Jedro

Skrbnica je ogrožala premoženjske koristi svoje varovanke, zaradi česar je za varovanko koristneje, da ima drugega skrbnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 30.3.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reševanju tožničine pritožbe zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 11.10.1999, dopolnila prvostopno odločbo tako, da je v izreku dodala 6. točko, s katero je tožnici naložila, da v 8 dneh od vročitve te odločbe prvostopnemu organu izroči vse dokumente, povezane z varovanko A.A. ter skrbniško poročilo za leto 1999, v ostalem pa je prvostopno odločbo potrdila. S to odločbo je Center za socialno delo tožnico razrešil skrbništva za A.A. (1. točka izreka), za skrbnika A.A. postavil B.B. (2. točka izrek), odločil, da je naloga skrbnika vestno skrbeti za osebnost varovanke, usposabljanje, skrbno skrbeti za njeno premoženje, urejati njene finančne zadeve in jo zastopati (3. točka izreka), odločil, da s to odločbo preneha veljati odločba z dne 24.2.1997 (4. točka izreka) ter skrbniku naložil, da mora vsaj enkrat letno predložiti skrbniško poročilo (5. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da tožnica v skrbniških poročilih ni navedla vseh sredstev, last A.A., zamolčala je namreč posojilo v višini 12.000,00 DEM, ki ga je pred prevzemom skrbništva dobila od varovanke, ni predložila računa glede porabe 120.000,00 SIT, poleg tega je odredila, da se pokojnina varovanke nakazuje na njen tekoči račun. S takšnim ravnanjem je svoji varovanki povzročila škodo, ki jo bo v skladu s 197. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Uradni list SRS, št. 14/89) morala povrniti. Zato je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Ker pa tožnica organu skrbniških poročil ni oddajala redno, poročila za leto 1999 pa sploh ni hotela izdelati in je predložila le neurejeno dokumentacijo, je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list SFRJ, št. 47/86) izrek prvostopne odločbe dopolnila.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da iz določb ZZZDR izhaja, da je glavno vodilo organa pri postavitvi in spremljanju dela skrbnika varstvo pravic in koristi osebe, ki je postavljena pod skrbništvom. V obravnavanem primeru ni sporno, da A.A., ki ji je bila popolnoma odvzeta opravilna sposobnost, ni sposobna izraziti želje glede imenovanja svojega skrbnika. Tako je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je v posebnem ugotovitvenem postopku ugotavljal utemeljenost predloga varovankine sestre C.C. za razrešitev skrbnice in postavitev novega skrbnika ter pri tem izhajal iz koristi varovanke. Ni tudi sporno, da je A.A. tožnici, preden je le-ta postala njena skrbnica, posodila znesek 12.000,00 DEM, česar tožnica v svojih skrbniških poročilih ni navedla, prav tako ni sporno, da je odredila, da se varovankina pokojnina nakazuje na njen tekoči račun, ter da skrbniških poročil ni oddajala redno. Iz upravnih spisov izhaja, da poraba zneska 120.000,00 SIT, ki je tožnici po njenih lastnih navedbah ostal od zneska, dvignjenega z varovankine devizne knjižice v letu 1997, ni ustrezno dokumentirana. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila določbo 194. člena ZZZDR, po kateri mora skrbnik centru za socialno delo poročati ter mu dati račun o svojem delu vsako leto kot tudi, kadar center za socialno delo to zahteva. Poročilo pa mora vsebovati tudi podatke o upravljanju varovančevega premoženja ter razpolaganju z njim, o varovančevih dohodkih in izdatkih ter stanje njegovega premoženja. Kršila pa je tudi določbo 13. člena Pravilnika o postopku za popis in ocenitev premoženja oseb pod skrbništvom ter o pripravi skrbniških poročil (Pravilnik; Uradni list SRS, št. 18/89), ki določa, da mora poročilo med drugim vsebovati podatke o premoženju, o delu skrbnika in pregled stroškov, nastalih zaradi izvajanja skrbništva. Sodišče se tako pridružuje stališču tožene stranke, da je tožnica ogrožala premoženjske koristi svoje varovanke, zaradi česar je za varovanko koristneje, da ima drugega skrbnika.