Jedro

Realni položaj denacionalizacijskega zavezanca s hipotetičnim položajem upravičenca glede določanja višine nadomestila pravzaprav nima dosti skupnega, le izhodišče (uporaba taiste nepremičnine) jima je skupno. Samodejna preslikava v smislu „enake dohodke in stroške, kot jih je imel zavezanec, bi imel tudi upravičenec“ je materialnopravno zgrešena. Res pa mora zavezanec opredeliti stroške, ki jih je imel z upravljanjem, kar omogoča sodišču, da preveri, ali bi taiste stroške (in v kakšni višini) imel tudi upravičenec, če bi upravljal s taisto nepremičnino v istem časovnem obdobju, in da ugotovi njegovo neto korist. Položaj tožnikov v obravnavni zadevi tudi ni povsem hipotetičen in tudi ne povsem neodvisen od realnega položaja, v katerem je z nepremičninami gospodarila tožena stranka. Njen položaj je bil ustrezno (in realno) upoštevan tako, da so tožniki predpostavili (in sodišče jim je sledilo), da bi gospodarili v enakem obsegu, kot je gospodarila tožena stranka – tj. da bi posekali enako količino lesa v enakem obdobju. Povedano drugače: hipoteza o gospodarjenju tožnikov je znotraj realnega okvirja, v katerem je gospodarila tožena stranka. Metoda izračuna koristi tega gospodarjenja (tj. koristi od posekanega lesa) pa je odvisna od okoliščin na strani upravičencev in pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje, povsem primerna in ustrezna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške, nastale s pritožbama, tožniki pa so dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 4.660,40 stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na njihovo pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da prvim štirim tožnikom plača vsakemu po 145.396,31 EUR, peti tožnici pa 193.861,75 EUR, vse z zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2011 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 9.416,95 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožniki izpodbijajo zavrnilni del sodbe in predlagajo njegovo spremembo. Uvodoma povzemajo materialnopravno podlago svojega zahtevka (drugi odstavek 72. člen ZDen) ter sodno prakso o njej (odločbe VS RS II Ips 1/2004, II Ips 172/2011 in II Ips 416/2011). Navajajo, da je trditveno in dokazno breme upravičenca, da dokaže korist, ki bi jo ustvaril, če bi z denacionaliziranim premoženjem sam upravljal, zavezanca pa, da je z upravljanjem imel stroške in da bi ti stroški nastali tudi upravičencu, če bi sam gospodaril. Iz navedenih odločb jasno izhaja, da toženec ne more uspeti s pavšalnimi ugovori o hipotetičnih stroških, temveč mora substancirano navajati in dokazati, katere stroške je imel in da bi ti stroški nastali tudi tožnikom.

Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka posekala 70.948,04 m3 lesa ter da cena lesa „na kamionski cesti“ znaša 42,74 EUR/m3. Gre za gozdarski standard, po katerem lastnik gozda sam poskrbi za sečnjo in spravilo lesa do kamionske ceste, kjer ga prevzame kupec, medtem ko „odkup po panju“ pomeni, da za sečnjo in spravilo lesa poskrbi kupec sam. Tožniki so trdili in dokazovali, da bi bil njihov edini strošek sečnja in spravilo lesa, tj. 18,45 EUR/m3, zato bi bil čisti donos 1.723.682,63 EUR.

