Jedro

Neposredovanje oziroma neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevala odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitve pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes, saj bi se tožnica z višino ustvarjenega dohodka prodaje učbeniškega gradiva lahko seznanila z vpogledom v toženčeve poslovne listine in poslovne knjige, kar mora slednji avtorju omogočiti na njegovo zahtevo.

Delno neplačilo pogodbenih obveznosti bi imelo za posledico prenehanje pogodbe šele takrat, ko ne bi bilo več mogoče doseči namena pogodbe. V konkretnem primeru ima delno neplačilo avtorskega honorarja za posledico lahko le tožničin izpolnitveni zahtevek, ne pa tudi odstopa od pogodbe, kot najtežje sankcije.

Zmotno je materialnopravno stališče, da velik finančni aranžma toženke pri izdaji in distribuciji učbenika z vidika razmerja med neizpolnjenimi in izpolnjenim delom pogodbe ni pravno pomemben.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: - v drugi, tretji in četrti alineje I. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka mora takoj umakniti iz prodaje vse izvode del: - Stičišče 6: učbenik za matematiko v 6. razredu devetletne in 5. razredu osemletne osnovne šole, s prilogo Rešitve nalog, - Stičišče 5 v slikah: pomoč pri učenju matematike; - Stičišče 6 v slikah: pomoč pri učenju matematike in prenehati s kakršnokoli obliko nadaljnje reprodukcije in distribucije teh del, vključno s prodajo del prek spletne strani.“ - razveljavi v prvi alineji I. točke izreka, ki glasi: „Tožena stranka mora takoj umakniti iz prodaje vse izvode del: - stičišče 5: učbenik za matematiko v 5. razredu osnovne šole s prilogo Rešitve nalog in prenehati s kakršnokoli obliko nadaljnje reprodukcije in distribucije teh del, vključno s prodajo del prek spletne strani.“ ter v stroškovnem delu (II. točka izreka) in se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razsodilo, da mora tožena stranka iz prodaje umakniti vse izvode del: S. 5: učbenik za matematiko v 5. razredu osnovne šole, s prilogo Rešitve nalog; S. 6: učbenik za matematiko v 6. razredu devetletne in 5. razredu osemletne osnovne šole, s prilogo Rešitve nalog; S. 5 v slikah: pomoč pri učenju matematike; S. 6 v slikah: pomoč pri učenju matematiku; in Vodnik po stičišču 5: priročnik za učitelje s prilogo L. na CD ter da mora prenehati s kakršnokoli obliko nadaljnje reprodukcije in distribucije teh del, vključno s prodajo del prek spletne strani.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zavrne tožbene zahtevek po tožbi, z izjemo zahtevka, ki se nanaša na avtorsko delo V. 5. Sodišče prve stopnje je tekom ponovljenega dokaznega postopka in nato tudi v fazi odločanja zagrešilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, naj si gre za kršitve absolutno ali relativno bistvene narave, vse po vrsti pa vplivajo na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe. V oči bode predvsem očiten odmik tako od ključne vsebinske poante pritožbenega sodišča, zavzetega v razveljavitvenem sklepu I Cp 753/2015, kot od jasnih inštrukcij, ki jih je pritožbeno sodišče v omenjenem sklepu naložilo prvostopenjskemu sodišču. Le malo za tem zaostaja s procesnega vidika skrajno nedopustno opiranje ključnih vsebinskih razlogov izpodbijane sodbe na osebna pravna naziranja, ki jih je v svoji izpovedbi iz naprej