Jedro

Z izpodbijanim sklepom ne gre za izterjavo obveznosti iz naslova NUSZ za leta 1994 – 1996, pač pa za ugotovitev, ali so bili, ko so bili sporni zneski izterjani, ti prisilno pobrani na pravilen in zakonit način. Davčni organ namreč po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je na primer davek plačan, če davčna izvršba ni dovoljena oziroma če se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, je pravica do davčne izvršbe zastarala ali je davek, ki se izterjuje, ugasnil na drug način. V takem primeru davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršeno dejanje v postopku davčne izvršbe.

Upravni organ je ugotovil davčne obveznosti, ki so ob pravilnem poračunavanju plačil na dan 20. 11. 1997 ostale neplačane ter svojo odločitev ustrezno obrazložil. Navedel je, kateri dolg tožeče stranke je bil poračunan s posameznimi konkretnimi plačili in kompenzacijami ter tudi pojasnil obračun zamudnih obresti. Dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvami tožene stranke pa ne pomeni, da davčni organ ni ravnal po napotkih sodišča. V postopku mora biti nesporno ugotovljeno, da je bil terjani dolg dejansko plačan, saj dvom o plačilu oziroma glede ugotovitve, ali je sporni dolg bil plačan ali ne, ne zadostuje za ukrepanje davčnega organa po 155. členu ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Brežice ugotovil, da je znašal dolg davčnega zavezanca A. d.o.o., Ljubljana, iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in stroškov davčne izvršbe po stanju na dan 20. 11. 1997 skupaj 194.742,46 EUR glavnice, 39.063,51 EUR zamudnih obresti do 22. 10. 2010 ter 4,17 EUR stroškov izvršbe, kar skupaj znaša 233.810,14 EUR. V izreku sklepa je še navedeno, da so izvršilni naslovi za navedene obveznosti razvidni iz seznama izvršilnih naslovov po stanju dolga na dan 20. 11. 1997 z obračunanimi obrestmi do 20. 11. 1997 in s knjiženimi plačili do 20. 11. 1997 št. DT 42911-17/2011-23 (03022-07) z dne 10. 1. 2011, ki je sestavni del sklepa (točka I izreka sklepa). V II. točki izreka sklepa pa je davčni organ v ponovnem postopku davčne izvršbe na podlagi podatkov iz uradnih knjigovodskih evidenc ugotovil, da je davčni dolg naveden pod točko I izreka sklepa v celoti poplačan, zato se ponovni rubež denarnih sredstev ne opravi. V obrazložitvi pojasnjuje potek postopka davčne izvršbe, ki se je začel s sklepom z dne 24. 11. 1997 ter zaradi uspešno vloženih pritožb oziroma tožbe na Upravno sodišče ponavljal. V nadaljevanju ugotavlja, da je bilo davčnemu zavezancu v letih 1995 in 1996 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUZS) za leta 1994, 1995 in 1996. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da zavezanec do dne 20. 11. 1997 ni poravnal dolga iz naslova NUSZ za leto 1994 v znesku 12.996.918,77 SIT glavnice. Kar se tiče odmere in plačila NUSZ za leto 1995, je davčni organ v izpodbijani odločbi sestavil pregledno tabelo. Iz nje oziroma podatkov v spisu ugotavlja, da je obveznost zavezanca za prvo, drugo in tretje tromesečje leta 1995 v znesku 27.153.363,50 SIT ostala v celoti neporavnana. Za četrto trimesečje bi moral plačati 9.356.901,00 SIT do 30. 11. 1995. Navedeni znesek je plačal šele 15. 12. 1995, čimer je bila pokrita glavnica za četrto trimesečje leta 1995. Kar se tiče odmere in plačila NUSZ za leto 1996, je bila obveznost za prvo tromesečje naložena z odmerno odločbo z dne 5. 2. 1996 v znesku 9.418.057,00 SIT z valuto plačila 15. 2. 1996. Ta je bila pokrita z plačili zavezanca dne 13. 6. 1996 v znesku 5.000.000,00 SIT in 6. 8. 