Jedro

Zoper izpodbijano odločbo tožene stranke je dovoljen upravni spor (2. člen ZUS-1), zato subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 zoper navedeni upravni akt sploh ni mogoče voditi in v njem odločiti. Zgolj to, da se v tožbi uveljavljajo tudi kršitve ustavnih pravic, pa ne pomeni, da ne gre več za spor zoper upravni akt, saj se kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povezavi z izpodbijanim upravnim aktom lahko uveljavljajo tudi v sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je ob tem v zadevi že pravnomočno odločilo in na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 1583/2016 z dne 26. 8. 2016. 2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo in smiselno uveljavlja kršitev postopka v upravnem sporu po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da izda predlagano začasno odredbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo utemeljuje z dejstvom, da je v upravnem sporu uveljavljala kršitev človekovih pravic, zato je šlo za upravni spor po 4. členu ZUS-1 ter sodbo po 66. členu ZUS-1, zoper katero je dovoljena pritožba na podlagi 73. člena ZUS-1. Posledično o zadevi še ni pravnomočno odločeno ter bi sodišče prve stopnje o njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe moralo odločiti po vsebini in jo izdati z vsebino, kot je predlagala pritožnica.

5. Stališče tožnice je napačno, saj je zoper izpodbijano odločbo tožene stranke dovoljen upravni spor (2. člen ZUS-1), zato subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 zoper navedeni upravni akt sploh ni mogoče voditi in v njem odločiti. Zgolj to, da se v tožbi uveljavljajo tudi kršitve ustavnih pravic, pa ne pomeni, da ne gre več za spor zoper upravni akt, saj se kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povezavi z izpodbijanim upravnim aktom lahko uveljavljajo tudi v sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi 66. člena ZUS-1, temveč sodbo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar je v izpodbijani sodbi tudi jasno navedlo (17. točka obrazložitve). Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je skladno z zakonom postala pravnomočna.

6. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni bilo več mogoče odločiti v prvostopenjskem upravnem sporu. Zato je pritožba neutemeljena in je treba potrditi izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1).