pripravljene listine prebral dr. M. T. Bistvena materialnopravna okoliščina predmetne pravde je, da je toženka ne le prevzela na svoja pleča breme celotnega spornega učbeniškega gradiva (gre za 150.573,42 EUR visoko nepovrnjeno investicijo v gradivo S. 6 in približno 66.000,00 EUR visoko nepovrnjeno dodatno investicijo v izdajo gradiva S. 5), pač pa je ob tem prikrajšanju izplačala tožnici tudi večino avtorskega honorarja po vsaki od petih spornih založniških pogodb. S tem je bila navkljub svojemu jasnemu ekonomskemu interesu kar dvakrat prikrajšana za uresničitev odplačne pogodbene kavze (tako nepovrnjena investicija v izdajo spornega gradiva kot plačilo honorarja tožnici sta zgolj finančno obremenila njeno premoženje), medtem ko je tožnica na drugi strani skoraj v celoti uresničila svoj pogodbeni interes oziroma pogodbeno kavzo, saj je za svoj intelektualni vložek prejela plačilo večine pripadajočega avtorskega honorarja. Primerjava izpolnitev pogodbenih obveznosti in njihovih učinkov za pravdni stranki izkazuje izrazito neekvivalentnost med pogodbenima strankama. Poudarja, da mesečno obveščanje o prodaji avtorskega dela ne more biti bistvena vsebina spornih založniških pogodb. Nelogično in neživljenjsko ter materialnopravno popolnoma deplasirano je stališče izpodbijane sodbe o veliki pomembnosti oziroma celo nujnosti mesečnega poročanja o prodaji spornega učbeniškega gradiva tudi zato, ker se učbeniki prodajajo praktično le v trimesečju neposredno pred in po vsakokratnem začetku šolskega leta, preostale tri četrtine leta pa ne oziroma malo. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženkinih navedb, da je treba pri presoji pomena nerednega mesečnega obveščanja o prodaji ustrezno vrednotiti tudi tožničino predhodno ravnanje. Tožnica namreč v letih 2006 do 2007 niti enkrat samkrat ni problematizirala ali kakorkoli očitala toženki, da ji obvestil o prodaji ne pošilja mesečno oziroma da ji pošilja obvestilo neredno, pa čeprav je toženka vseskozi, vse od sklenitve prve založniške pogodbe za učno gradivo S. 6 dalje obveščala tožnico le nekajkrat letno. To pa dejansko pomeni, da je tak način in obseg obveščanja že zdavnaj pred letom 2009 prerasel v običaj med pravdnima strankama. Poudarja, da med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno, da mesečna obveznost pošiljanja obvestil za toženko glede kateregakoli avtorskega dela iz skupine S. 5, ne le da sploh ni bilo pomembno, pač pa tudi da ta obveznost ni obstajala vse do podpisa pisnih založniških pogodb za omenjeni avtorski deli, to je do dne 10. 3. 2009. Obveznost mesečnih obvestil je bila dejansko dogovorjena šele s podpisom pogodbe. Prav tako se do dne 10. 3. 2009 ni vedelo kakšen in kolikšen je bil avtorski honorar, ki naj bi ga plačevala toženka, saj se pravdni stranki o tem vse do sklenitve pisnih pogodb nista uskladili, ker je tožnica v letu 2008 v želji po višjem honorarju odstopila od prvotnega dogovora, doseženega marca 2007, da ji za učbenik S. 5 in prilogo Rešitve nalog pripada enak odstotek avtorskega honorarja, kot je bil dogovorjen v aneksu za učbenik S. 6 (to je, da tožnici tako za učbenik kot za prilogo Rešitve nalog pripada en sam, enoten avtorski honorar v višini 14 % bruto od maloprodajne cene vsakega prodanega izvoda). Tako je za učbenik in pomoč S. 5 nastala prva obveznost pošiljanja mesečnega obvestila šele v mesecu aprilu 2009, v plačilo pa je prvi avtorski honorar na podlagi tega obvestila zapadel šele v mesecu maju 2009. Pritožba še poudarja, da je toženka znotraj roka postavljenega v odstopni izjavi z dne 9. 