Jedro

Za presojo izpolnjenosti zakonskih znakov in obsojenčeve krivdne odgovornosti v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da obsojenec ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki jih izpodbijana sodba prve stopnje v izreku sicer navaja, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje, če je to posledico mogoče objektivno pripisati obsojencu prav zaradi njegovega (ne)delovanja, torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim opustitvenim (dolžnostnim) ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 5. 2. 2015 obsojenega J. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oprostilo pa ga je plačila sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28. 7. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da se zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje pa na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je podal obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se do njega nista posebej opredelila.

B.

5. Vložnik zahteve utemeljeno opozarja na izostanek konkretne opredelitve v izpodbijani sodbi glede vzročne zveze med obsojenčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico – padcem oškodovanca skozi odprtino strehe, na betonska tla v globino okrog šestih metrov, pri čemer je utrpel posebno hudo telesno poškodbo. Za presojo izpolnjenosti zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja in obsojenčeve krivdne odgovornosti v primeru tega opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da obsojenec ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki jih izpodbijana sodba prve stopnje v izreku sicer navaja, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje, če je to posledico mogoče objektivno pripisati obsojencu prav zaradi njegovega (ne)delovanja, torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim opustitvenim (dolžnostnim) ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.(1) Za tako celovito presojo pa ne zadošča ugotovitev, katera vsa dolžnostna ravnanja obsojenec ni opravil in že iz tega ali teh dejstev zaključiti ali le predpostaviti vzročno zvezo z nastalo posledico, temveč je treba ob tem presoditi, ali bi enaka posledica nastala tudi v primeru, če bi obsojenec opravil vsa, v izreku sodbe navedena dolžnostna ravnanja (pri čemer je neizogibna ocena oškodovančevega ravnanja, zaradi morebitnega pretrganja vzročne zveze) in konkretno opredeliti, kako bi obsojenec moral izvršiti ta pričakovana dolžnostna ravnanja. V izpodbijani sodbi je izostala taka celovita ocena, predvsem v odnosu do nesporno ugotovljenih dejstev, da skupina delavcev, v kateri je bil tudi oškodovanec, ni prvič opravljala dela na strehi in jim že zato ni moglo biti neznano, kako je treba varno opravljati tovrstna dela; da so imeli v vozilu določeno varnostno opremo, ki je iz nepojasnjenega razloga niso uporabili; kot tudi, da so imeli opravljen izpit iz varstva pri delu, zaradi česar je logično pričakovati, da so bili poučeni o tako elementarnih stvareh kot je na primer hoja oziroma delo na strehi, še posebej, če gre za krhko kritino. Konkretno pa je iz opisa delovnega mesta za oškodovanca (tesar – priloga B8) med drugim izhajalo, da je njegovo področje dela „ocena, priprava in zavarovanje gradbišč, postavljanje in odstranjevanje gradbenih odrov in varnostnih ploščadi, priprava dostopov za dela na višini, vključno s pripravo sidrišč za varnostne naveze“ ter da „poskrbi za izvedbo potrebnih ukrepov za varno delo.“

6. Ne glede na sicer vprašljiv dejstveni zaključek v izpodbijani sodbi, da je obsojenec skupini delavcem, v kateri je bil tudi oškodovanec, naročil naj opravijo popravilo in ne le ogled poškodovane strehe, čeprav za dostop na streho niso imeli niti lestve za dostop nanjo, niti ni bilo z lastnikom objekta predhodno dogovorjeno, da jim bo omogočil uporabo njegove lestve, se ob izpostavljenih okoliščinah obravnavanega primera navedenih v predhodni točki, sodišče ni konkretno opredelilo, kako naj bi obsojenec „poskrbel za namestitev delovne ploščadi za hojo in delo na krhki kritini … ter obvezno uporabo osebne varovalne opreme“. V tem delu je torej izostala pravna in vrednostna ocena obsojencu očitanega opustitvenega ravnanja, saj iz dolžnosti, ki so predpisane na abstraktni ravni, ni mogoče neposredno vzpostaviti vzročno – posledične navezave na oškodovančevo nepravilno hojo po strehi in padec skozi nastalo udrtino v globino.(2) V tem primeru ni bistvena okoliščina, ali je obsojenec skupini delavcev naročil naj delo opravijo ali si poškodbe na strehi le ogledajo, temveč je odločilno, če je obstajala njegova konkretna obveznost kot delodajalca, da neposredno poskrbi za namestitev delovne ploščadi na kraju samem in za namestitev osebne varovalne opreme delavcev oziroma, ali je to v prvi vrsti dolžnost posameznega delavca, da uporabi varovalno opremo, ki jo ima na razpolago (očitno prav z namenom zagotovitve varnega dela) in da ne samovoljno improvizira pri delovnih opravilih. V tem kontekstu je treba postaviti določno razmejitev med obveznostmi, ki jih mora z vidika varstva pri delu upoštevati in izvrševati vsak delavec sam in tiste, za katere je dolžan poskrbeti delodajalec, kot je zagotavljanje ustrezne varovalne opreme (čemur je bila v tem primeru namenjena oprema v vozilu, ki so ga uporabljali delavci, a je niso uporabili) in nameščanje delovne ploščadi za hojo (kar spada že v pripravo dela na strehi, za kar so bili delavci, glede na njihove poklice, usposobljeni, tako tudi oškodovanec - po poklicu tesar, zaposlen kot zidar, krovec in tesar – pogodba o zaposlitvi, priloga B9). Če je obsojenec kot delodajalec zagotovil ustrezno, vsaj zadostno varovalno opremo, ki bi v primeru uporabe v obravnavanem primeru preprečila nastanek posledice – padec in telesne poškodbe oškodovanca ter je skupini delavcev, med njimi tudi oškodovancu, dal vnaprej dovolj jasna in striktna navodila, kako ravnati nasploh v primerih dela na strehi zaradi zagotovitve varnega dela, bi morala izpodbijana sodba ugotoviti in pojasniti posebne okoliščine, ki bi terjale od obsojenca več od navedenega oziroma izvajanje njegovega neposrednega nadzora na kraju samem nad pripravo in opravljanjem del v tem konkretnem primeru.

