa tudi odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Pravilo o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe pa določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (1. odstavek 158. člena ZPP).

Medtem ko normativna konkretizacija pravila o povrnitvi stroškov glede na uspeh ne more biti sporna, se je treba pri razmisleku o pomenu umika (preostalega dela) tožbe vprašati, ali je šlo za umik zaradi izpolnitve zahtevka. Kajti le v tem primeru mora toženec tožniku povrniti pravdne stroške. Sicer velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške.

Tožnik (oz. njegovi dediči kot procesni nasledniki, kar je v njihovem imenu storil njihov odvetnik) je tožbo umaknil, vendar ne zato, ker bi tožena stranka izpolnila zahtevek (plačala 250.000,00 SIT), pač pa, ker je terjatev za povrnitev nepremoženjske škode zaradi oškodovančeve smrti v vsakem primeru (tudi če je obstajala) prenehala (taka terjatev, če ni priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom, ne preide na dediče - 1. odstavek 204. člena ZOR). Gre torej za primer umika tožbe zaradi neutemeljenosti zahtevka. Čeprav je tudi za tožečo stranko to nesporno postal šele naknadno in tudi brez njene krivde, pa je za odločanje o stroških postopka bistveno, da se to ni zgodilo zaradi izpolnitve. Prenehanja terjatve za povrnitev nepremoženjske škode zaradi oškodovančeve smrti ni mogoče izenačevati z izpolnitvijo zahtevka (plačilom zahtevanega zadoščenja).

Čim je tako, pa ima pri odločanju o stroških postopka umik tožbe enak pravni pomen, kot če tožnik s tem delom zahtevka ne bi uspel: tožnik, ki umakne tožbe, mora namreč nasprotni stranki povrniti pravdne stroške (kot jih mora tudi tisti, ki v pravdi ni uspel), kar seveda pomeni, da je toliko manj upravičen zahtevati povrnitev stroškov, ki presegajo delež njegovega neuspeha.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej ravnali pravilno, ko sta tožnikovemu neuspehu s sodbo prišteli še "neuspeh" s preostalim delom zahtevka (250.000,00 SIT). Čeprav se nista sklicevali na kombinacijo določb o povrnitvi stroškov po načelu uspeha in o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe, pač pa, da verjetnost uspeha s preostalim delom zahtevka (250.000,00 SIT) "ne more biti kriterij za odmero stroškov pravdnega postopka" (pritožbeno sodišče), oziroma da "ni mogoče trditi, da bi tožeča stranka v pravdi uspela s preostalim delom zahtevka, ker je to, glede na nastalo situacijo in procesne učinke, brezpredmetno" (sodišče prve stopnje), je njuna sklepa vsekakor mogoče preizkusiti. Bistveno je, da sta svoje stališče pravno argumentirali ter da je njun končni pravni zaključek pravilen. Zato se jima ni bilo treba opredeljevati do tožnikovih navedb, "da zaradi pravnomočno zavrnjenega zahtevka v višini 140.000,00 SIT posebni stroški niso nastali in je zato po 3. odstavku 154. člena ZPP upravičen do povračila vseh stroškov, ki so bili potrebni za to pravdo" (glede na sprejeto pravno stališče so te navedbe irelevantne), pritožbenemu sodišču pa do "pritožbene trditve, da bi tožnik uspel s še spornim zahtevkom, če bi sodišče prve stopnje s potrebno skrbnostjo presodilo dokaze o bodočih telesnih bolečinah in neugodnostih tožnika" (tudi te pritožbene trditve so irelevantne, poleg tega pa še pravno zmotne - umik tožbe ima za posledico ustavitev postopka o glavni stvari /prim. 3. odstavek 188. člena ZPP/, o povrnitvi stroškov pa sodišče odloči brez obravnavanja /1. odstavek 163. člena ZPP/). Ker tako zahteva ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo.