Jedro

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je javnopravni subjekt, ki je nastopal v vlogi denacionalizacijskega zavezanca; ta naloga mu je bila podeljena z zakonom in sedaj mora denacionalizacijskemu upravičencu plačati le tisto, kar mu na podlagi ustaljene razlage drugega odstavka 72. člen ZDen pripada zato, da bo njegov položaj tak, kot bi bil, če bi dobil premoženje vrnjeno že z uveljavitvijo ZDen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti njihove stroške za odgovor na revizijo v znesku 4.092,37 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Okvir pravde in dosedanji potek postopka:**

1. Tožniki so dediči denacionalizacijskega upravičenca, ki so mu bili v naravi vrnjeni poprej nacionalizirani gozdovi. V tej pravdi so uveljavljali plačilo denarnega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe teh nepremičnin v času od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) do vračila nepremičnin v naravi.

2. Toženec je državni sklad - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

3. Sodišče prve stopnje je njihovemu zahtevku ugodilo tako, da mora toženec plačati vsakemu tožniku 145.396,31 EUR, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank ter obe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Zoper odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem delu vlaga revizijo toženka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, in sicer drugega odstavka 72. člena ZDen. Vztraja pri tezi, da bi moralo sodišče hipotetično korist tožnikov zmanjšati za obseg dejanskih stroškov, ki jih je imela toženka kot zavezanka za vračilo premoženja, in ne zgolj stroškov, ki bi jih sicer imeli tožniki.

Argumenti, ki jih v podkrepitev svoje teze podaja toženec v reviziji, so, da ni utemeljenega razloga, da bi morala tožena stranka trpeti te stroške. Gre za stroške, ki so nastali zaradi gospodarjenja v skladu z merili dobrega gospodarja. Meni, da je položaj absurden, saj so tako tožniki kot denacionalizacijski upravičenci v ugodnejšem položaju, kot bi bili, če denacionalizacijski zavezanec ne bi gospodarno upravljal z nepremičninami ter bi prejeli nepremičnine z bistveno manjšo vrednostjo oziroma v slabšem stanju. Poleg tega ne soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je morala tožena stranka ravnati v skladu z načrti, ki jih določa Zavod za gozdove v Sloveniji, zasebniku pa takšna obveznost ni naložena. Opozarja na 28. člen Zakona o gozdovih, ki določa, da morajo lastniki in drugi uporabniki gozdov izvajati vse s predpisi o varstvu gozdov predpisane ukrepe za preprečitev in zatrtje rastlinskih bolezni in podobno. Hkrati trdi, da je namen drugega odstavka 72. člena ZDen, da se zagotovi ustrezno vzdrževanje nepremičnin. Tega ne bi bilo, če bi denacionalizacijski zavezanci morali vlagati v premoženje nepovratno.

6. Tožniki so na revizijo odgovorili ter predlagali njeno zavrnitev.

**Presoja Vrhovnega sodišča:**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Podlaga terjatve, o kateri je bilo odločeno v obravnavani zadevi, izhaja iz ustaljene sodnopravne razlage drugega odstavka 72. člena ZDen. Gre za svojevrstni (sui generis) odškodninski zahtevek iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja v času od podržavljenja do dneva vračila v naravi. Metoda, po kateri je sodišče prve stopnje izračunalo višino nadomestila, je naslednja. Ugotovilo je količino lesa, ki ga je toženec posekal na spornih nepremičninah v času od uveljavitve ZDen do vračila v naravi. Ugotovljeno količino lesa je nato pomnožilo z vrednostjo 1 m³ lesa. Do tu metoda izračuna med strankama ni bila sporna.

9. Sporno je nadaljnje vprašanje, kakšne stroške je treba od tako dobljenega zmnožka odšteti. Sodišče prve stopnje je odštelo takšne stroške, kot bi jih po dejanskih ugotovitvah imeli tožniki (hipotetični stroški tožnikov). Pritožbeno sodišče je takšno metodo potrdilo. Revident se s tem ne strinja ter meni, da bi moralo sodišče odšteti tiste stroške, ki jih je imel sam toženec (dejanski stroški toženca).

10. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da so ugotovitve o tem, kakšne stroške z upravljanjem gozdov bi imeli tožniki, dejanske narave. Nanje je zato Vrhovno sodišče vezano. Tega vprašanja revident na revizijski stopnji ne more odpirati s pavšalnim sklicevanjem na 28. člen Zakona o gozdovih, kjer je predpisana splošna in abstraktna obveznost lastnika gozdov v zvezi s preprečevanjem rastlinskih bolezni in prenamnožitvijo populacij žuželk. Izhodišča za ugotovitev dejanskih (dasiravno hipotetičnih) stroškov vzdrževanja so bila predmet kontradiktorne obravnave pred sodiščem prve stopnje ter jih ni mogoče odpirati šele pred Vrhovnim sodiščem. Tu ne gre za vprašanja, na katera bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti; višina stroškov (četudi se deloma nanašajo na zakonske obveznosti lastnika gozdov) so predmet trditvenega bremena strank.

11. Vrhovno sodišče je zato dolžno odgovoriti le na povsem zgoščeno in hkrati tudi splošno in abstraktno vprašanje, ali je od donosa v gozdu (vrednosti prodanega lesa) treba odšteti stroške, ki bi jih imel denacionalizacijski upravičenec (če bi pravočasno razpolagal z denacionaliziranim premoženjem), ali pa stroške, ki jih je dejansko imel zavezanec za denacionalizacijo. Pri tem je treba poudariti, da je ta zavezanec javni sklad.

12. Sodna praksa, ki se nanaša na razlago drugega odstavka 72. člena ZDen, je dolgoletna, obširna in razmeroma koherentna. Odločitvi nižjih sodišč sta z njo skladni, obrazložitvi (predvsem sodišča druge stopnje) pa se nanjo tudi korektno sklicujeta. Gre za stališča sodne prakse, da pri terjatvi iz drugega odstavka 72. člena ZDen ne gre za klasično civilnopravno terjatev, marveč za svojevrstno terjatev, ki po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen, še ni mogel.1 Sestavni del tega stališča je tudi izhodišče metode za ugotavljanje višine prikrajšanja, pri katerem je treba prvenstveno izhajati iz položaja upravičenca in ne iz položaja zavezanca.2 V sodni praksi je bilo prav tako že poudarjeno, da posebna pravila, ki urejajo ravnanje toženca kot državnega sklada, ne morejo vplivati na višino terjatve, ki pripada denacionalizacijskemu upravičencu.3

13. Očitno torej je, da se revident zavzema za odstop od sodne prakse.

14. Enotna sodna praksa je vrednota ustavnega ranga (22. člen Ustave). To ne pomeni, da od nje ni mogoče (in dopustno) obrazloženo odstopiti. To je mogoče, vendar pa mora biti teža pravnih argumentov, ki narekujejo odstop od sodne prakse, sorazmerna s posegom v ustavno vrednoto enotne in ustaljene sodne prakse. To velja že na splošno; na pravnem področju, ki je predmet obravnave v tej zadevi, pa še v večji meri. Razloge, zakaj je ob vprašanjih razlage drugega odstavka 72. člena ZDen tako, je Vrhovno sodišče pojasnilo že v zadevi II Ips 66/2017 z dne 22. maj 2017. Ti razlogi se resda nanašajo na sam temelj terjatve iz drugega odstavka 72. člena ZDen. A posebnost, ki je opisana v alineji c) 11. točke navedene sodbe, velja tudi za obravnavano zadevo. Gre za pravna razmerja, ki izvirajo iz časovno zaokroženega postopka denacionalizacije, ter se ta razmerja v prihodnosti (ko bodo enkrat dokončno urejena) več ne bodo ponavljala. Zato bi odstop od ustaljene sodne prakse posegal v ustavno načelo enakega varstva pravic še bistveno bolj, kot v primerih, ko gre za razlago splošnega in abstraktnega postavljenega prava, ki časovno ni zamejeno.

15. Hkrati je Vrhovno sodišče v nadaljevanju iste odločbe tudi že nakazalo, kdaj je potrebno zaradi ustavnopravnega varstva nasprotne stranke vendarle na novo ovrednotiti razmerja med upravičencem in zavezancem po drugem odstavku 72. člena ZDen. Pojasnilo je (13. in 14. točka odločbe), da „mora sodišče v tovrstnih pravdah odločati o izgubljeni koristi, katere vrsta in zato tudi obseg sta hipotetična. Ker bo kritje te, hipotetične, izgubljene koristi naloženo v breme zavezanca, je treba stališče sodne prakse, da je treba „izhajati izključno iz položaja upravičencev in je zato povsem nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist ali ne,“4 v primerih, ko so zavezanci za plačilo nadomestila zasebnopravni subjekti, razlagati na tak način, da to ne bo privedlo do protiustavnega posega v zasebno lastnino5. (..) Kadar je zavezanec zasebnopravni subjekt, je ustavne meje njegove zasebne lastnine mogoče varovati le tako, da se presoja in upošteva tudi njegov položaj. “

