Jedro

V prekrškovnih postopkih se je odgovorni osebi pravne osebe očitala le zamuda pri plačilu plač trem delavcem, ne pa neplačilo najmanj treh zaporednih plač in s tem oškodovanje več delavcev, kar je predmet kazenskega postopka, pri čemer so predmet kazenskega postopka še kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja, ki skupaj tvorijo enotno kaznivo dejanje. Neplačila plače pa tudi ni mogoče enačiti z zamudo pri plačilu plače, kar izhaja tudi iz razlikovanja med zamudo in neplačilom v samem ZDR (in ZDR-1), predvsem pa iz relevantno drugačne vsebine teh ravnanj in njihovih posledic.

Iz različnih abstraktnih opisov prekrška in kaznivega dejanja je razvidna različna teža prekrška in kaznivega dejanja ter tudi, da gre za obravnavo različnih vidikov kaznivih ravnanj. Drugačna vsebina ravnanja, ki se kaže v nastali posledici, ki se zahteva na abstraktni ravni in kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena tudi na konkretni ravni, pa upravičuje obravnavo iste osebe najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi (dodatnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja še v kazenskem postopku. Pri tem ni nepomembno, da so v prekrškovnem postopku kršitve ugotovljene kmalu po njihovem nastanku kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, ko je do sankcioniranja nepravočasnega plačila plače prišlo v kratkem času po storitvi prekrška na podlagi prijave delavcev, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga takšnega sankcioniranja. Ko je bilo naknadno ugotovljeno, da plače in druge pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja z delodajalcem B., d. o. o., sploh niso bile izplačane, pa je prekrškovni organ storilca prekrška še kazensko ovadil. Delodajalec namreč kljub izdanim odločbam o prekrških ni izplačal plač več delavcem, ki jih je poleg tega prikrajšal tudi za druge pravice. Glede na večjo težo obsojenčevega ravnanja, ki je izpolnil znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, in navzven razvidne posledice takšnega ravnanja, ki je bila ugotovljena šele naknadno, je bila obravnava obsojenega A. B. v kazenskem postopku po že končanem prekrškovnem postopku utemeljena.

Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je res lahko le delodajalec oziroma oseba, ki skladno s pooblastili odloča o pravicah, navedenih v tej inkriminaciji. Inkriminacija je zato posebna glede storilca (delictum proprium). Pri tovrstnih kaznivih dejanjih pa napeljevalec in pomagač odgovarjata, čeprav nista v posebnem razmerju, ki ga za storilca zahteva zakon.

Po uvedbi kazenskega postopka izdaja obrazložene pisne odredbe za pridobitev zaupnih bančnih podatkov s strani sodišča ni več potrebna, temveč zadostuje pisna zahteva banki. Dejstvo, da se je sodišče v odredbi banki sklicevalo na 156. člen ZKP, na zahtevo po njeni obrazloženosti in tudi po obrazloženosti tožilskega predloga glede na fazo postopka ne vpliva, pri čemer bi sodišče dokaz lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, obsojeni A. B. v višini 500,00 EUR in obsojeni A. C. v višini 450,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 5. 7. 2019 A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), A. C. pa pomoči pri tem kaznivem dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je A. B. določilo kazen devet mesecev zapora, A. C. pa sedem mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let ne storita novega kaznivega dejanja. Naložilo jima je nerazdelno plačilo priznanih premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev, v nepriznanem delu pa je oškodovance napotilo na pravdo. Odločilo je, da sta obsojenca na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka ter na podlagi 94. člena ZKP tudi določene krivdne stroške. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika A. C. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, ki se nanaša na A. C., razveljavilo. V preostalem delu je njegovo pritožbo ter v celoti pritožbo zagovornika A. B. zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obeh obsojencev. Zagovornik obsojenega A. B. uvodoma navaja, da zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Očitane kršitve utemeljuje z zatrjevanjem, da naklep ni podan, da je opis dejanja nesklepčen, da je s pravnomočno sodbo kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, da je odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih nezakonita ter z nasprotovanjem odločitvi sodišča o izrečeni kazenski sankciji in o stroških postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenega A. B. oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zagovornik obsojenega A. C. v zahtevi uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, v nadaljevanju pa zatrjuje kršitev pravice do obrambe, nedovoljenost sprememb obtožbe (prvi odstavek 344. člena ZKP), trdi, da je bila obtožba prekoračena (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo sodbe (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), da je opis dejanja nesklepčen (prva točka 372. člena ZKP), da pri obsojencu ni podan naklep, da je šlo pri ravnanju obsojenca za t.i. nevtralno ravnanje, zatrjuje zastaranje posameznih očitkov, nedovoljenost dokazov (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter kršitev načela ne bis in idem (3. točka 372. člena ZKP). Višjemu sodišču pa očita neobrazloženost sodbe glede določenih pritožbenih očitkov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega A. C. oprosti obtožbe ali da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevi je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. V odgovoru na zahtevo zagovornika A. B. navaja, da zahteva v delu, ko izpodbija krivdno obliko naklepa, dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, sicer pa sta glede subjektivnega odnosa obsojenca do storjenega kaznivega dejanja ustrezna pojasnila podali že sodišči prve stopnje v točkah 66 do 70 sodbe in druge stopnje v točkah 7 do 9 sodbe. V celoti sta sodišči odgovorili tudi na pomen strokovnega mnenja J. P., in sicer sodišče prve stopnje v točkah od 43 do 46, 48 in 68 sodbe, višje sodišče pa je na tovrstne pritožbene navedbe odgovorilo v točki 10 sodbe. Sodišče prve stopnje je v 8. točki sodbe odgovorilo tudi na navedbe v zvezi z drugo obravnavano zadevo zoper A. B. pred Okrožnim sodiščem v Celju, vztrajanje pri zmanipuliranosti obsojenca pa ne more spremeniti dokazno podprte ocene obeh sodišč, da je bil A. B. v položaju dejanskega poslovodje in je imel zakonsko dolžnost zagotoviti, da bi bilo ravnanje družbe kot delodajalca skladno s predpisi o plači in prejemkih iz delovnega razmerja. Tožilec meni, da je bil tudi vpliv blokade transakcijskih računov in slabega finančnega stanja z vidika izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja že pojasnjen in pri tem zavrnjena zatrjevana nezmožnost odreditve izplačila plač. Pritrjuje pa zahtevi v delu, ko vložnik očita kršitev načela ne bis in idem po 3. točki 372. člena ZKP. V tej zvezi pojasnjuje, da prekrški, za katere je bil odgovoren A. B. kot odgovorna oseba pravne osebe B., d. o. o., in obravnavano kaznivo dejanje izhajajo iz enakih dejanj, ki v bistvenem slonijo na enakih dejstvih. Res je sicer, da kaznivo dejanje vsebuje dodatne zakonske znake v primerjavi s prekrškom, vendar pa tudi ne glede na zgolj delno prekrivanje, ostaja odločilna okoliščina, da gre v obeh postopkih za enaka izhodiščna dejstva in je tako podana objektivna identiteta prekrškovnega in kazenskega očitka. Sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 4663/2015 z dne 9. 5. 2017, odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/2010 z dne 19. 4. 2012 in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Tarasov proti Ukrajini poudarja, da iz novejše sodne prakse izhaja, da je kršitev podana tudi, ko se elementi prekrška in kaznivega dejanja prekrivajo le deloma. Meni, da gre pri očitkih, podanih v odločbah o prekršku (»ni izplačala plače do 18. v mesecu«) in pri kaznivem dejanju (»ni izplačal neto plač v skupnem znesku«) za identična oziroma v bistvenem enaka dejstva. Dodani drugi elementi zakonskega dejanskega stanu pa ne vplivajo odločilno na očitno istovetnost v dveh kaznovalnih postopkih obravnavanih dejanj. V obrazložitvah sodb zgolj posplošeno sklicevanje glede navzven izkazanega prikrajšanja delavcev ne predstavlja pomembnejšega odmika od prekrškovnega postopka, saj neizplačilo plače že samo po sebi predstavlja tudi prikrajšanje (pri plači). Meni, da ta zatrjevana dodatna okoliščina iz opisa dejanja pri navedenih treh delavcih tudi ni razvidna. Zgolj dejstvo dalj časa trajajočega ravnanja pa ne more biti podlaga za ponovno vključitev že obravnavanih istih prekrškovnih dejanj v naknadno obravnavano širše kaznivo dejanje. Po presoji tožilca je neutemeljen očitek glede odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih, saj je v obeh sodbah navedena pravilna podlaga priglašenih zahtevkov in njihove upravičenosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi v delu, v katerem vložnik uveljavlja kršitev prepovedi ponovnega sojenja, v ostalem pa jo zavrne. Glede zahteve zagovornika A. C. pa tožilec ocenjuje, da je ta v celoti neutemeljena. Meni, da iz vložnikovega povzemanja teka kazenskega postopka in kritičnega stališča do spremembe položaja A. C. iz priče v obdolženca ne izhaja nobena kršitev materialnega ali procesnega prava, kršitve so tudi posplošeno zatrjevane, brez sklicevanja na konkretne zakonske določbe, ki naj ne bi bile upoštevane pri opisanih spremembah. Z večkratno modifikacijo obtožnega predloga pravica obsojenca do obrambe ni bila okrnjena in ne drži, da bi tožilstvo nedopustno spreminjalo obtožni akt. Obtožni akt se je ves čas nanašal na isto dejanje, in sicer na prikrajšanje konkretno navedenih delavcev pri njihovih temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Obsojenec se je lahko sproti prilagajal materialnopravnemu temelju obtožbe, za kar je imel na razpolago tudi ustrezen časovni okvir. Pri spremembi obtožnega akta so bile upoštevane vse zakonske varovalke. Tako je s spremembo procesnega položaja A. C. prišlo do izločitve sodnice in prenosa zadeve na drugo sodišče, odločeno je bilo tudi o novi zahtevi za prenos pristojnosti, o izločitvi državnega tožilca in izločitvi listin. V tem sklopu je bilo vloženih več predlogov in pravnih sredstev, pri tem pa niso bile ugotovljene nikakršne ovire pri zagotavljanju pravic obsojenega A. C.. Iz zahteve pa ne izhaja noben konkreten očitek kršitve, o katerem že ne bi bilo odločeno. Glede identitete obtožbe in sodbe tožilec navaja, da je sprememba obsegala zgolj formalno pravno uskladitev z udeležbeno obliko pomoči, ki je že načeloma v korist obsojenca, sicer pa sodba vsebuje enak očitek, da je A. C. omogočil promet preko transakcijskih računov družb A., d. o. o. in C., d. o. o., na katere je B., d. o. o. zaradi blokade transakcijskih računov polagala gotovino, prejeto iz naslova opravljanja trgovinske dejavnosti. Do prekoračitve obtožbe tako ni prišlo. Glede zadnje spremembe obtožbe pa tožilec ugotavlja, da je bila po spremembi preložena glavna obravnava z dne 9. 5. 2019 na 5. 7. 2019 in je imel A. C. možnost, da se zagovarja za tisto dejanje, za katero je bil na koncu spoznan za krivega. Glede konkretizacije opisa kaznivega dejanja ugotavlja, da je navedeno tako konkretno dejanje, ki z vidika glavnega storilca predstavlja sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, to je omogočanje prometa, kot tudi način izvršitve, to je polaganje gotovine, kar je omogočilo ohranjanje poslovanja družbe B., d. o. o., s tem pa vzdrževanje zaposlovanja delavcev brez izpolnitve A. B. očitanih kršitev temeljnih pravic. Pomoč je tudi izrecno vzročno povezana z omogočanjem izogibanja zakonitim načinom odprave finančnih težav po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki jih je A. B. reševal s kaznivimi opustitvami v razmerju do zaposlenih delavcev. A. C. res ni imel garantne dolžnosti do delavcev družbe B., d. o. o., zato mu tudi ni bilo mogoče očitati njene opustitve na način sostorilstva. S svojim ravnanjem je storilcu omogočal plačevanje terjatev družbe drugim upnikom, namesto zaposlenim delavcem in s tem omogočal podaljševanje nezakonitega stanja z neizplačevanjem plač in prispevkov. O možnosti pomoči se je ustrezno opredelilo že pritožbeno sodišče v točkah 21 in 22 sodbe. Pri tem je treba zavrniti sklicevanje na nevtralno ravnanje, saj ni šlo za rutinsko izvajanje poklica, A. C. pa je bil natančno seznanjen s finančnim in delovnopravnim položajem v družbi B., d. o. o. kot je razvidno iz obrazložitve sodbe v točkah 71 do 73. Iz navedenega je razvidna tudi ustrezna obrazložitev dvojnega naklepa, tako glede vednosti in odobravanja ravnanja A. B. kot tudi do lastne vloge v sklopu vzdrževanja nezakonitega stanja. Glede na določbo četrtega odstavka 40. člena KZ-1 tožilec meni, da je sklicevanje na kršitev načela ne bis in idem v razmerju do obsojenega A. C. brez pomena. Pravnomočno razsojena stvar lahko velja le za tistega, zoper katerega je tekel prekrškovni postopek. Gre za neprenosljivi, izrazito osebni dejavnik, ki omejuje uporabo načela akcesornosti udeležbe. Poleg tega so pri njem podane dodatne razlikovalne okoliščine, ki opredeljujejo njegovo pomoč. Tožilec pritrjuje razlogom sodišč za zavrnitev dokaznih predlogov in meni, da je imelo sodišče za sklepanje, da gre za pomoč pri izogibanju ukrepov, ki jih predvidevajo finančni predpisi, zadostno podlago v prilogah spisa C111 do C117 (kartica prometa družbe C., d. o. o.).

4. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma. Obsojenca in zagovornik obsojenega A. C. se o odgovoru tožilstva niso izjavili, zagovornik obsojenega A. B. pa v izjavi navaja, da se strinja z ugotovitvami tožilca glede kršitve prepovedi ne bis in idem, sicer pa vztraja pri navedbah v zahtevi.

B.

Glede očitane kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načela ne bis in idem)

5. Kršitev po 3. točki 372. člena ZKP oziroma kršitev prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari zatrjujeta zagovornika obeh obsojencev. Oba vložnika očitek utemeljujeta z navedbami, da je Inšpektorat Republike Slovenije za delo predhodno izvedel inšpekcijski postopek zoper družbo B., d. o. o. in obsojenega A. B. v zvezi z istimi očitki kot so se očitali s predmetnim obtožnim predlogom. Prekrškovni organ, ki je podal tudi kazensko ovadbo zoper A. B., je družbi B., d. o. o. in njenemu direktorju izdal več plačilnih nalogov, pri čemer navedeni prekrški in obravnavano kaznivo dejanje izhajajo iz enakega opisa dejanja oziroma iz identičnih ali v bistvenem enakih dejstev. Zagovornik obsojenega A. B. se pri tem sklicuje na štiri plačilne naloge, zagovornik obsojenega A. C. pa kršitev uveljavlja konkretno glede očitka neizplačila plač Z. P. za mesece od avgusta do decembra 2010, I. G. za mesece februar, marec in od avgusta do decembra 2010, Z. Š. in T. R. za meseca februar in marec 2010 in I. P. za meseca avgust in september 2010. Meni, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje nobenega dodatnega opisa posledic ali škode in da tudi abstraktni opis v kvalificirani obliki ne vsebuje nobenega dodatnega znaka glede škode, temveč je opredeljena le s številom neizplačanih plač. Zagovornik obsojenega A. C. še opozarja, da je tudi neizplačilo regresa vsebovano v plačilnih nalogih prekrškovnega organa. V podporo očitani kršitvi se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru V Kp 41889/2015 z dne 28. 3. 2018. Pri tem trdi, da se glede na privilegij pridruženja (beneficium coahesionis) in akcesornost udeležbe kršitev razteza tudi na A. C..

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je Inšpektorat RS za delo pravni osebi B., d. o. o. in njeni odgovorni osebi A. B. dne 23. 11. 2010 in dne 31. 1. 2011 izdal vsakemu dva plačilna naloga zaradi kršitve po četrtem odstavku oziroma za pravno osebo po drugem odstavku v zvezi z 10. točko prvega odstavka 231. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR; priloge C 77, 78, 87, 88 spisa).1 Preostali plačilni nalogi (v prilogah C79 – C86 spisa) se nanašajo na druge delavce oziroma na časovna obdobja, ki v izreku izpodbijane sodbe niso zajeta, zato so očitki zagovornika A. C. v tem širšem obsegu neutemeljeni že iz tega razloga. Iz relevantnih plačilnih nalogov, izdanih obsojenemu A. B., izhaja naslednji opis prekrškov: Odgovorna oseba je opustila dolžno nadzorstvo s tem, ko (1) delavcu I. P. ni izplačala plače za mesec avgust in september 2010; (2) delavcema I. G. in Z. P. ni izplačala plače do 18. v mesecu za mesece od avgusta do decembra 2010. V obeh primerih je bila obsojenemu A. B. izrečena globa v višini 100,00 EUR, ki pa je obsojenec, kot izhaja iz 20. točke izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ni plačal. Iz opisa kaznivega dejanja pa izhaja očitek, da A. B. zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in je tako več delavcev prikrajšal za pravice, ki jim pripadajo, dejanje pa je imelo za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, in sicer v izreku navedenim delavcem v določenih obdobjih ni izplačal neto plač za opravljeno delo, povračil stroškov za prehrano na delo in z dela, pripadajočega regresa, odpravnin ter jim v določenih obdobjih ni plačal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od bruto plač, v določenih obdobjih pa teh prispevkov ni niti obračunal, s čimer jih je prikrajšal za pravico, da se jim plača v tem obdobju upošteva v izračun pokojninske osnove. Med drugimi se očitek nanaša tudi na neizplačilo treh zaporednih plač delavcem I. P., I. G. in Z. P., pri čemer se obdobje neplačila delno ali v celoti prekriva z obdobjem nepravočasnega izplačila plač po odločbah o prekrških.