Tožena stranka je pravočasno ugovarjala le, da iz računov ni razvidno, da se je posek izvedel prav v predmetnih gozdovih, ter da bi imeli tožniki, če bi gospodarili sami, več odhodkov kot prihodkov ter bi imeli izgubo, ne koristi. Odšteti bi bilo treba stroške poseka, spravila, prodaje, manipulacije, gojenja in varstva gozdov, vzdrževanja cest in pristojbin. Za te trditve, razen zaslišanje priče R., do prvega naroka ni predlagala nobenega dokaza. Sodišče ji je na prvem naroku dodelilo 30 dnevni rok za odgovor na vlogo tožeče stranke z 9. 7. 2014 in še, naj pojasni/specificira svoje zatrjevane stroške iz 12. točke pripravljalne vloge ter predloži dokaze. Sodišče je to storilo kljub nasprotovanju tožnikov in dejstvu, da so tožniki njene navedbe prerekali že 30. 5. 2012, zato za dodelitev roka ni bilo osnove. Poziv stranki po prvem odstavku 286. a člena ZPP je treba razlagati v smislu prvega odstavka 286. člena ZPP. Bistvo je v koncentraciji in pospešitvi postopka, sodišče pa je z dodelitvijo roka povzročilo, da se je reševanje spora bistveno zavleklo. Ker je sodišče upoštevalo prepozne navedbe in dokaze, je zagrešilo tudi kršitev iz 1. točke 339. člena ZPP.

Tožena stranka tudi ni predložila stvarnih dokazov, ampak je svoje trditve o nastalih stroških utemeljevala z normativi za izračun dela v gozdovih, nepredloženimi koncesijskimi pogodbami, zaslišanjem prič in izvedencem. Ta je pritrdil, da ni izkazano, da bi ti stroški toženi stranki nastali. Kljub temu je sodišče izvedencu naložilo, da izračuna koristi, ki bi jo dosegli tožniki, pri čemer naj upošteva tudi hipotetične stroške, ki bi se pojavili v procesu gospodarjenja z gozdovi. Izvedenec torej ni izračunal dejanskih stroškov, ki jih je imela tožena stranka, temveč hipotetične. Njen ugovor glede znižanja koristi brez predložitve dokazov je nesklepčen, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Po navedeni sodni praksi bi moralo sodišče upoštevati dejanske okoliščine, ki morda znižujejo korist, tožena stranka pa ni dokazala, da bi tožnikom nastali stroški, višji od teh, ki so jih navedli sami, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Grajajo še odločitev glede prihodkov, saj so zatrdili, da bi prodali celotno količino lesa, tožena stranka pa ni zatrdila, da bi tožniki prodali le 61.111,64 m3, zato je sodišče do zaključka prišlo brez navedb tožene stranke.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožnikov pravočasno odgovorila. Opozarja, da ji je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo 8. 7. 2014 vročilo tretjo pripravljalno vlogo tožnikov, v kateri so ti prvič zatrdili, da razen sečnje in spravila sami drugih stroškov ne bi imeli. V nadaljevanju analizira dotedanje vloge tožnikov ter utemeljuje, zakaj ji je sodišče prve stopnje lahko dodelilo rok za odgovor na to vlogo. V tej vlogi je navedla vsa potrebna dejstva in predložila vse dokaze. Navaja, da mora sodišče upoštevati hipotetične, ne pa dejanskih stroškov, pri čemer se sklicuje na sodno prakso VSL I Cp 1862/2012, I Cp 816/2015, I Cp 1864/2014, I Cp 2104/2015 ter VS RS II Ips 172/2011, II Ips 283/2012, II Ips 348/2010 in II Ips 52/2013. Glede količine lesa opozarja, da so tožniki šele na zadnjem naroku podali trditev, da bi prodali ves les. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka v svoji pritožbi proti ugodilnemu delu prvostopenjske sodbe navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se namreč pri posameznih stroških ni opredelilo do višine teh stroškov, ki jih je navedla sama, kar predstavlja tako relativno kot absolutno bistveno kršitev postopka.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo stroškov, ki jih je imela. Ker se odškodnina po 72. členu ZDen ne priznava, bi bilo treba upoštevati vse stroške, ne samo hipotetičnih, sicer bi prišlo do neenake obravnave denacionalizacijskih upravičencev. Zavzeto stališče bi lahko privedlo do absurdnih situacij, ko bi nekateri zavezanci lahko pustili, da nepremičnina propade, drugi, kot je sama, pa bi morali gospodariti, nakar bi bili upravičenci neupravičeno obogateni. Namen drugega odstavka 72. člena ZDen je, da se zagotovi ustrezno vzdrževanje nepremičnin, česar ne bi bilo, če bi morali zavezanci vlagati nepovratno. Ker sodišče ni upoštevalo vseh stroškov, ki so ji nastali, bo morala tožena stranka plačati odškodnino v višini 775.446,99 EUR, čeprav ni dosegla dohodka.

V nadaljevanju graja dejansko stanje v zvezi s stroški sečnje in spravila, gojenja in varstva gozdov, vlaganj v ceste, prodaje in plačila delavcem. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi ugotovilo dejanske stroške v zvezi z gozdnimi zemljišči, ki so predmet te pravde, nakar bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožniki na vročeno pritožbo niso odgovorili.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tožniki so dediči po denacionalizacijski upravičenki, ki ji je bila tožena stranka kot zavezanec po štirih pravnomočnih denacionalizacijskih odločbah dolžna vrniti gozdove in kmetijska zemljišča v skupni površini 672 ha in 8.013 m2. Tožniki vtožujejo denarno nadomestilo zaradi izgube koristi iz naslova gospodarjenja z nepremičninami. Tisti del, ki se nanaša na gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, je sodišče (prve stopnje) tožnikom prisodilo z delno sodbo P 605/2012-II-80, in ta odločitev je pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikom prisodilo denarno nadomestilo zaradi nezmožnosti gospodarjenja z gozdovi.

9. Odškodnina po 72. členu ZDen predstavlja nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec (ali njegovi dediči) imeli, če bi takoj po uveljavitvi ZDen dobili nepremičnino v posest in bi lahko z njo prosto upravljali(1). Pasivna legitimacija v pritožbenem postopku ni (več) sporna (utemeljena je v 22.-23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Materialnopravno podlago za odločanje o predmetnem zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Tožniki v pritožbi prihajajo sami s seboj v nasprotje, ko po eni strani očitajo toženi stranki, da ni dokazala dejanskih stroškov, ki jih je imela z gospodarjenjem, po drugi pa navajajo sodno prakso, iz katere jasno izhaja, da gre za (od zavezanca) neodvisno terjatev, ki predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino samo uporabljal oziroma bi z njo upravljal(2). (Realni) položaj zavezanca s (hipotetičnim) položajem upravičenca glede določanja višine nadomestila pravzaprav nima dosti skupnega, le izhodišče (uporaba taiste nepremičnine) jima je skupno. Samodejna preslikava v smislu „enake dohodke in stroške, kot jih je imel zavezanec, bi imel tudi upravičenec“ je materialnopravno zgrešena(3). Res pa mora zavezanec opredeliti stroške, ki jih je imel z upravljanjem(4), kar omogoča sodišču, da preveri, ali bi taiste stroške (in v kakšni višini) imel tudi upravičenec, če bi upravljal s taisto nepremičnino v istem časovnem obdobju, in da ugotovi njegovo neto korist. 11. Za zmotno, „preslikavajočo se“ razlago se v svoji pritožbi (čeprav v odgovoru na pritožbo tožnikov s sklicevanjem na sodno prakso zavzema nekoliko drugačno stališče) sklicuje tudi tožena stranka, ki za svoje stališče ponuja (sicer slikovito) primerjavo med zavezanci, ki zgledno skrbijo za nepremičnino (bodisi prostovoljno bodisi ker morajo), in tistimi, ki se do nje obnašajo brezbrižno. Vendar je njena izpeljava v konkretnem primeru prav tako materialnopravno nepravilna kot tožnikova. Izhaja namreč iz zgoraj omenjene preslikave, ki ni pravilen pristop, ter iz obogatitvenega principa (v smislu instituta neupravičene obogatitve), ki ga, o čemer se je sodna praksa prav tako že izrekla(5), ne gre avtomatično enačiti z institutom povrnitve nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen(6). Finančni „izplen“ zavezanca ni, ne more in ne sme biti tisti kriterij, od katerega bi bilo odvisno ali in koliko nadomestila prejme upravičenec(7) – temu pripade toliko, kolikor dokazni postopek pokaže, da bi imel od uporabe svoje nepremičnine v obravnavanem obdobju korist, pa je, ker jo je tačas uporabljal zavezanec, ni mogel imeti. Gre za nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe lastninske pravice, ki ni ne odškodnina ne plačilo zaradi neupravičene obogatitve. Res je lahko dejansko stanje v posameznih primerih različno (zavezancem je lahko naloženo, da upravičencem plačajo enako, več ali pa celo manj, kot so sami imeli koristi)(8), a s tem ni nič narobe. Z vidika ustavnopravnih pravic enako uporabo prava terjajo le enake dejanske okoliščine; različne pač različno.

