Jedro

Prekršek tako predstavlja le golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki pa se navzven izkazuje s prikrajšanjem delavcev. Predmet kazenskega postopka po drugem odstavku člena 196 KZ-1 so torej dalj časa trajajoča ravnanja obeh obdolžencev, ki se nanašajo na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju v tenorju izreka izpodbijane sodbe navedenih delavcev. Glede na navedeno je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča tako, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče, mogoče zaključiti, da obd. F. S. v tem kazenskem postopku ni obravnavan za historični dogodek, ki bi imel tako, kot neutemeljeno trdita obrambi obeh obdolžencev, podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot so jih imela ravnanja, zaradi katerih je bil zoper obd. F. S. že voden postopek o prekršku in zaradi katerih so mu bili kot odgovorni osebi izdani tudi prej citirani PN.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja v napadeni sodbi namreč izhaja poslovanje družbe S. O., ki je bila že v letu 2010 blokirana zaradi izvršb in neplačevanja prispevkov, torej gre za obravnavanje ves čas istega historičnega dogajanja, v katerem niso bili plačani prispevki in izplačane plače delavcem, naveza in podpora obd. I. K. pa je v izreku zadostno konkretizirana v omogočanju, da je kot edini družbenik in direktor družb O. d.o.o., omogočil promet preko TRR družb K. d.o.o. in O. d.o.o., kamor se je polagala gotovina, prejeta iz naslova opravljanja trgovinske dejavnosti S. O. Zato je prvo sodišče takšno podporo obd. I. K. utemeljeno prepoznalo (le) kot pomoč in ne kot sostorilstvo in štelo v tem delu kot dejanskega poslovodjo obd. F. S., kot zakonitega zastopnika S. O. ter v nadaljevanju prepričljivo in vzorno obrazložilo, da je bilo tudi zaposlovanje delavcev le v domeni obd. F. S. in ne obd. I. K. Dopustitev obd. I. K. za polaganje gotovine na TRR obeh njegovih družb pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno ravnanje podpore, ki je pripomoglo k ohranjanju poslovanja družbe S. O., saj bi brez tega že v letu 2010 v skladu z določbami ZFPPIPP morali biti izvedeni ukrepi finančnega prestrukturiranja, oziroma bi moral biti vložen predlog za stečaj (ta je bil šele v letu 2012), šele v letu 2013 pa se je zgodil izbris te družbe brez likvidacije.

Strinjati pa se je s pritožbenimi navedbami, da je v delu, ki se nanaša obd. I. K. nepravilna odločitev prvega sodišča, ko je tudi obd. I. K. (nerazdelno) bila naložena dolžnost plačila premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem. Skladno s pritožbenimi navedbami namreč drži, da so oškodovani delavci, imena katerih izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe svoje premoženjskopravne zahtevke priglasili v postopku, ki se je do tedaj vodil le zoper obd. F. S. pri Okrajnem sodišču v Žalcu (v fazi posameznih preiskovalnih dejanj), medtem ko so v fazi sojenja pri tako postavljenih premoženjskopravnih zahtevkih (le) vztrajali in nihče izmed njih ni izrecno navajal, da tak premoženjskopravni zahtevek naslavlja tudi zoper obd. I. K. Zato ima pritožba prav, da ne vzdrži obrazložitev prvega sodišča (točka 94), v katerem je le-to sicer pravilno izhajalo iz členov 101 in 102 ZKP, ki uzakonjata podajo predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, v nadaljevanju pa nato nepravilno razlogovalo aktivno legitimacijo v zvezi s podajo premoženjskopravnega zahtevka navedbo, da je naslovnik premoženjskopravnega zahtevka vsakokratni udeleženec, zoper katerega je kazenski postopek uveden, ne da bi ga moral upravičenec še posebej opredeliti. Zato je v tem delu bilo potrebno pritožbi ugoditi zaradi kršitve drugega odstavka člena 102 ZKP in izpodbijano sodbo v odločitvi o premoženjskopravnih zahtevkih, ki se nanaša na obd. I. K. na podlagi zakonskega pooblastila iz šestega odstavka člena 392 ZKP razveljaviti.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obd. I. K. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi glede premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev Z. P. v višini 6.653,98 EUR, I. G. v višini 2.859,73 EUR, Z. Š. v višini 4.766,58 EUR, T. R., v višini 3.751,18 EUR, I. P. v višini 2.290,68 EUR in J. D. v višini 15.571,34 EUR, ki se nanaša na obd. I. K. razveljavi.

II. V preostalem delu pa se pritožbi zagovornika obd. I. K., v celoti pa pritožba zagovornika obd. F. S. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženi F. S. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. F. S. za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 196 KZ-1, obd. I. K. pa storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 196 KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1. Na podlagi člena 57 KZ-1 je obema obdolžencema izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je obd. F. S. na podlagi drugega odstavka člena 196 KZ-1 določilo zaporno kazen 9 (devet) mesecev zapora, obd. I. K. pa na podlagi drugega odstavka člena 196 KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1 zaporno kazen 7 (sedem) mesecev zapora, ki pa obe ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je še odločilo, da sta oba obdolženca dolžna nerazdelno povrniti oškodovancem Z. P. znesek 6.653,98 EUR, I. G. znesek 2.859,73 EUR, Z. Š. znesek 4.766,58 EUR, T. R. znesek 3.751,18 EUR, I. P. znesek 2.290,68 EUR in J. D. znesek 15.571,34 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, v preostalem pa je z zahtevki oškodovance napotilo na pot pravde. V skladu s prvim odstavkom člena 95 ZKP je obdolžencema naložilo v plačilo tudi stroške postopka in pa sodno takso, v plačilo pa so jima bili naloženi tudi krivdno povzročeni stroški.

