Jedro

Izvedenec pa je nadalje povedal tudi (l. št. 627), da tudi sicer, če bi dejansko v avtomobilu bili varnostni pasovi in bi jih delavci uporabili, to ne bi zadostovalo in navedena oprema (čelade, vrv in pasovi) za tako delo niso bili primerni. Če je streha lomljiva morajo namreč biti izvedeni drugi ukrepi, takšni, kot so opisani v izreku izpodbijane sodbe. Če bi delavci varnostne pasove uporabljali, jih namreč v dani situaciji ne bi imeli niti kam pripeti (kar je sicer na l. št. 43 povedal tudi oškodovani O.R., ki je izpostavil, da na strehi ni bilo ničesar, kamor bi varnostni pas lahko pritrdil).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi J.Z. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 240,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.Z. ponovno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba znotraj katere mu je bila določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka, oškodovanec pa je bil s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napoten na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženčev zagovornik, ki v uvodu pritožbe sicer navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov tega, v kateri smeri bi naj prvostopno sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega zakona in za katere konkretne kršitve kazenskega zakona bi naj šlo, v pritožbi ni pojasnil, saj ni navedel niti tega, katere kršitve iz 371. in 372. člena ZKP ima v mislih. Tega pa ni bilo mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb, ki po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo zgolj grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Pritožbeno sodišče pa, kot je to pojasnjeno tudi že v sodbi z dne 28. 7. 2015, nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč zagovor obdolženca in zbrane dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno, tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, s katerimi se zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče se tako v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne in obširne razloge prvostopnega sodišča, s katerimi soglaša, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6. Tudi tokrat skuša pritožba s povzemanjem zgolj delov iz konteksta izvzetih izpovedb posameznih prič prepričati, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana.

7. Po oceni pritožnika je tako edini obremenilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, izpovedba priče M.K. z dne 27. 6. 2013, ko je navajal, da mu je obdolženec naročil "naj gredo do B.K. pogledat kakšna je škoda na strehi, in če ugotovijo, da je majhna, naj jo odstranijo". Ob tem pritožnik, v nasprotju s podatki kazenskega spisa, izpostavlja celo, da priča M.K. na sodišču nikoli ni izjavil, da bi naj obdolženec ukazal, da pokrpajo luknje. Ker obdolženec navodil, kot jih je zapisalo sodišče, nikoli ni dal in tam tudi nikoli ni odredil kakšnih gradbenih del, kar bi naj potrdil s svojo izpovedbo tudi B.K., ki ga obdolženec sicer sploh ne pozna, pa je po oceni pritožnika brezpredmetno tudi vse ostalo, kar sodišče očita obdolžencu v zvezi z varnostjo pri delu (ogled objekta, pripeljati mehanizacijo, oder, ...).

8. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa nikakor ni mogoče soglašati, saj so povsem netočne in v podatkih kazenskega spisa nimajo podlage.

9. Priča B.K. je namreč (l. št. 385) povsem določno izpovedal, da se je z obdolžencem predhodno dogovoril, da je streha na gospodarskem poslopju zaradi toče poškodovana, da zato zamaka krmo in "da bodo drugo streho naredili. Začasno, ker imam krmo noter in mi noter teče pa morajo zakrpati." Na posebno vprašanje sodišča (l. št. 386), kaj se je B.K. tedaj z obdolžencem dogovoril ali sta se dogovorila za zakrpanje strehe ali pa za popravilo, pa je B.K. povsem določno povedal: "Naj zakrpa". Dogovorila sta se, da ko bodo obdolženčevi delavci imeli čas, naj to naredijo. In ko so prišli "nas slučajno doma ni bilo. Za ostalo pa je (obdolženec) tako vedel, kje je". Priča B.K. je nadalje pojasnila tudi, da je "nam noter teklo na seno, mi smo to morali popraviti, če ne se seno vžge".

Na posebno vprašanje obdolženčevega zagovornika pa je priča B.K. pojasnila tudi, da so se te poškodbe (objekt je bil namreč zaprt) videle le, če si stopil na streho.

