Jedro

Glavno vodilo organa pri postavitvi in pri spremljanju dela skrbnika je varstvo pravic in koristi osebe, ki je postavljena pod skrbništvo.

Skrbnik mora centru za socialno delo v skrbniškem poročilu navesti vse podatke, ki jih določa 2. odstavek 194. člena ZZZDR in 13. člen Pravilnika o postopku za popis in ocenitev premoženja oseb pod skrbništvom ter o pripravi skrbniških poročil, in jih ustrezno dokumentirati - izkazati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ob reševanju tožničine pritožbe zoper odločbo Centra za socialno delo A z dne 11. 10. 1999, s katero je prvostopni organ tožnico razrešil skrbništva za AA (1. točka izreka), za skrbnika AA postavil BB (2. točka izreka), odločil, da je naloga skrbnika vestno skrbeti za osebnost varovanke, usposabljanje, skrbno skrbeti za njeno premoženje, urejati njene finančne zadeve in jo zastopati (3. točka izreka), da s to odločbo preneha veljati odločba z dne 24. 2. 1997 (4. točka izreka) in s 5. točko izreka skrbniku naložil, da mu mora vsaj enkrat letno predložiti skrbniško poročilo, dopolnila prvostopno odločbo tako, da je v izreku dodala 6. točko, s katero je tožnici naložila, da v osmih dneh od vročitve odločbe prvostopnemu organu izroči vse dokumente, povezane z varovanko AA in skrbniško poročilo za leto 1999 (1. točka izreka izpodbijane odločbe), z 2. točko izreka pa je v ostalem delu prvostopno odločbo potrdila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe citira 187., 198. in 220. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89) in ugotavlja, da je prvostopni organ po prejemu pobude za razrešitev tožnice kot skrbnice pravilno postopal, ko je uvedel postopek za razrešitev in tudi tožnici dal možnost, da zavaruje svoje pravice v postopku. Navaja, da je bila AA s sklepom Okrajnega sodišča v A z dne 17. 6. 1996 popolnoma odvzeta opravilna sposobnost, zaradi česar je prvostopni organ z odločbo z dne 24. 2. 1997 tožnico imenoval za njeno skrbnico in v odločbi odločil, da mu je dolžna najmanj enkrat letno podati skrbniško poročilo. V nadaljevanju pravi, da sta se po smrti varovankinega moža tožnica in varovankina sestra CC zglasili pri prvostopnem organu in navedli, da ima varovanka devizno knjižico, ki jo je hranila CC in na kateri je približno 3000 DEM. Dne 15. 5. 1997 je organ prve stopnje tožnici dal soglasje za dvig 250.000 SIT. Kasneje pa se je izkazalo, da je tožnica 16. 5. 1997 dvignila 3.344,48 DEM, kar je bilo po njeni izjavi 300.000 SIT. Ta denar je po lastni izjavi porabila za plačilo osmrtnice in tekoče stroške, ostalo pa ji je 120.000 SIT. Na poziv prvostopnega organa je predložila skrbniško poročilo za leto 1997, ki mu ni priložila dokumentacije. Dne 28. 9. 1998 je CC pri prvostopnem organu podala izjavo, da naj se tožnico razreši skrbništva in kot skrbnico AA imenuje njo. Tekom ugotovitvenega postopka se je izkazalo tudi, da je AA tožnici v letu 1993 posodila 12.000 DEM. Dalje tožena stranka navaja, da iz spisa izhaja, da je tožnica 16. 3. 1999 predložila skrbniško poročilo, iz katerega je razvidno, da od 30. 9. 1998 prejema pokojnino AA na svoj tekoči račun. Dne 31. 3. 1999 pa je nečak AA, BB na zapisnik podal izjavo, da se tožnico razreši skrbništva in kot skrbnika postavi njega. Navedel je, da je to želja sorodstva in predložil pooblastilo šestih sester AA in njenih dveh nečakov. Ob obisku AA v domu na B je strokovni delavec ugotovil, da tako sorodniki kot tožnica AA obiskujejo, sama pa ne more izraziti želje glede razrešitve oziroma imenovanja skrbnika. Na ustni obravnavi dne 4. 5. 1999 sta se tožnica in BB zavezala, da bosta do 1. 6. 1999 pripravila in predložila rekapitulacijo tožničinega finančnega poslovanja, česar pa nista storila. Tožnica je dokumentacijo predložila po pozivu prvostopnega organa dne 27. 9. 1999. Vendar prvostopni organ iz predložene dokumentacije ni mogel ugotoviti, kakšno je bilo tožničino upravljanje s sredstvi, zato jo je pozval, naj pripravi popolno skrbniško poročilo. Tožnica do dogovorjenega dne le-tega ni dostavila, zato je organ izdal prvostopno odločbo. Tožena stranka soglaša s pritožbeno navedbo, da porušena komunikacija in slabi odnosi skrbnika s sorodniki varovanca ne morejo biti razlog za razrešitev skrbnika. Pojasnjuje pa, da je skrbništvo institut, pri katerem se postopek uvede in vodi po uradni dolžnosti in meni, da je tožničina pritožbena navedba, da soglaša oziroma ne soglaša z razrešitvijo, brezpredmetna, saj ZZZDR ne določa, da bi moral skrbnik z razrešitvijo soglašati. Pri odločanju je treba varovati interese varovanca. Citira 194. in 195. člen ZZZDR in navaja, da je prvostopni organ tožničino skrbniško poročilo za leto 1997 potrdil, ker ni vedel za posojilo v višini 12.000 DEM, poročilo za leto 1998 je tožnica predložila šele na poziv organa, za leto 1999 pa poročila ni predložila, saj neurejene dokumentacije ni mogoče šteti za skrbniško poročilo, izdelano v skladu s Pravilnikom o postopku za popis in ocenitev premoženja oseb pod skrbništvom ter o pripravi skrbniških poročil (Pravilnik, Uradni list SRS, št. 18/89). Tako tožena stranka zaključuje, da tožnica v skrbniških poročilih ni navedla vseh sredstev, last AA, zamolčala je namreč posojilo v višini 12.000 DEM, ki ga je pred prevzemom skrbništva dobila od varovanke, ni predložila računa glede 120.000 SIT, poleg tega je odredila, da se pokojnina varovanke nakazuje na njen tekoči račun. S takim ravnanjem je svoji varovanki povzročila škodo, ki jo bo v skladu s 197. členom ZZZDR morala povrniti, zato je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Ker pa tožnica organu skrbniških poročil ni dajala redno in ker poročila za leto 1999 sploh ni hotela izdelati in je predložila le neurejeno dokumentacijo, je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) izrek prvostopne odločbe dopolnila.