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, še zlasti pa, ker v sodbi ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno oziroma je bil napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja. Nekatera ugotovljena dejstva so v nasprotju s podatki iz spisa. Zato sodba ni pravilna in ni zakonita. Ni res, da bi ob prevzemu skrbništva zamolčala 12.000,00 DEM varovankinega denarja. Ta denar je porabila za oskrbo in nego varovanke že pred nastopom skrbniške funkcije. Zato tega dejstva ni bila dolžna navajati. Na to je opozorila v tožbi, priložila dokaze, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Tudi ni opravilo glavne obravnave, s tem pa je kršilo določbe postopka. Pokojnino varovanke je z nalogom CSD prejemala od novembra 1994 osebno v roke, pri tem pa ni pomembno, ali so ji denar pošiljali na tekoči račun. Denar, ki ga je dvignila z dovoljenjem CSD, je delno porabila za poravnavo stanovanjskih stroškov in za osmrtnico, o čemer je podala poročilo v okviru skrbniškega poročila za leto 1997, ki ga je CSD potrdil. Skrbniško poročilo za leto 1998 je pravočasno oddala, potrditve ni nikoli prejela, za leto 1999 pa je CSD zahteval popolno poročilo, ki bo vključevalo tudi znesek 12.000,00 DEM. Ker pa ob nastopu skrbništva v resnici varovanki ni dolgovala ničesar, njenih dokazov o tem pa niso hoteli sprejeti, do skupnega poročila ni prišlo. Ne oporeka pravici CSD, da jo v okviru svojih pooblastil razreši. Vendar po določbi 220. člena ZZZDR tega ne bi smel storiti, če so s tem prizadete pravice tretjih. V konkretnem primeru so bile prizadete njene pravice, predvsem pravica do dobrega imena, iz celotnega spisa pa je jasno razvidno, da je v obdobju nekaj let edina skrbela za varovanko.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom B.B., kot skrbnik A.A., v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe v pritožbi neutemeljene. Posojeni denar je tožnica resnično zamolčala, kar je razvidno že iz priloženih zapisnikov CSD. Pokojnine ni prejemala nikoli v roke, temveč na svoj tekoči račun in sama koristila obresti. Računov ni plačevala vnaprej temveč z veliko zamudo. Dvig gotovine ji je CSD odobril, ker je prosila za popravilo stanovanja, kar pa ni nikoli naredila. Zato je dovolj dokazov, da razrešena skrbnica ni skrbela za varovanko, kot bi morala. Sorodstvo varovanke je zato upravičeno zahtevalo od CSD, da skrbnika zamenja, CSD pa je upravičeno ukrepal. Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija smiselno uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prvostopni upravni organ z odločbo z dne 24.2.1997, imenoval tožnico za skrbnico A.A., kateri je bila popolnoma odvzeta opravilna sposobnost ter v odločbi določil, da mu je dolžna najmanj enkrat letno podati skrbniško poročilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni sporno, da tožnica skrbniških poročil centru za socialno delo ni oddajala redno, da v njih ni navedla zneska 12.000,00 DEM, ki ga je prejela od A.A., še preden je postala njena skrbnica, da je odredila, da se varovankina pokojnina nakazuje na njen tekoči račun ter da iz upravnih spisov izhaja, da ni ustrezno dokumentirana poraba zneska 120.000,00 SIT, kolikor je tožnici po njeni lastni navedbi ostalo denarja od zneska, ki ga je dvignila z varovankine devizne knjižice v letu 1997. V predmetni zadevi tudi ni sporno, da A.A. ni bila sposobna izraziti želje glede imenovanja svojega skrbnika. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 178., 183. in 187. člena ZZZDR, iz katerih izhaja, da je glavno vodilo organa pri postavitvi in spremljanju dela skrbnika varstvo pravic in koristi osebe, ki je postavljena pod skrbništvo. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnica z ugotovljenim ravnanjem kršila določbo 194. člena ZZZDR, ki določa, da mora skrbnik centru za socialno delo poročati ter mu dati račun o svojem delu vsako leto kot tudi, kadar center za socialno delo to zahteva ter, da mora poročilo vsebovati tudi podatke o upravljanju varovančevega premoženja ter razpolaganju z njim, o dohodkih in izdatkih varovanca ter končno stanje njegovega premoženja. Pritrditi je tudi stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica s takšnim ravnanjem ogrožala premoženjske koristi svoje varovanke, kar pa je razlog za razrešitev skrbnika po 198. členu ZZZDR. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Po presoji revizijskega sodišča pa tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka smiselno predlagala glede na to, da je tožbi priložila določene listine, ki naj jih sodišče pri odločanju upošteva. Po 72. členu ZUS-1 je bistvena kršitev pravil postopka v tem primeru podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na odločitev. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče zatrjevati, saj je sodišče prve stopnje imelo v dotlej zbranih dokazih zadostno podlago za odločitev, glavna obravnava in predlagani dokazi pa do drugačne odločitve ne bi pripeljali.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.