1996 v znesku 4.418.057,00 SIT. Za drugo trimesečje leta 1996 je bilo zavezancu odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 9.540.369,00 SIT. Odločba je postala izvršljiva 16. 5. 1996. Vsa plačila, ki jih je navedel davčni zavezanec, ima davčni organ evidentirana in izhajajo iz tabele, ki jo je v ta namen davčni organ v izpodbijani odločbi napravil. Za tretje trimesečje je bilo zavezancu z odločbo z dne 28. 8. 1996 odmerjeno nadomestilo v znesku 9.968.463,00 SIT. Odločba je postala izvršljiva 20. 9. 1996, zavezanec pa je obveznosti poravnal šele 18. 8. 1997 iz naslova glavnice. Za četrto trimesečje leta 1996 pa je bilo zavezancu z odločbo z dne 16. 12. 1996 odmerjeno nadomestilo v znesku 6.890.967,00 SIT. To bi moral zavezanec poravnati do 15. 1. 1997, česar pa ni storil niti do izdaje sklepa z dne 24. 11. 1997, kar je potrdil tudi sam v pritožbi zoper omenjeni sklep. V nadaljevanju davčni organ pojasnjuje še obračun in pokrivanje zamudnih obresti vračunanih v letih 1995 in 1996 ter iz tega naslova znesek plačila prikazuje na tabeli. Pojasnjuje še, da je pri pokrivanju dolga upošteval tudi napotila Upravnega sodišča iz sodbe U 254/2007-15 z dne 10. 7. 2008 in s tem pokrivanje dolga glede na namen nakazila, kot ga je določil zavezanec. Kolikor namen nakazila s strani zavezanca ni bil določen, pa se je s plačili pokrival najstarejši davčni dolg oziroma zamudne obresti. V nadaljevanju precizira iz katerega naslova zavezanec na dan 20. 11. 1997 ne izkazuje več dolga oziroma, da na omenjeni dan dolguje 233.810,14 EUR skupno. Ker je bil dolg zavezanca delno poravnan 12. 12. 1997, dokončno pa 16. 12. 1997, je davčni organ odločil, kot izhaja iz izreka sklepa. Pri tem še pojasnjuje, da ni v pristojnosti davčnega organa odločanje o spornih razmerjih zmed zavezancem in občino Krško, saj je slednje v pristojnosti rednega sodišča. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-29-173/2011-6 z dne 21. 9. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje prvostopni organ. Glede pritožbenega ugovora zastaranja pravice do izterjave pojasnjuje, da je prvostopni organ sledil sodbi Upravnega sodišča št. U 254/2007-15 z dne 10. 7. 2008, saj je v skladu s 64. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezan na pravno mnenje in stališče sodišča. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da seznam izvršilnih naslovov z dne 20. 1. 2011 ni sestavljen v skladu z 9. točko drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V konkretnem primeru so kot izvršilni naslovi navedene štiri odločbe o odmeri NUSZ, pri čemer je za vsako navedena izvršljivost in odmerjen znesek nadomestila. Zamudne obresti pa so navedene v vseh štirih izvršilnih naslovih skupaj, saj gre za odmero istega davka. Prav tako je mogoče preizkusiti izračun obresti. Neskladje med 1. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa glede datuma, do katerega se obračunajo zamudne obrestmi, je prvostopni organ odpravil z izdajo sklepa o popravi pomote z dne 22. 3. 2011. V zvezi z očitano kršitvijo načela zaslišanje stranke glede dopisa Občine Krško z dne 22. 6. 2010 je pritožbeni organ dopolnil postopek in pritožniku poslal dopis skupaj s prilogami. Pritožnik se je glede te dokumentacije izjavil delno z izjavo z dne 8. 3. 2012 glede odpisa s strani Občinskega sveta Občine Krško in dopolnitvijo izjave z dne 23. 3. 2012 glede spornih kompenzacij. S tem je bila odpravljena kršitev postopka, ki jo je storil prvostopni organ. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je enak izračun dolga po sklepu iz leta 2003 in 2011 logični in računski nesmisel. Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno stanje dolga na dan 20. 11. 