7. 2009, ki je tekel do dne 18. 7. 2009 plačala ves znesek, ki ga je kot pogoj za odstop postavila tožnica. Hkrati je toženka s plačiloma dne 3. 7. 2009 v višini 761,36 EUR in dne 1. 7. 2009 v višini 125,30 EUR izpolnila 91,6 % do tedaj zapadlih obveznosti iz naslova honorarja za učbenik S. 5 in 70 % zapadlega honorarja za P. 5. Prav tako so dejansko zgrešene ugotovitve izpodbijane sodbe, da naj bi A. v imenu tožnice v obdobju pred 9. 7. 2009 mnogokrat intenzivno pozivala toženko k plačilu avtorskega honorarja za učbenik in drugo učno gradivo S. 5. V sporočilih A., na katere se sklicuje sodišče, ni pozivov k plačilu avtorskega honorarja za učno gradivo S. 5, opomini A. vključno s tistim z dne 9. 4. 2009 pa v zvezi z učnim gradivom S. 5 z izjemo računa 980135 (ta se nanaša na pavšalno določeni znesek avtorskega honorarja za priročnik V. 5, ki ni več predmet tega spora), nanašajo le na račun št. 980136 in 980137, ki ju je tožena stranka plačala dne 1. 7. 2009 in 13. 7. 2009. Kar se tiče vprašanja neučinkovitosti tožničine odstopne izjave z dne 12. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na založniško pogodbo za P. 5 ter na založniško pogodbo za P. 6 se sodišče prve stopnje v celoti izogne kakršnikoli presoji pomena pogajanj, ki so potekala ob sodelovanju A. v drugi polovici leta 2009. Glede plačila avtorskega honorarja za P. 6 velja, da so do trenutka, ko je A. v imenu tožnice v drugi polovici leta 2009 pozvala toženko k pogajanjem o ureditvi spornih medsebojnih razmerij, nastale in zapadle obveznosti iz naslova avtorskega honorarja za P. 6 v skupnem znesku 2.025,18 EUR. Ta znesek je toženka poravnala v 85 % (z nakazila z dne 19. 10., 27. 9. in 27. 12. 2007 te 13. 3. 2009) pa je tožnici s tega naslova plačala skupno 1.717,88 EUR, kar nadalje pomeni, da znaša neplačani honorar za P. 6. 307,30 EUR. Glede sodne presoje, ki se nanaša na učbenik S. 6 toženka posebej opozarja na pritožbeni razlog protispisnosti. Sodišče prve stopnje v točki 34 zapiše, da naj toženka v letu 2009 kljub pisnim in ustnim pozivom tožnice ne bi plačala tožnici nobenega avtorskega honorarja, kar naj bi izhajalo iz obračuna avtorskega honorarja z dne 28. 10. 2009, kar pa ne drži. Pogled v omenjeno listino pokaže, da so v njej zabeležena tri v letu 2009 izvedena plačila avtorskega honorarja v korist tožnice in sicer dne 13. 8. 2004 znesek 4.000,00 EUR, 25. 9. 2009 znesek 420,00 EUR in 7. 10. 2009 znesek 450,00 EUR v skupni vrednosti 1.270,00 EUR. Pritožba predlaga, da v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo pred drugim senatom skladno s 356. členom ZPP.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje so bile med pravdnima strankama sklenjene založniške pogodbe, ki imajo naravo trajajočega pogodbenega razmerja, katerih vsebina so zaporedne obveznosti toženke, zato je potrebno v zvezi s pravico do odstopa uporabiti 108. člen OZ(1) in kot odločilno upoštevati, ali iz delne neizpolnitve in ostalih okoliščin jasno izhaja, da obveznosti tudi v bodoče ne bodo izpolnjene. Od pogodbe pa ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti (109. člen OZ).

6. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožnica veljavno odstopila od sklenjenih štirih založniških pogodb.

7. Tako kot pogodba lahko nastane samo s soglasno voljo pogodbenih strank, se lahko tudi spremeni ali preneha, razen če gre za situacije iz 103. člena OZ in naslednjih oziroma če se stranki drugače dogovorita. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je pri dvostranskih pogodbah izpolnitev nasprotne obveznosti del kavze pogodbe, saj je razlog, zaradi katerega se stranka zaveže. Pogodbi zvesti stranki je treba omogočiti, da doseže prenehanje razmerja s pogodbenikom, ki krši svojo bistveno obveznost, če namena pogodbe ni več mogoče doseči. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na to, da je toženka kršila svojo pogodbeno obveznost z opustitvijo pošiljanja mesečnih poročil o prodaji učbeniškega gradiva in z delnimi neplačili avtorskega honorarja. Ugotovilo je, da toženka tudi v prihodnje ne bo izpolnjevala pogodbenih obveznosti zaradi likvidnostnih težav, kar naj bi izhajalo iz dopisov zakonitega zastopnika toženke.

8. Založniška pogodba za učbenik S. 6 je bila sklenjena dne 5. 2. 2006, učbenik je izšel dne 17. 7. 2006, tožnica je od pogodbe odstopila z dopisom z dne 9. 7. 2009 z učinkom dne 18. 7. 2009, kar med pravdnima strankama ni sporno. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožnica v celoti izpolnila v pogodbi dogovorjeno obveznost priprave in predelave besedila in predlog slikovnega materiala za učbenik, toženka pa se je zavezala, da bo učbenik izdala, ga predstavila na osnovnih šolah, pripravila uvajalne seminarje za učitelje, da bo tožnici mesečno poročala o prodaji in da ji bo nakazovala avtorski honorar v višini 14 % od BMC brez DDV, kar pomeni 2,05 EUR za vsak prodani izvod.

9. Kot izhaja iz listin v spisu bi v obdobju od izida učbenika 17. 7. 2006 do odstopa od pogodbe toženka morala tožnici izplačati za 10.869,73 EUR avtorskega honorarja, izplačala pa ji je 6.561,73 EUR.(2) Toženka je torej izpolnila obveznost izdaje in predstavitve učbenika ter denarno obveznost plačila honorarja v višini 60 %. Neizpolnjen del obveznosti toženke je tako znašal 4.307,05 EUR. Mesečnih obračunov honorarja tožnici ni pošiljala.

10. Tožnica bi glede vseh bodočih obveznosti lahko odstopila od pogodbe le, če bi iz danih okoliščin bilo očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. Sodišče prve stopnje meni, da navedene okoliščine predstavljajo nepošiljanje mesečnih obračunov tožnici, delna neizpolnitev plačila v višini 4.307,05 EUR ter dopisa z dne 9. 4. 2009 (priloga A32) in z dne 16. 7. 2009 (priloga B34).