7. V polje zakonodajalčeve presoje sodi, ali bo neko ravnanje opredeljeno kot prekršek ali kot kaznivo dejanje, pri čemer praviloma upošteva, ali gre le za kršitev predpisa ali že za nastanek posledic za pravno zavarovano dobrino (kot ogrozitev ali poškodba). Upošteva tudi nevarnost za pravno zavarovano dobrino. Pri tem enakega ravnanja ne sme opredeliti kot prekršek in kot kaznivo dejanje, saj bi bilo to v neskladju z načelom pravne države, konkretneje z zahtevo po določnosti pravnih pravil in z načelom zakonitosti v kazenskem pravu. Dispozicija kaznivega dejanja, ki vsebuje znake prekrška, mora zato poleg teh vsebovati še dodatne elemente, zaradi katerih je takšno ravnanje družbi tako nevarno, da preraste v drugo kvaliteto, v kaznivo dejanje.2 Kot sta v obravnavani zadevi pojasnili že nižji sodišči in izhaja iz prakse Vrhovnega sodišča,3 zajema zakonski opis kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 poleg zakonskih znakov prekrška še druge elemente zakonskega dejanskega stanu. Predmetni prekršek je bil podan, če delodajalec delavcu ni izplačal plače v skladu z določbo 134. in 135. člena ZDR. 134. in 135. člen ZDR je urejal vprašanja v zvezi z izplačilom plače in varstvom plače. Varstvo plače kot eno temeljnih načel v zvezi z izplačilom plače zahteva, da je delavcu njegova plača, do katere je upravičen, dejansko izplačana, in sicer pravočasno, redno in pravilno, tako kot se dolguje, tako da lahko delavec svobodno razpolaga z njo in jo uporabi za preživljanje. Varstvo plače je izraz socialne funkcije plače. Ker za delavca pomeni vir preživljanja, mora biti zagotovljena kontinuiteta plače, rednost, pravilnost in popolnost izplačila. Plačilni dan je zelo pomembno pravno dejstvo, na katerega se navezujejo tudi zelo pomembne pravne posledice, tako za delavca – upnika kot za delodajalca – dolžnika. Če delodajalec najkasneje do konca plačilnega dne ne izplača dolgovane plače, je v zamudi. Delovnopravne posledice nepravočasnega izplačila plače pa so nastanek zamudnih obresti, možnost izredne odpovedi s strani delavca, zahteva za odpravo kršitve delavca (204. člen ZDR) in odgovornost za prekršek.4 Storilec tako stori prekršek takoj, ko zamudi s plačilom plače delavcu, zanj pa je odgovoren že, če je to storil iz malomarnosti. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 pa je podano, če storilec zavestno ne ravna po predpisih o plači, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji, kar pomeni, da delavec plače sploh ne prejme, kar se pri prekršku ne zahteva (in ta zato pomeni golo kršitev predpisa), storilec pa mora ravnati naklepno in se zavedati posledic kršitve. Neplačilo plače ali bistveno zmanjšano plačilo je tudi samostojni odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca (111. člen ZDR-1, 112. člen ZDR). Iz navedenega je razvidno, da zakonodajalec tudi v okviru delovnopravne zakonodaje ločuje med nepravočasnim plačilom plače in neplačilom plače in jim ločeno pripisuje posledice. Predmetno razlikovanje pa je bistveno pri presoji, ali je »odgovorna oseba« delodajalca odgovorna zgolj za prekršek ali tudi za kaznivo dejanje.

8. Načelo prepovedi ponovnega sojenja je opredeljeno v 31. členu Ustave. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah določbo 31. člena Ustave razlagalo teleološko in presodilo, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek oziroma življenjski primer. Tako različna pravna opredelitev in namen varstva posamezne zakonske določbe na presojo, ali je med presojanima kaznivima ravnanjema podana objektivna identiteta, nima vpliva. Kdaj gre za isto stvar oziroma eno dejanje v procesnem smislu, je Vrhovno sodišče pojasnilo v sodbi I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014, na katero se je sklicevalo v nadaljnjih odločbah5, ko je presodilo, da oseba ne more biti ponovno preganjana za dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za presojo vprašanja, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse, kar se označuje za idem factum. V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I 24/10-12 z dne 19. 4. 2012, s katero je odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti tretjega odstavka 49. člena KZ, ugotovilo, da je 31. člen Ustave treba razlagati tako, da prepoveduje pregon, sojenje, obsodbo in kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo odločitev. V primeru, ko so zakonski znaki prekrška vsebovani v opisu kaznivega dejanja, ki se od prekrška razlikuje po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, je pregon za kaznivo dejanje potem, ko je postopek o prekršku pravnomočno končan, dopusten le, če sodišče ugotovi, da kaznivo dejanje in prekršek ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev, zaradi česar je mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar.

9. ESČP za uporabo načela ne bis in idem zahteva, da so izpolnjeni štirje pogoji: (1) identičnost preganjane ali kaznovane osebe, (2) identičnost presojanih dejstev (idem), (3) podvajanje kaznovalnih postopkov (bis) in (4) pravnomočnost ene od dveh odločb. Tudi ESČP, ki je svojo razlago konvencijske pravice iz 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) glede pojma idem (isto dejanje) poenotilo v zadevi Sergey Zolotukhin proti Rusiji (sodba z dne 10. 2. 2009), je za presojo, ali je podana objektivna identiteta, odločilno, ali gre pri ravnanju, ki je predmet ponovne obravnave, za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bila podlaga za odločitev v že razsojeni stvari, ne glede na to, katera pravna opredelitev se uporabi. Presoja sodišča se mora osredotočiti na tista dejstva, ki tvorijo sklop konkretnih dejanskih okoliščin, in se nanašajo na istega obdolženca ter so neločljivo časovno in krajevno povezana ter obstoj katerih mora biti dokazan za obsodilno sodbo ali začetek kazenskega postopka. Glede podvajanja kazenskih postopkov (element bis) pa je ESČP v zadevi A in B proti Norveški z dne 15. 11. 2016 sprejelo stališče, da lahko osebo za isto (idem) ravnanje doletijo tako prekrškovne kot kazenske sankcije, če država dokaže, da je vnaprej predvidela obravnavo nevarnih ravnanj v različnih postopkih, ki skupaj tvorijo povezano celoto in ki obravnavajo različne vidike kaznivih ravnanj. Sodišče je odločilo, da se države samostojno odločajo, kako bodo organizirale svoje pravne sisteme. Namen četrtega člena Protokola št. 7 k EKČP je preprečiti nepravičnosti v okviru dvojnega pregona, dvojnega sojenja ali dvojnega kaznovanja posameznika zaradi istega ravnanja. Navedeni člen pa ne prepoveduje izreka različnih sankcij za isto ravnanje, a morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Postopka morata biti časovno in vsebinsko povezana tako, da skupaj tvorita celoto in naslavljati morata različne vidike kršitve oziroma ravnanja posameznika, pravni odziv države pa ne sme predstavljati prevelikega bremena za posameznika. Dvojnost postopkov mora biti tudi predvidljiva. Pomembno je sodelovanje med organi in uporaba zaključkov iz enega v drugem postopku, da se zbiranje in ocenjevanje dokazov ne podvaja. Sankcija, izrečena v prvem postopku, pa se mora ustrezno upoštevati pri izrekanju sankcije v drugem postopku, da ne predstavlja pretiranega bremena za posameznika. Tudi Sodišče Evropske unije je v sodbi C-524/15 z dne 20. 3. 2018 (zadeva Luca Menci) pri reševanju predhodnega vprašanja glede skladnosti ureditve, po kateri je mogoče začeti kazenski postopek zaradi opustitve plačila dolgovanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v zakonsko določenih rokih, čeprav je bila tej osebi naložena pravnomočna upravna sankcija, s 50. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) in 4. členom Protokola št. 7 k EKČP, navedlo, da je kumulacijo postopkov in sankcij kazenske narave mogoče utemeljiti, če se te glede na uresničevanje takega cilja nanašajo na komplementarne cilje, katerih predmet so glede na okoliščine različni vidiki zadevnega kršitvenega ravnanja. Nadalje je ugotovilo, da je na področju kaznivih dejanj v zvezi z davkom na dodano vrednost očitno legitimno, da država članica želi preprečiti in kaznovati vsako kršitev pravil o obračunu in pobiranju davka tako, da po potrebi naloži pavšalno določene upravne sankcije na eni strani ter odvrača in kaznuje hude kršitve teh pravil, ki so posebej škodljive za družbo in ki utemeljujejo sprejetje strožjih kazenskih sankcij na drugi strani. Sodišče je zaključilo, da 50. člen Listine ne nasprotuje nacionalni ureditvi kot je obravnavana, če: (1) ta ureditev sledi splošnemu interesu, s katerim se lahko utemelji taka kumulacija postopkov, pri čemer morajo imeti postopki in sankcije komplementarne cilje, (2) določa pravila, ki dodatno breme za zadevne osebe omejuje na nujno potrebno in (3) da je strogost vseh naloženih sankcij omejena na to, kar je nujno potrebno glede na težo kaznivega dejanja.

10. V predmetnem prekrškovnem postopku se je A. B. kot odgovorni osebi pravne osebe očitalo, da določenim delavcem ni pravočasno izplačal konkretno navedenih plač, in sicer do 18. dne v mesecu. V kazenskem postopku pa je očitek obsegal zavestno neplačilo plač več delavcem, ki jim v daljšem časovnem obdobju (sploh) ni izplačal plač, in sicer več kot treh zaporednih, ravno tako ne nekaterih drugih dajatev, s čimer jih je prikrajšal za pravico do plače in drugih dajatev ter do pravice, da se jim plače upoštevajo v izračun pokojninske osnove. Kot je razvidno iz kazenske ovadbe z dne 21. 6. 2011, ki jo je podal Inšpektorat RS za delo, Območna enota Celje, je ta v letu 2010 in 2011 opravil več izrednih inšpekcijskih pregledov pri družbi B., d. o. o., ker so tam zaposleni delavci delodajalcu podali opomine na izpolnitev obveznosti zaradi neizplačanih plač in regresa za leto 2010. Zaradi neizplačila plač do 18. v mesecu za pretekli mesec so bili po opravljenem nadzoru družbi in njenemu direktorju izdani plačilni nalogi. Tudi predmetni odločbi o prekršku, ki sta bili izdani hitro po opravljenem nadzoru, sta se tako nanašali le na nepravočasno izplačilo plače, za kar je bil obsojeni A. B. kot odgovorna oseba družbe B., d. o. o. tudi pred tem že sankcioniran, pri čemer pa so bile tiste plače z zamudo tudi izplačane.

11. Glede na navedene razlike v konkretnem opisu prekrškov in kaznivega dejanja, ki sledijo različnim zakonskim opisom, in predstavljena izhodišča Ustavnega sodišča v zadevi I-U-24/10-12 Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da v navedenih postopkih ni šlo za obravnavanje istega historičnega dogodka, ki bi imel podlago v identičnih ali v bistvenem enakih dejstvih.6 V prekrškovnih postopkih se je namreč odgovorni osebi pravne osebe očitala le zamuda pri plačilu plač trem delavcem, ne pa neplačilo najmanj treh zaporednih plač in s tem oškodovanje več delavcev, kar je predmet kazenskega postopka, pri čemer so predmet kazenskega postopka še kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja, ki skupaj tvorijo enotno kaznivo dejanje. Neplačila plače pa tudi ni mogoče enačiti z zamudo pri plačilu plače, kar izhaja tudi iz razlikovanja med zamudo in neplačilom v samem ZDR (in ZDR-1), predvsem pa iz relevantno drugačne vsebine teh ravnanj in njihovih posledic. Pri tem ne drži, da v opisu kaznivega dejanja prikrajšanje delavcev ni konkretizirano, saj je očitek naveden že v abstraktnem delu opisa, njegovo ponavljanje pa bi bilo glede na jasnost očitka v konkretnem delu opisa odveč. Poleg tega v obravnavani zadevi ne gre spregledati dodatnega očitka glede polaganja gotovine na transakcijske račune dveh drugih družb po skupni odločitvi soobsojencev, ki daje kaznivemu dejanju še dodatno težo tudi z vidika storilca. Zagovornik obsojenega A. C. se v tej zvezi ne more uspešno sklicevati na zadevo V Kp 41889/2015 z dne 28. 3. 2018,7 ki z obravnavano ni primerljiva, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje in kršitev drugih temeljnih pravic delavcev, ko je bilo tako v prekrškovnem kot v kazenskem postopku ugotovljeno prikrajšanje istih delavcev do pravic s povsem enako vsebino in posledico.

12. Iz različnih abstraktnih opisov prekrška in kaznivega dejanja je razvidna različna teža prekrška in kaznivega dejanja ter tudi, da gre za obravnavo različnih vidikov kaznivih ravnanj. Drugačna vsebina ravnanja, ki se kaže v nastali posledici, ki se zahteva na abstraktni ravni in kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena tudi na konkretni ravni, pa upravičuje obravnavo iste osebe najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi (dodatnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja še v kazenskem postopku. Pri tem ni nepomembno, da so v prekrškovnem postopku kršitve ugotovljene kmalu po njihovem nastanku kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, ko je do sankcioniranja nepravočasnega plačila plače prišlo v kratkem času po storitvi prekrška na podlagi prijave delavcev, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga takšnega sankcioniranja.8 Ko je bilo naknadno ugotovljeno, da plače in druge pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja z delodajalcem B., d. o. o., sploh niso bile izplačane, pa je prekrškovni organ storilca prekrška še kazensko ovadil. Delodajalec namreč kljub izdanim odločbam o prekrških ni izplačal plač več delavcem, ki jih je poleg tega prikrajšal tudi za druge pravice. Glede na večjo težo obsojenčevega ravnanja, ki je izpolnil znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, in navzven razvidne posledice takšnega ravnanja, ki je bila ugotovljena šele naknadno, je bila obravnava obsojenega A. B. v kazenskem postopku po že končanem prekrškovnem postopku utemeljena. Dvojnost postopkov v obravnavanem primeru zato tudi glede na element bis ne predstavlja kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Dejstvo, da je bila zamuda pri plačilu istih plač že predmet presoje v prekrškovnem postopku, tako ne izključuje možnosti kazenske obravnave zaradi neplačila teh plač, ki so v konkretnem primeru del enotnega kaznivega dejanja, katerega posledice se kažejo v oškodovanju temeljnih pravic delavcev.

Glede ostalih očitkov zagovornika obsojenega A. B. 13. Vložnik trdi, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da je obsojeni A. B. dejanje storil z obarvanim naklepom in da je imel v zavesti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval delavce. Obstoj naklepa pa izpodbija z navedbami, da je iz vsebine zagovora obsojenca, izpovedb prič in finančne situacije družbe B., d. o. o. razvidno, da obsojenec ni ravnal z direktnim naklepom oziroma mu tega ni mogoče dokazati. Pri tem se sklicuje na drugo kazensko zadevo, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper A. B. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije in poudarja, da je A. B. vodenje družbe B., d. o. o. od leta 2009 dalje prepuščal A. C., ta pa ga je zmanipuliral do te mere, da je še vedno verjel, da bo vse skupaj uspel izpeljati in da je A. C. že v letu 2009 pretežno sam odločal na področju financ. Opozarja tudi na izvedensko mnenje J. P. in trdi, da je za presojo krivde pomembno finančno stanje družbe B., d. o. o. in da iz izvedenskega mnenja izhaja, da odločitev družbe B., d. o. o., da se ne plačuje plač in prispevkov, ni bila sprejeta z naklepom, da se oškoduje delavce in prikrajšajo njihove temeljne pravice, ampak zato, ker jih družba na podlagi izkazanega finančnega stanja dejansko ni zmogla plačevati. Poudarja, da si obsojenec sredstev tudi ni prilaščal in ta tudi niso bila namenjena točno izbranim upnikom, ki ne bi imeli izvršilnih naslovov. Opozarja tudi na trud obsojenca za ohranitev poslovanja družbe, kar vse po presoji vložnika izkazuje odsotnost naklepa obsojenca, da bi oškodoval delavce. Pojasnjuje še, da celotna finančna situacija družbe B., d. o. o. izvira iz finančnih težav družbe A., d. o. o., ki je propadla zaradi gospodarske krize. Tudi odločitve po zaposlitvi novih delavcev so temeljila na prepričanju A. B., da bodo posojila s strani A. C. vrnjena. Obstoj naklepa izpodbija tudi s trditvijo, da bi bil ta podan šele v primeru, če bi oškodovanci pridobili pravnomočni izvršilni naslov glede svojih terjatev in tudi potem ne bi prejeli plačila in če bi se glede neplačila in neobračunavanja prispevkov pred tem vodil prekrškovni postopek.

14. Zakonski znak »zavestno ne ravna po predpisih« je zahteval, da je storilec ravnal naklepno, da se je zavedal, da ne ravna po predpisih in posledic te kršitve. Ni pa zahteval obarvanega naklepa (dolus coloratus), saj zakonski opis ne določa, da storilca pri dejanju vodi poseben namen. Glede subjektivnih znakov kaznivega dejanja, kamor sodi tudi znak »zavestno«, ki se nanaša na psihične procese storilca, ki navzven niso razvidni, je Vrhovno sodišče v svojih sodbah že pojasnilo, da zadošča vključitev tega znaka v abstraktni opis, ki skupaj s konkretnim opisom predstavlja celoto in ni treba, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja ta znak ponavlja.9 Zato sodišču zakonskega znaka »zavestno« v izreku sodbe ni bilo potrebno natančneje opisovati oziroma konkretizirati. Sicer pa konkretizacija subjektivnih znakov kaznivega dejanja spada v obrazložitev sodbe in ne v izrek. V obrazložitvi sodbe pa je sodišče glede krivdnega odnosa obsojencev do dejanja zaključilo, da sta ravnala z direktnim naklepom in svoj zaključek glede A. B. v točkah 67 do 70 tudi utemeljilo. Ugotovljeno slabo finančno stanje družbe B., d. o. o., katerega se je obsojenec zavedal, saj je bila družba že v preteklih letih v finančnih težavah in je imela občasno blokiran transakcijski račun, ki je bil od marca 2010 trajno blokiran, družba pa je bila insolventna in je plače delavcem obsojenec že v letu 2009 izplačeval z zamudo, za kar je bil tudi obravnavan v prekrškovnem postopku, pa glede na nadaljnje ugotovitve, da je obsojeni A. B. vse oškodovane delavce zaposlil v obdobju slabega finančnega stanja družbe, zadnje tri celo, ko je bila družba že insolventna, pri čemer ob nastopu insolventnosti ni ravnal skladno z določbama 34. in 35. člena ZFPPIPP, ki določajo obveznosti poslovodstva insolventne družbe, temveč je kljub takšnemu stanju ob pomoči A. C. nadaljeval z njenim poslovanjem preko računov družb A., d. o. o. in C., d. o. o., pa krivde obsojenca oziroma protipravnosti njegovega ravnanja ne more izključiti.10 Slabo finančno stanje storilčevega naklepa ne izključuje, saj se storilec tudi v teh razmerah zavestno odloči za nespoštovanje predpisov o pravicah delavcev in s tem za njihovo oškodovanje. V takšnim primerih se lahko pojavi vprašanje motiva za ravnanje storilca, ki bi lahko potencialno vplival na obstoj kaznivega dejanja preko instituta upravičljive skrajne sile, ki lahko izključi protipravnost ravnanja.11 Glede na navedene ugotovitve pa je očitno, da pogoji za uporabo navedenega instituta v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Z navedbami, da je bil obsojeni A. B. zmanipuliran s strani A. C., kateremu je verjel, da bo vse uspel izpeljati, pa vložnik posega na področje dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Obsojenec se kot odgovorna oseba za področje kadrovske politike in izplačevanje plač, ki je bil dolžan skrbeti za izpolnjevanje obveznosti do delavcev, torej upoštevajoč sposobnosti družbe glede izpolnjevanja obveznosti do delavcev v tem času, glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ne more sklicevati na subjektivno pričakovanje izboljšanja razmer v prihodnosti. Zmotno je tudi stališče vložnika, da bi bil naklep obsojenca izkazan šele, če bi oškodovanci svoje pravice sodno uveljavljali in tudi potem ne bi prejeli plačila in ko bi bila pravna in njena odgovorna oseba za vse očitke najprej obravnavana v prekrškovnem postopku. Takšna dodatna predpostavka kaznivosti iz določbe 196. člena KZ-1 ne izhaja. Poleg tega pa sta bila tako delodajalec kot njena odgovorna oseba s strani Inšpektorata RS za delo opozorjena na kršitve glede nepravočasnega plačila plač in regresa več delavcem in jima je bila za prekrške izrečena tudi globa.

15. Neutemeljen je očitek vložnika, da opis dejanja ni sklepčen v delu, ki se nanaša na neplačane prispevke, saj ni navedena njihova višina. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že zavzelo stališče, da se z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih delovnopravnih obveznosti, ne krši določb materialnega prava, niti to ne pomeni kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem in v katerem obdobju te obveznosti niso bile plačane.12 Navedba višine prispevkov pa v primerih, ko plača ni bila izplačana, niti ni mogoča, saj je njihova višina lahko znana šele v trenutku izplačila plače (352. člen Zakona o davčnem postopku; ZDavP-2). Glede na ugotovljeno posledico neplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je v neupoštevanju plač, glede katerih prispevki niso bili obračunani in plačani, v izračun pokojninske osnove, pa višina prispevkov tudi ni relevantna za ugotovitev obstoja ali obsega prikrajšanja, ki ga je mogoče ugotoviti šele ob upokojitvi, tudi takrat pa bo za ugotovitev prikrajšanja relevantna višina plače delavca. Neutemeljen je tudi očitek vložnika, da v izreku navedeni zneski neplačanih plač niso skladni z ugotovljenim dejanskim stanjem, ker so delavci plačila prejemali tudi v gotovini (»na roke«). Sodišče prve stopnje se je namreč v točkah 37 do 40 sodbe opredelilo do zagovora obsojenca in izpovedb prič v tej zvezi. Ugotovilo je, da so nekateri delavci res prejeli nekaj gotovine in blaga, vendar pa to ne vpliva na relevantno višino neizplačanih plač delavcem, temveč le na višino njihovih premoženjskopravnih zahtevkov. Pri tem je pojasnilo, da bi morala biti plača, upoštevajoč relevantne določbe ZDR in dejstvo, da v pogodbah o zaposlitvi z oškodovanimi delavci ta možnost ni predvidena, izplačana v denarni obliki, pri čemer ZDR omejuje tudi pobot obveznosti med delodajalcem in delavcem s pisnim soglasjem. Obstoj takšnih soglasij pa v obravnavani zadevi ni bil niti zatrjevan.

16. Vložnik sodišču očita, da je obsojencu v nasprotju z zakonom naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev in trdi, da je za plačilo njihovih terjatev odgovorna zgolj družba B., d. o. o. kot njihov delodajalec. Očitek ni utemeljen. O premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca odloča kazensko sodišče v tako imenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku, presoja pa ga po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka zato ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom. Civilnopravno podlago odgovornosti za škodo, ki jo je obsojeni A. B. povzročil delavcem s storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja in s tem temelj za priznanje premoženjskopravnih zahtevkov in naložitev njihovega plačila obsojenemu A. B., je sodišče podrobno pojasnilo v točkah 88 do 90 obrazložitve sodbe. S tem pa je ob dejstvu, da so vsi oškodovanci v kazenskem postopku priglasili premoženjskopravne zahtevke, odločitev glede naložitve plačila teh zahtevkov obsojenemu A. B. tudi ustrezno utemeljilo. Okoliščina, da oškodovanci do uveljavitve premoženjskopravnih zahtevkov v kazenskem postopku niso sami sprožili nobenega postopka zoper obsojenca, niti niso predlagali začetka stečajnega postopka, pa na njihovo pravico do uveljavitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in njihovo utemeljenost nima nobenega vpliva.

17. Z navedbami, da je sodba nezakonita, ker je bila obsojenemu A. B. izrečena previsoka kazen in ker ga sodišče ni oprostilo plačila stroškov postopka, čeprav je bil med celotnim postopkom brezposeln, prejemnik socialne pomoči, kasneje pa upokojen, nad njim pa je bil uveden osebni stečaj, vložnik ne zatrjuje kršitve zakona, temveč izpodbija primernost izrečene sankcije in nepravilnost odločitve o stroških postopka (da so bile dejanske okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni in na odločitev glede stroškov postopka, nepravilno upoštevane ali nepopolno ugotovljene), česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede ostalih očitkov zagovornika obsojenega A. C. 18. Vložnik trdi, da prvotni obtožni predlog z dne 22. 2. 2016 zoper A. C. ni vseboval minimuma konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja v zvezi s sostorilstvom in njegovimi elementi (skupni načrt, skupno delovanje v času izvršitve, odločilnost prispevka), zato obtožni akt sploh ni bil sposoben obravnavanja, obramba pa posledično ni vedela, zoper kaj naj se brani. Kršitev pravice do obrambe zatrjuje tudi z navedbami, da A. C. v postopku, ko je ta tekel le zoper A. B. in ko so bili dvakrat zaslišani vsi oškodovanci in priča N. G., ni imel možnosti sodelovanja v postopku v smislu obrambe, saj je bil obravnavan kot priča. Vložnik trdi, da je bilo s tem poseženo tudi v domnevo nedolžnosti A. C. 19. A. C. se je s prvotnim obtožnim predlogom z dne 22. 2. 2016 očitala storitev kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v sostorilstvu, ker naj bi kot prokurist in družbenik družbe B., d. o. o. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi skupaj s A. B. kot direktorjem družbe zavestno ne ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov tako, da ni izpolnil določenih konkretno navedenih obveznosti do delavcev. Obsojencema se je v tej fazi postopka očitalo sostorilstvo v opustitvi konkretno navedenih obveznosti, pri čemer naj bi oba glede na njun položaj v družbi B., d. o. o. zavezovala obveznost izpolnitve dolžnosti, ki je bila opuščena, pri dejanju pa naj bi zavestno sodelovala. Glede na navedeni obtožbeni očitek ni mogoče pritrditi očitku vložnika, da obsojeni A. C. ni mogel vedeti, zoper kaj naj se brani, kar je navsezadnje razvidno tudi iz aktivne obrambe obsojenca, ki je zatrjeval, da kot prokurist ni bil odgovoren za izpolnitev delovnopravnih obveznosti do zaposlenih delavcev v družbi B., d. o. o., čemur je po izvedenem dokaznem postopku pritrdilo tudi sodišče. Dejstvo, da pred obtožbo z dne 22. 2. 2016 A. C. ni bil obtožen ali osumljen obravnavanega kaznivega dejanja, temveč je bila obtožba zoper njega razširjena potem, ko je sodišče že zaslišalo oškodovance in pričo N. G., samo po sebi tudi ne predstavlja kršitve njegove pravice do obrambe. Takšna sprememba obtožbe je pod pogoji iz 344. člena ZKP dopustna, če se nanaša na ravnanje, ki je že predmet obtožbe, saj lahko tožilstvo obtožni predlog vloži tudi neposredno, brez oprave predhodnih preiskovalnih dejanj. Je pa potrebno v nadaljevanju postopka novemu obdolžencu zagotoviti vse pravice, ki mu gredo kot obdolžencu. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil predmetni obtožni predlog A. C. vročen dne 26. 9. 2017, po izločitvi sodnice in prenosu pristojnosti iz Okrajnega sodišča v Žalcu na Okrajno sodišče v Celju pa je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2017 njegov zagovornik podal več ugovorov pravne narave (predloge za izločitev dokazov, sodnika in tožilca), o katerih je bilo tudi odločeno. Ponovno so bili zaslišani vsi oškodovanci in priča N. G., obrambi A. C. pa je bilo omogočeno, da v postopku aktivno sodeluje, kar očitka vložnika o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe ne potrjuje, vložnik pa tudi ne konkretizira, v čem konkretno naj bi se očitana kršitev kazala. Očitane kršitve vložnik tako ne utemelji.

20. Vložnik meni, da so bile modifikacije obtožnega predloga nedovoljene, ker so v obtožni predlog vnašale elemente, ki s konkretizacijo zakonskih znakov glede na njegovo pravno kvalifikacijo niso imeli nič skupnega, ker so bile izvedene na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, to je podatkov o prometu na bančnih računih družb A., d. o. o. in C., d. o. o. in ker so bile modifikacije izrazito v škodo obdolžencev in so vnašale in dodajale nova historična dejstva in dogodke, glede katerih se postopek predhodno ni vodil. Tako glede zadnje modifikacije z dne 9. 5. 2019 navaja, da so bili z njo dodani podatki o družbah in njihovem poslovodenju, pri čemer pa v teh družbah oškodovani delavci nikoli niso bili zaposleni. Glede delavcev Z. Š. in T. R. pa je bil dodan še dodaten mesec februar 2011, kar predstavlja nov historični dogodek, ki povečuje kriminalno količino in je obsojencema v škodo. Vložnik na tem mestu trdi še, da je sodišče pridobivalo dokaze mimo tenorja obtožnega predloga in da je dokazno breme prevzelo sodišče, tožilstvo pa je temu sledilo z modifikacijami obtožnega predloga. Sodišče pa za nobeno od modifikacij obtožbe ni sprejelo sklepa, ali je modifikacija dopustna, zato obramba ni vedela, na podlagi katerega obtožnega predloga teče kazenski postopek.

21. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. Tožilec sme spremeniti obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Sprememba obtožbe tudi ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Sodišče nima podlage, da tožilcu ne dovoli spremembe obtožbe, razen če bi poskušal z zlorabo tega pooblastila spraviti obtoženca v neugodnejši procesni položaj ali mu neupravičeno otežiti obrambo. Obtožbe ni mogoče spremeniti tako, da bi bil obtoženec obtožen za povsem drugo kaznivo dejanje ali da bi bila namesto obtoženca za isto kaznivo dejanje obtožena druga oseba. Nedovoljeno spremembo obtožbe mora sodišče zavreči na podlagi 3. točke 352. člena ZKP, ker gre za okoliščino, ki preprečuje pregon v okviru kazenskega postopka, ki teče oziroma jo zavrniti, če bi bila sprememba v nasprotju s prepovedjo sojenja o isti stvari. Z novo obtožnico se prejšnja nadomesti. Tako ima sodišče ves čas glavne obravnave samo eno obtožnico, o kateri mora razsoditi.13

22. Upoštevajoč navedena izhodišča po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljena kršitev ni podana. Obtožni predlog se je ves čas nanašal na isti historični dogodek, to je prikrajšanje določenih, konkretno navedenih delavcev pri njihovih konkretno navedenih pravicah, ki so izhajale iz delovnega razmerja z delodajalcem B., d. o. o., pri čemer je bilo glede na novo ugotovljena dejstva in okoliščine s spremembami dodatno konkretizirano ravnanje obeh obsojencev v zvezi s preusmeritvijo finančnega prometa družbe na družbi A., d. o. o. in C., d. o. o., s čimer je bilo omogočeno nadaljnje poslovanje družbe B., d. o. o. in s tem tudi oškodovanje njenih delavcev v očitanem obdobju. Tako ni mogoče sprejeti stališča vložnika, da se s spremembami obtožbe ni konkretiziral obtožbeni očitek obsojencema. Obsojencu in njegovi obrambi je bil dan tudi zadosten čas za seznanitev z vsako spremembo in s tem povezano pripravo obrambe. Glede vseh sprememb se je imel obsojenec tudi možnost izreči, o njih pa se je izrekel tudi njegov zagovornik. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je tudi zatrjevanje vložnika, da sprememba obtožbe temelji na nedovoljenih dokazih, neutemeljeno. S tem ko je tožilstvo v obtožbeni očitek vključilo še opustitev obračuna in plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za dva delavca za mesec februar pa je obtožni predlog razširilo skladno s 345. členom ZKP. Razširitev obtožbe še zoper A. C., pa kot je že navedeno, po vsebini predstavlja vložitev neposredne obtožbe, ki je bila obsojencu vročena in je v tej zvezi njegova obramba tudi podajala ugovore pravne narave. Kot izhaja iz zgoraj navedenega tožilstvo obtožni predlog lahko spremeni tako v korist kot v škodo obtoženca, kolikor ostaja v okviru istega historičnega dogodka. Sodišču pa, če se s spremembo strinja, ni potrebno izdati nobenega posebnega procesnega sklepa, temveč mora to storiti le v primeru, če spremembe ne dovoli. Očitek, da je sodišče dokaze pridobivalo mimo tenorja obtožbe, pa je v tem delu tako posplošen, da ga ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno niti, katere konkretne dokaze ima vložnik v mislih (prvi odstavek 424. člena ZKP), na enak očitek glede pridobitve podatkov o prometu na tekočih računih dveh družb pa bo odgovorjeno v nadaljevanju.

23. Vložnik trdi, da je izpodbijana sodba za obrambo pomenila sodbo presenečenja, saj je ves čas postopka dokazovala, da A. C. ni sostorilec, čemur je pritrdilo tudi sodišče, ki pa je namesto oprostilne sodbe ravnanje A. C. prekvalificiralo v pomoč. Obramba pa ni imela možnosti dokazovati, da A. C. ni pomočnik, saj mu je bilo očitano sostorilstvo. Obramba tako ni vedela, da sodišče ugotavlja povsem druge relevantne okoliščine od tistih, ki jih je A. C. očitalo tožilstvo. Izrek pravnomočne sodbe zato po presoji vložnika ni identičen z obtožbenim očitkom oziroma je obtožni predlog prekoračen. Vložnik še izpostavlja, da je v izreku sodbe vsebovan očitek skupne odločitve polaganja gotovine, ki je element sostorilstva, zato je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Višjemu sodišču pa vložnik očita, da se do pritožbenih očitkov glede prekoračenja obtožbe ni v zadostni meri opredelilo (395. člen ZKP).

24. Iz primerjave modificirane obtožbe in izreka sodbe je razvidno, da je sodišče opis dejanja prilagodilo le toliko, kolikor je bilo to v skladu z ugotovitvijo, da A. C. sostorilstva ni mogoče očitati, je pa kazensko odgovoren za pomoč pri tem kaznivem dejanju. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da A. C. ni bil dejanski poslovodja družbe B., d. o. o., dejstvi, da je bil prokurist in družbenik družbe pa sami po sebi ne pomenita, da je v družbi sprejemal poslovodske odločitve, zaradi česar ni imel zakonske dolžnosti zagotoviti, da bi bilo ravnanje delodajalca skladno s predpisi o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ali plačilu predpisanih prispevkov. A. C. torej sam ni izvrševal zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja. Glede na takšno ugotovitev je sodišče dejanje sostorilstva pravno pravilno prekvalificiralo v dejanje pomoči, sicer pa opisa dejanja po vsebini ni spreminjalo. ZKP v prvem odstavku 354. členu zahteva t.i. objektivno in subjektivno identiteto obtožbe in sodbe, ne predpisuje pa skladnosti sodbe in obtožbe glede pravne opredelitve kaznivega dejanja (pravna identiteta). Po izrecni določbi drugega odstavka 354. člena ZKP namreč sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. To pomeni, da sodišče lahko obsojenca spozna za krivega za tisto dejanje, ki po njegovi presoji izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Zato zgolj s spremembo pravne kvalifikacije ravnanja obsojenega A. C. iz sostorilstva v pomoč pri istem kaznivem dejanju sodišče ni kršilo prvega odstavka 354. člena ZKP in takšna sprememba za obrambo tudi ne more predstavljati t.i. sodbe presenečenja, zaradi katere bi bil obsojenec prikrajšan v pravici do obrambe.14 Očitek v opisu dejanja glede skupne odločitve obsojencev o polaganju gotovine, ki bi lahko konkretiziral tudi sostorilstvo, pa očitku pomoči ne nasprotuje (utemeljuje pa naklep) in tako tudi ne obrazložitvi sodbe. Napačno je vložnikovo stališče, da obsojenec, ki ni bil spoznan za odgovornega za dejanje v sostorilstvu, ne more biti kriv pomoči pri istem kaznivem dejanju, utemeljitev takšnega vložnikovega stališča pa je nerazumljiva. Sodišče druge stopnje je na takšne pritožbene očitke res le skopo odgovorilo v 15. in 22. točki sodbe, ko ugotavlja, da izpodbijana sodba ne pomeni sodbe presenečenja. Glede na navedeno in upoštevajoč dejstvo, da višjemu sodišču na očitno neutemeljene navedbe ni potrebno odgovarjati, pa kršitev 395. člena ZKP ni podana.

25. Vložnik trdi, da dejanje, za katero je obsojen A. C., ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker v opisu ni konkretizirana pomoč pri storitvi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev oziroma ni navedeno, pri katerem konkretnem dejanju je obsojeni A. C. pomagal in s katerim konkretnim dejanjem naj bi nudil pomoč. Nadalje niso opredeljeni elementi dvojnega naklepa. Iz izreka tudi ni razvidno, kaj pomeni omogočanje prometa, razvidne niso nobene navezne okoliščine dejanja A. C. z dejanjem A. B., torej vzročna zveza med ravnanji obeh obsojencev. Tak opis zato po presoji vložnika ni skladen z določbo 359. člena ZKP. Nadalje trdi, da dejanje ni konkretizirano niti v obrazložitvi sodbe, v kateri tudi niso navedeni razlogi o naklepu pomagača, glede katerega poudarja, da mora biti usmerjen v dokončanje kaznivega dejanja. Po presoji vložnika naklep v konkretnem primeru ne more biti podan, pri čemer trdi, da obsojeni A. C. ni imel nobene zveze s poslovanjem družbe B., d. o. o. in njenimi delavci. Naklep obeh obsojencev pa izključuje tudi dejstvo, da sta se obsojenca trudila k zagotavljanju finančnih sredstev družbi, kar so potrdili tudi delavci in slabo finančno stanje družbe. Da A. C. ni ravnal naklepno, vložnik utemeljuje še z navedbami, da obsojenec kot družbenik in prokurist družbe B., d. o. o. ni bil upravičen predlagatelj stečajnega postopka.

26. Iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da je A. C. pri storitvi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, ki ga je izvršil A. B. s tem, ko v izreku navedenim delavcem v navedenih obdobjih ni izplačal plač, povračil stroškov v zvezi z delom, regresa, odpravnine in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih v določenem obdobju niti ni obračunal, pomagal tako, da je zaradi blokade transakcijskega računa družbe B., d. o. o. skupaj s A. B. sprejel odločitev o polaganju gotovine, prejete iz naslova gospodarske dejavnosti družbe B., d. o. o., na transakcijske račune družb A., d. o. o. in C., d. o. o. ter promet preko transakcijskih računov teh družb kot njihov direktor in edini družbenik tudi omogočil. To omogočanje poslovanja preko navedenih družb pa je storilcu predstavljalo sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, saj se je s tem vzdrževalo zaposlovanje delavcev, do katerih delodajalec ni izpolnil svojih obveznosti kot izhajajo iz izreka sodbe, ne da bi poslovodstvo družbe postopalo po pravilih, ki jih določa ZFPPIPP za primer insolventnosti družbe. Omogočanje prometa se torej nanaša na polaganje gotovine na račune teh dveh družb in s tem poslovanje družbe B., d. o. o. preko navedenih računov teh družb. To pa je storilcu omogočilo vzdrževanje protipravnega stanja, to je zaposlovanje delavcev, katerih temeljne pravice so bile kršene, s čimer je izkazana tudi vzročna zveza med ravnanjem pomočnika in prepovedano posledico. Povezavo med ravnanji obeh obsojencev je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo tudi v obrazložitvi sodbe, ko se je obsežno opredelilo do navedenega »obvoda« poslovanja družbe B., d. o. o., ki ga v 52. točki obrazložitve sklene z ugotovitvijo, da je bilo na ta način omogočeno nadaljnje poslovanje družbe B., d. o. o. Vloga A. C. pri tem pa je natančneje pojasnjena pri obrazložitvi udeležbe, predvsem v točkah 62 in 63 obrazložitve sodbe.

