Jedro

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije postalo delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že zaradi slabših ekonomskih kazalcev oziroma da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da konkretna izguba že nastane. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, ukinjeno in je bilo delo tega delovnega mesta razporejeno na drugi delavki. Poleg tega se je obseg dela zmanjšal, zato je bilo z reorganizacijo mogoče delo organizirati drugače. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 4. 2013 kot nezakonita razveljavi in da se ugotovi, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, na delovno mesto višji kontrolor za področje kmetijstva v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe ter tožniku obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače, od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto plače, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi stroški pa naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo dejansko do reorganizacije, s tem ko so dne 19. 3. 2013 sprejeli Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da so za spremembo organizacije obstajali ekonomski razlogi, vendar se tožnik s takšnim stališčem sodišča ne strinja, saj meni, da je zmotno in so navedbe sodišča v obrazložitvi sodbe v nasprotju same s seboj in z izvedenimi dokazi. Tožnik v pritožbi navaja, da ni šlo za ekonomske in finančne razloge, saj je bilo delovno mesto tožnika financirano iz proračuna Republike Slovenije (potrjen program dela A. s strani vlade) in so bila sredstva tudi finančno zagotovljena, zato je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku kršila sprejeti in s strani Republike Slovenije financiran program dela. Tožena stranka je eden večjih izvajalcev javnih služb v kmetijstvu, sredstva za izvajanje teh služb so v proračunu zagotovljena. Program dela tožene stranke za leto 2013 je bil sprejet na seji Vlade Republike Slovenije dne 21. 2. 2013 in če je tožena stranka oziroma njen predsednik B.B. menil, da je finančna situacija slaba, bi predlagal spremembo programa dela in na osnovi tega spremembo sistemizacije. Ker pa temu ni bilo tako, je bil namen nove sistemizacije predvsem šikaniranje in odpuščanje natančno določenih zaposlenih. Navedeno potrjuje dejstvo, da pred sprejemom Pravilnika ni bila izdelana nobena analiza delovnih opravil, na podlagi katere bi tožena stranka ugotovila, katera naloge so se zmanjšale in posledično, katerim delavcem bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, je izpovedala zaslišana priča C.C., ki je bil v spornem času direktor, tožene stranke. Predlaganje Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, pa tudi razporejanje delavcev in odločanje o pravicah iz delovnega razmerja je v izključni pristojnosti direktorja in ne predsednika A.. Ker sprememb pravilnika ni predlagal direktor, pač pa predsednik, je po mnenju tožnika pravilnik nezakonit. Ker direktor tožene stranke ni sodeloval niti pri pripravi niti pri podaji predloga za sprejem akta, kar je glede na 37. člen Statuta njegova izključna pristojnost, je bil Pravilnik nezakonit in na navedeno je tudi C.C. z dopisom z dne 28. 3. 2013, pred sprejemom pravilnika, opozoril tako predsednika tožene stranke kot tudi nadzorni odbor. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, razen pavšalnih navedb, da je šlo za zmanjšanje stroškov, za kar je bilo potrebno odpuščanje delavcev, tožena stranka ni dokazala razlogov za odpuščanje delavcev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedla je, da je obstoj ekonomskih in finančnih razlogov za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku temeljil na spremenjeni sistemizaciji, za katero je tožena stranka tekom spora izkazala tako z zaključnim računom za leto 2012 kot tudi z izpovedbami prič, zlasti predsednika tožene stranke, da je bil negativni izid poslovanja tožene stranke v letu 2012 izključni razlog za spremembo sistemizacije in odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Priča B.B. je izpovedal, da je bil tožnik sicer financiran iz proračuna, vendar so se sredstva pridobljena iz proračuna zmanjšala za 13 % in je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih za dva delavca. Tožena stranka se je potem, ko je izvedla vse ostale možne ukrepe racionalizacije poslovanja in le ti ukrepi niso zadostovali, morala zaradi slabih poslovnih rezultatov v letu 2012 odločiti za reorganizacijo dela in racionalizacijo na področju delovne sile. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnika glede zakonitosti sprejema Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in da se sodišče ni opredelilo do pričanja C.C., ki bi naj izpovedal, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da je Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest A., ki je bil sprejet dne 19. 3. 2013, zakonit in veljaven ter na podlagi katerih dokazov je sprejelo dokazno oceno. Sodišče je zaključilo, da je bila praksa pri toženi stranki, da je predlagatelj pravilnika oziroma sprememb - dopolnitev pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, predsednik A. in ne direktor (kot sicer to določa statut). Zato ne gre za pavšalni zaključek, ki ni podprt z nobenim objektivnim dokazom, kot to navaja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je možno v celoti preizkusiti. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog dokazan in da ni le navidezen in da ni bil namen sistemizacije šikaniranje in odpuščanje natančno določenih zaposlenih (med njimi tudi tožnika). Tožnik dejansko razloge, ki se nanašajo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in materialno pravne zaključke, s katerimi se ne strinja, prikazuje kot bistvene kršitve določb postopka.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2010, na delovnem mestu višji koordinator za področje kmetijstva v Sektorju D., Oddelek za E.. Tožena stranka je tožnika 16. 4. 2013 obvestila, da mu namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je nato dne 22. 4. 2013 tožniku izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s 45 dnevnim odpovednim rokom. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je delodajalec zaradi potreb po znižanju stroškov dela, ki jih narekuje izguba v finančnem izkazu za leto 2012 v višini 303.485,61 EUR in glede na nižja pričakovana sredstva v letu 2013 za kritje stroškov dela, uvedel postopek reorganizacije. Na podlagi pregleda organizacijske strukture in analize delovnih opravil je bil 19. 3. 2013 sprejet nov Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, ki je začel veljati 20. 3. 2013. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil pri toženi stranki podan poslovni razlog, ki ga opredeljuje 1. alineja 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka zaradi potreb po znižanju stroškov dela na A., ki jih je narekovala izguba v finančnem izkazu za leto 2012 v višini 303.485,61 EUR in nižjih pričakovanih sredstev v letu 2013 za kritje stroškov dela ter dejstvo, da stroškov za material in storitve tožena stranka več ni mogla znižati, saj se je z varčevalnimi ukrepi že dosegla njihov minimum ter je zato tožena stranka uvedla postopek reorganizacije. Tožena stranka je sprejela Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest na A., ki je začel veljati 20. 3. 2013. S pravilnikom je bil ukinjen Oddelek E. v sektorju D. in naloge oddelka so se razporedile na Oddelek F. v Sektor D. ter v Sektor G.. S pravilnikom se je zmanjšalo število izvajalcev na delovnem mestu višji koordinator za področje kmetijstva z dveh na enega zaposlenega. Preostalo delo delavca na delovnem mestu višji koordinator za področje kmetijstva se je razporedilo še na delovno mesto svetovalec ... v Sektor za D., Oddelek F..