1997, torej na isti dan, kot s sklepom z dne 20. 3. 2003. Tudi odločitev v zvezi z dolgom iz naslova NUSZ v znesku 12.996.918,77 SIT je pravilna. Upravno sodišče je v sodbi U 254/2007-15 z dne 10. 7. 2008 res navedlo, da iz zapisnika 19. seje Občinskega sveta Občine Krško z dne 18. 7. 1996 ne izhaja, da bi bil odpis dolga v višini 12.996.918,77 SIT pogojen s plačilom dolga iz naslova NUSZ za leto 1994. Vendar pa se ni izreklo glede sklepa Občinskega sveta Občine Krško z dne 1. 12. 1997, sprejetega na 29. seji Občinskega sveta Občine Krško. V I. točki omenjenega sklepa pa je navedeno, da se pritožniku zaradi nedoslednega izpolnjevanja I. točke sklepa o poravnavi dolga iz naslova NUSZ za leto 1994 ne odpiše preostanek dolga, opredeljenega v III. točki sklepa. Navedeno torej pomeni, da pritožniku dolga v znesku 12.996.918,77 SIT Občinski svet Občine Krško ni odpisal. Glede pritožbene navedbe, da rok v I. točki sklepa Občinskega sveta Občine Krško ni postal fiksen, ker ga kot takšnega ni sprejel pritožnik, organ druge stopnje ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za pogodbeno razmerje in dogovor med pritožnikom in Občino Krško, temveč za sklep Občinskega sveta Občine Krško. Sklep je bil sprejet 1. 12. 1997 v okviru pristojnosti Občinskega sveta Občine Krško in ga mora kot takega upoštevati tudi davčni organ.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba v zvezi s kompenzacijami z dne 14. 12. 1995 in 5. 1. 1996. Iz dokumentacije, ki je bila priložena dopisu Občine Krško z dne 22. 6. 2010 je razvidno, da so bili udeleženci kompenzacije o njenem stornu obveščeni. Kompenzacije pritožnik sploh ni potrdil, zato je Občina Krško o stornu predlagane kompenzacije obvestila B. kot predlagatelju kompenzacije in C. kot upnika Občine Krško. Zoper storno kompenzacije ni ugovarjal noben udeleženec verige. Tudi kar zadeva kompenzacijo za znesek 3.159.288,00 SIT, ta ni bila realizirana temveč stornirana. O stornu je Občina Krško dne 20. 6. 1996 obvestila C., ki je začel kompenzacijo in s katerim je bilo dogovorjeno, da stornacijo uredi z ostalimi udeleženci podpisniki. Zoper stornacijo ni ugovarjal noben udeleženec verige. V zvezi z verižno kompenzacijo drugostopni organ še pojasnjuje, da po sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 59/2000, verižna kompenzacija ni pobotanje po določilu Zakona o obligacijskih razmerjih, saj ni izpolnjena vzajemno. Ker v konkretnih primerih verižni kompenzaciji nista bili potrjeni s strani vseh udeležencev, verižnih kompenzacij sploh ni bilo. Prav tako pritožnik ne navaja, da bi kompenzaciji posredoval Občini Krško kot svojemu upniku, niti svojima dolžnikoma.

Pritrditi tudi ni mogoče pritožnikovi navedbi, da prvostopni organ ni upošteval pritožnikovega zapisa na virmanu z dne 28. 10. 1996 za znesek 400.000,00 SIT. Na navedenem virmanu je kot namen obračuna navedeno le kompenzacija A. – D. – Občina Krško, iz same verižne kompenzacije pa tudi ni razvidno, da naj bi pritožnik delno poravnal obveznosti za leto 1995 in delno za leto 1996. V zvezi s spremembami vrstnega reda poplačila davčnega dolga, se drugostopni organ strinja s stališčem organa prve stopnje. Pri konformnem načinu obračunavanja zamudnih obresti, ki je veljal v času na katerega se nanaša izpodbijani sklep, so se obresti pripisovale glavnici in so se na takšno novo glavnico obračunavale nadaljnje zamudne obrestmi. Zato je glavnica, od katere so se obračunavale zamudne obresti, bila enaka ne glede na to, ali so se s plačili najprej poplačale prejšnje obresti ali glavnica, saj so bile prejšnje obresti del glavnice, od katere so se obračunavale nadaljnje zamudne obresti.