12. Položaj tožnikov v obravnavni zadevi tudi ni povsem hipotetičen, kot zmotno meni pritožnica, in tudi ne povsem neodvisen od realnega položaja, v katerem je z nepremičninami gospodarila tožena stranka(9). Njen položaj je bil ustrezno (in realno) upoštevan tako, da so tožniki predpostavili (in sodišče jim je sledilo), da bi gospodarili v enakem obsegu, kot je gospodarila tožena stranka – tj. da bi posekali enako količino lesa v enakem obdobju. Povedano drugače: hipoteza o gospodarjenju tožnikov je znotraj realnega okvirja, v katerem je gospodarila tožena stranka. Metoda izračuna koristi tega gospodarjenja (tj. koristi od posekanega lesa) pa je odvisna od okoliščin na strani upravičencev(10) in pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje, povsem primerna in ustrezna.

13. Sodišče prve stopnje je pri izbiri metode ravnalo pravilno, ko je izhajalo iz nespornih dejstev (tj. da je tožena stranka v tem obdobju posekala 70.948,04 m3 lesa ter da znaša cena za odkup lesa „na kamionski cesti“ 42,74 EUR/m3) ter je najprej izračunalo, kolikšni bi bili prihodki tožnikov, če bi v obravnavanem obdobju sami gospodarili, nato pa odštelo tiste odhodke/stroške, ki bi v primeru gospodarjenja nastali tožnikom (in ne tistih, ki so nastali toženi stranki, zato so vse pritožbene navedbe tožnikov, da tožena stranka ni izkazala višine njej nastalih stroškov, pravno nepomembne). Po oceni pritožbenega sodišča se ta metoda najbolj približa premoženjskemu položaju upravičencev, kakršen bi bil, če bi premoženje dobili takoj. To pa je cilj in smoter tovrstnih postopkov.

14. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca najprej ugotovilo, da tožniki ne bi mogli prodati celotne količine posekanega lesa, temveč „le“ 61.111,64 m3. Od celotnega lesa komercialno namreč niso uporabljivi določeni deli, ki predstavljajo ostanke/odpadke, zato jih je treba odšteti od bruto količine, da dobimo neto količino.(11) Tožniki so pravočasno zatrdili, kolikšno finančno korist bi imeli od posekanega lesa, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da trditve, da bi porabili tudi odpadke, pravočasno niso postavili. Zavzetega stališča sodišča prve stopnje v pritožbi niti ne grajajo, trdijo pa, da je sodišče to ugotavljalo mimo trditev/ugovora tožene stranke, kar ne drži. Tožena stranka je namreč v pripravljali vlogi z 8. 8. 2014 pri postavki stroški poseka in spravila natančno navedla neto količino listavcev in iglavcev, ki odstopa od (bruto) količine posekanih dreves, zato je imelo sodišče na voljo zadostno trditveno podlago za upoštevanje tega odbitka.

15. K izračunu od prodaje neto količine lesa (2.666.512 EUR(12)) je sodišče prve stopnje nato prištelo še 53.951 EUR, ki bi jih tožniki dobili iz naslova sofinanciranja, zato je končni znesek prihodkov 2.720.464 EUR.