10. Da je torej bilo govora o krpanju strehe, ni le izpovedba priče M.K., kot se to trudi prikazati pritožnik, temveč je to bilo več kot očitno dogovorjeno med obdolžencem in lastnikom stavbe. Navedeno pa brez dvoma potrjuje tudi izpovedbo M.K., da jih je obdolženec poslal ne le na ogled škode, kot je to zatrjevala obramba, temveč, da zakrpajo luknje, kar je ves čas postopka zatrjeval tudi oškodovanec. Pritožbene trditve, da je zgolj izpovedba priče M.K. z dne 27. 6. 2013 edini obremenilni dokaz zoper obdolženca, so torej povsem netočne. Netočna pa je tudi pritožbena trditev, da je M.K. o obdolženčevem naročilu o zakrpanju strehe govoril le enkrat in to 27. 6. 2013. Enako je M.K. namreč izjavil tudi na naroku za glavno obravnavo dne 20. 8. 2014 (l. št. 350), kjer je podrobno pojasnil tudi, da od varnostne opreme delavci praktično niso imeli ničesar. Povedal je: "Imeli smo dva protipožarna pasa, eno vrv in stare čelade. To varnostno opremo smo dobili pri delodajalcu. Komaj po nezgodnem dogodku smo dobili pravo varnostno opremo", pri čemer je priča povedala tudi, da je šlo le za stare varnostne čelade gasilcev in da je sam komaj kasneje ugotovil kaj sploh je varnostna oprema, ki bi jo morali imeti (vse l. št. 352). Pa tudi na naroku 8. 6. 2016 je M.K. pojasnil, da stoji za vsem, kar je predhodno že povedal in pri tem je ponovil tudi, da je obdolženec osebno naročil pokrpanje strehe, če gre za manjše število lukenj (l. št. 639).

11. Ob navedenem pa se pritožbene trditve (stran 2 pritožbe), da je sodišče s tem, ko je navedlo, da je obdolženec "ukazal naj pokrpajo luknje na strehi", zapisalo nekaj "kar nihče tekom več let trajajočega postopka ni nikoli izrekel", pokažejo kot povsem neutemeljene in zavajajoče. Glede na navedeno in ostale razloge, ki jih je v tej smeri navedlo že sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče, tako kot tudi že v odločbi z dne 28. 7. 2015 ugotavlja, da obdolženčevi delavci kritičnega dne torej niso odšli h K. zgolj zato, da bi si streho le ogledali, kot je to skušala prikazati obramba. Delavci so bili tja napoteni zato, da bi streho začasno popravili, kot je to sicer ves čas postopka zatrjeval tudi oškodovani O.R. in kot je to povedal tudi M.K., ki je pri tem pojasnil, da je obdolženi po telefonu izrecno naročil, da naj delavci pogledajo objekt v M. in v kolikor je škoda majhna, naj le to odstranijo takoj. In nobenega razloga ni, da sodišče navedenim izpovedbam ne bi verjelo, saj je tudi sicer življenjsko nesprejemljivo, da bi delavci kar na lastno pest, brez da bi jim bilo to naročeno oziroma odrejeno, sami lotili popravila strehe in pri tem uporabljali obdolženčev material in sredstva. Prav tako tudi ni videti nobenega motiva, zakaj bi delavci to sploh počeli.

12. Da je bil torej prav obdolženec tisti, ki je delavce napotil v M. in jim dal navodilo, da v kolikor je možna začasna rešitev s krpanjem lukenj na strehi, naj to tudi opravijo, torej pritožbeno sodišče ne dvomi. Glede na obsežni dokazni postopek in glede na mnenja v postopek pritegnjenih izvedencev, pa tudi ni nobenega dvoma, da obdolženec ob vsem že navedenem ni poskrbel za varnost delavcev na strehi in za ustrezne varnostne ukrepe, ki bi preprečili padec delavca v globino, kot je to prvostopno sodišče obsežno pojasnilo pod točkami 10 do 18 izpodbijane sodbe.