27. Pomoč k storitvi kaznivega dejanja je kazniva le, če je naklepna, zato je treba ugotoviti ne le objektivna ravnanja, temveč tudi subjektivne elemente pomoči. Naklep pomagača mora obsegati zavest, da pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja, pri čemer je pomoč hotena, ali pa v to pomagač vsaj privoli, nanašati pa se mora na določeno kaznivo dejanje. Pri tem je kazniva le pomoč pri naklepnem kaznivem dejanju (38. člen KZ-1). Slednji pogoj je, kot je razvidno že iz obrazložitve, ki se nanaša na presojo očitkov zagovornika obsojenega A. B. glede naklepa storilca, podan. Kot že navedeno, navedba dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo naklep storilca oziroma udeleženca, spada v obrazložitev sodbe. Tako je tudi sodišče prve stopnje v točkah 71 do 73 obrazložitve sodbe utemeljilo obstoj direktnega naklepa glede A. C. pomoči pri kaznivem dejanju, ki ga je izvršil A. B.. Ugotovilo je, da se je A. C. zavedal, da z omogočanjem poslovanja družbe B., d. o. o. preko transakcijskih računov družb, katerih edini družbenik in direktor je bil, pomaga A. B. vzdrževati nezakonito stanje in mu je tako tudi hotel pomagati, saj je skupaj z njim sprejel odločitev o prenosu denarnega prometa iz trgovinske dejavnosti družbe B., d. o. o. na račune njegovih družb. A. C. se je tudi zavedal, da neizpolnjevanje obveznosti do delavcev pomeni protipravno dejanje in je zato protipravna tudi pomoč pri takem dejanju, ravno tako mu je bilo poznano slabo finančno stanje družbe B., d. o. o. in dejstvo, da obveznosti do delavcev niso bile plačane. Očitek o neobstoju naklepa in njegovi nezadostni obrazloženosti je zato neutemeljen. Kot je že bilo pojasnjeno v okviru odgovora na očitke zagovornika obsojenega A. B., pa se obsojenca glede na vsa ugotovljena dejstva in okoliščine, predvsem upoštevajoč zavesten finančni obvod poslovanja, namesto postopanja po določbah ZFPPIPP in s tem podaljševanje nezakonitega stanja, ne moreta sklicevati na slabo finančno stanje družbe, zaradi katerega naj obveznosti do delavcev ne bi mogle biti poravnave. Dejstvo, da obsojeni A. C. ni imel pravice predlagati začetka stečajnega postopka nad družbo B., d. o. o. pa v ničemer ne vpliva na njegov subjektivni odnos do njegovega ravnanja pomoči in na zavedanje glede ravnanja storilca. Vložnik v zahtevi opozarja še na zahtevo po usmerjenosti pomagača v dokončanje kaznivega dejanja. To pomeni, da se mora pomagač zavedati, da bo njegova pomoč pripomogla k dokončanju kaznivega dejanja in biti v to usmerjen. Ni pa potrebno, da bi bil pomagač seznanjen z vsemi podrobnostmi izvršitve kaznivega dejanja.15 Zato naklep A. C. ni izključen, četudi ni bil seznanjen z natančnimi o obsegu neizpolnjenih obveznosti delodajalca do oškodovanih delavcev. Dejstvo, da so delavci sami podali odpovedi pogodb o zaposlitvah, kar so storili skladno s 112. členom ZDR, in da delodajalec ni vnaprej vedel, kdaj bodo to storili, pa na obveznost delodajalca izpolniti vse obveznosti, katerih podlaga je pogodba o zaposlitvi in njena odpoved, ter na ugotovljeno krivdo obsojencev ne vpliva. Kaznivo dejanje je bilo formalno dokončano že, ko je storilec z opustitvijo dolžnega ravnanja vzpostavil protipravno stanje. Dejstvo, da je do materialnega dokončanja kaznivega dejanja prišlo zaradi odpovedi pogodb o zaposlitvah s strani delavcev, ne vpliva na zavedanje obsojencev o obstoju protipravnega stanja, ki je bilo povzročeno z neizpolnjevanjem obveznosti do delavcev, čas trajanja tega stanja pa je kriminalno količino protipravnega ravnanja obsojencev le še povečeval. Z navedbami, da A. C. ni bil seznanjen s kadrovsko politiko in ni imel pooblastil na transakcijskem računu družbe B., d. o. o., zaradi česar naj mu ne bi bilo mogoče očitati naklepne pomoči, pa vložnik nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, predvsem ugotovitvi sodišča, da je obsojeni A. C. vedel, da obveznosti družbe do delavcev niso izpolnjene, da je vedel za trajno blokado računa družbe in da je delavcem tudi sam obljubljal plačilo. Za nedovoljeno nasprotovanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja gre tudi pri navajanju dejstev in okoliščin, s katerimi vložnik dokazuje, da odločitev o polaganju nista sprejela oba obsojenca skupaj. Nasprotno je ugotovilo sodišče v 52. točki sodbe.

28. Zmotno je stališče vložnika, da A. C. ni mogoče očitati pomoči pri opustitvenem kaznivem dejanju, katere zakonski znak je zavestna opustitev, ker A. C. ni imel garantne dolžnosti. Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je res lahko le delodajalec oziroma oseba, ki skladno s pooblastili odloča o pravicah, navedenih v tej inkriminaciji. Inkriminacija je zato posebna glede storilca (delictum proprium).16 Pri tovrstnih kaznivih dejanjih pa napeljevalec in pomagač odgovarjata, čeprav nista v posebnem razmerju, ki ga za storilca zahteva zakon.17 Kot je navedlo že višje sodišče, ravnanje A. C. ne predstavlja neposrednega prispevka h kaznivemu dejanju, temveč gre za dejanje podpore. Dejstvo, da A. C. ni imel garantne dolžnosti do delavcev družbe B., d. o. o., zato ne izključuje njegove kazenske odgovornosti kot pomočnika pri kaznivem dejanju (ni pa mu mogoče očitati sostorilstva). Omogočanje prometa pa tudi ne predstavlja opustitvene pomoči, ravno tako polaganje gotovine na račune ne predstavlja opustitvenega ravnanja kot napačno zatrjuje vložnik. Neutemeljeno je tudi sklicevanje vložnika na t. i. nevtralno ravnanje družb A., d. o. o. in C., d. o. o., saj družbi nista opravljali tipičnih rutinskih opravil, temveč je šlo za naklepno pomoč (direktni naklep) A. C. pri dejanju A. B..18 Glede na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, so nerelevantne tudi navedbe o tem, da lahko kdorkoli položi denar na tuj račun. Tudi višje sodišče je, kot izhaja iz 21. točke obrazložitve sodbe, predmetne očitke zavrnilo kot neutemeljene, ko je ugotovilo, da je v nasprotju z navedbami obsojenčevega zagovornika v pritožbi pomoč pri dejanju A. B. možna, če je storjena naklepno. Višjemu sodišču pa se ni potrebno opredeljevati do vseh posamičnih navedb v pritožbi, če je iz razlogov sodbe razvidno, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo in tudi, če so očitno neutemeljeni. Glede na navedeno tudi očitek nezadostne obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje v tej zvezi ni utemeljen.

29. Vložnik očita nekonkretiziranost opisa dejanja tudi iz razloga, ker v njem ni opredeljena višina neizplačanega regresa in odpravnin ter obdobja, za katera regres ni bil plačan, pri čemer sodišče niti v obrazložitvi sodbe ni navedlo, kaj je podlaga za plačilo odpravnin in v kakšnem znesku naj bi bile izplačane, kar naj bi bilo še toliko bolj pomembno, ker regres in odpravnina v inkriminaciji 196. člena KZ-1 nista izrecno navedeni. Očitek je neutemeljen. Z inkriminacijo po 196. členu KZ-1 se varujejo temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi regres in odpravnina (drugi prejemki iz delovnega razmerja). Ker primarni objekt varstva ni premoženje, v konkretnem primeru pa sodišče oškodovancem ni priznavalo niti premoženjskopravnih zahtevkov zaradi njihovega prikrajšanja za regres in odpravnino, navedba njihovih zneskov v izreku sodbe ni potrebna, temveč zadošča navedba delavcev in čas neplačevanja te obveznosti. Iz izreka sodbe pa jasno izhaja, katerim delavcem in v katerem obdobju regres (pripadajoči regres, torej regres za leti 2010 in 2011, sorazmerno s časom zaposlitve v tem obdobju) in odpravnina nista bila plačana. V izreku sodbe pa je navedena višina neizplačanih plač, ki je bila skladno s 109. členom ZDR osnova za izračun odpravnine, in sicer je bila to povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Minimalno višino odpravnine pa je določal drugi odstavek istega člena. Višina regresa (za celotno leto) pa je morala dosegati najmanj višino minimalne plače (131. člen ZDR). Višina predmetnih obveznosti do delavcev je zato že glede na podatke v izreku sodbe določljiva. Sodišče prve stopnje pa je tudi v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da dolžnost izplačila regresa in odpravnine izhaja iz zgoraj navedenih določb ZDR (28. točka sodbe) ter 112. člena ZDR, ki ureja pravico do odpravnine v primeru odpovedi delavca iz razlogov na strani delodajalca. Nerazumljiv pa je očitek vložnika v delu, ko navaja, da se zaradi pomanjkanja konkretizacije očitka sklicuje na načelo in dubio pro reo.