2. Z odločitvijo prvega sodišča se obdolženca ne strinjata. F. S. po svojem zagovorniku sodbo sodišča prve stopnje napada z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona, obd. I. K. pa iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločbe o sankciji ter o premoženjskopravnih zahtevkih. Obe pritožbi primarno predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zoper obdolženca izda oprostilna sodba, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi ter vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba obd. F. S. je neutemeljena.

4. Pritožba obd. I. K. je delno utemeljena (v delu glede odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev).

5. Zagovornik obd. I. K. je hkrati s pritožbo podal še zahtevo za navzočnost na seji senata, vendar le-te ni utemeljil. Iz tega razloga predsednik senata ob dejstvu, da gre za zadevo iz stvarne pristojnosti okrajnega sodišča ni ocenil, da bi navzočnost strank bila koristna za razjasnitev stvari, zato se o seji ni obvestilo obdolžencev in njunih zagovornikov in se je o obeh pritožbah odločalo na seji senata (prvi odstavek člena 378 ZKP).

K pritožbi zagovornika obd. F. S.:

6. V okviru pritožbenega razloga kršitve zakona pritožba najprej problematizira sklepčnost obtožnega akta, ki naj bi bil večkrat pavšalno in nepregledno modificiran, saj iz njega ne izhajajo določno znaki očitanega kaznivega dejanja, ker obd. F. S. za storitev ni mogoče očitati niti malomarnosti, niti naklepa, zlasti, ker sta bila obd. F. S. in obd. I. K. družbenika podjetja S. O. (v nadaljevanju: S. O.) vsak do 50 %, dokazni postopek pa je jasno pokazal, da je obd. I. K. skrbel za finance, kar je razvidno tudi iz pravnomočno zaključene kazenske zadeve I K 63647/2012, vpogled v katero je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo in v kateri je bil obd. F. S. pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po določbi prvega odstavka člena 228 KZ-1. V tej zadevi je namreč sodišče ugotovilo zmanipuliranost obd. F. S., ki je zapadel v poslovanju S. O. v ravnodušnost in prepustil poslovanje sodružbeniku in prokuristu obd. I. K. in je šele v letu 2011 proti obd. I. K. vložil tožbo za znesek 224.000,00 EUR. Takim pritožbenim navedbam ni slediti.

7. Drži sicer, da je vložen obtožni akt bil tekom postopka trikrat modificiran, kar pa ni v nasprotju z določbami ZKP in pooblastili upravičenega tožilca, prav tako pa ni pa pritrditi pritožbi, da je bilo to storjeno pavšalno in nepregledno, saj iz zadnje modifikacije z dne 9. 5. 2019 (list. št. 499) izhaja celotno (pregledno) spremenjeno besedilo obtožnega akta, takšen obtožni akt pa ni nesklepčen, ker iz njega naj ne bi bil razviden subjektivni odnos obd. F. S. Iz obtožnega akta namreč izhaja očitek obema obdolžencem o zavestnem sodelovanju pri storitvi, ko nista ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, zaradi česar se je obema očitala storitev očitanega kaznivega dejanja v sostorilstvu, po izvedenem dokaznem postopku pa je prvo sodišče ugotovilo za obd. I. K. znake storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 196 KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1. Ob pritožbeno neproblematiziranih ugotovitvah prvega sodišča: (-) da je vse oškodovane delavce zaposlil obd. F. S., kot zakoniti zastopnik in direktor družbe S. O. in z njimi opravljal tudi razgovore pred zaposlitvijo ter podpisal še pogodbe o zaposlitvah, (-) da so ga delavci šteli za svojega šefa, se nanj obračali v zvezi z neizplačanimi plačami, (-) da je bil tisti, ki je lahko podpisoval plačilne naloge v breme transakcijskega računa družbe S. O., tudi edini pooblaščen na računu pri AA banki, (-) bil tudi udeleženec v vseh inšpekcijskih postopkih zoper S. O. in v nekaterih prekrškovnih postopkih poleg odgovorne pravne osebe bil spoznan za odgovornega kot odgovorna oseba te družbe, (-) da je S. O. imela v letih 2007 do 2009 kljub izkazanemu pozitivnemu rezultatu občasno blokiran transakcijski račun in da je že 4. 3. 2010 nastopila blokada računov, ki je trajala vse do stečaja, (-) da je bila ta družba v letih 2010 in 2011 insolventna in ni imela možnosti izplačevanja plač s transakcijskih računov, saj je vsak priliv bil takoj prenakazan upnikom, ki so vložili izvršbe in (-) da je kljub zavedanju slabega finančnega stanja družbe in neizpolnjevanja obveznosti do že zaposlenih delavcev v letu 2009 na novo še zaposlil I. G. in T. R., nato pa v letu 2010 v obdobju, ko družba več ni plačala prispevkov delavcem, še Z. Š. in J. D., I. P. in Z. P., zadnje tri pa zaposlil celo v času po blokadi transakcijskega računa družbe S. O., (-) ves ta čas pa je ta družba še vedno poslovala preko transakcijskih računov družbe K. d.o.o. in O. d.o.o., tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je glede očitka, ki se nanaša na zaposlovanje in ravnanje v nasprotju s predpisi o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, kar določno izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, bil F. S. ne le formalni, temveč tudi dejanski poslovodja, ne pa obd. I. K. Glede na zakonska pooblastila je zato nedvomno bil tisti, ki je v imenu družbe S. O. imel zakonsko dolžnost zagotoviti, da bi bilo ravnanje družbe kot delodajalca skladno s predpisi o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, ni pa to bil obd. I. K..

8. V zadevi, ki pa jo izpostavlja pritožba (I K 63647/2012) pa je šlo za povsem drugo situacijo, ko se je obd. F. S. očitala storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po določbi prvega odstavka člena 228 KZ-1 na škodo družbe T. d.o.o. Iz te zadeve sicer res izhaja, da je obd. F. S. v času obstoja tega pogodbenega razmerja poslovanje družbe S. O. vse bolj prepuščal obd. I. K., kot prokuristu že zaradi skupnega računovodstva med družbama S. O. in K. d.o.o. in da je sčasoma tudi izgubil pregled nad finančnim poslovanjem te družbe, v tem času pa je prišlo do sklepanja večjega števila posojilnih pogodb (za znesek 224,00 EUR). Vendar pa, kot je pravilno ugotovilo že prvo sodišče, slednje ne more ekskulpirati obd. F. S. od ravnanja v obravnavanem primeru, ko je prišlo do sklepanja in podpisovanja pogodb o zaposlitvi in torej do povečanja zaposlitev še v času, ko družba sploh ni več poslovala preko svojega TRR, saj je bila že v letih 2010 in 2011 insolventna (od 2. 4. 2010 dalje sploh ni imela možnosti izplačevanja plač iz TRR). Slednje pa je, kot je prepričljivo obrazložilo prvo sodišče, obd. F. S., v nasprotju z navedenimi predpisi o zaposlovanju in socialni varnosti kot zakoniti zastopnik tudi vzdrževal. Iz teh razlogov je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tudi dokazni predlog za branje zapisnikov v pravnomočni kazenski zadevi I K 63647/2012 zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavanem primeru obdolženčeva odgovornost temelji na zaposlovanju delavcev v slabem finančnem stanju družbe, ne pa na dejstvih v izpostavljeni kazenski zadevi, ki se nanašajo na posamični pravni posel med dvema pravnima osebama.

9. V nadaljevanju v tem delu tudi ne vzdrži očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo strokovnega mnenja, sicer sodnega izvedenca J. P., saj je to mnenje povzelo v izpodbijano sodbo (točka 43) in ga v nadaljevanju dokazno ocenilo v povezavi s preostalimi listinskimi dokazi o slabem finančnem stanju S. O. v letih 2010 do 2011 in ga v tem delu sprejelo z obrazložitvijo, da so zaključki le-tega skladni tudi s predloženimi bančnimi podatki (AA banke d.d. in BB banke) ter ostalimi računovodskimi listinami, ki izkazujejo blokade računov in obremenitve z izvršbami družbe S. O. Drži sicer, kar pritožba izpostavlja, da je že v letih 2007 do 2009 imela družba S. O. občasno blokiran transakcijski račun in da je od 4. 3. 2010 nastopila popolna blokada računov, zato so upniki vlagali izvršbe. Vendar se ni mogoče strinjati s pritožbo, da obd. F. S. niti ni imel možnosti odrediti izplačevanja plač in prispevkov, kajti, kot je zanesljivo ugotovilo prvo sodišče, je družba S. O. v tem času nemoteno poslovala na ta način, da so delavci tam blago prodajali, pobirali gotovino, ta pa se je nato dejansko polagala na račun družb K. d.o.o. in O. d.o.o., v času blokade pa se tudi niso več plačevali prispevki, niti obračunavale plače. Vse to pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne izkazuje odsotnost naklepa obd. F. S., ko bi moral kot zakoniti zastopnik ravnati po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, temveč prav obratno, ob nastopu gospodarske krize in ob njegovem zavedanju, da se je gotovina iz poslovanja družbe S. O. polagala na TRR družb, v lasti obd. I. K., bi moral takšno stanje preprečiti, ne pa, da je ves čas, kot je obrazložilo prvo sodišče, zavestno, kot zakoniti zastopnik, takšno stanje vzdrževal. 10. Uspeha ni priznati tudi pritožbenim navedbam, da je obtožni akt nesklepčen še iz razloga, da iz njega ni razvidno neplačilo prispevkov, zlasti, ker so vsi delavci potrdili, da so prejemali gotovino na roko. Tudi do tega dela obdolženčevega zagovora se je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami določno opredelilo. Ugotovilo je, da je podatke o višini neizplačanih plač in dodatkov k plačam pripravila računovodja družbe N. G., takim izračunom pa obramba obd. F. S. že tekom postopka ni ugovarjala, kot tudi ne ugotovitvi, da so bile neporavnane obveznosti družbe S. O. iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od vključno februarja 2010 do vključno julija 2010, pri čemer so bili vsi delavci glede na njihovo obdobje zaposlitve prikrajšani za pravico, ki jim gre na podlagi člena 39 ZPIZ-1, nadalje pa je še ugotovilo, da od meseca avgusta 2010 pa vse do prenehanja zaposlitve vsakega posameznega delavca tudi niso bili prispevki več niti obračunani, ker S. O. takrat za delavce več ni oddajala REK- obrazcev. Glede na podatke pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je sodišče pridobilo pa je še ugotovilo, da se vsem delavcem v delovnem razmerju tudi za obdobje pred letom 2018 to obdobje vključitve v obvezno zavarovanje šteje v pokojninsko dobo ne glede na to, ali so prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bili plačani ali ne, zato je tudi pravilno zaključilo, da neobračunani prispevki (neoddani REK-1 – obrazci) tudi nimajo več za posledico odvzema pravice, kot sicer pravilno opozarja tudi pritožba. Ni pa se mogoče strinjati tudi s pritožbenimi navedbami, da so delavci prejemali gotovino na roke, saj se je tudi do tega dela obdolženčevega zagovora prvo sodišče dokazno opredelilo, ko je pojasnilo, da sicer ni sporno, da so posamezni delavci v času, ko plače niso bile več izplačane prejemali določene zneske gotovine na roke in imeli možnost izbrati blago za svoje potrebe. Ker pa z listinskimi dokazi o izročitvi take gotovine na roko ni razpolagalo, prav tako takega načina niso predvidevale pogodbe o zaposlitvi, je izročitev gotovine posameznim delavcem (I. G. in T. R. ter Z. Š.) upoštevalo le v okviru priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

11. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenim očitkom o kršitvi načela ″ne bis in idem″ zaradi popreje uvedenega inšpekcijskega in prekrškovnega postopka s strani Inšpektorata RS za delo zoper pravno osebo družbo S. O. in obdolženega F. S., kot odgovorno osebo, ki je v prekrškovnem postopku bil že spoznan za odgovornega.