13. Po vsem neutemeljena je zato pritožba tudi v delu, ko skuša prepričati, da med ravnanjem obdolženca in prepovedano posledico, tudi če bi obdolženec delavcem dal navodila o zakrpanju strehe, ni podana vzročna zveza, saj med ravnanjem obdolženca oziroma njegovimi navodili, ki bi jih naj dal delavcem in nesrečo ali poškodbo O.R., ne obstaja vzročna zveza, saj je protipravno in malomarno ravnanje delavcev in O.R, tisto, ki je privedlo do nesreče. 14. Ne glede na to, da bi naj delavci, kot sta to navedla O.R. in M.K., razpolagali le z vrvjo, starimi gasilskimi čeladami in dvema varnostnima pasovoma, kar pa pri delu kritičnega dne niso uporabili, to nikakor ne pomeni, da je bila kakorkoli pretrgana vzročna zveza med obdolženčevim ravnanjem in prepovedano posledico oziroma, da vzročna zveza sploh ni bila izkazana, kot skuša to prikazati pritožnik.

15. Kot je to v svoji sodbi z dne 28. 7. 2015 pritožbeno sodišče že obrazložilo, namreč ne držijo navedb obrambe, da je obdolženec storil vse potrebno za varnost svojih delavcev. Obdolženec namreč za varnost svojih delavcev ni storil praktično nič in to, da delavci, preden so se povzpeli na streho, niso uporabili varnostne opreme, ki bi naj bila v avtomobilu (že navedene gasilke čelade, vrv in dva protipožarna pasova - izpovedba priče M.K.) obdolženca nikakor ne razbremenjuje krivde za obravnavano kaznivo dejanje, kot je to obširno pojasnjeno tudi na straneh 12 in 13 in tudi ostalih izpodbijane sodbe.

16. Obdolženec je bil odgovorna oseba in je bil torej on tisti, ki bi moral poskrbeti, da bi "njegovi" delavci lahko dela varno izvedli, pa le tega ni storil. Delavcem ne na kraju samem, ne pred tem, ni naročil, kako naj delo opravijo varno. Ni ravnal po v izreku izpodbijane sodbe navedenih predpisih in varnostnih ukrepih. Čeprav je bil odgovorna oseba za varnost pri delu (imenoval namreč ni nikogar drugega, ki bi bil za to odgovoren), ni sprejel nobenih ukrepov za varno delo na strehi, in je bil torej kot delodajalec sam odgovoren, da zagotovi varnost v zvezi z delom. Če delavci delajo na strehi ali v njeni bližini ali na kakšni drugi površini, ki je narejena iz lomljivih materialov, skozi katero se lahko pade, mora namreč delodajalec sprejeti varnostne ukrepe, da se zagotovi, da delavci ne hodijo nepazljivo po takšni površini ali da ne padejo na tla. Odgovorna oseba (v konkretni zadevi obdolženec) mora pred začetkom del na obstoječih strehah preveriti stanje nosilne strešne konstrukcije in krova (letve, kritina ...) in po potrebi ukreniti vse potrebno, da ne pride do poškodb. Obdolženi pa, kot je že navedeno, navedenega ni storil. Storil pravzaprav ni prav ničesar, kar bi bilo uperjeno v varno opravljanje dela kritičnega dne. Kaj konkretno bi bilo potrebno v dani situaciji storiti za varno opravljanje dela ni preveril niti sam, niti za tovrstne zadolžitve ni pooblastil kogarkoli drugega. Ni določil niti vodje del, ki bi organiziral, vodil in nadziral opravljanje dela, kot je to potrebno pri skupini dveh ali več delavcev. Ni bilo torej nikogar, ki bi delavcem dal konkretna navodila za varno delo in uporabo situaciji primerne varnostne opreme. Delavcem samim namreč ne more biti prepuščeno, da sami izbirajo, katero opremo morajo v dani situaciji uporabiti in kam se bodo recimo pripeli z varnostnimi pasovi. Pred pričetkom del je namreč potrebno izdelati zanesljive prehode in delavne ploščadi za varno delo na strehi. Področja, po katerih se delavci lahko varno gibljejo morajo biti jasno označena (vse navedeno izhaja iz izvedeniškega mnenja stalnega sodnega izvedenca V.Š.). Vsega navedenega pa v obravnavani zadevi ni bilo. Ne obdolženec in ne kdo drug izmed navzočih na kraju samem ni nadziral delavcev in le ti so bili prepuščeni sami sebi in lastni oceni kaj naj naredijo, čeprav za to niso bili usposobljeni in kot je povedal sodni izvedenec V.Š. "samo reči, da je varnostni pas v avtu in delavcem na razpolago, je seveda neustrezno".