16. Tudi v obravnavani zadevi je zato treba v izhodišču reči: odstop od sodne prakse bi bil dopusten le tedaj, ko bi stranka uspela utemeljiti (ali pa bi sodišče do enakega sklepa prišlo po uradni dolžnosti), da je dosedanja razlaga posamezne prvine sui generis instituta iz drugega odstavka 72. člena ZDen takšna, da jo je mogoče že samo po sebi označiti za protiustavno, ali pa da so metode pravne razlage navadnega (zakonskega) prava takšne, da ne ustrezajo načelom pravne države (2. člen Ustave).

17. Takšnega razloga revident po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel utemeljiti. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je javnopravni subjekt, ki je nastopal v vlogi denacionalizacijskega zavezanca, ta naloga mu je bila podeljena z zakonom in sedaj mora denacionalizacijskemu upravičencu plačati le tisto, kar mu na podlagi ustaljene razlage drugega odstavka 72. člen ZDen pripada zato, da bo njegov položaj tak, kot bi bil, če bi dobil premoženje vrnjeno že z uveljavitvijo ZDen.

18. Res je, da se po dejanski plati tu račun logično lahko tudi ne izide. Ena izmed mogočih razlag je namreč tudi ta, ki jo ponuja revident: češ, tožnik je sedaj na boljšem, kot če bi tožena stranka gospodarila z gozdovi slabše (z manj stroški) ter bi prejel nepremičnino z manjšo vrednostjo. A enako mogoča je tudi druga razlaga, da je namreč toženec z gozdovi gospodaril tudi v javno korist – npr. izgradnja mostu, asfaltiranje dostopa do gozdne ceste itd. (glej 45. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) - ter da se njegovi višji stroški, ki jih je imel, v ekonomski sferi tožnikov sploh ne odražajo. Kar je bistveno, je to, da metoda izračuna sama po sebi zato ni sporna, vprašanje, ali so v obravnavani zadevi morebiti sporni (napačni) dejanski zaključki o izgubljeni koristi, pa ne predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

19. Neutemeljeno revizijo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka:**

20. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta v zavrnitvi njene revizije. Tožnikom mora po istem merilu, to je merilu uspeha povrniti stroške njihovega odgovora.

21. Te je sodišče izračunalo po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015. Pri tem je upoštevalo obe komplementarni pravili, ki se nanašata na položaj, ko odvetnik v isti zadevi zastopa več strank. Prvo je pravilo iz prvega odstavka 8. člena ZOdvT, kjer je določeno, da v primeru, ko odvetnik v isti zadevi opravlja storitve za več strank, prejme nagrade in povrnitve izdatkov le enkrat (torej, kakor če bi zastopal le eno stranko). Drugo pravilo pa je, da se zaradi upoštevanja vrednosti predmeta storitve glede zgolj ene stranke, nagrada poveča za vsako nadaljnjo stranko za količnik 0,3 (tar. št. 1200). Ob upoštevanju količnika po tar. št. 3300, povišani po tarifni številki 1200 za zastopanje več strank, znaša količnik za izračun 3,2, skupna nagrada pa 3.334,40 EUR. Povišana za materialne izdatke in pripadajoči DDV, znaša tako skupna dolžna vsota 4.092,37 EUR. Če stroškov toženka ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 291/2014 z dne 19. 5. 2016 (6. točka obrazložitve). 2 Glej sodbo VS RS II Ips 42/2011 (6. točka obrazložitve). 3 Primerjaj 20. točko obrazložitve sodbe VS RS II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017. 4 Npr. Sklep VSRS II Ips 138/2013 z dne 23. 4. 2015 in Sodba VSRS II Ips 50/2016 z dne 12. 5. 2016. 5 Takšna razlaga ne odstopa od predhodnih odločitev Vrhovnega sodišča (in tudi ne sodbe VS RS II Ips 196/2015), marveč upošteva različnost položajev, ko je zavezanec zasebnopravni subjekt, in položajev, ko je to državni sklad, kjer je višina zakupnine, ki gre državnemu skladu, zamejena s Pravilnikom o zakupih kmetijskih zemljišč in kmetij. Takšna omejitev, ki jo je država sama postavila državnemu skladu, zato ne more biti merilo za izračun izgubljene koristi, marveč je treba izhajati iz položaja upravičencev.