Tožnica v tožbi kronološko opisuje dogajanje v zvezi z AA po njeni nesreči v letu 1994. Poudarja, da na njeno skrbniško delo ne s strani Centra za socialno delo in ne s strani CC, ki jo je predlagala za skrbnico, do septembra 1998 ni bilo nobenih pripomb. Pravi, da ji je AA 12.000 DEM dala po svoji volji z željo, da bi z možem hodila z njo na vikend. Po nesreči AA pa je CC povedala za ta denar. Denar je porabila v letih 1994 in 1995 za oskrbo AA, nekaj pa ga je, preden je postala začasna skrbnica, tudi vrnila. Priznava, da je z devizne hranilne knjižice namesto dogovorjenih 250.000 SIT dvignila 304.000 SIT in pojasnjuje, da so bili stroški za nazaj visoki, poravnati je bilo treba tudi tekoče stroške, preostali denar je bil pripravljen za popravilo stanovanja, ki pa ga ni mogla opraviti, ker ji CC ni izročila ključev. Vsa poraba tega denarja je dokumentirana v poročilu za leto 1997. Prepričana je, da je v nemilost pri CC padla, ker na zapuščinski obravnavi po pokojnem možu AA ni potrdila oporoke, ki jo je sodišču predložila CC. Ves čas bolezni AA in DD zanju nihče od svojcev ni skrbel, niti ju niso obiskovali. Meni še, da za AA ni vseeno, kdo je njen skrbnik in pravi, da je predlagala tudi, da skrbništvo za materialne zadeve prevzame nečak, za osebnost pa ona. Pritrjuje, da je skrbniški poročili za leti 1997 in 1998 oddala z zamudo in dodaja, da je sedaj napisala poročilo do konca aprila 2000. Sodišču predlaga, da zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strani v ponovni postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