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ZDR-1 določa, da je potrebno kriterije za določitev presežnih delavcev uporabiti le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga in da je tožena stranka odpovedala pogodbo 7. delavcem. Ker ni šlo za večje število delavcev, ni bila dolžna uporabiti kriterijev. Vendar, ker je tožena stranka pri izbiri tožnika upoštevala kriterij - delovno uspešnost, je sodišče prve stopnje preverilo ali je tožena stranka pri izbiri presežnega delavca (tožnika oziroma H.H.) kriterij delovne uspešnosti pravilno uporabila. Glede na skladne izpovedi prič I.I. in J.J. je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila H.H. v letu 2012 po kriteriju delovna uspešnost ocenjena odlično, tožnik pa z oceno dobro. Priča I.I., ki je njuno delo ocenjeval, je prepričljivo pojasnil, da je ocena temeljila na kriterijih: zanesljivost, natančnost, določen obseg dela in komunikacija. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno, na podlagi kriterija delovna uspešnost, odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bilo delovno mesto višji koordinator za področje kmetijstva, ki ga je zasedal tožnik, ukinjeno in je bilo delo tega delovnega mesta razporejeno na drugi delavki. Prav tako pa se je obseg dela tudi zmanjšal, zato je bilo z reorganizacijo mogoče delo organizirati drugače. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnika, da je odpoved iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker pravilnik, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto tožnika, ni bil zakonito sprejet. Sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, da je Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest A., ki je bil sprejet 19. 3. 2013, zakonit in veljaven in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije postalo delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že zaradi slabših ekonomskih kazalcev oziroma da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da konkretna izguba že nastane.

11. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.