Jedro

V ZKZ/79 ni pravne podlage za ugoditev zahtevku za izvedbo dostopa oziroma povrnitev stroškov za njegovo izvedbo do dodeljene parcele, ne glede na to, ali je pred uvedbo komasacijskega postopka dostop do nje obstajal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom odločbe je toženka s 1. točko izreka delno ugodila pritožbi in z 2. točko izreka odločbe Občine Ajdovščina št. 3-462-2/84-1989-V/B1 z dne 19. 5. 1989 v 1. točki spremenila tako, da se izkaz št. 174 glasi, da tožnik vlaga v komasacijski sklad zemljišči parc. št. 1070/422 in 1070/423, obe k.o. A. ter zemljišča 90*, 918 in 924, vse k.o. B., pri čemer se zaradi povečanja (zmanjšanja) površin melioracijskih jarkov in potov zmanjša (poveča) vrednost vloženega zemljišča za 6,5%, iz komasacijskega sklada pa se mu dodeli zemljišči 1638 in 1688, obe k.o. B. Pri zemljiščih so navedeni vrsta rabe, katastrski razred, površina ter vrednost cenilnih enot. Ugotovljeno je še, da znaša razlika med skupno vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč 106.587 cenilnih enot v škodo komasacijskega udeleženca. S 3. točko izreka je odločila, da se razliki v vrednosti zemljišč po izkazih št. 174 in 394 poračunata, tako da znaša nova razlika v vrednosti zemljišč 67.888 cenilnih enot v škodo tožnika. S 4. točko izreka je odločila, da se razlika iz 3. točke izreka po pravnomočnosti odločbe komasacijskem udeležencem poravna v obliki denarne odškodnine po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. S 5. točko je odločila, da ostane v preostalem delu izpodbijana odločba nespremenjena, s 6. točko pa je ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta C.C. in tožnik vložila pritožbo zoper odločbo Občine Ajdovščina št. 3-462-2/84-1989-V/BI z dne 19. 5. 1989. V obrazložitvi toženka med drugim pojasnjuje, zakaj ni utemeljena navedba pritožnice, da je odločba Geodetske uprave z dne 9. 7. 1996 nezakonita, ker ne ureja njihovega položaja zaščitene kmetije. Prav tako kot neutemeljeno ocenjuje sklicevanje C.C. na strokovno mnenje D.D. glede vrednotenja zemljišč. Poudarja, da okoliščina, ali je določena kmetija zaščitena ali ne, po veljavnih predpisih, ki urejajo komasacijski postopek, na samo izvedbo komasacije nima vpliva.

Kot delno utemeljeno ocenjuje pritožbeno navedbo, da je treba del dodeljene parcele št. 1668, ki predstavlja nesaniran del struge potoka, prevrednotiti. Upoštevaje izvedensko mnenje ugotavlja, da je navedeno površino treba uvrstiti v L vrednostni razred, ki je glede na elaborat vrednotenja zemljišč ovrednoten z 20 cenilnimi enotami na m2, kar posledično pomeni, da je navedena površina ovrednotena z 27.260 cenilnimi enotami. Glede zahtevka C.C. za sanacijo površin oziroma dodelitev določenega zemljišča iste kakovosti pa navaja, da v zakonu za tak zahtevek ni pravne podlage. Brez pravne podlage v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS št. 1/79 do 11/81, v nadaljevanju ZKZ/79) pa je tudi njen zahtevek po zagotovitvi ustreznega dostopa do komasiranih zemljišč. Pri tem pripominja, da v kolikor je dostop do dodeljene parcele 1668 izveden samoiniciativno, zahtevki iz tega naslova niso predmet komasacijskega postopka, temveč so lahko predmet agromelioracijskega postopka.

Kot neutemeljena ocenjuje tudi zahtevka po izplačilu 9 mio SIT, potrebnih za izgradnjo mostu in za odškodnino za izpad pridelka od leta 1984 naprej.