BB kot skrbnik AA, ki mu je sodišče tožbo poslalo v odgovor na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, saj tožnica v času skrbništva ni izpolnjevala svojih dolžnosti in ni podajala finančnih poročil v redu in pravočasno. Ker je v času skrbništva od svoje varovanke pridobila materialno korist, je v teku pravda zoper njo zaradi 1.725.420 SIT. Tako sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi drugega in tretjega odstavka 178. člena ZZZDR je namen skrbništva varstvo osebnosti oseb, ki so pod skrbništvom ter zavarovanje njihovih premoženjskih in drugih pravic ter koristi. Pri imenovanju skrbnika center za socialno delo upošteva želje varovanca, če jih je zmožen izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR). Skrbnik pa je dolžan vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje (187. člen ZZZDR).

Iz citiranih določb ZZZDR izhaja, kot je to pravilno poudarila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je glavno vodilo organa pri postavitvi in pri spremljanju dela skrbnika varstvo pravic in koristi osebe, ki je postavljena pod skrbništvo.

V obravnavanem primeru ni sporno, da AA, ki ji je bila s sklepom Okrajnega sodišča v A z dne 17. 6. 1996 popolnoma odvzeta opravilna sposobnost, ni sposobna izraziti želje glede imenovanja svojega skrbnika. Takšni ugotovitvi upravnega organa namreč tožnica v tožbi ne oporeka. Tako je po presoji sodišča prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je v posebnem ugotovitvenem postopku ugotavljal utemeljenost predloga varovankine sestre CC za razrešitev skrbnice (tožnice) in postavitev novega skrbnika ter pri tem izhajal iz koristi varovanke. Sodišče pa tudi nima pomislekov glede ugotovitev in dokazne ocene upravnega organa in se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Center za socialno delo razreši skrbnika, če ugotovi, da je pri opravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža varovančeve koristi, ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika (198. člen ZZZDR). Po določbi 220. člena istega zakona sme center za socialno delo spreminjati svoje prejšnje odločitve glede skrbništva, če je to varovancu v korist in če s tem niso prizadete pravice drugih.

Med strankami ni sporno, da je AA tožnici, preden je le-ta postala njena skrbnica, posodila znesek 12.000 DEM, česar tožnica v svojih skrbniških poročilih ni navedla, prav tako ni spora o tem, da je odredila, da se varovankina pokojnina nakazuje na njen tekoči račun ter da skrbniških poročil centru za socialno delo ni oddajala redno. Iz sodišču predloženih upravnih spisov pa izhaja tudi ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da poraba zneska 120.000 SIT (ki ji je po njenih lastnih navedbah ostal od zneska, dvignjenega iz varovankine devizne knjižice v letu 1997) ni ustrezno dokumentirana. Po določbi 194. člena ZZZDR pa mora skrbnik centru za socialno delo poročati in mu dati račun o svojem delu vsako leto kot tudi kadar center za socialno delo to zahteva (prvi odstavek tega člena). Poročilo mora vsebovati tudi podatke o upravljanju varovančevega premoženja ter razpolaganju z njim, o varovančevih dohodkih in izdatkih in končno stanje njegovega premoženja (drugi odstavek tega člena). Po določbi 13. člena Pravilnika mora poročilo med drugim vsebovati podatke o premoženju, podatke o delu skrbnika in pregled stroškov, ki so nastali zaradi izvajanja skrbništva. Glede na citirane določbe ZZZDR in Pravilnika mora skrbnik po mnenju sodišča centru za socialno delo v poročilu navesti vse te podatke in jih ustrezno dokumentirati - izkazati, ker v nasprotnem primeru center za socialno delo ne more ukreniti, kar je potrebno, da se zavarujejo varovančeve koristi v smislu 195. člena ZZZDR. S tem, ko tožnica v skrbniškem poročilu med varovankinim premoženjem ni navedla posojenega zneska, je kršila citirana določila ZZZDR in Pravilnika. Kršitev predstavlja tudi nepredložitev listine o porabi, torej o razpolaganju z zneskom 120.000 SIT ter nepravočasno in nepopolno oddajanje skrbniških poročil. Tako se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je tožnica s takšnim ravnanjem ogrožala premoženjske koristi svoje varovanke, zaradi česar je za varovanko koristneje, da ima drugega skrbnika.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.