Jedro

O stranski intervenciji odloča sodišče s sklepom procesnega vodstva (2. točka prvega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

V upravnem sporu v skladu z 82. členom ZUS-1 pritožba zoper tak sklep Upravnega sodišča ni dovoljena, prav tako pa skladno z že obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča nestrinjanje s sklepi procesnega vodstva tudi ne more biti revizijski razlog.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeči stranki sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožečih strank (v nadaljevanju revidentov) zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-5/2008/539 z dne 26. 5. 2015, s katero je navedeni organ zavrnil zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 11. 10. 2012, v odločbi o spremembi z dne 30. 1. 2013 in v odločbi o spremembi z dne 25. 11. 2013 ter odločil, da mora revident vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi zahtevka za izplačilo prve faze projekta X. ... z dne 31. 12. 2012, v višini 44.307,90 EUR ter odločil, da je revident izključen iz ukrepa 411 do 31. 12. 2016. Obenem je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo tudi predlog za stransko intervencijo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom prvostopenjskega organa ter zavrnilo tožbo (I. točka izreka). Ugotovilo je namreč, da tožnik sam priznava, da projekt ni bil zaključen, da ne zanika neskladja med poročilom o opravljenem delu ter dejanskim stanjem, ugotovljenim pri kontroli, da tožnik svojih obveznosti ni izpolnil glede na izdane odločbe o NIP ter da je namerno vložil prijavo za izplačilo z neresničnimi podatki, prav tako pa tožnik tudi ni pravočasno in na pravilen način uveljavljal neugodnih vremenskih razmer kot višje sile oziroma izrednih okoliščin. Ker se po 107. členu Uredbe PRP neizpolnitev oziroma kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in Zakonom o kmetijstvu, je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

3. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za stransko intervencijo (II. točka izreka) oprlo na 199. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Navedlo je, da je predlog za stransko intervencijo družbe G., d. o. o. podal tožnik, da mora biti za vstop v postopek po 199. členu ZPP izkazan pravni interes in presodilo, da predlog ni utemeljen, saj je bil tožnik tisti, ki je zahtevek za izplačilo sredstev vložil, njemu so bila sredstva dana in njemu je bilo z izpodbijano odločbo naloženo, da jih mora vrniti, ne pa družbi G., d. o. o.. Prvostopenjsko sodišče je še pojasnilo, da njuna medsebojna razmerja niso predmet tega upravnega spora.

4. Zoper I. in III. točko sodbe sodišča prve stopnje sta revidenta vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljujeta tako z vrednostnim pogojem iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 kot z obstojem pomembnega pravnega vprašanja (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) in v kateri uveljavljata vse revizijske razloge iz 85. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v upravnem sporu, ob tem pa priglašata tudi stroške revizijskega postopka.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da vztraja pri svojih odločitvah.

**K I. točki izreka**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Obravnavana revizija glede na zgoraj navedene vrednosti izpodbijanega akta navedeni pogoj izpolnjuje.

8. Revidenta v reviziji navajata, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je zavrnilo stransko udeležbo družbi G., d. o. o., da je s to svojo odločitvijo dejansko odločilo _ultra petitum_ ter da je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da odločitev v upravnem sporu ne more poseči v razmerje med omenjeno družbo in tožečo stranko. Revidenta torej v reviziji kot nezakonito in napačno pravzaprav izpostavljata zgolj odločitev sodišča, da zavrne stransko intervencijo (gre za sklep v II. točki izreka), ne problematizirata pa same (meritorne) odločitve sodišča, da zavrne tožbo (I. točka izreka), razen z navedbo, da bo sodelovanje družbe G., d. o. o. lahko vplivalo na izid predmetnega postopka.

9. O stranski intervenciji odloča sodišče s sklepom procesnega vodstva (2. točka prvega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu I Up 78/2016 z dne 12. septembra 20181, v upravnem sporu v skladu z 82. členom ZUS-1 pritožba zoper tak sklep Upravnega sodišča ni dovoljena, prav tako pa skladno z že obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča nestrinjanje s sklepi procesnega vodstva tudi ne more biti revizijski razlog.2 Dodatno tudi 95. člen ZUS-1 v prvem odstavku v upravnem sporu dopušča revizijo le zoper sklep, s katerim je bila ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1, medtem ko je sicer skladno z določbo prvega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena le revizija zoper sodbo.

10. Glede na navedeno so torej neutemeljene revizijske navedbe revidentov, da bi lahko prišlo do procesne situacije, kjer bi s pritožbo zoper procesni sklep glede stranske intervencije pritožnik lahko uspel, sodba pa bi bila že pravnomočna, saj kot že omenjeno taka pritožba ni dovoljena. Prav tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da revidenta nimata pravnega interesa za revizijske ugovore v zvezi z stransko intervencijo, drugih revizijskih razlogov za izpodbijanje meritorne odločitve prvostopenjskega sodišča pa ne navajata.

11. V zvezi s predlogom revidentov, naj Vrhovno sodišče družbo G., d. o. o. obvesti o reviziji, pa Vrhovno sodišče še dodaja, da iz obravnavane zadeve ne izhaja, da bi bila odprava ali sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo navedeni družbi, saj ni bila ne stranka, ne stranski udeleženec v upravnem postopku pred prvostopenjskim upravnim organom (17. člen ZUS-1), prav tako navedeni družbi ne grozi neposredna škoda iz odločanja sodišča (19. člen ZUS-1), zato obveščanje družbe G.l d. o. o. o vloženi reviziji ni bilo potrebno. Zaradi navedenega se kot neutemeljena izkaže tudi navedba revidentov, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, s tem ko je odločilo, da odločitev v predmetnem upravnem sporu ne more poseči v razmerje med družbo G., d. o. o. in tožečo stranko. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da odločitev v upravnem sporu ne vpliva na razmerje med revidentoma in družbo G., d. o. o., ki je pogodbene narave. Morebitno neizpolnjevanje obveznosti posamezne izmed pogodbenih strank je namreč predmet uveljavljanja v pravdnem in ne v upravnem postopku.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

13. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Gre za pritožbo, vloženo zoper II. točko izreka v isti zadevi. 2 Prim. glej sklep VS RS, II Ips 555/2001 z dne 21. 2. 2002.