Glede očitane kršitve drugega odstavka 89. člena ZKZ/86 odgovarja, da se ZKZ/86 v tem postopku ne uporablja. Kljub temu pa ugotavlja, da skupna površinska razlika ne presega 15 %, skupna vrednostna razlika pa ne presega 5 % oziroma se slednja izplača v denarju. Prav tako ni pravne podlage za odškodninski zahtevek zaradi izkopanih 3.000 m3 zemlje, ki so jo odpeljali na komasacijsko območje, za uničen in ukraden akacijev les ter ukradene mlinske kamne.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se ne strinja z ocenjeno vrednostjo parcele 1668. Ves čas postopka je zahteval, da se do navedene parcele uredi dostopna pot in se zgradi most ali se izplača odškodnina v znesku takratnih 9 mio SIT ter izplača odškodnina za izpad pridelka od leta 1984 naprej. Opisuje, kako je bil z melioracijskim postopkom izvršen poseg tudi na zemljišče 942, zaradi česar je bila uničena kamnita struga v dolžini 200 m, za kar zahteva njeno rekonstrukcijo iz klesanega kamna ali izplačilo odškodnine v višini 30 mio SIT. Poleg tega je bilo neopravičeno odpeljano 3.000 m3 izkopane zemlje, neznano kam pa so bili odpeljani tudi trije mlinski kamni in akacijev les. Poudarja, da je moral do svoje parcele urediti dostop na lastne stroške po svoji parceli 942 k.o. B. Meni, da je dolžnost toženke, da v okviru komasacije zagotovi ustrezen dostop, ne pa da ga mora tožnik urejati na svoje stroške. Poleg tega tožnik v času komasacije ni bil lastnik zemljišča parcele 918 k.o. B., saj je postal lastnik navedene nepremičnine na podlagi sklepa o dedovanju z dne 8. 3. 2004. Njegov pravni prednik pa jo je pridobil na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 1. 1974. Meni, da mu je bilo s komasacijo neupravičeno odvzetih tudi 417 m3 zemljišča iz parc. št. 942 k.o. B., ki je bila najprej vključena v komasacijo, kasneje pa je bila iz nje izvzeta in porabljena za regulacijo potoka E. na parceli št. 1435 k.o. B. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v delu izreka, ki se nanaša na izkaz 174 odpravi in imenuje sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki bo ob upoštevanju tožnikovih pripomb določil dejansko vrednost zemljišča parcele 918 k.o. B. Podrejeno naj določi odškodnino za zgraditev dostopa do dodeljenega zemljišča 1668/0 k.o. B., rekonstrukcijo kamnitega zidu v dolžini 200 m in širini 2 m, neupravičeno odpeljano zemljo z zemljišča parc. št. 942 k.o. B., neupravičeno požagan in odpeljan les, odpeljane tri mlinske kamne, izpad pridelka od leta 1984 dalje, neupravičeno zmanjšanje površine zemljišča parc. št. 942 k.o. B. za površino v izmeri 417 m2. Zahteva tudi povrnitev vseh „pravdnih stroškov“ in sodnih taks.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 46404-13/97-38 zgolj v delu, ki se nanaša na izkaz pod zap. št. 174, saj je bil le ta del odločbe izpodbijan.

To sodišče je s sodbo III U 174/2011 z dne 3. 9. 2012 odpravilo prejšnjo odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 46404-13/97-29 z dne 14. 6. 2011, ker je bil izrek odločbe neizvršljiv, saj se z njim spreminja odločbo Občine Ajdovščina št. 3-462-2/84-V/BI z dne 19. 5. 1989, ki je bila že odpravljena.

Kljub temu pa je toženka v ponovnem postopku, z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, ponovno odločala o pritožbi zoper navedeno odločbo. Sodišče zato v tem postopku ponovno ugotavlja, da je toženka odločala o pritožbi zoper odločbo, ki je bila v izpodbijanem delu že odpravljena.

Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da je bila navedena odločba v delu, ki se nanaša na izkaze št. 174, 394, 485 in 447, odpravljena z odločbo Republiške geodetske uprave z dne 2. 4. 1990. S tem je toženka ponovno kršila določbe postopka, kar pa v obravnavanem primeru ni vplivalo na odločitev, saj je toženka v izpodbijanem delu odločbo z dne 19. 5. 1989 spremenila tako, da je ponovno odločila o stvari. Izpodbijano odločitev je zato mogoče šteti kot odločitev upravnega organa druge stopnje o pritožbi zaradi molka organa, ki jo je vložila tožnikova pravna prednica C.C. dne 30. 7. 2001, o kateri še ni bilo odločeno.

Glede na določbo prvega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče preizkusilo ugotovljeno dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.

Iz obrazložitev izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ druge stopnje na podlagi izvedenskega mnenja del dodeljene parcele v izmeri 1363 m3 uvrstil v L vrednostni razred, na podlagi navedenega pa tudi ovrednotil vrednost dodeljenih zemljišč. Ugovor tožnika, da toženka tega izvedenskega mnenja ni upoštevala, zato ni utemeljen. Da bi bilo sicer vrednotenje vloženih in dodeljenih zemljišč napačno, pa tožnik ne navaja.

Pravilna je ugotovitev toženke, da za ugoditev zahtevku za izvedbo dostopa oziroma povrnitev stroškov za njegovo izvedbo do dodeljene parcele v ZKZ/79 ni pravne podlage, ne glede na to, ali je pred uvedbo komasacijskega postopka dostop do nje obstajal. Tožnikov zahtevek za izvedbo dostopa do dodeljene parcele št. 1668 k.o. B. oziroma izplačilo 4 mio SIT zato tudi po presoji sodišča ni utemeljen.

Pravilna pa je tudi ugotovitev toženke, da v ZKZ/79 ni pravne podlage tudi za sicer povsem pavšalen zahtevek za odškodnino za izpad pridelka od leta 1984 naprej.

Iz razlogov, ki jih je navedla toženka v izpodbijani odločbi pa so neutemeljeni tudi tožnikovi zahtevki za izgradnjo struge oz. izplačilo 30 mio SIT, za odškodnino za izkopanih 3000 m2 zemlje, za ukraden akacijev les, ukradene mlinske kamne. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Kot navaja sam tožnik, odvzetih 417 m2 zemljišča s parc. št. 942 k.o. B. ni bilo predmet predmetnega komasacijskega postopka. Že zato tožnik v tem postopku ne more uveljavljati odškodnine za odvzem navedenega zemljišča. Ker ni sporno, da je bil tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe (13. 11. 2013) lastnik zemljišča parc. št. 918/0 k.o. B., tudi ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da v času komasacije ni bil lastnik navedenega zemljišča. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.