12. Tudi do tega ugovora pravne narave, ki sta ga že pred prvim sodiščem izpostavili obrambi obeh obdolžencev, se je prvo sodišče opredelilo. Drži, da ji prepoved ponovnega odločanja o isti stvari pomeni temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavljata tako Ustava RS, kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, saj je po določbi člena 31 Ustave RS nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali pa je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena ali pa je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen, saj se s pravnomočnostjo odločb zagotavljata trdnost vseh tako urejenih pravnih razmerij in pravna varnost storilca, ki posledično ni izpostavljen nevarnosti, da bo po pravnomočno končanem postopku znova postavljen v položaj kršitelja (obdolženca). Odločena stvar je zato tudi v okviru postopka o prekršku lahko procesno ovira za ponovno obravnavanje zadeve v kazenskem postopku in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ ne glede na to, ali ta v zadevi odloča v hitrem ali pa nastopa kot predlagatelj rednega sodnega postopka1, saj so tudi prekrški del kaznovalnega prava. Drži, da je pristojni Inšpektorat za delo tako, kot je ugotovilo že prvo sodišče obd. F. S. kot odgovorni osebi družbe S. O. zaradi kršitve četrtega odstavka člena 231 ZDR izdal dva plačilna naloga (PN), ker I. G. in Z. P. niso bile izplačane plačane do 18. v mesecu (za avgust, september in oktober ter november in december 2010), izrečena pa mu je bila tudi globa, z enim izmed PN (št. 027712/C) pa iz razloga, ker P. I. ni izplačal plače za avgust in september 2010. Tako ni sporno, da je končanemu inšpekcijskem postopku sledil še prekrškovni postopek, vendar pa ni mogoče sprejeti navedbe obeh obramb o prikrivanju abstraktnih stanov kaznivega dejanja in prekrška, kar bi pomenilo kršitev načela ″ne bis in idem″. Že primerjava zakonskih besedil prekrškov, zaradi katerih so bili izdani citirani PN in kaznivega dejanja po členu 196 KZ-1 namreč pokaže, da ne gre za prikrivanje obeh dispozicij, saj je kaznivo dejanje po členu 196 KZ-1 po svoji naravi blanketna norma, ki za storitev dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij, to pa pomeni, da gre za situacijo, v kateri so zakonski znaki prekrškov vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, pri čemer pa slednji vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Prekršek tako predstavlja le golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki pa se navzven izkazuje s prikrajšanjem delavcev. Predmet kazenskega postopka po drugem odstavku člena 196 KZ-1 so torej dalj časa trajajoča ravnanja obeh obdolžencev, ki se nanašajo na različna področja delovnopravnih predpisov in katerih posledice so se manifestirale v oškodovanju v tenorju izreka izpodbijane sodbe navedenih delavcev. Glede na navedeno je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča tako, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče, mogoče zaključiti, da obd. F. S. v tem kazenskem postopku ni obravnavan za historični dogodek, ki bi imel tako, kot neutemeljeno trdita obrambi obeh obdolžencev, podlago v identičnih oziroma v bistvenem enakih dejstvih, kot so jih imela ravnanja, zaradi katerih je bil zoper obd. F. S. že voden postopek o prekršku in zaradi katerih so mu bili kot odgovorni osebi izdani tudi prej citirani PN.

13. Obramba problematizira tudi odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancem z navedbami, da niti en oškodovanec ni v zakonsko določenem roku uveljavljal svojih pravic iz delovnega razmerja, ki so predmet očitka niti v delovno pravnem oziroma v civilnem postopku, zato kazenski postopek ne more in tudi ne sme biti nadaljevanje izterjave in kaznovanje fizičnih oseb po tem, ko civilni spor zoper delodajalca sploh ni več mogoč. Tudi s takimi navedbami pritožbe se ni strinjati.

14. Drži sicer, da nobeden izmed oškodovancev ni sprožil posamičnega delovnopravnega spora, kot tudi, da nihče izmed njih v postopku izbrisa družbe S. O. brez likvidacije v letu 2013 ni priglasil nobene terjatve, vendar pa pritožba nima prav, da oškodovanci (v družbi S. O. zaposleni delavci), ki so bili prikrajšani za plače in prispevke, v kazenskem postopku kljub navedenemu ne morejo priglasiti premoženjskopravnega zahtevka, kajti takšno podlago jim neposredno dajejo določbe členov 53 ter 100 in 102 ZKP, v katerih je izrecno določeno, da se predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku poda pri organu, pri katerem se vloži kazenska ovadba ali pa pri sodišču, pred katerim teče postopek, takšen predlog pa se lahko poda najdlje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar so posamezni oškodovanci v tem postopku zoper obd. F. S. že v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj tudi storili. Kot je pravilno na identične očitke odgovorilo že prvo sodišče, pa v skladu z določbo prvega odstavka člena 442 ZFPPIPP prav tako izbris iz sodnega registra brez likvidacije v nobenem primeru ne vpliva na pravico upnikov, to je oškodovancev od izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od članov poslovodstva, ki je namreč v primeru insolventnosti že v enem mesecu po nastanku le-te dolžno pripraviti ukrepe finančnega prestrukturiranja oziroma vložiti predlog za začetek stečajnega postopka, kar pa vodstvo družbe S. O. ni storilo, saj je predlog za začetek stečajnega postopka pa je bil podan šele v letu 2012 in takrat bil tudi zavržen. Zato v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne more biti govora o trudu poslovodstva S. O. o ohranitvi poslovanja, ki ji tako tudi ni priznati uspeha v prizadevanju izpodbiti odločitev prvostopnega sodišča glede premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev, kar zadeva obd. F. S. K pritožbi zagovornika obd. I. K.:

15. V zavzemanju za ugotovitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba primarno izraža svoje nestrinjanje s postopkom, v katerem je bila zoper obd. I. K. vložena razširitev obtožnega predloga zoper tega obdolženca šele 24. 2. 2016 in že takrat s pomanjkljivo konkretizacijo glede očitka o sostorilstvu, prav tako pa so vse nadaljnje modifikacije, zlasti zadnja z dne 9. 5. 2019, ki je bila izvedena na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov in je bilo izrazito v škodo obd. I. K., sodišče pa je take dokaze pridobivalo mimo tenorja obtožnega akta, po uradni dolžnosti in s tem prevzelo breme dokazovanja, čemur je sledila nato tudi sodba presenečenja, ki je po prepričanju pritožbe nezakonita. Take navedbe so neutemeljene.