16. V zvezi s stroški, ki jih je sodišče prve stopnje nato odštevalo od tega zneska, da je izračunalo končno korist, mora pritožbeno sodišče najprej odgovoriti na pritožbo tožnikov, ki sodišču prve stopnje očita, da je to storilo kljub pomanjkljivemu/nezadostnemu ugovoru tožene stranke oziroma ker naj bi upoštevalo njene prepozne navedbe in dokazne predloge, h katerim jo je samo (in to nepravilno) pozvalo.

17. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, so tožniki na prvem naroku za glavno obravnavo 9. 7. 2014 vložili pripravljalno vlogo, v kateri so izrecno prvič zatrdili, da drugih stroškov (razen sečnje in spravila oziroma teh, ki jih navaja tožena stranka) sami ne bi imeli. Take trditve dotlej niso postavili (nasprotne pritožbene navedbe enostavno ne držijo), čeprav je tožena stranka že vseskozi trdila, kateri bi bili ti stroški (list. št. 45 v spisu)(13), ter je tožnike celo opozarjala, da niso ugovarjali nastanku drugih stroškov. Ker so tožniki šele na prvem naroku za glavno obravnavo oporekali obstoju in višini drugih stroškov (kar, ker je dokazno breme sicer na toženi stranki, povsem zadosten ugovor) in s tem procesno trditveno bremene znova prevalili na toženo stranko, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, kot je tej dodelilo rok za vlogo, v katerem bo lahko ustrezno odgovorila na te trditve ter bo lahko svoje (že dotlej podane navedbe o vrsti stroškov) še dodatno pojasnila z vidika, da bi nastali tudi tožnikom, in jih dokazno ustrezno podkrepila. Ni odveč dodati, da materialno-pravdno vodstvo od sodišča terja, da stranko, ki za svoja dejstva ne da dokaza, na to opozori(14). Ker so bila dejstva, zatrjevana s strani tožene stranke do takrat neprerekana (214. člen ZPP), na prvem naroku pa so na podlagi pisne vloge tožnikov postala sporna, je ravnanje prvostopenjskega sodišča torej v celoti pravilno. Navedbe in dokazi iz te vloge tožene stranke so zato pravočasni(15).

18. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev, ki jo očitajo tožniki, ravno v primeru, če bi toženi stranki ne omogočilo ustreznega odziva na nove trditve tožnikov. Ti so vabilo na narok prejeli 5. 5. 2014 (vročilnica, speta k red. št. 24), pa so vlogo kljub temu vložili šele 9. 7. 2014. Tega jim zakon sicer ne onemogoča, ker je dejstva in dokaze mogoče navajati še na prvem naroku za glavno obravnavo, toda v primeru njihove pisne predložitve v obliki vloge korektnost postopanja in enako obravnavanje strank (od sodišča) terjata, da ima tudi nasprotna stranka možnost, da odgovori pisno in v primernem roku. Ker so imeli tožniki za oddajo te vloge na voljo dva meseca časa, 30-dnevni rok, ki ga je toženi stranki dodelilo sodišče, ni neprimeren. Podaljšano trajanje postopka torej ni posledica (nepravilnega) ravnanja sodišča. 19. Pritožbena navedba tožnikov, da jim drugi stroški, razen sečnje in spravila lesa, ne bi nastali, je neutemeljena in nekonkretizirana. Tožena stranka je namreč posamezno vrsto stroška zatrdila in v postopku večino (po vrsti, ne pa po višini) tudi dokazala. Sodišče prve stopnje je pravno odločilne ugotovitve glede posameznih stroškov sprejelo na podlagi logične in življenjsko prepričljive dokazne ocene, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje (točke 38 – 48 obrazložitve izpodbijane sodbe)(16).