11. Na podlagi 82. člena ZASP je v primeru, če je honorar ali nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, kot je to v konkretnem primeru, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali drugo evidenco, iz katere je mogoče ugotoviti kakšen dohodek je bil ustvarjen. Uporabnik dela mora avtorju omogočiti vpogled v evidenco iz prejšnjega odstavka ali mu pošiljati ustrezna poročila o ustvarjenem dohodku, oboje v običajnih rokih in v potrebnem obsegu. Po mnenju pritožbenega sodišča neposredovanje oziroma neredno posredovanje podatkov o prodaji učbeniškega gradiva ne pomeni takšne kršitve avtorske pogodbe, ki bi utemeljevala odstop od pogodbe s trajajočim razmerjem, kot najhujše sankcije za kršitve pogodbe oziroma za poseg v upnikov interes, saj bi se tožnica z višino ustvarjenega dohodka prodaje učbeniškega gradiva lahko seznanila z vpogledom v toženčeve poslovne listine in poslovne knjige, kar mora slednji avtorju omogočiti na njegovo zahtevo. Da bi se tožnica pred odstopom od pogodb poskušala poslužiti te možnosti, tožnica ni zatrjevala. Da mesečno obveščanje o prodaji avtorskega dela ni bila bistvena vsebina spornih založniških pogodb, nenazadnje potrdi tudi tožnica v izpovedi, ko izpove, da ni imela interesa za prejemanje mesečnih obvestil, prav tako pa tudi ne nakazil v zanemarljivih zneskih. Zaradi nepošiljanje oziroma nerednega pošiljanje obvestil o prodaji pa tudi ni mogoče sklepati, da obveznosti toženke tudi v bodoče ne bodo izpolnjene.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi iz dopisov toženke z dne 9. 4. 2009 in z dne 16. 7. 2009 ne izhaja, da toženka ne bi bila pripravljena izpolniti že zapadlih obveznosti oziroma, da obveznosti v bodoče ne bo izpolnjevala. Iz dopisa z dne 9. 4. 2009 (priloga A32) izhaja, da se toženka zaveda plačila svoje obveznosti ter da bo račun št. 980119 z dne 27. 2. 2009 v višini 3.810,95 EUR, katerega neplačilo je bil razlog za odstop od pogodbe (glej prilogo A14 - odstop od založniških pogodb z dne 9. 7. 2009) plačala postopoma, saj iz znanih razlogov (zaradi zamujene oddaje gradiva učbenika za 5. razred niso mogli predstaviti učiteljem v želenem roku, zato je bil odziv izredno slab) ne more slediti predvidenim plačilnim rokom. Iz tega torej ne sledi, da toženka ni imela namena plačati zapadlih obrokov honorarja, temveč da bo to storila postopoma. Prav tako tudi iz dopisa z dne 16. 7. 2009 ne izhaja, da toženka ne bi bila sposobna nadaljevati z izpolnitvami svojih obveznosti. V drugem odstavku dopisa namreč toženka le obrazloži zakaj izplačilo avtorskega honorarja ni bilo možno, v zadnjem odstavku pa navede, da bodo v avgustu, ko bodo imeli pregled nad stanjem prodaje učnih gradiv za novo šolsko sezono, pristopili k intenzivnemu reševanju navedenega finančnega problema učnih gradiv avtorice mag. M. S. Sicer pa tudi iz trditvene podlage tožnice (list. št. 492) izhaja, da je toženec predstavnici A. zatrdil, da bo vse poravnal in pojasnil, da trenutno nima dovolj likvidnih sredstev. Zgolj bojazen tožnice, da bo založba šla v stečaj pa za odstop od pogodbe ne zadošča. Prav tako ni razlog za odstop od pogodbe aroganten oziroma nemogoč odnos toženke do tožnice (glej izpoved tožnice na list. št. 239).

13. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v razveljavitvenem sklepu I Cp 753/2005 vprašanje, ali neizpolnjeni del pogodbenih obveznosti toženke ustreza pravnemu pojmu neznatnega dela obveznosti, ni mogoče reševati ločeno oziroma samega zase, marveč šele v primerjavi s celotnim kompleksom pogodbenih obveznosti po založniških pogodbah, katerih namen je, da se v izpolnitveni fazi uresniči pogodbena kavza. Kršitev pogodbe mora namreč imeti določeno težo oziroma mora upniku v bistvenem onemogočiti uresničitev pogodbenega interesa, da lahko odstopi od pogodbe.

14. Bistvo vsake založniške pogodbe je, da se avtor zaveže ustvariti in izročiti avtorsko delo in na tem delu založniku prenesti avtorske pravice zato, da založnik to delo lahko izda ter reproducira in distribuira(3) Med pravdnima strankama je bil dogovorjen 7 letni prenos materialnih avtorskih pravic s prednostno pravico podaljšanja. Ni dvoma, da je bila sklenitev založniške pogodbe odraz naročnikovega namena, da bo naročeno delo v obdobju sedmih let gospodarsko izkoristil. Toženec je v izdajo in distribucijo vložil visok finančni angažma, kot to ugotavlja prvo sodišče v 31. točki obrazložitve sodbe. Ni sporno, da toženka del svojih obveznosti ni izpolnila (delno plačilo avtorskega honorarja v višini 4.407,05 EUR), vendar po mnenju pritožbenega sodišča zaradi neizpolnjenega dela pogodbenih obveznosti toženke ni prišlo do tako znatnega odmika od pogodbeno zasnovane ekvivalence vzajemnih izpolnitev, ki bi dovoljeval odstop od pogodbe s trajajočimi in zaporednimi obveznostmi. Delno neplačilo pogodbenih obveznosti bi imelo za posledico prenehanje pogodbe šele takrat, ko ne bi bilo več mogoče doseči namena pogodbe. V konkretnem primeru ima delno neplačilo avtorskega honorarja za posledico lahko le tožničin izpolnitveni zahtevek, ne pa tudi odstopa od pogodbe, kot najtežje sankcije(4).