16. Sicer drži, da so se v obravnavani kazenski zadevi najprej izvajala posamezna preiskovalna dejanja le zoper obd. F. S., zoper katerega je bil nato vložen obtožni predlog in da je šele 25. 2. 2015 prišlo do spremembe in razširitve obtožnega akta še na obd. I. K., kot sostorilca v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, zaradi česar je nato tekom postopka prišlo tudi do potrebne izločitve dokazov, vendar pa pritožba, ki je razširitev obtožnega akta z identičnimi očitki problematizirala že pred prvim sodiščem nima prav, da upravičeni tožilec (državni tožilec) tega ne bi smel storiti, kar je v točki 4) ustrezno pojasnilo že prvo sodišče, ki je skladno z določbami ZKP z vsakokratno modifikacijo obtožnega akta seznanjalo oba obdolženca in njuna zagovornika. Pritožba tudi prezre, da je ves čas bil v obravnavi isti historični dogodek, kar je ključno, zato problematiziranje pritožbe o pomanjkljivem prvotno vloženem obtožnem aktu, v katerem se je takrat obema obdolžencema očitalo sostorilstvo, glede na odločitev v izpodbijani sodbi, ko pa se obd. I. K. očita (le) pomoč k storitvi očitanega kaznivega dejanja, sploh ni relevantno. Prav tako pa je zmotno prepričanje pritožbe, da je modifikacija nedopustna v primeru, če predstavlja za obdolženca slabši položaj, kajti ključno namreč je, da izvedeni dokazi glede ves čas istega historičnega dogodka v postopku dajejo opravičenemu tožilcu podlago za modifikacijo, četudi v škodo posameznega obdolženca, zato takšna modifikacija nikakor ni nezakonita.

17. V okviru istega pritožbenega razloga pritožba oporeka zavrnitvi izločitve dokazov obrambe obd. I. K. za izpis prometa na TRR družb K. d.o.o. in O. d.o.o. in trdi, da je v odredbi za pridobitev teh dokazov navedena napačna pravna podlaga, pa tudi predlog upravičenega tožilca v tej smeri je bil neobrazložen, saj obtožni predlog, razširjen še na obd. I. K. ni vseboval nobene navedbe o vlogi obeh družb v lasti obd. I. K., zato je bilo po mnenju pritožbe s tem nezakonito poseženo v bančno tajnost teh družb, kar kaže na nasprotni tek postopka, kot ga predpisuje ZKP. Tudi v tem delu pritožbi ni pritrditi.

18. Pritožba sicer točno povzema tek postopka v zvezi s pridobivanjem za pritožbo nezakonitih dokazov glede izpisa prometa za družbi K. d.o.o. in O. d.o.o., vendar pa nima prav, da je pridobitev le-teh bila nezakonita. Prvo sodišče je tudi na te očitke obrambe odgovorilo v izpodbijani sodbi in pojasnilo sicer nepravilen zapis pravne podlage za pridobitev teh dokazov, ko je sodišče že izvajalo dokazni postopek v fazi sojenja in se nato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno sklicevalo na načelo iskanja materialne resnice, ki je izraženo v členu 17 ZKP, iz katerega določno izhaja inkvizicijska maksima, po kateri je sodišče celo dolžno, ne le upravičeno izvajati dokaze tudi uradoma, ne pa le na predlog strank. Zato je povsem nerelevantno, če je bil dokazni predlog v tej smeri pomanjkljivo obrazložen. Prav pridobitev teh dokazov pa je bila namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča relevantna za ugotavljanje, kako je družba S. O. kljub številnim blokadam in upniško-dolžniškim razmerjem, o katerih so poleg obd. F. S. izpovedle tudi priče N. G. in tam zaposleni oškodovanci, sploh lahko še vedno opravljala svojo dejavnost vse do konca leta 2011, čeprav oškodovancem že od vključno avgusta 2010 niso bile izplačane plače in prispevki na način, ki ga je zanesljivo ugotovilo prvo sodišče in sicer, da se je gotovina, prejeta pri poslovanju te družbe polagala (fizično) na TRR obeh navedenih družb v lasti obd. I. K. Zato takšna pridobitev dokazov, četudi je nato sledila vnovična modifikacija obtožnega akta dne 9. 5. 2019, ni nezakonita in jo je prvo sodišče tudi pravilno dopustilo v skladu s prosto presojo dokazov, ki je izvedbena določba za uresničevanje načela materialne resnice, ki je še vedno eno od temeljnih načel ZKP. Zato je pridobitev teh dokazov zakonita, saj se je namreč nanašala na relevantna dejstva, pomembna za ta kazenski postopek v smeri, ali je utemeljen očitek obtožbe o omogočanju obd. I. K., da je kot edini družbenik in direktor družb O. d.o.o. in I. K. d.o.o. omogočil promet preko transakcijskih računov teh družb, na katere je družba S. O. zaradi blokade transakcijskih računov polagala gotovino, prejeto iz naslova opravljanja trgovinske dejavnosti. Zato je tudi zaslišanje naslovnikov računov družb O. d.o.o. in predstavnika H. d.o.o. in nekaterih prič, kar je predlagala obramba že tekom postopka in kar je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo z ustrezno obrazložitvijo, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, nepotrebno.