20. Sodišče prve stopnje se je pri izračunu stroškov utemeljeno in pravilno oprlo na izvedensko mnenje. Pritožbene navedbe tožnikov, da so izračuni napačni zaradi nepravilnih materialnopravnih izhodišč, niso utemeljene, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že uvodoma, ob razlagi materialnega prava. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče ni opredelilo do višine stroškov, ki jo je zatrjevala za posamezno vrsto stroška. Ker je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, kolikšen posamezen strošek bi tožnikom nastal, je v tej ugotovitvi (logično) zajet tudi odgovor toženi stranki, da višina ni taka, kot jo je zatrjevala. Očitane (absolutno in relativno) bistvene kršitve postopka tako niso podane.

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu (38. točka obrazložitve), ki se je oprlo na izvedenčev izračun ter njegovo pojasnilo, zakaj cene lesa, ki so jo navedli tožniki, ni mogoče upoštevati. Ob tem ne gre spregledati, da po zaslišanju izvedenca dr. M. Š. pravdni stranki nista imeli nobenih pripomb več, pri zaslišanju izvedenca J. K. pa niti nista vztrajali (list. št. 349). Prvostopenjsko sodišče je, izhajajoč iz zaslišanja izvedenca, pojasnilo, zakaj ne sledi s strani tožnikov predloženim listinam ter je prepričljivo zaključilo (39. točka obrazložitve), da bi bili stroški sečnje in spravila 1.287.353 EUR. Pavšalna pritožbena navedba tožene stranke, da bi bil ta strošek višji, ne more biti uspešna.

22. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi tožnikom iz naslova gojenja in varstva gozdov nastal strošek le v višini 482.261 EUR. Sodišče prve stopnje je logično pojasnilo, da mora tožena stranka kot dober gospodar oziroma kot vzornik skrbeti za gozdove, zato mora izvesti vse 100 %, kar je zapisano v načrtih, medtem ko zasebniki večinoma naredijo zgolj okoli 30 %. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (40. - 44. točka obrazložitve) povsem prepriča. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke (ki je edina konkretna), da bi tožnikom nastal višji strošek delovne ure za gojenje gozdov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka po zaslišanju izvedenca ugotovljenim postavkam ni nasprotovala.

23. Glede vlaganj v gozdne ceste tožena stranka vztraja, da bi tožnikom nastal še dodaten strošek v višini 30.700 EUR za asfaltiranje dostopa do gozdne ceste P. ter za sanacijo gozdnih cest. Pritožnica spregleda, da je priča R. izpovedala (in dokazne ocene o njej ne graja), da sta bili prav izpostavljeni vlaganji vzdrževalni deli, ostala pa investicijska, in torej na plečih lastnikov. A contrario, in kot sledi iz izpovedi priče K., pa se vzdrževalna dela plačujejo iz pristojbin, torej je zaključek sodišča, da ti dve vlaganji (ker sta bili investicijski) ne bi bili finančno breme lastnikov, logičen in prepričljiv.

24. V zvezi z stroškom prodaje in plačila delavcev tožena stranka ponavlja svoje dosedanje trditve in vztraja, da bi tožnikom nastal enak strošek. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, zakaj temu ne bi bilo tako, pri čemer je svoje ugotovitve črpalo iz dognanj izvedenca (48. točka obrazložitve). To postavko (in postavko glede uporabnine za gozdne ceste – 46. točka obrazložitve) tožniki grajajo zgolj pavšalno, taka graja pa za uspešno izpodbijanje dokazne ocene ne zadošča. 25. Zavrnilni obrestni del zahtevka tožniki grajajo brez navedbe razlogov, zato je pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti, ki nepravilnosti ni pokazal. Taisti preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) je prestala celotna izpodbijana odločba, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, neutemeljeni pritožbi pa zavrnilo (353. člen ZPP).