15. Založniška pogodba za S. 6 v slikah je bila sklenjena dne 25. 5. 2006, učbenik je izšel v oktobru 2006, tožnica je od pogodbe odstopila 12. 2. 2010, z učinkom 16. 2. 2010. V obdobju od izdaje učbenika pa do njenega odstopa bi toženka morala tožnici za prodane učbenike izplačati 2.411,58 EUR avtorskega honorarja, izplačala pa ji je 1.717,88 EUR, torej svoje obveznosti ni izpolnila za znesek 693,70 EUR.

16. Neizpolnitev bodočih obveznosti po mnenju prvega sodišča predstavlja nepošiljanje mesečnih poročil o prodaji, delno neplačilo honorarja, dopisa z dne 9. 4. 2009 in 16. 7. 2009 ter neuspela pogajanja.

17. Glede nepošiljanja obvestil se pritožbeno sodišče sklicuje na 11. točko svoje obrazložitve. Iz dopisov z dne 9. 4. 2009 in dne 16. 7. 2009 ne izhaja, da toženka tudi bodočih obveznosti ne namerava izpolnjevati (glej 12. točko obrazložitve). Tudi neuspela pogajanja ne morejo iti v breme toženke. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da velik finančni aranžma toženke pri izdaji in distribuciji učbenika z vidika razmerja med neizpolnjenimi in izpolnjenim delom pogodbe ni pravno pomemben. Zgolj dejstvo, da toženka ni plačala 693,70 EUR avtorskega honorarja, ob visokem finančnem angažmaju toženke pri izdaji in distribuciji gradiva, kot to ugotovi prvo sodišče, tožnice še ne opravičuje do odstopa od pogodbe. Delno neplačilo avtorskega honorarja ima lahko za posledico le tožničin izpolnitveni zahtevek.

18. Založniška pogodba za S. 5 v slikah je bila med strankama sklenjena dne 15. 12. 2007, učbenik je izšel v oktobru 2008, tožnica je od pogodbe odstopila 12. 2. 2010 z učinkom 16. 2. 2010. Tudi v tem primeru prvo sodišče utemeljuje nezmožnost nadaljnjega plačevanja avtorskega honorarja in s tem utemeljenost odstopa od pogodbe z nepošiljanjem mesečnih poročil, z delnim plačilom mesečnega honorarja ter zatrjevanjem toženke o nezmožnosti nadaljnjih plačil, kar naj bi izhajalo iz dopisov z dne 9. 4. 2009, 16. 7. 2009 in dne 3. 11. 2009. 19. Toženka je izdala ter distribuirala učbenik, tožnici bi morala plačati 730,00 EUR avtorskega honorarja, plačala pa ji je le 125,30 EUR. Obveznosti iz naslova plačila honorarja je potrebno presojati skozi prizmo celotnih toženkinih obveznosti iz založniških pogodb in tako vrednost neizpolnjenega dela iz naslova honorarja primerjati z vrednostjo vseh toženkinih izpolnitev v razmerju do celote. Toženec je v izdajo in distribucijo vložil visok finančni aranžma (potrditvah toženke 66.354,47 EUR, po tožničinih trditvah 41.416,21 EUR). Jasno je, da lahko toženka kot založnica svoj poslovni interes oziroma dobiček udejanji šele v daljšem časovnem obdobju trajanja pogodbe, zaradi česar sta pogodbeni stranki tudi sklenili pogodbo za 7 let z možnostjo podaljšanja. Po mnenju pritožbenega sodišča zato neplačilo honorarja v višini 604,70 EUR utemeljuje le tožničin izpolnitveni zahtevek, in ne odstopa od pogodbe.

20. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo iz dopisov z dne 9. 4. 2009 in dne 16. 7. 2009 namen toženke, da bodoče obveznosti ne bo izpolnjevala, ne izhaja. Tudi iz dopisa z dne 3. 11. 2009 navedeno ne izhaja. Celo nasprotno. Iz predzadnjega odstavka na strani 4 dopisa predstavnik toženca jasno navede, da ne želi prekiniti sodelovanja z avtorico ter da je z nakazili v letu 2009 in predlogom obročnega poplačila dolgovanega honorarja založba pokazala, da ima namen honorar izplačevati tudi v prihodnje.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede prepovedi umika in nadaljnje reprodukcije in distribucije za gradivo S. 6, S. 5 v slikah in S. 6 v slikah kot neutemeljen zavrnilo.

22. Za učbenik S. 5 je bila založniška pogodba sklenjena dne 15. 12. 2007, učbenik je izšel dne 15. 6. 2008, tožena stranka pa je od pogodbe odstopila dne 9. 7. 2009 z učinkom z dne 18. 7. 2009. 23. Sodišče prve stopnje meni, da je nepošiljanje mesečnih obvestil o prodaji, neplačilo avtorskega honorarja in zatrjevanje toženke, da plačila ne zmore, utemeljen razlog za tožničin odstop od pogodbe.

24. Tudi v tem primeru je toženka izpolnila obveznost izdaje učbenika in njegove predstavitve, ni pa pošiljala tožnici mesečnih obvestil ter ni izpolnila plačila avtorskega honorarja v višini 868,36 EUR. Pritožbeno sodišče se glede nepošiljanja mesečnih poročil sklicuje na svojo obrazložitev v 11. točki te odločbe.

25. Dolžnikova neizpolnitev ob zapadlosti upniku še ne omogoča odstopiti od pogodbe, temveč mora dolžniku najprej pustiti primeren naknadni rok za izpolnitev (drugi odstavek 105. člena OZ), tako da ima dolžnik še vedno možnost, da se z izpolnitvijo izogne prenehanju pogodbe, kot najtežji sankciji kršitve pogodbe. Kot izhaja iz dopisa o odstopu založniških pogodb z dne 9. 7. 2009 (priloga A14) je bila toženka po navedeni založniški pogodbi dolžna plačati glavnico po računu 980136 v višini 761,36 EUR. Tožnica je torej toženki z navedenim dopisom z dne 9. 7. 2009 dala dodatni rok 8 dni za izpolnitev obveznosti. Toženka je zatrjevala, da je znotraj osemdnevnega roka, dne 13. 7. 2009 plačala znesek 761,36 EUR, vendar pa se prvo sodišče do navedenega ni opredelilo. Če bo prvo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je toženka v postavljenem roku izpolnila navedeno obveznost plačila, odstop od pogodbe za učbenik S. 5 zato že iz tega razloga ne bo imel učinka.

26. Prvo sodišče je svojo odločitev o ugoditvi zahtevka v tem delu uprlo na ugotovitev, da je toženka sama zatrjevala, da plačil ne zmore (39. točka obrazložitve), ne da bi navedlo kako oziroma na podlagi katerih izvedenih dokazov je do te ugotovitve prišlo. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožbi, da je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

27. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP)

28. Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožbe, naj se odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP). Toženec namreč ni obrazložil svojega predloga, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, ki bi utemeljevali takšno odločitev.

Op. št. (1): Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene.

Op. št. (2): V pritožbi zatrjevana plačila z dne 31. 8. 2009, 25. 9. 2009 in 7. 10. 2009 se nanašajo na obdobje po odstopu od pogodbe, torej na obdobje, ki pri presoji odstopa od konkretne pogodbe ni pravno relevantno obdobje.

Op. št. (3): Trampuž Oman Zupančič, Komentar ZASP, Gospodarski vestnik, 1997, stran 211 in 212. Op. št. (4): Odstop od pogodbe kot najhujša posledica kršitve pogodbe je v skladu z načelom favor contractus omejen na najtežje kršitve pogodb s trajajočim razmerjem in je praviloma ni mogoče uveljaviti, če upnik lahko doseže namen pogodbe z blažjimi ukrepi kot je prisilna izpolnitev obveznosti (Damjan Možina, Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 382 do 387).