19. Neutemeljeno pa je tudi problematiziranje pritožbe, o zavrnitvi predloga obrambe obd. I. K. za ponovno zaslišanje oškodovancev, saj je zaslišanje le-teh bilo ustrezno izvedeno in je obramba njihovim zaslišanjem tudi ves čas priposestvovala tudi v delu, ko so izpovedali o ravnanju z gotovino oziroma denarjem strank, ki so jo odnašali računovodji N. G. Pritožbi ni pritrditi tudi v delu, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka člena 371 ZKP in kršilo pravico do obdolženčeve obrambe s tem, ko ni zaslišalo državne tožilke K. L. in ugodilo branju listin iz spisa v pravnomočno razsojeni zadevi I K 38605/2012, kar je prav tako prvo sodišče zadostno obrazložilo s tem, da gre v obravnavanem primeru za očitek obema obdolženemu o kršenju temeljnih pravic delavcev, zato je razsoja v izpostavljeni pravnomočno razsojeni zadevi I K 38605/2012, v kateri je bil obd. I. K. sicer oproščen obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku člena 228 KZ-1 za razsojo v obravnavani zadevi nerelevantna, kajti v izpostavljenem primeru gre za ugotavljanje okoliščin konkretnega upniško-dolžniškega razmerja med obd. I. K. in oškodovano družbo T. d.o.o., prvo sodišče pa se je s to sodbo sicer tudi seznanilo in strinjati se je s prvim sodiščem, da se plačilna nezmožnost družbe K. d.o.o., ki se je ugotavljala v izpostavljeni zadevi in posledično plačilna nezmožnost družbe S. O. v zvezi z obdolženčevo odgovornostjo v tem kazenskem postopku, ko se mu očita pomoč pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, ne izključujeta, kot je nerelevantna tudi navedba, da je družba v K. d.o.o. v letu 2010 družbi S. O. poravnala znesek 70.000,00 EUR, saj gre v tem primeru za upniško-dolžniška razmerja med družbo S. O. in K. d.o.o., ta znesek pa, kot je pokazal dokazni postopek, prav tako ni bil porabljen za plačila plač in prispevkov delavcev.

20. V okviru pritožbenega razloga kršitve zakona pritožba svoje očitke uperja na pomanjkljiv opis sodbenega izreka v delu, ki se nanaša na pomoč obd. I. K. k storitvi očitanega kaznivega dejanja, kar saj je po mnenju pritožbe izostal opis temeljnega kaznivega dejanja, v izreku pa sploh ni opisano, pri katerem kaznivem dejanju naj bi obd. I. K. obd. F. S. pomagal, saj se ravnanje pomagača namreč ne navezuje na ravnanje glavnega storilca, kajti direktor družbe S. O. je bil obd. F. S. in v tej družbi je prišlo do kršitve temeljnih pravic delavcev, zato je bila odločitev o polaganju gotovine na TRR obeh družb, v lasti obd. I. K., izključno v sferi obd. F. S. Taki tezi obrambe o pomanjkljivem opisu ni pritrditi.

21. Ob povzemanju strokovne literature in sodne prakse pritožba sicer pravilno pojmuje očitano kaznivo dejanje kot opustitveno, ni pa se mogoče strinjati, da tudi pri takih kaznivih dejanjih ni mogoče nuditi pomoči k storitvi le-tega. Kot je razvidno iz odločb, ki jih pritožba sama navaja, pri pomoči, kot akcesornih kaznivi udeležbi ne gre za neposredno prispevanje k storitvi kaznivega dejanja, temveč gre le za dejanja podpore storilcu kaznivega dejanja, ko vsaj posredno pripomore k storitvi takega kaznivega dejanja, ne zahteva pa se, da bi bil tak prispevek tudi odločilen, temveč le, da se storilcu objektivno olajša storitev kaznivega dejanja in da storilec takšno pomoč tudi izrabi, čeprav pa ima pritožba prav, da je takšno kaznivo dejanje mogoče storiti le naklepno.

22. Ni sporno, da je bil obd. F. S. kot zakoniti zastopnik družbe S. O. odgovoren za celotno poslovanje te družbe in, kot je ugotovilo prvo sodišče, v tem delu tudi dejanski poslovodja, ki je bil odgovoren za zaposlovanje in izplačila plač delavcem. Vendar pa se ni mogoče strinjati z očitki o pomanjkljivem opisu, kot tudi ne, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja. Iz zadnje modifikacije obtožnega akta z dne 9. 5. 2019, s katerim se je obema obdolžencema očitala storitev očitanega kaznivega dejanja v sostorilstvu, namreč določno izhaja temeljna oblika storitve očitanega kaznivega dejanja z ustrezno konkretizacijo ravnanja obd. F. S. in obd. I. K. in ne drži, da ni opisano v obtožnem aktu, v čem se je izkazovala pomoč obd. I. K. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v napadeni sodbi namreč izhaja poslovanje družbe S. O., ki je bila že v letu 2010 blokirana zaradi izvršb in neplačevanja prispevkov, torej gre za obravnavanje ves čas istega historičnega dogajanja, v katerem niso bili plačani prispevki in izplačane plače delavcem, naveza in podpora obd. I. K. pa je v izreku zadostno konkretizirana v omogočanju, da je kot edini družbenik in direktor družb O. d.o.o., omogočil promet preko TRR družb K. d.o.o. in O. d.o.o., kamor se je polagala gotovina, prejeta iz naslova opravljanja trgovinske dejavnosti S. O. Zato je prvo sodišče takšno podporo obd. I. K. utemeljeno prepoznalo (le) kot pomoč in ne kot sostorilstvo in štelo v tem delu kot dejanskega poslovodjo obd. F. S., kot zakonitega zastopnika S. O. ter v nadaljevanju prepričljivo in vzorno obrazložilo, da je bilo tudi zaposlovanje delavcev le v domeni obd. F. S. in ne obd. I. K. Dopustitev obd. I. K. za polaganje gotovine na TRR obeh njegovih družb pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno ravnanje podpore, ki je pripomoglo k ohranjanju poslovanja družbe S. O., saj bi brez tega že v letu 2010 v skladu z določbami ZFPPIPP morali biti izvedeni ukrepi finančnega prestrukturiranja, oziroma bi moral biti vložen predlog za stečaj (ta je bil šele v letu 2012), šele v letu 2013 pa se je zgodil izbris te družbe brez likvidacije. Zato tudi ni mogoče pritrditi naziranju pritožbe, da je bila odločitev o polaganju gotovine na TRR družb, v lasti obd. I. K. izključno odločitev obd. F. S., ne pa tudi obd. I. K., kar se kaže tudi v nekonkretiziranih navedbah pritožbe, ki navaja le možnost, da bi to lahko storil I. S. sam. Mejo kaznivosti je namreč obd. I. K. prav z omogočanjem polaganja te gotovine na TRR svojih dveh družb prestopil, zato ne vzdrži očitek o pomanjkljivi konkretizaciji izreka v izpodbijani sodbi, saj iz le-tega izhajajo v zadostni meri opisana ravnanja obd. I. K., ki jih je prvo sodišče iz sostorilstva smelo pravno opredeliti kot pomoč, ki je milejša oblika udeležbe.