17. Tudi ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi (l. št. 626) 26. 5. 2016 je imenovani izvedenec obširno pojasnil, da delavcem ne more in ne sme biti prepuščena izbira ali bodo ali ne bodo uporabljali osebna varovala. Delodajalec ali od njega določen vodja skupine je namreč tisti, ki mora zagotoviti uporabo varovalne opreme, odrediti, da jo delavci uporabijo in tudi pojasni, kam naj delavci pripnejo varnostne pasove (l. št. 627). Delavcem pa v obravnavani zadevi, kot je že navedeno, tega ni nihče odredil, saj obdolženca tam kot že rečeno ni bilo, prav tako pa tudi ni bilo od njega določenega vodje skupine, saj le tega sploh ni določil. 18. Izvedenec pa je nadalje povedal tudi (l. št. 627), da tudi sicer, če bi dejansko v avtomobilu bili varnostni pasovi in bi jih delavci uporabili, to ne bi zadostovalo in navedena oprema (čelade, vrv in pasovi) za tako delo niso bili primerni. Če je streha lomljiva morajo namreč biti izvedeni drugi ukrepi, takšni, kot so opisani v izreku izpodbijane sodbe. Če bi delavci varnostne pasove uporabljali, jih namreč v dani situaciji ne bi imeli niti kam pripeti (kar je sicer na l. št. 43 povedal tudi oškodovani O.R., ki je izpostavil, da na strehi ni bilo ničesar, kamor bi varnostni pas lahko pritrdil).

19. Poleg tega - tako izvedenec, tudi če bi obstajala možnost pripetja, je vendarle potrebno pred tem stopiti na (lomljivo) streho. Vrv pa ne sme biti daljša od enega metra. Torej tudi, če bi bilo mesto za oprtje dostopno, bi še vedno obstajalo tveganje za padec, zato bi morale v obravnavani zadevi biti postavljene mreže. Vsega navedenega oziroma prav nič od tega pa v dani situaciji ni bilo. Saj obdolženec ni poskrbel za nič, kar bi kot delodajalec moral storiti, tudi ob pripravljalnih delih. Da so obveznosti delodajalca popolnoma enake, ne glede na to, ali gre za popolno izvedbo del ali zgolj za ogled, pa je izpovedal tudi delovni inšpektor F.K., kot je to povzeto v točki 11 izpodbijane sodbe. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče, tako pritožba obdolženčevega zagovornika s prikazovanjem, da med poškodbo O.R. in obdolženčevim ravnanjem ne obstaja vzročna zveza, nikakor ne more biti uspešna.

20. Glede na to, da je, kot že rečeno, obdolženec bil neposredno odgovoren za varno opravljanje dela svojih delavcev, saj te obveznosti ni prenesel na nikogar drugega, saj ni imenoval delovodje in torej niti on niti kdorkoli drug delavcem ni dal dovolj jasnih navodil kako ravnati, in ker ne on in ne kdorkoli drug, ki bi bil od njega pooblaščen, ni bil niti navzoč na kraju samem, da bi delavcem dal kakršnakoli navodila, kako naj opravijo delo, in ker tudi uporaba varovalne opreme, ki so jo imeli delavci na razpolago kritičnega dne, kot je že navedeno, ne bi mogla, glede na mnenje izvedenca, tudi če bi bila uporabljena, preprečiti nastale nezgode, ko torej do poškodb oškodovanca ni prišlo zaradi malomarnosti delavca, temveč zaradi opustitvenih ravnanj obdolženca, opisanih v izreku izpodbijane sodbe, se kot neutemeljena pokaže pritožba tudi v tej smeri.

