Jedro

Odločitev o datumu nastanka invalidnosti z 11. 12. 2016 je sodišče pravilno argumentiralo s pravilom o časovni vezanosti na predhodno pravnomočno odločitev, o priznanju invalidske pokojnine od 1. 1. 2017 dalje pa z vezanostjo na določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj pri tožniku invalidnost obstoji šele z 11. 12. 2016, posledično iz česar je povsem jasno zakaj je potrebno tožbeni zahtevek v delu, ko se zahteva priznanje invalidnosti že pred 11. 12. 2016 zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 4. 2019 in z dne 17. 10. 2018, tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 11. 12. 2016 dalje zaradi bolezni 50 % in poškodbe pri delu 50 % ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2017 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine toženka odločila v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter v istem roku tožniku izplačala pripadajoče zneske invalidske pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od invalidskih pokojnin priznanih do vključno za mesec januar 2019 od 5. 1. 2019 dalje do plačila, od pripadajočih zneskov invalidskih pokojnin za mesece od februarja 2019 dalje pa od zapadlosti vsakega posamičnega zneska invalidske pokojnine v plačilo do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe pri delu 50 % dalje ter na priznanje pravice do invalidske pokojnine že od 7. 1. 1999. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna plačati stroške zastopanja tožnika v višini 87,15 EUR.

2. Zoper sodbo v II. točki izreka glede datuma 11. 12. 2016 in v III. točki izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti ter posledično v IV. točki izreka glede priznane višine stroškov, se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti že od 7. 1. 1999 dalje in mu od tedaj naprej prizna tudi pravico do invalidske pokojnine, toženki v celoti naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno zahteva, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženki naloži v plačilo stroškov postopka.

Sodba je v izpodbijanem delu glede datuma nastanka invalidnosti in priznanja invalidske pokojnine ter izplačila zakonskih zamudnih obresti od neizplačanih pokojnin nezakonita. Izpodbijana sodba nima razlogov glede dejstva, da bi moral biti tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti že od datuma 7. 1. 1999 dalje in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pri presoji časovne komponente ni upoštevalo, da se je tožnik 13. 9. 1996 poškodoval in ugotovitev izvedeniškega mnenja IK I. stopnje z dne 17. 11. 2016 o poslabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja. Slednje potrjuje, da je bilo takšno zdravstveno stanje pri tožniku podano že 7. 11. 1999. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS terja, da mora biti odločba sodišča obrazložena, kajti le zoper takšno odločbo lahko posameznik učinkovito uveljavlja pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. S pomanjkljivo obrazložitvijo sodbe je bila tožniku kršena ustavno varovana pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, pa tudi pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Presenetljiva je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za priznanje I. kategorije že od 7. 1. 1999 dalje, saj sodišče prve stopnje samo ugotavlja nezakonitost delovanja toženke. Tudi izvedenec psihiatrične stroke je v izvedenskem mnenju zapisal, da stanje pri tožniku v letu 1999 ni bilo bistveno drugačno kot je danes, zato izpodbijana sodba ne nudi zadostne opore, da je potrebno tožbeni zahtevek glede uveljavljanega datuma invalidnosti zavrniti. Predpisane pomanjkljivosti vzbujajo dvom v pravilnost ter popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, je bila tožniku brez dvoma kršena pravica do izjavljanja, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene v konkretnem primeru ni sledilo zahtevam, ki jih nanj naslavlja določilo 8. člena ZPP. Prav tako bi sodišče moralo priznati zakonske zamudne obresti najmanj od leta 2016 dalje in ne šele od leta 2019 dalje. Razlogi sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti ne zdržijo resne pravne in dejanske presoje. Ker je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno, je posledično potrebno spremeniti odločitev sodišča glede priznanih stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnik.

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Tožnik vztraja, da je pri njemu invalidnost nastopila že ob ugotovitvi IK I. stopnje dne 17. 11. 2016, saj naj bi to potrdil tudi izvedenec psihiater. Svojo odločitev je sodišče pojasnilo s povsem razumnimi in pravno pravilnimi razlogi v 20., 21. ter predvsem v 24. točki obrazložitve in ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, sploh pa ne v takšni meri, da ne bi bilo mogoče preizkusiti njene materialne zakonitosti. Opredelitev sodišča do vseh dejanskih in pravnih relevantnih navedb zadošča standardu obrazložitve sodbe. Odločitev o datumu nastanka invalidnosti z 11. 12. 2016 je sodišče pravilno argumentiralo s pravilom o časovni vezanosti na predhodno pravnomočno odločitev, o priznanju invalidske pokojnine od 1. 1. 2017 dalje pa z vezanostjo na določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj pri tožniku invalidnost obstoji šele z 11. 12. 2016, posledično iz česar je povsem jasno zakaj je potrebno tožbeni zahtevek v delu, ko se zahteva priznanje invalidnosti že pred 11. 12. 2016 zavrniti. Dodatno podrobno pojasnjevanje zavrnitve tožbenega zahtevka v delu zahtevane razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti že od 7. 1. 1999 dalje je odveč in bi predstavljalo zgolj nepotrebno ponavljanje. Glede na navedeno ni podane niti zatrjevane kršitve pravice po 22., 23. in 25. členu Ustave RS.

6. Neutemeljeno je nasprotovanje dokazni oceni, na katero je sodišče oprlo izpodbijano odločitev. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je prebralo vse predložene listine, zaslišalo tožnika in imenovalo sodne izvedence ustreznih strok ter tako zbrane dokaze ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ne gre za nobeno površno ali selektivno dokazno oceno, ki bi onemogočala celovit pritožbeni preizkus sodbe, saj je ustrezna ocena dokazov, bistvenih za odločitev.

7. Zmotno je pritožbeno razlogovanje, da razlogi, zaradi katerih je sodišče vezalo tek zakonskih zamudnih obresti na leto 2019 in ne na leto 2016, ne vzdržijo resne pravne in dejanske presoje. Sodišče je svojo odločitev v tem delu pravilno utemeljilo z že večkrat izraženim stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 in tako ob pravilni uporabi zakonskega določila 197. člena ZPIZ-1 ter smiselni uporabi določbe 378. člena OZ, pravilno odločilo o priznanju vtoževanih zakonskih zamudnih obresti.

8. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).