Jedro

Ker tožena stranka za izdajo izpodbijanega sklepa ni imela pravne podlage, saj postopek davčne izvršbe ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil (več) v teku, izpodbijani sklep v razmerju do revidentke nima pravnih posledic, ki bi povzročale z vidika (ne)pravilnosti izpolnitve in izterjave njenih obveznosti učinek pravnomočno odločene zadeve. Zato se tudi z odpravo izpodbijanega akta pravni položaj revidentke ne bi spremenil. Ker si revidentka tudi z uspehom v revizijskem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ni podan njen pravni interes za revizijo, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice, št. DT 4298-32/2007-6 (0300-04) z dne 12. 1. 2011, s katerim je ta ugotovil višino tožnikovega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) in stroškov davčne izvršbe po stanju na dan 20. 11. 1997, ter da je bil ta dolg v celoti plačan in se zato ponovni rubež denarnih sredstev ne opravi. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zoper navedeni prvostopenjski sklep zavrnila z odločbo, št. DT 499-29-173/2011-6 z dne 21. 9. 2012. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da se strinja z razlogi, ki sta jih v svojih odločitvah navedla organa tožene stranke. Navedeni akt je presodilo skladno s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. I Up 322/2013, ki je bil izdan v obravnavani zadevi. Tudi po mnenju sodišča prve stopnje ni prišlo do zastaranja pravice do davčne izvršbe, davčni organ pa je tudi sledil napotkom Upravnega sodišča iz sodbe U 254/2007 z dne 10. 7. 2008. Zato sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem po vsebini na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Revizijo utemeljuje z bistvenimi kršitvami postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odloči, da je bil izpodbijani sklep tožene stranke izdan po poteku absolutnega zastaralnega roka in je pravica do izterjave davčnega dolga iz naslova NUSZ zastarala. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni vsebinsko odgovorila, temveč zgolj vztraja v svojih predhodnih navedbah ter predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena tudi v primeru, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Revizija torej ni dovoljena, če si z uspehom v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem tisti, ki revizijo vloži, ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja.

7. V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep, ki ga je tožena stranka izdala po sodbi Upravnega sodišča U 254/2007-15 z dne 10. 7. 2008. Ta sklep je bil izdan po uradni dolžnosti v postopku davčne izvršbe in sicer kot sklep, s katerim je bila ugotovljena višina davčnega dolga. Kot je Vrhovno sodišče že presodilo v sklepu I Up 322/2013 z dne 3. 10. 2013, bi izpodbijani sklep davčnega organa lahko predstavljal pravno podlago za že izvedena izvršilna dejanja v določeni višini, saj so bili vsi sklepi o davčni izvršbi, na podlagi katerih je bila izvedena izvršba, odpravljeni. Zato je Vrhovno sodišče z navedenim sklepom presodilo, da je bila ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ne izkazuje posega v svojo pravico ali na zakon oprto osebno korist, preuranjena, saj se ni opredelilo do poteka celotnega izvršilnega postopka. V nadaljevanju je torej sodišče prve stopnje moralo celovito oceniti ostale procesne predpostavke za upravni spor in če so bile te podane, na tej podlagi opraviti vsebinsko presojo.

8. Izpodbijani akt pa - kot je poudarilo že Vrhovno sodišče v citirani odločitvi - revidentki ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev med postopkom že izvršila. Tudi njegova ugotovitvena vsebina ne pomeni, da se lahko z njim odloča o vprašanjih, ki presegajo vsebinski in formalni okvir davčnega izvršilnega postopka, in da ga je mogoče izdati izven postopka davčne izvršbe. Po drugem odstavku 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ vselej začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, kar je pogoj, da ta postopek začne teči. Ker pa je iz ugotovljenega dejanskega stanja med strankama nesporno, da so bili predhodno izdani sklepi o davčni izvršbi v postopku pravnomočno odpravljeni, iz tega nujno izhaja, da postopek davčne izvršbe v času izdaje izpodbijanega akta še ni bil niti začet in zato tudi ni tekel. 9. Na podlagi opravljene vsebinske presoje v zadevi je torej mogoče ugotoviti, da za izdajo izpodbijanega akta kot sklepa v postopku davčne izvršbe tožena stranka ni imela pravne podlage. Njegova vsebina se sicer približuje sklepu o ustavitvi davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2), vendar izpodbijani akt tudi kot tak ne bi mogel biti izdan, saj je tudi za izdajo takega sklepa pogoj ta, da je bil postopek davčne izvršbe predhodno začet na podlagi sklepa o izvršbi, kar pa v danem primeru ni bilo (več) podano. S tega vidika si je tožena stranka napačno razlagala svojo obveznost po sodbi sodišča prve stopnje U 254/2007-15, saj bi na podlagi ponovnega postopka presoje v obravnavani zadevi (lahko) izdala le sklep, ki ga predvideva ZDavP-2 (sklep o dovolitvi izvršbe) in to samo v primeru, če bi bili za to izpolnjeni zakonski pogoji, sicer pa postopka izvršbe ne bi bila dolžna niti začeti.

10. Ker postopek davčne izvršbe ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bil (več) v teku, navedeni akt torej nima pravnega temelja. Drži sicer, da vsebina izpodbijanega sklepa pomeni določeno obliko presoje zakonitosti vseh že izvedenih dejanj izvršbe v ugotovljeni višini. Vendar pa glede na pomanjkanje pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa le-ta v razmerju do revidentke nima pravnih posledic, ki bi povzročale z vidika (ne)pravilnosti izpolnitve in izterjave njenih obveznosti učinek pravnomočno odločene zadeve. Zato se tudi z odpravo izpodbijanega akta pravni položaj revidentke ne bi spremenil. Tudi v primeru uspeha v tem upravnem sporu pa sodišče toženi stranki glede na navedeno ne bi moglo naložiti, da ob odpravi tega akta izda sklep z drugačno vsebino, ki bi zadostila interesom in postavljenim zahtevkom revidentke. Tožena stranka tako ne bi mogla izdati sklepa, s katerim bi odločila o tem, da je izterjava davčnega dolga (po citiranih odločbah) zastarala in da se davčni postopek ustavi, kot je to zahtevala revidentka v svoji tožbi. Glede na to si v upravnem sporu revidentka ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato iz enakega razloga revizije ne more vsebinsko obravnavati Vrhovno sodišče. 11. Ker revizija na podlagi četrtega odstavka 83. člena ni dovoljena, je moralo Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).