Jedro

Upravni organ je prosilcu odobril nujno brezplačno pravno pomoč, hkrati pa mu naložil, da skladno s tretjim odstavkom 10. člena ZBPP v postavljenem roku predloži potrdilo o vložitvi zahteve o tem, ali v Republiki Kosovo obstaja brezplačna pravna pomoč in če obstaja, ali so do nje upravičeni tudi slovenski državljani brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje (pogoj vzajemnosti). Takšno ravnanje organu nalaga zgoraj omenjena določba tretjega dostavka 10. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP odločil, da se tožniku od 3. 10. 2011 dodeli nujna brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe v individualnem delovnem sporu zoper bivšega delodajalca A. d.o.o., zaradi plačila odškodnine za nesrečo pri delu, ki se je pripetila 11. 8. 2008 (1. točka izreka), da se tožniku za nudenje brezplačne pravne pomoči določi odvetnica B.B. v ... (2. točka izreka), da mora odvetnica organu za BPP vrniti napotnico v roku 8 dni po opravljeni pravni pomoči skupaj z izvirnikom stroškovnika; v primeru, da napotnice ne bo vrnila v navedenem roku, ne bo upravičena do plačila storitev brezplačne pravne pomoči (3. točka izreka), da mora tožnik takoj oziroma najpozneje v roku 8 dni po odobritvi brezplačne pravne pomoči sodišču predložiti naslednjo listino: potrdilo RS, Ministrstva za pravosodje, da je pri tem ministrstvu vložil zahtevo za obvestilo pristojnega organa v Republiki Kosovo o tem, ali v Republiki Kosovo obstaja brezplačna pravna pomoč in v primeru, da obstaja, ali so do nje upravičeni tudi slovenski državljani brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Kosovo oziroma ali obstaja mednarodna pogodba, ki zavezuje Republiko Slovenijo, da med upravičence do brezplačne pravne pomoči šteje tudi državljane Republike Kosovo (4. točka izreka), ter da če tožnik ne bo ravnal po nalogu sodišča, bo sodišče uporabilo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (5. točka izreka). V obrazložitvi je organ med drugim navedel, da je tožnik tujec, ki v Sloveniji nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, zaradi česar ga ne more šteti kot upravičenca do brezplačne pravne pomoči po 2. točki prvega odstavka 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), tudi če bi takšno dovoljenje imel v času škodnega dogodka, saj mora imeti dovoljenje v času vložitve prošnje in ves čas odobritve brezplačne pravne pomoči. Glede na 3. točko prvega odstavka 10. člena ZBPP pa je organ najprej ugotavljal obstoj mednarodne pogodbe, ki bi obvezovala RS, da so državljani Republike Kosovo v Sloveniji upravičeni do brezplačne pravne pomoči v skladu z ZBPP. Ugotovljeno je bilo, da Republika Kosovo ni članica Haaške konvencije za mednarodno zasebno pravo in tudi ni pristopila k Haaški konvenciji o civilnem sodnem postopku z dne 1. 3. 1954. Glede morebitne vzajemnosti pa je bilo ugotovljeno, da zaprosilo o tujem pravu v skladu s četrtim odstavkom 10. člena ZBPP pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti. Organ je sicer sam preko Ministrstva za pravosodje poskušal pridobiti navedeno obvestilo, vendar pa pristojni organ Republike Kosovo prošnji za pojasnilo o tujem pravu ni ugodil, ker zaprosilo ni bilo prevedeno v enega od uradnih jezikov v Republiki Kosovo. Organ tudi dejansko nima pravne podlage za pridobitev takšnega obvestila, zato tudi nima sredstev za prevod. Ker mora torej prosilec zaprosilo pridobiti sam, je organ tožnika s sklepom z dne 19. 9. 2011 ponovno pozval, da v roku 15 dni predloži ustrezno obvestilo o vzajemnosti. Tožnik je zaprosil za podaljšanje roka in hkrati zaprosil za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči glede na čas škodnega dogodka v mesecu avgustu 2008 in tek zastaranja. Ob upoštevanju 36. člena ZBPP ter dejstvu, da bo v kratkem potekel zastaralni rok za vložitev tožbe, je organ zato ugodil tožniku, kot izhaja iz 1., 2. in 3. točke izreka odločbe. Tožnik pa mora zato takoj ali najpozneje v osmih dneh predložiti v izreku odločbe navedeno potrdilo, če pa tega potrdila ne bo predložil, bo organ po uradni dolžnosti pričel s postopkom ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Tožnik je vložil tožbo proti 4. in 5. točki izreka odločbe. Uvodoma je povzel potek postopka