21. Glede na to, da se je obdolženi med drugim zagovarjal, da bi naj bil oškodovani R. imenovan na delovno mesto delovodje in da je bil torej posledično tudi on (O.R.) tisti, ki bi moral poskrbeti za varno delo, kar je obramba dokazovala z aneksom k pogodi o zaposlitvi in z nekaterimi drugimi od oškodovanca podpisanimi listinami, navedenimi v izpodbijani sodbi, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je že izvedenec Š. v svojem izvedenskem mnenju zapisal, da kljub že navedenemu aneksu k pogodbi iz vse ostale listinske dokumentacije nedvomno izhaja, da R. nikakor ni bil odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu v H., J.Z. s.p., pač pa je to bil obdolženec in je zato povsem nejasno, zakaj bi oškodovanec sploh podpisal navedeni aneks (l. št. 423). Je pa navedeno nejasnost razjasnilo prvostopno sodišče. Stalni sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav, ki ga je v postopek pritegnilo sodišče prve stopnje, je namreč z največjo verjetnostjo, meječo že na gotovost ugotovil, da je na aneksu, na katerega se je sklicevala obramba in še na nekaterih drugih predloženih listinah oškodovančev podpis bil falstificiran in pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da bo državno tožilstvo v tem kontekstu raziskalo ali v zvezi z navedenim ni morda podan znak katerega od kaznivih dejanj, eventualno tudi kaznivega dejanja ponarejanja listin. Kakorkoli, aneks k pogodbi, na katerega se je skliceval obdolženec, in ki bi naj izkazoval, da je bil oškodovanec delovodja, kar bi pomenilo, da je obdolženec nanj prenesel odgovornost za varnost zdravja pri delu v H., J.Z. s.p., torej ne obstaja oziroma je podpis na njem ponarejen.

22. Ob vsem navedenem, in ker za obravnavano zadevo okoliščine, kako so delavci prišli do lestve, ki so jo uporabljali pri delu na strehi kritičnega dne, ni odločilnega pomena, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko kakorkoli vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

23. Kot v prejšnjem postopku tudi tokrat odločbo o kazenski sankciji pritožnik napada zgolj s posplošenimi pritožbenimi navedbami v smeri, da pritožnik meni, da je izrečena kazen previsoka, zlasti ob upoštevanju dejstva, obdolženi ni bil nikoli kaznovan.

24. Ne glede na to, da tudi te pritožbene trditve ne držijo, saj iz izpiska iz kazenske evidence (l. št. 206) izhaja, da je bil obdolženec (sicer po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja) pravnomočno kaznovan za kaznivo dejanje poslovne goljufije na Okrožnem sodišču Ptuj s sodbo opr. št. I K 17123/2010 z dne 19. 5. 2011, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 17123/2010 z dne 19. 1. 2012 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I K 48996/2010 z dne 15. 6. 2011, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 48996/2010 z dne 27. 3. 2012, prav tako za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče obdolžencu glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo njegove krivde ter vse ostale okoliščine, ki so upoštevne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, pri odmeri katere so dovolj prišle do izraza olajševalne okoliščine, navedene v točki 22 izpodbijane sodbe, posebnih obteževalnih okoliščin pa prvostopno sodišče pri odmeri kazni ni zasledilo. Obdolžencu je bila tako kljub izredno hudim posledicam obravnavanega kaznivega dejanja izrečena zgolj sankcija opominjevalne narave, le te pa po oceni pritožbenega sodišča tudi nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je tako pokazal, da je pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v tem delu neutemeljena.

25. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 338. člena ZKP, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

26. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in taksno tarifo.