7. Kolikor se zaključki izpodbijane sodbe v pomembnem delu sklicujejo na izvedensko mnenje izvedenca s področja varstva pri delu V. Š.,(3) je treba ugotoviti, da sodba tudi s sklicevanjem na ta dokaz ni dala odgovora na vprašanje zakaj delavci, torej tudi oškodovanec, niso uporabili (vsaj tiste) varovalne opreme, ki so jo imeli v vozilu ter ali so delavci dejansko vedeli, kako je treba opravljati dela na strehi, kakršna je bila v tem primeru in ali je prav odsotnost obsojenca na tem konkretnem kraju delovne nesreče, da bi neposredno odredil in nadzoroval postavitev delovne ploščadi za hojo, bila odločilni dejavnik, ki je sprožil vzročno-posledično verigo dogajanja rezultirano v obravnavani delovni nesreči in to ne glede na ravnanje oškodovanca, ob upoštevanju njegove dejanske usposobljenosti za varno delo na strehi.

8. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(1) Gre za vprašanje pravne relevantnosti posameznih vzrokov glede katerih M. Ambrož izpostavi, „da tudi v primerih, v katerih govorimo o „prekinitvi vzročnosti“, vzročnost kot narovoslovna kategorija še vedno obstaja, le da je zaradi delovanja drugih dejavnikov ne štejemo več za bistveno.“ M. Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 80. Med take „druge dejavnike“, ki povzročijo prekinitev vzročne zveze pa spadajo tudi „ravnanja drugih oseb, ki sicer ne izpolnjujejo biti nobenega kaznivega dejanja, so pa takšnega pomena in moči, da povsem preusmerijo vzročni potek oziroma povsem odpravijo učinke prvotnega ravnanja.“ L. Bavcon, A. Šelih in drugi, Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2014, str. 184. V ta okvir pa spadajo tudi ravnanja, ko „žrtev ravna izrazito neskrbno.“ M. Ambrož, citirano delo, str. 79. (2) Ambrož pri obravnavanju vprašanja prenehanja varstvene funkcije dolžnostnega ravnanja zapiše: „Med kršitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico mora torej obstajati specifična povezava: posledico so morale povzročiti točno tiste okoliščine, ki predstavljajo kršitev dolžnostnega ravnanja. Takšno povezavo med kršitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico je treba (podobno kot vzročnost) opredeliti kot eno izmed predpostavk kaznivega dejanja, zato jo je treba, tako kot vse ostale predpostavke kaznivega dejanja, storilcu dokazati.“ Delo citirano v opombi 1, str. 72, 73. (3) V zvezi z izvedbo tega dokaza na glavni obravnavi ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da sodišče ne bi smelo sprejeti dokaznega predloga državnega tožilstva za njegovo izvedbo, ker ni bil predlagan na predobravnavnem naroku in naj bi zato nastopila prekluzija. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve sodbe), dejstvo, da državno tožilstvo tega dokaza ni predlagalo že na predobravnavnem naroku, nima vpliva na zakonitost odločitve sodišča, da tak dokaz izvede, tudi če je njegova izvedba predlagana kasneje v postopku. Sodišče je namreč, glede na določbo drugega odstavka 299. člena na glavni obravnavi dolžno skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in v ta namen lahko na predlog strank ali po uradni dolžnosti odloči, da bo izvedlo posamezen dokaz in ga pri tej odločitvi ne omejuje prekluzija, ki je sicer namenjena zagotavljanju, da stranki pravočasno in v čim zgodnejši fazi postopka podajata svoje dokazne predloge.