pred izdajo odločbe, poudaril, da je bila vloga za BPP vložena pred letom dni, kljub temu pa ne organ za BPP in ne ministrstvo nista uspela pridobiti podatkov, ki bi jih moral tožnik v roku 15 dni (oziroma še dodatnem dva meseca). Te poizvedbe bi moral po mnenju ministrstva opraviti organ za BPP in ne tožnik, kar pomeni diametralno nasprotno stališče, kar izhaja tudi iz informacij, dostopnih na spletni strani ministrstva. Navedel je tudi, da meni, da izpolnjuje vse pogoje iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, kar pomeni, da je pridobitev obvestila odveč. Tožnik namreč le zato, ker se je ponesrečil pri delu in se zato vrnil nazaj v Republiko Kosovo zaradi izgube sredstev za preživljanje, pravic, ki jih je imel na dan nezgode, ni mogel izgubiti. Če bi v prošnji navedel naslov v Sloveniji, verjetno ne bi bilo nobenega dvoma, da izpolnjuje pogoj iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, le ker je priznal, da se je vrnil na Kosovo, je postal oseba iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP. Tako stališče je pravno napačno in v nasprotju s temeljnimi načeli pravne in socialne države, mednarodnimi akti, ki urejajo temeljne človekove pravice in spoštovanje že pridobljenih pravic. Povedal je še, da Republika Kosovo res še ni pristopila k Haaški konvenciji o civilnem sodnem postopku z dne 1. 3. 1954, kar je razumljivo, ker je država pred kratkim nastala, vendar pa je konvencijo ratificirala nekdanja FLRJ, katere del je bila tudi Republika Kosovo. Zato jo je treba po mnenju tožnika šteti za podpisnico. Četudi pa je sodišče ne bo štelo kot podpisnice, pa tožnik meni, da to ni bistveno. Tožnik se je namreč poškodoval pri delu, ki ga je opravljal v Republiki Sloveniji in za delodajalca s sedežem v Republiki Sloveniji, zaradi česar zanj velja zakonodaja RS, v času delovne nezgode je imel prebivališče v Sloveniji, zdravljenje zadobljenih poškodb je potekalo v Sloveniji, vsi postopki v zvezi s sposobnostjo za opravljanje dela, začasno nezmožnostjo za opravljanje dela, idr. so potekali v Sloveniji, bančni račun je imel odprt v Sloveniji, v Republiko Kosovo pa se je vrnil po nezgodi in izključno iz razloga, ker je v Sloveniji ostal brez rednih prihodkov. Zato meni, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZBPP. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo pa v 4. in 5. točki izreka spremeni tako, da bo tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu iz prvega odstavka 7. člena ZBPP. V dopolnitvi tožbe je še dodal, da je oseba, ki je dolžna zaprositi podatke o tujem pravu, razvidna iz dopisa Ministrstva za pravosodje z dne 25. 10. 2011. Vse države, ki so nastale na prostoru nekdanje FLRJ oziroma SFRJ pa so ob osamosvojitvi sprejele ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti in ustavne zakone za njihovo izvedbo. Če je Republika Kosovo v svojih osamosvojitvenih aktih določila, da na njenem ozemlju veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija, potem ni dvoma, da Republika Kosovo šteje za podpisnico Haaške konvencije. Prosil je tudi za čimprejšnjo odločitev o sporu.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala vse navedbe tožnika, navedla, da je brezpredmetno navajanje tožnika v tožbi glede njegovega statusa v času škodnega dogodka glede na 10. člen ZBPP. Poudarila je še, da do pridobitve ustreznega obvestila o tujem pravu s strani pristojnega ministrstva o celotnem obsegu zaprošene pravne pomoči ne more odločati, zaradi česar je tožniku dodelila nujno brezplačno pravno pomoč. O upravičenosti do celotnega obsega bo odločila takoj, ko bo prejela ustrezno obvestilo o tujem pravu. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 10. členu ZBPP so upravičenci do brezplačne pravne pomoči (med drugim) naslednji: 1. državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo; 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Osebe iz 2. točke prvega odstavka so glede pravice do brezplačne pravne pomoči izenačene z državljani Republike Slovenije (drugi odstavek). Vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka tega člena je podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima v postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (tretji odstavek).

Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da nima stalnega oziroma začasnega bivališča v Republiki Sloveniji (1. in 2. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP), zaradi česar je organ za BPP po tem, ko v postopku ni bilo (še) mogoče ugotoviti, ali je tožnik upravičenec za dodelitev BPP po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, tožniku glede na izpolnitev pogojev po 36. členu ZBPP dodelil nujno brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe v individualnem delovnem sporu, hkrati pa mu je naložil, da mu mora predložiti takoj oziroma najpozneje v roku 8 dni po odobritvi brezplačne pravne pomoči potrdilo RS, Ministrstva za pravosodje, da je pri tem ministrstvu vložil zahtevo za obvestilo pristojnega organa v Republiki Kosovo o tem, ali v Republiki Kosovo obstaja brezplačna pravna pomoč in v primeru, da obstaja, ali so do nje upravičeni tudi slovenski državljani brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Kosovo oziroma ali obstaja mednarodna pogodba, ki zavezuje Republiko Slovenijo, da med upravičence do brezplačne pravne pomoči šteje tudi državljane Republike Kosovo, opozoril pa ga je še na posledice, če tožnik po nalogu organa ne bo ravnal. Tudi po presoji sodišča je organ za BPP pravilno odločil v izpodbijanem delu odločitve, saj prosilcu za BPP takšno ravnanje nalaga zgoraj citirani tretji odstavek 10. člena ZBPP. Tožnik sicer meni, da bi moral organ za BPP oziroma sodišče samo vložiti zahtevo za opravo poizvedb pri ministrstvu za pravosodje, kar je razvidno tudi iz odgovora tega ministrstva z dne 25. 10. 2011, vendar pa temu glede na povzeto določbo ni tako. Ob tem pa sodišče še pripominja, da pa iz podatkov spisa tudi izhaja, da je organ za BPP že med postopkom zaprosil Ministrstvo za pravosodje za pojasnilo o vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo, ugotovil pa je tudi, da Republika Kosovo ni pristopila k Haaški konvenciji o civilnem sodnem postopku z dne 1. 3. 1954, kar pomeni, da je tudi sam opravljal poizvedbe glede statusa tožnika kot upravičenca po ZBPP.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati dejstva, ki kažejo na to, da je imel tožnik v času škodnega dogodka urejeno življenje v Sloveniji, kar po njegovem mnenju posledično pomeni obstoj statusa upravičenca iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, in sicer, da se je tožnik ponesrečil pri delu v Republiki Sloveniji, da je imel v tem času dovoljenje za prebivanje na naslovu ..., da so vsi postopki v zvezi s sposobnostjo za opravljanje dela, začasno nezmožnostjo za delo, invalidskim zavarovanjem, idr., potekali v Republiki Sloveniji, kjer je imel tudi odprt bančni račun, ter, da se je vrnil na Kosovo po nezgodi in izključno iz razloga izostanka rednih prihodkov, ker mora imeti vsaka oseba, ki prosi za brezplačno pravno pomoč, v času vložitve prošnje (in tudi v času odločanja o le-tej) status upravičenca po 10. členu ZBPP, ki pa ga tožnik v zgoraj opisanem času nedvomno ni imel. Takšna ureditev opredelitve upravičenca za pridobitev brezplačne pravne pomoči po ZBPP po presoji sodišča tudi ni v nasprotju s temeljnimi načeli pravne in socialne države, določbami slovenskih in mednarodnih aktov, ki urejajo temeljne človekove pravice in spoštovanje že pridobljenih pravic, saj se je pri urejanju instituta brezplačne pravne pomoči izhajalo iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, kot tudi iz več Resolucij Sveta Evrope, med drugim tudi Resolucije Sveta Evrope (76) 5 o pravni pomoči v civilnih, gospodarskih in upravnih zadevah. V slednji se priporoča državam članicam, da pod enakimi pogoji kot svojim državljanom zagotovijo pravno pomoč v teh zadevah fizičnim osebam, ki so državljani katerekoli druge države članice in vsem drugim fizičnim osebam, ki imajo stalno bivališče na ozemlju države, kjer poteka postopek. Podobno izhaja tudi iz Priporočila Sveta Evrope R (93) 1 o učinkovitem dostopu zelo revnih do sodišč in pravosodja (glej Poročevalec št. 77 z dne 12. 9. 2000 – k Predlogu ZBPP).

Sodišče pa tudi ne more sprejeti tožbenega ugovora o tem, da je šteti Republiko Kosovo za podpisnico Haaške konvencije z dne 1. 3. 1954 že zato, ker jo je ratificirala bivša Socialistična federativna republika Jugoslavija. Po Dunajski konvenciji o nasledstvu držav glede pogodb, sprejeti 23. 8. 1978, ki se uporablja za posledice nasledstva držav glede pogodb med državami (1. člen), država naslednica sama presodi, katere mednarodne pogodbe bo nasledila in le-te mora notificirati, pri čemer mora biti notifikacija nasledstva pisna (22. člen). Ker ni sporno, da Republika Kosovo Haaške konvencije ni notificirala, je organ ni mogel šteti kot njene podpisnice.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, tožnik pa je že po samem zakonu (10. člen ZST-1) oproščen plačila sodnih taks.