Tožnica v tožbi navaja, da je glede izterjave obveznosti za leto 1994, ki naj bi bile predmet izpodbijanega sklepa šele z dne 12. 1. 2011, treba ugotoviti, da je davčni organ začel izvršbo za neplačane obveznosti iz leta 1994 po poteku tako relativnega kot absolutnega zastaralnega roka za izvršbo. Prav tako pa davčni organ tudi ni sledil stališču Upravnega sodišča. Prvostopni davčni organ v izpodbijanem sklepu sam ugotavlja, da je tožeča stranka del obveznosti iz naslova NUSZ za leto 1994 v znesku 6.428.144,24 SIT plačala 12. 9. 1996. Navedene obveznosti za leto 1994 so bile tako plačane tri mesece pred sprejemom sklepa Občinskega sveta Občine Krško z dne 1. 12. 1997. Tožeča stranka je svojo obveznost za leto 1994 poravnala 12. 9. 1996, to pa je pred sprejemom sklepa 29. seje Občinskega sveta Občine Krško z dne 1. 12. 1997. Občina Krško bi zato preostale obveznosti iz naslova NUSZ za leto 1994 v višini 12.996.918,17 SIT morala odpisati. Zato bi moral navedeno okoliščino pri izdaji izpodbijanega sklepa z dne 12. 1. 2011 upoštevati tudi Davčni urad Brežice. V celoti napačno in nepopolno ostaja ugotovljeno dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na kompenzacijo za znesek 1.431.820,00 SIT, ki jo je začel B. in kompenzacijo v višini 3.159.288,00 SIT, ki jo je predlagal C. Tožeča stranka poudarja, da sta bili obravnavani kompenzaciji začeti in s strani tožeče stranke tudi v celoti realizirani. Tožeča stranka nikoli ni bila obveščena o stornaciji kompenzacije. Občina Krško pa po pozivu davčnemu organu v zvezi s tem tudi ni predložila nobenih dokazov. Kompenzacija, ki jo je predlagal C., je bila s strani tožeče stranke realizirana 15. 9. 1995. Listine se nahajajo v spisu. Kompenzacija z dne 28. 12. 1995, ki jo je predlagal B. in je bila kasneje popravljena, je bila s strani tožeče stranke tudi v celoti realizirana. Občina je navedeno kompenzacijo podpisala in pečatila 28. 12. 1995, kar izhaja iz listine o kompenzaciji. Dokazne listine se nahajajo v davčnem spisu. Izvajanja Občine Krško glede spornih kompenzacij so nelogična in v nasprotju sama s seboj. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka svoje obveznosti po kompenzacijah poravnala 14. 12. 1995 in 5. 1. 1996 je treba ugotoviti, da se je zavezanec z obema kompenzacijama strinjal in ju tudi realiziral. Kolikor je Občina Krško kasneje res opravila stornacijo obeh spornih kompenzacij, bi morala o tem obvestiti zavezanca in pridobiti njegovo soglasje. Tega ni storila. V zvezi s plačilom 400.000,00 SIT po virmanu z dne 28. 10. 1996 je pravilna ugotovitev davčnega organa, da je zavezanec navedeno plačilo upošteval dvakrat. Vendar pa davčni organ ni upošteval zapisa na samem virmanu, da se je 27.534.078,00 SIT plačal kot del obveznosti za drugo tromesečje leta 1996 in 327.465,22 SIT kot ostale obveznosti za leto 1995. Tožeča stranka je zato plačilo 400.000,00 SIT pravilno upoštevala tako pri odločbi z dne 3. 8. 1995, kot pri odločbi z dne 19. 4. 1996. Ker pa je davčni organ navedeno plačilo v celoti upošteval kot plačilo za leto 1996, je izračun davčnega organa tudi iz tega razloga napačen. Ker Občina Krško ne razpolaga s popolnimi, verodostojnimi in ažurnimi knjigovodskimi podatki oziroma listinami, tožeča stranka predlaga postavitev izvedenca finančne stroke oziroma zaslišanje udeležencev spornih kompenzacijskih verig. V obravnavanem primeru gre za spor o zakonitosti in pravilnosti pravne podlage za prisilno izterjavo davčnih obveznosti oziroma za spor o tem, ali je davčni organ tožečo stranko terjal za dolg, ki je sploh obstajal. Glede na uveljavljeno stališče je za izterjavo potrebno uporabiti določbe ZDavP-2, saj je po mnenju tožeče stranke absolutno zastaranje davčnega dolga nastopilo v letu 2007. Izterjava neplačanih davčnih obveznosti lahko temelji le na zakoniti odločbi pristojnega davčnega organa. V obravnavani zadevi ni sporno, da je zadnji izpodbijani sklep o izvršbi, ki predstavlja zakonito podlago za opravljeno izvršbo, bil izdan šele leta 2011. To pa je nesporno po poteku absolutnega zastaralnega roka. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati dejstvo, da je bil neupravičeno terjani dolg med tem že plačan. Kolikor davčni organ v okviru absolutnega zastaralnega roka v postopku izvršbe ne uspe izdati zakonitega akta pomeni, da odpade podlaga za izterjavo. V obravnavani zadevi ne sme biti prezrto dejstvo, da postopek izterjave NUSZ teče že 17. leto, kar tožečo stranko spravlja v pravno negotov položaj. Glede na nerazumne časovne okvire odločanja davčnega organa o pritožbi tožeče stranke zoper izdani sklep o izvršbi leta 1997, je davčnemu organu mogoče očitati pasivnost, malomarnost in nezakonitost. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta po poteku absolutnega zastaralnega roka za izvršbo. Ker davčni organ ni ugotovil zastaranja izterjave davčnega dolga, je s tem napačno uporabil pravo.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj se izpodbijani sklep odpravi ter hkrati ugotovi, da je izterjava davčnega dolga po spornih odločbah zastarala in se davčni postopek ustavi, tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopnega sklepa in drugostopne odločbe. Meni, da tožeča stranka ponavlja navedbe iz pritožbe zoper prvostopni sklep, do katerih pa se je pritožbeni organ že opredelil v drugostopni odločbi. Dodaja pa še naslednje. V zvezi s tožbeno navedbo, da se od tožnika v prvotnem sklepu o izvršbi z dne 24. 11. 1997 ni terjal davčni dolg po odločbah 4-414-1/94-1T, 4-414-1/94-2T, 4-414-1/94-3T in 4-414-1/94-4T tožena stranka odgovarja, da se je dolg po prvi odločbi terjal z navedenim sklepom iz leta 1997, po ostalih pa ne. Vendar pa je drugačna navedba izvršilnih naslovov v sklepu z dne 12. 1. 2011 posledica napotila Upravnega sodišča v sodbi z dne 10. 7. 2008 v zvezi z vrstnim redom pokrivanja dolga s plačili tožnika. Glede na navedeno sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enakim pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče še ugotavlja, da gre skladno s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. I Up 322/2013 v obravnavani zadevi za presojo izpodbijanega sklepa kot takšnega sklepa, s katerim se je izvršilni postopek končal in ki kot tak predstavlja pravno podlago za že izvedena izvršilna dejanja v določeni višini. Z izpodbijanim sklepom torej ne gre za izterjavo obveznosti iz naslova NUSZ za leta 1994 – 1996, pač pa za ugotovitev, ali so bili, ko so bili sporni zneski izterjani, ti prisilno pobrani na pravilen in zakonit način. Davčni organ namreč po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je na primer davek plačan, če davčna izvršba ni dovoljena oziroma če se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, je pravica do davčne izvršbe zastarala ali je davek, ki se izterjuje, ugasnil na drug način. V takem primeru davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršeno dejanje v postopku davčne izvršbe.

Kar se tiče zastaranja tudi po mnenju sodišča do zastaranja pravica do davčne izvršbe ni prišlo, saj je bil sporni dolg najkasneje v decembru 1997 tudi v celoti plačan. V konkretni zadevi so se namreč terjale obveznosti tožeče stranke po odločbah o odmeri NUSZ, ki so postale izvršljive 18. 9. 1995, 1. 12. 1995, 16. 2. 1996, 16. 5. 1996, 20. 9. 1996 in 16. 1. 1997. V zvezi z vprašanjem zastaranja bi bilo torej potrebno upoštevati določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP), saj ob njegovi uveljavitvi 1. 1. 1997 zastaranje obveznosti po prejšnjih predpisih še ni nastopilo. Relevanten je 96. člen ZDavP, ki določa relativni petletni rok za zastaranje oziroma 97. člen ZDavP, ki določa, da zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Podlaga za izterjavo je bil najprej sklep o izvršbi z dne 24. 11. 1997 oziroma v ponovnem postopku z dne 20. 3. 2003. Z izpodbijanim sklepom pa do izterjave spornih zneskov dejansko ni prišlo, saj je bil, kot izhaja iz podatkov spisa, celotni terjani dolg plačan najkasneje 16. 12. 1997. Po mnenju sodišča je davčni organ tudi sledil napotkom Upravnega sodišča iz sodbe U 254/2007 z dne 10. 7. 2008. Z omenjeno sodbo je namreč sodišče davčnemu organu naložilo, da bo moral v ponovnem postopku upoštevaje stališča te sodbe (ki zajema tudi ugotovitev, da tožbeni ugovor zastaranja pravice do izterjave spornega dolga ni utemeljen), ugotoviti davčne obveznosti, ki so ob pravilnem poračunavanju plačil na dan 20. 11. 1997 ostale neplačane ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti ter navesti, kateri dolg tožeče stranke je bil poračunan s posameznimi konkretnimi plačili in kompenzacijami ter tudi pojasniti obračun zamudnih obresti. Dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvami tožene stranke pa ne pomeni, da davčni organ ni ravnal po napotkih sodišča. V postopku mora biti nesporno ugotovljeno, da je bil terjani dolg dejansko plačan, saj dvom o plačilu oziroma glede ugotovitve, ali je sporni dolg bil plačan ali ne, ne zadostuje za ukrepanje davčnega organa po 155. členu ZDavP-2. Predlog za postavitev izvedenca finančne stroke oziroma zaslišanja vseh udeležencev spornih kompenzacijskih verig iz razloga, ker se davčni postopek predolgo vleče in ker Občina Krško ni in ne razpolaga z verodostojnimi listinami, pa je nedovoljena tožbena novota iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.