Jedro

Ukinitev enega delovnega mesta višjega koordinatorja za področje kmetijstva in razdelitev nalog tega delovnega mesta med ostale zaposlene je prav gotovo organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela enega delavca na tem delovnem mestu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Delodajalec se sicer lahko odloči za spremembo organizacije dela in v tem okviru za zmanjšanje števila izvajalcev na določenem delovnem mestu, tudi v primeru, ko sicer nima nobenih finančnih problemov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 4. 2013 in za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da mu to razmerje ni prenehalo, ter da se toženi stranki naloži, da ga pozove nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto višjega koordinatorja za področje kmetijstva, mu obračuna bruto plače, odvede vse pripadajoče davke in prispevke in izplača vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju Pravilnik) ukinila oddelek za živinorejo v sektorju za kmetijstvo in gozdarstvo in s tem ukinila tudi delovno mesto višjega koordinatorja v tem oddelku, ki ga je zasedel tožnik. Ugotovilo je tudi, da je finančno stanje tožene stranke razvidno iz izkaza prihodkov in odhodkov za leto 2012 izkazovalo, da so obstajale potrebe po nadaljnji racionalizaciji in da je zato bil podan ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da je tožnikova ocena delovne uspešnosti slabša od primerljive delavke A. A. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da za spremembo Pravilnika in posledično odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi niso obstajali ekonomski in finančni razlogi, saj je bilo tožnikovo delovno mesto financirano iz proračuna Republike Slovenije in so bila zanj zagotovljena finančna sredstva. Tožena stranka je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kršila uradno sprejet in s strani Republike Slovenije financiran program dela tožene stranke, ki je bil sprejet na seji Vlade 21. 2. 2013. Če je tožena stranka menila, da je finančna situacija slaba, bi lahko predlagala spremembo programa dela in na tej podlagi potem spremembo sistemizacije. Pred sprejemom Pravilnika ni bila izdelana nikakršna analiza delovnih opravil na podlagi katere bi tožena stranka ugotovila, katera dela in naloge so se zmanjšale. Priča B. B., ki je bil v spornem času direktor tožene stranke je izpovedal, da ni bil izdelan pregled organizacijske strukture in tudi ne analiza delovnih mest in da v času od 21. 2. 2013 do sprejema Pravilnika 19. 3. 2013 tega tudi ni bilo možno pripraviti. Sodišče se do te navedbe ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker Pravilnik ni bil sprejet zakonito. Predlaganje splošnih aktov je v izključni pristojnosti direktorja tožene stranke, ta pa ni predlagal sprememb Pravilnika, temveč je to storil predsednik tožene stranke. Nižji sodišči se do navedb tožnika v zvezi s tem nista opredelili, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala tožnikove navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da se nižji sodišči nista opredelili do tožnikove navedbe, da je Pravilnik nezakonit, ker ga v sprejem ni predlagal direktor tožene stranke, temveč njen predsednik. Sodišče prve stopnje se je do tega tožnikovega ugovora opredelilo v 9. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa se je na ta stališča sklicevalo, ko je v 6. točki obrazložitve zavrnilo pritožbeno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 239. člena ZPP. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki sta jih glede tega vprašanja zavzeli nižji sodišči. 8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče B. B. o neizdelanih analizah pred sprejemom Pravilnika. Navedeni del izpovedbe te priče sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj niti odpoved pogodbe o zaposlitvi niti Pravilnik ne moreta biti nezakonita, ker pred sprejemom Pravilnika ne bi bile opravljene analize.

9. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker Pravilnika v sprejem upravnemu odboru tožene stranke ni predlagal direktor tožene stranke, temveč njen predsednik. Bistveno je, da je Pravilnik sprejel pristojni organ, to je upravni odbor tožene stranke. Sicer pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bile tudi prejšnje spremembe in dopolnitve Pravilnika v letih 2007, 2009, 2010 in 2011 sprejete na predlog takratnih predsednikov tožene stranke in ne na predlog direktorja.

10. S Pravilnikom je bilo število izvajalcev na delovnem mestu višjega koordinatorja za področje kmetijstva, ki opravljajo delo v javni službi kmetijskega svetovanja v živinoreji, zmanjšano iz dveh izvajalcev na enega. Ukinitev enega delovnega mesta višjega koordinatorja za področje kmetijstva in razdelitev nalog tega delovnega mesta med ostale zaposlene je prav gotovo organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela enega delavca na tem delovnem mestu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca med drugim tudi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov.

11. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan tudi ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se sicer lahko odloči za spremembo organizacije dela in v tem okviru za zmanjšanje števila izvajalcev na določenem delovnem mestu, tudi v primeru, ko sicer nima nobenih finančnih problemov. Ne glede na navedeno pa je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka dokazala tudi obstoj v odpovedi zatrjevanih ekonomskih razlogov (izguba v finančnem izkazu za leto 2012 v višini 303.485,61 EUR, manjši pričakovani prihodki v letu 2013), ki so bili povod, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo. V odpovedi zatrjevana in v sodnem postopku dokazana dejstva v zvezi z ekonomskim položajem tožene stranke tako pomenijo tudi ekonomski razlog v smislu določbe 1. alineje 89. člena ZDR-1. 12. Zmotno je revizijsko stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker bi tožena stranka pred sprejemom spremembe sistemizacije morala predlagati spremembo programa, ki ga je potrdila Vlada Republike Slovenije, ker so v skladu s tem programom sredstva za delavce, ki se opravljali javno službo (med te je spadal tudi tožnik) bila zagotovljena v proračunu Republike Slovenije. Nobene ovire ni, da se tudi pri uporabnikih proračunskih sredstev ne bi ugotavljalo prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov. Tožnik sicer ni predložil programa dela, potrjenega na seji Vlade, na katerega se sklicuje, kljub temu pa je potrebno ugotoviti, da so revizijske navedbe v nasprotju s tožnikovo izpovedbo o 13% zmanjšanju javnih sredstev v letu 2013 ter da se je že pri pripravi programa za leto 2013 v letu 2012 začel proces zmanjševanja števila strokovnih sodelavcev, da je bilo v programu napisano 19 oziroma 15 zaposlenih, ki so se financirali iz proračunske postavke 2560 ter da se je v letu 2013 potem število zaposlenih na tej postavki v resnici zmanjšalo od 19 na 15, kar pomeni celo večji odstotek zmanjšanja, kot pa je bil odstotek zmanjšanja javnih sredstev.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo, saj v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi) v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.