Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je dovoljena le, če je pravica ali obveznost stranke v izpodbijanem aktu izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek.

Revident vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, sploh ni navedel. Njegovo nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe in navedba revizijskih razlogov, brez konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, pa za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju revident) tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 46404-13/97-38 z dne 13. 11. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila revidentovi pritožbi (1. točka izreka) in spremenila 1. točko izreka odločbe Občine Ajdovščina št. 3-462-2/84-1989-V/BI z dne 19. 5. 1989 glede izkazov št. 174, 485, 394 in 447 (z navedbo zemljišč, ki se vlagajo v komasacijski sklad, in zemljišč, ki se iz sklada dodelijo, nadalje z navedbo v odstotku izražene vrednosti vloženih zemljišč zaradi melioracijskih jarkov in poti ter navedbo razlike med vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč, vse po posameznih izkazih) ter odločila, da znaša skupna razlika v vrednosti zemljišč 67.888 cenilnih enot v škodo komasacijskega upravičenca, ki se poravna po pravnomočnosti odločbe v obliki denarne odškodnine po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu (2., 3. in 4. točka izreka). Odločila je še, da v preostalem delu ostane izpodbijana odločba nespremenjena in da stroški postopka niso bili priglašeni (5. in 6. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

3. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je v odgovoru navedla le, da predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Revident navaja, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega akta presega 20.000,00 EUR, saj vrednost zemljišč in odškodninskega zahtevka v komasaciji presega 30.000,00 EUR, kot je to utemeljil v tožbi (odškodnina za dovoz zemlje, ureditev dostopne poti, uničeni del kamnite klesane struge, odstranjen les akacije, nezmožnost pridobitve upravnih dovoljenj in za odvzeto zemljišče v izmeri 417 m2). Ta navedba pa, glede na vsebino obravnavane zadeve, izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ne izkazuje. Revizija po citirani določbi je namreč dovoljena le, če je pravica ali obveznost stranke v izpodbijanem aktu izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (tako Ustavno sodišče v zadevi U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). V obravnavani zadevi temu ni tako. Revident pa tudi ni, v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom, izkazal, da število cenilnih enot (česar izrecno ne izpodbija) predstavlja denarno vrednost, ki presega 20.000,00 EUR.

7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi pomembnega pravnega vprašanja (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje zahtevanega pogoja, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident tem zahtevam ni zadostil. V reviziji vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, sploh ni navedel. Njegovo nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe in navedba revizijskih razlogov, brez konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije ne zadošča.(1)

8. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije nista izkazana, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Enako odločbe VS RS, kot npr.: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 92/2013, X Ips 254/2013 , X Ips 276/2013, X Ips 187/2015 in druge.