23. Prav tako ni mogoče sprejeti pritožbenih očitkov, da izpodbijana sodba, niti izrek ne vsebujeta razlogov glede krivde obdolženega I. K. Iz izreka namreč določno izhaja očitek o storitvi očitanega kaznivega dejanja s strani obd. F. S. in pomoči obd. I. K. k storitvi le-tega. Glede krivde slednjega pa se je prvo sodišče ob ugotovitvi, (-) da so bile družbe S. O., K. d.o.o. in družba O. d.o.o. poslovno povezane že od leta 2009 (imele so celo skupno računovodstvo) (-), da je bil obd. I. K. prokurist družbe S. O. in do 50 % lastnik poslovnega deleža te družbe, (-) ob ugotovljeni odvisnosti družbe S. O. od plačil keramike, ki so se izvajala s strani K. d.o.o., (-) da je obd. I. K. dobro poznal finančno stanje družbe S. O. (točka 73), nato s prepričljivimi razlogi opredelilo tudi do krivde obd. I. K.. V takih razlogih, ki jih neargumentirano napada pritožba pa ni zaznati pomanjkljivosti, saj je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo obdolženčev naklep v smislu nudenja pomoči tudi z obdolženčevim zavedanjem in hotenjem vzdrževati nezakonito stanje v S. O. Po povedanem torej pritožbeni očitek o kršitvi zakona zaradi neprepričljivih razlogov o obdolženčevi krivdi prav tako ne vzdrži. 24. V nadaljnjem sklopu pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo zakona pritožba poudarja, da se je ta kazenski postopek začel s podajo kazenske ovadbe zoper obd. F. S., ki je zaradi identičnega dejanskega stanja bil spoznan za odgovornega zaradi storitve prekrškov (odločbe v prilogah C77 - C88), saj gre za isto dejansko stanje in isti historični dogodek, zato takšno ravnanje sodišča, ki pa je v kazenskem postopku oba obdolženca spoznalo za kriva, pomeni kršitev načela ″ne bis in idem″.

25. Na identične navedbe je sicer odgovorilo že prvo sodišče v izpodbijani sodbi (točka 16), kjer je pojasnilo tek prekrškovnega postopka zoper obd. F. S. in pravno podlago za izplačilo plač (člen 134 ZDR), pritožbeno sodišče pa se je o zatrjevani kršitvi tega načela in razmejevanju med kaznivim dejanjem in prekrškom na tem področju že opredelilo v odgovoru na pritožbo zagovornika obd. F. S. in v izogib ponavljanju napotuje na tam zapisane razloge in dodaja, da se nikakor ni strinjati s pritožbenimi navedbami, da neobračunavanje in neizplačilo prispevkov pomeni le prekršek po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP), kajti po citiranem zakonu gre za prekršek le takrat, ko pride do kršitve predpisa, ki določa zakonski rok za izplačilo plač in prispevkov, medtem, ko gre pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzven izkazuje s prikrajšanjem delavcem, kot je z izpodbijano sodbo zanesljivo ugotovilo prvo sodišče, kajti v obravnavanem primeru je šlo za dalj časa trajajoča ravnanja obd. F. S., ki so se nanašala na različna področja delovno-pravnih predpisov in kar je se je odrazilo v oškodovanju v izreku navedenih delavcev, zato bi morebitna kršitev tega načela lahko prišla v poštev le v zvezi z odgovornostjo obd. F. S., ne pa obd. I. K.. Za ta postopek pa so nadalje tudi nerelevantne primerjave med obdolžencema očitanim kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem davčne zatajitve (člen 249 KZ-1) in se ni strinjati s pritožbo, da navedeno kaznivo dejanje vsebuje iste zakonske znake kaznivega dejanja kot kaznivo dejanje po členu 196 KZ-1, saj v tem okviru v nobenem primeru ne gre za identične zakonske znake o kaznivih dejanj, ki bi varovale isto pravno dobrino.

26. Drugače kot pritožba pa po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja tudi pravno podlago in obseg neizplačanih plač v izreku imenovanih delavcev, kar je podrobneje obrazložilo v točki 28), sklicujoč se na izpoved priče - računovodkinje N. G., izpoved katere je prvo sodišče v nasprotju s pritožbo dokazno pravilno ocenilo, čemur pa pritožba obd. I. K. v tem delu pred prvim sodiščem sploh ni oporekala, zato takšno problematiziranje v tem delu ugotovljenih dejstev v pritožbenem postopku ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z dokazno oceno preostalih listinskih dokazov in izpovedbami zaslišanih prič glede neporavnanih obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kjer je prvo sodišče (četrti odstavek člena 39 ZPIZ-1) ugotovilo prikrajšanje delavcev glede izračuna pokojninske osnove.

27. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba na več mestih ponovi in uveljavlja s svojim nestrinjanjem dokazne ocene vseh po sodišču prve stopnje izvedenih dokazov in podaja lastno dokazno oceno in videnje le-teh, ne konkretizira pa, katera relevantna dejstva naj bi bila v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena zmotno. Ob predhodno nespornih ugotovitvah o poslovnih povezavah med družbami S. O. d.o.o. in družbama K. d.o.o. in O. d.o.o. ter prepletanju funkcij obd. I. K. tudi v družbi S. O. (družbenik do 50 % in prokurist te družbe), pa je potek poslovanja v družbi S. O. v kritičnem času v odnosu do preostalih dveh družb v lasti obd. I. K. zanesljivo ugotovljeno na način, kot izhaja iz izpdobijane sodbe v točkah 27, 43-49, take zaključke pritožba ne more omajati niti z zavzemanjem o nepravilni zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe obd. I. K., o čemer je bil že podan odgovor, saj so vsa pravno relevantna dejstva, pomembna za razsojo v tej kazenski zadevi bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ugotovljena z gotovostjo.

28. S pritožbo se ne gre strinjati tudi v delu, ko ta problematizira izrek opozorilne sankcije obd. I. K. in meri na odpustitev kazni, pri čemer se nepravilno sklicuje na člen 39 KZ-1, iz katerega izhaja, da v primeru, če ostane kaznivo dejanje pri poskusu, še napeljevalec oziroma napeljevalka oziroma pomagač in pomagačka kaznujeta kakor za poskus, ne določa pa, da je v takem primeru mogoče kazen odpustiti. Prav tako se ni strinjati z navedbami, da je izrečeno sankcijo sodišče prve stopnje obrazložilo pavšalno in pomanjkljivo, ker ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, kot so nizka stopnja udeležbe in časovna oddaljenost. Utemeljitev izreka sankcije opominjevalne narave je prvo sodišče zadostno obrazložilo (točka 75) tudi z dosedanjo nekaznovanostjo obdolženca, njegovo osebnostno urejenostjo, dolžnostjo preživljanja otroka in dejstvom, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okoliščinah slabega finančnega poslovanja družbe S. O. in K. d.o.o., do katerega so privedle tudi zunanje okoliščine, ki jih izpostavlja tudi pritožba (gospodarska kriza, nepodelitev koncesije družbi K. d.o.o.), taki razlogi pa niso pavšalni in pomanjkljivi, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Nasprotno, prej ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine (oškodovanje šestih delavcev, katerim prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi v bodoče ne bodo poravnani in v tej smeri prikrajšanje glede nižje pokojninske osnove), so se ustrezno odrazile v izrekih sankcije opominjevalne narave in v tem okviru določeni zaporni kazni sedem mesecev in preizkusni dobi dveh let, tako izrečena sankcija pa je po prepričanju pritožbenega sodišča v skladu tudi z načelom individualizacije kazenske sankcije, pritožba, ki pa v tem delu razloge prvega sodišča problematizira, pa je neutemeljena.

29. Strinjati pa se je s pritožbenimi navedbami, da je v delu, ki se nanaša obd. I. K. nepravilna odločitev prvega sodišča, ko je tudi obd. I. K. (nerazdelno) bila naložena dolžnost plačila premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancem. Skladno s pritožbenimi navedbami namreč drži, da so oškodovani delavci, imena katerih izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe svoje premoženjskopravne zahtevke priglasili v postopku, ki se je do tedaj vodil le zoper obd. F. S. pri Okrajnem sodišču v Žalcu (v fazi posameznih preiskovalnih dejanj), medtem ko so v fazi sojenja pri tako postavljenih premoženjskopravnih zahtevkih (le) vztrajali in nihče izmed njih ni izrecno navajal, da tak premoženjskopravni zahtevek naslavlja tudi zoper obd. I. K. Zato ima pritožba prav, da ne vzdrži obrazložitev prvega sodišča (točka 94), v katerem je le-to sicer pravilno izhajalo iz členov 101 in 102 ZKP, ki uzakonjata podajo predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, v nadaljevanju pa nato nepravilno razlogovalo aktivno legitimacijo v zvezi s podajo premoženjskopravnega zahtevka navedbo, da je naslovnik premoženjskopravnega zahtevka vsakokratni udeleženec, zoper katerega je kazenski postopek uveden, ne da bi ga moral upravičenec še posebej opredeliti. Sicer drži, da je bil prvotno vložen obtožni predlog razširjen z modifikacijo obtožnega predloga z dne 22. 2. 2016 tudi na obd. I. K., vendar pa tako, kot pravilno razloguje pritožba, tudi ob tem dejstvu ni mogoče sprejeti zaključkov, da je premoženjskopravni zahtevek s strani posameznih oškodovancev avtomatično, brez izrecne izjasnitve oškodovancev bil naslovljen tudi zoper obd. I. K. Zato je v tem delu bilo potrebno pritožbi ugoditi zaradi kršitve drugega odstavka člena 102 ZKP in izpodbijano sodbo v odločitvi o premoženjskopravnih zahtevkih, ki se nanaša na obd. I. K. na podlagi zakonskega pooblastila iz šestega odstavka člena 392 ZKP razveljaviti.

30. V preostalem delu pa je bilo potrebno pritožbo zagovornika obd. I. K., v celoti pa pritožbo obd. F. S. zavrniti (člen 391 ZKP), saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se je sodba sodišča prve stopnje s pritožbama zagovornikov obeh obdolžencev izpodbijala, prav tako pa tudi ni zasledilo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP.

31. Ker je z odločitvijo pritožbenega sodišča bilo delno odločeno v korist obd. I. K., se v skladu z drugim odstavkom člena 98 ZKP obd. I. K. sodna taksa za pritožbo ne določi, medtem ko bo obd. F. S. v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP glede na celotno zavrnitev njegove pritožbe moral plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek.

1 Primerjaj sodbi VS RS IV Ips 52/2017 in IV Ips 176/2010