26. S pritožbama pravdni stranki nista bili uspešni, zato krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, nastale z vložitvijo pritožb. Toženi stranki za obrazložen in izčrpen odgovor na pritožbo tožnikov pripadajo stroški, ki jih je imela z njegovo sestavo: 3.800 EUR za sestavo, 20 EUR materialnih stroškov ter 840,40 EUR DDV, skupaj 4.660,40 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj odločitve VS RS II Ips 241/98 s 15. 4. 1999, II Ips 339/98 z 19. 5. 1999, II Ips 40/2000 z 28. 6. 2000, II Ips 541/2000 z 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 s 25. 4. 2002, II Ips 1/2004 s 27. 1. 2005, II Ips 348/2010 s 7. 11. 2013 in druge, zlasti II Ips 52/2013 s 23. 4. 2015 in v njej navedeno prakso VS RS.

Op. št. (2): Glej odločbe VS RS, navedene v 1. opombi te sodbe, pa še odločbo II Ips 348/2010 s 7. 11. 2013. Op. št. (3): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 348/2010 s 7. 11. 2013, II Ips 283/2012 z 12. 2. 2015 in II Ips 42/2011 s 5. 12. 2013. Glej tudi jedro (drugi odstavek) odločbe VS RS II Ips 172/2011 s 5. 12. 2011. Op. št. (4): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 348/2010 s 7. 11. 2013. Op. št. (5): Izrecno npr. VS RS v zadevi II Ips 172/2011 s 5. 12. 2013 (točka 7. obrazložitve). Enako tudi VS RS v zadevi II Ips 291/2014 z 19. 5. 2016 (točka 6. obrazložitve).

Op. št. (6): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 348/2010 s 7. 11. 2013 (točka 9 obrazložitve).

Op. št. (7): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 42/2011 s 5. 12. 2013 (točka 6 obrazložitve).

Op. št. (8) VS RS je v odločbi II Ips 291/2014 z 19. 5. 2016 (točka 6 obrazložitve) celo zavzelo stališče, da je povsem nepomembno, ali je zavezanec z uporabo pridobil korist ali ne.

Op. št. (9): Tožena stranka za Republiko Slovenijo in v njenem imenu opravlja naloge in upravlja z nepremičninami, z nepremičninami gospodari in uživa tudi korist od njih (sredstva, ki jih pridobi z z gospodarjenjem, so po drugem odstavku 10. člena ZSKZ njeni prihodki).

Op. št. (10): Tako izrecno VS RS v odločbi II Ips 172/2011 s 5. 12. 2013. Tudi iz drugih zgoraj navedenih odločb izhaja, da je metoda izračuna lahko različna, treba pa je izhajati iz položaja upravičenca in posebnosti nepremičnine. O vrstah metod glej še odločbo VS RS II Ips 291/2014 z 19. 5. 2016 (8. točka obrazložitve).

Op. št. (11): Donosa od nepremičnine ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati. Tako VS RS v odločbi II Ips 291/2014 z 19. 5. 2016. Op. št. (12): Po zadnji modifikaciji so tožniki, kot navajajo v pritožbi, vtoževali 1.457.939,29 EUR.

Op. št. (13): Tožniki v pritožbi (glej zadnji odstavek na 4. strani pritožbe) sami povzamejo navedbe tožene stranke, podane pred prvim narokom, in naštejejo vse vrste stroškov, za katere je tožena stranka navedla, da bi nastali tudi tožnikom, in ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotavljanju neto koristi. Pritožbena navedba, da tožena stranka ni zatrdila, kakšni stroški so ji nastali, torej očitno ne drži. Obseg teh stroškov za tožnike pa je sodišče prve stopnje preverjalo prek dokaznega postopka, zlasti z izvedencem ustrezne stroke.

Op. št. (14): Primerjaj Dolenc, M., Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku, PP 14/2007, str. 24 in naslednje. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Odločba Up-312/03 z dne 15. septembra 2005. Op. št. (15): Z navedeno situacijo primerjaj tudi situacijo iz zadeve VS RS II Ips 74/2012 z 20. 11. 2014. Op. št. (16): Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni izkazala stroška zavoda za gozdove (48. točka obrazložitve), tožena stranka pa tega v pritožbi ne graja.