30. Zmotno je stališče vložnika, da je pregon za kaznivo dejanje v delu, ki se nanaša na neplačilo in neobračunavanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zastaral, saj je to ravnanje mogoče kvalificirati izključno po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev gre za t.i. kolektivno kaznivo dejanje, torej gre za eno kaznivo dejanje, čeprav storilec izvršitveno ravnanje izpolni večkrat. Ko imamo opravka z večjim številom ravnanj, ki jih je deloma mogoče pravno opredeliti po temeljni obliki, deloma pa po kvalificirani obliki, se takšna ravnanja kot celota opredelijo po strožji obliki kaznivega dejanja.19 Glede na očitek obsojenemu A. B., ki se mu poleg neplačila prispevkov, regresa in odpravnine očita tudi neplačilo treh zaporednih plač, je sodišče ravnanje obsojenega kot celoto pravilno pravno opredelilo po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obsojenca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih samo za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa ravnanja obsojenega A. B. del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Posledično je neutemeljeno tudi zatrjevanje o zastaranju posameznih izvršitvenih ravnanj obsojenega A. B.. Glede navedbe vložnika, da neplačilo prispevkov ne more biti kaznivo, ker država ni pravočasno ukrepala, ko je družba še poslovala, pa gre ugotoviti, da izostanek sankcioniranja zaradi zamude ali opustitve pravočasne izterjave pri plačilu prispevkov ne vpliva na izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1, torej na zavestno neizpolnitev obveznosti do delavcev, konkretno glede plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V obravnavanem primeru pa je imela družba B., d. o. o. od marca 2010 tudi trajno blokiran transakcijski račun. Glede razmerja med prekrškom zaradi opustitve dolžnosti odtegnitve prispevkov v skladu z zakonom20 in kaznivim dejanjem po 196. členu KZ-1 pa velja podobno kot je že navedeno zgoraj, pri čemer vsa ta ravnanja predstavljajo enotno kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1. Napačno je tudi stališče vložnika, da bi se moralo sodišče v obravnavani zadevi opredeliti, zakaj je dejanje kvalificiralo po 196. KZ-1 in ne po 249. členu KZ-1, ker da kaznivi dejanji vsebujeta iste zakonske znake in varujeta isto pravno dobrino. Kot je v zvezi s predmetnim očitkom pojasnilo že višje sodišče, ne drži, da so zakonski znaki kaznivih dejanj po 196. in po 249. členu KZ-1 identični. Različen je tudi izvršitveni način in objekt varstva. Ne drži, da bi se s kaznivim dejanjem po 196. členu KZ-1 ščitil državni proračun, saj je objekt varstva (poleg delovnopravnega varstva zaposlenih) socialna varnost delavca in tudi njegovo dostojanstvo. Tudi v konkretnem primeru je z naplačilom prispevkov in njihovim neobračunavanjem obsojeni A. B. te delavce - oškodovance prikrajšal za pravico, da bi se jim plača v inkriminiranem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove. Neplačilo prispevkov pa ima za posledico tudi prikrajšanje delavca za stabilen sistem socialne varnosti.21 Bistveno pa je, da obsojenca nista izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja po 249. členu KZ-1, izpolnila pa sta zakonske znake po 196. členu KZ-1, zato primerjava zakonskih dejanskih stanov navedenih kaznivih dejanj niti ni relevantna. Navedba vložnika, da je po novejši sodni praksi neplačilo prispevka konzumirano v neizplačilu bruto plače, pa je nekonkretizirana, saj vložnik ne navede konkretnih sodnih odločb, iz katerih naj bi to izhajalo. Nasprotno pa izhaja iz samega zakonskega opisa kaznivega dejanja, ki poleg neplačila plače izrecno navaja tudi neplačilo predpisanih prispevkov. Plačilo prispevkov je sicer res sestavina bruto plače. Vendar pa iz konkretnega opisa dejanja v izreku izhaja, da obsojeni A. B. delavcem ni izplačal neto plač, poleg tega pa ni plačal in delno tudi ne obračunal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je očitek o podvajanju očitka neplačila prispevkov neutemeljen.

31. Vložnik trdi, da izpis prometa na transakcijskih računih družb A., d. o. o. in C., d. o. o. predstavlja nezakonit dokaz, ker je bil pridobljen na podlagi nezakonite odredbe. Pri tem pojasnjuje, da je sodišče v odredbi navedlo, da je izdana po predlogu tožilstva, naknadno pa je pojasnilo, da je bila odredba izdana po uradni dolžnosti, pri čemer pa o tem ni bil izdan dokazni sklep. Hkrati pa je sodišče dokaz izvedlo zunaj očitkov tožilstva, saj očitek ni vseboval nobene navedbe družbe C., d. o. o. S tem je sodišče preseglo zamejenost teka kazenskega postopka. Ker sodišče kazensko odgovornost A. C. utemeljuje predvsem s podatki o bančnem prometu navedenih družb, se sodba opira na nezakonit dokaz.

32. Očitek ni utemeljen. Kot sta pojasnili že nižji sodišči se določba 156. člena ZKP uporablja pred uvedbo kazenskega postopka. Navedena določba policiji in tožilstvu omogoča, da še pred uvedbo kazenskega postopka prideta do zaupnih podatkov o bančnih vlogah na podlagi odredbe sodišča. Po uvedbi kazenskega postopka pa izdaja obrazložene pisne odredbe za pridobitev zaupnih bančnih podatkov s strani sodišča ni več potrebna, temveč zadostuje pisna zahteva banki.22 Dejstvo, da se je sodišče v odredbi banki sklicevalo na 156. člen ZKP, na zahtevo po njeni obrazloženosti in tudi po obrazloženosti tožilskega predloga glede na fazo postopka ne vpliva, pri čemer bi sodišče dokaz lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti. Glede na pravico sodnika posameznika do materialnega procesnega vodstva glavna obravnava ne poteka samo kot spor dveh strank, o katerem bi razsodilo pasivno povsem sodišče, temveč ima sodišče aktivno vlogo tudi pri izvedbi dokazov, tako v korist kot v škodo obdolženca. Dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno presojo (drugi odstavek 329. člena ZKP). Pri tem ZKP ne zahteva, da mora sodišče izdati dokazni sklep o tem, da bo takšen dokaz pridobilo. V konkretnem primeru pa so bili pridobljeni dokazi na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 10. 5. 2019 prebrani. Glede na obtožbeni očitek23 in ugotovljeno dejansko stanje v trenutku izvedbe dokaza je bila presoja sodišča glede potrebnosti izvedbe dokaza, ki ga je obrazloženo predlagalo tožilstvo,24 razumna, dokaz pa je bil očitno povezan z obravnavanim historičnim dogodkom in očitkom tožilstva. Glede na ugotovitev, da je sodišče prve stopnje pri izvedbi predmetnega dokaza ravnalo v skladu s postopkovnimi pooblastili in da pri tem ni preseglo opisa dejanja v obtožbi, se nasprotne vložnikove trditve izkažejo za neutemeljene, s tem pa tudi očitek kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

33. Vložnik sodišču očita kršitev pravice do obrambe tudi zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, in sicer predlogov za zaslišanje kupcev – naročnikov družbe C., d. o. o.25, za zaslišanje tožilke A. A. in za zaslišanje prič in pribavo spisa Okrožnega sodišča v Celju I K 38605/2012. Glede prvo navedenega dokaznega predloga vložnik v zahtevi pojasnjuje, da bi z njim obramba dokazovala, da nakazila v Italijo niso pomenila omogočanja prometa družbi B., d. o. o., temveč je šlo za lastno poslovanje družbe C., d. o. o. Glede predloga za zaslišanje tožilke navaja, da bi kot avtorica modifikacije obtožnega predloga pojasnila, katera od njenih nasprotujočih si navedb drži, saj tožilstvo v različnih postopkih (obravnavanem in v pritožbenem postopku v zadevi III K 40046/2015) navaja nasprotujoča si dejstva, zato obramba ne ve, zoper kaj naj se brani. Glede zavrnitve predloga za pribavo drugega kazenskega spisa in zaslišanje prič pa vložnik navaja, da bi obramba s tem izkazala, da obsojeni A. C. ni nikoli imel namena, da ne bi vrnil osebnega posojila A. B., kar bi vplivalo na poslovanje družbe B., d. o. o. 34. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obramba obsojenega A. C. dokazni predlog za zaslišanje poslovnih partnerjev oziroma kupcev družbe C., d. o. o., kot izhajajo iz v spis vloženih računov, in sicer predstavnika D, d. o. o., U. B., B. K., J. Č., predstavnika Javnega stanovanjskega sklada M., predstavnika E., d. o. o., U. J., D. J., U. R. s. p., predstavnika družbe F., d. o. o. ter ostalih kupcev, ki so navedeni kot naslovniki (v spis vloženih) računov, podala na zadnjem naroku dne 5. 7. 2019. Pojasnila je, da je B., d. o. o. pri tujih dobaviteljih dobavljala veliko količino keramičnih izdelkov, zato je A. B. z njimi uspel dogovoriti nižje cene. A. C. je predlagal, da za družbo C., d. o. o. pri tujih dobaviteljih uveljavi dogovorjene popuste in se sklicuje na dogovor »B.«, zato so te navedbe tudi vsebovane v nakazilih, ko se je blago dobavljalo iz Italije po bolj ugodnih cenah. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog za zaslišanje naslovnikov računov družbe C., d. o. o. zavrnilo z obrazložitvijo, da je sodišče v točkah 43 do 53 sodbe pojasnilo način poslovanja družbe B., d. o. o. preko računov družb A. d. o. o. in C., d. o. o. in navedlo razloge, zakaj šteje trditve obrambe o vpisovanju predračunov družbe B., d. o. o. v primerih uveljavljanja popustov za ovržene. Zaslišanje naslovnikov računov, ki bi izpovedali, katere storitve je zanje izvajala družba C., d. o. o. in zanje izdajala račune, pa je nerelevantno in nepotrebno. Sodišče je v navedenih točkah sodbe ugotovilo, da je imela družba B., d. o. o. od marca 2010 dalje trajno blokiran račun. Priča N. G. je izpovedala, da so delavci prodajali blago in pobirali gotovino, ki se je nato polagala na račun družbe A., d. o. o., z računa družbe A., d. o. o. pa so plačevali blago za stranke v Italijo. Med družbama je to potekalo asignacijsko, stranke pa so na ta način dobile blago, ki so ga plačale. Tudi J. D. je izpovedala, da so kupci plačevali material z gotovino, katero je ona nakazala na račun A. C. družbe pri Raiffeisen banki, A. B. pa da ji je povedal, da bo A. C. dobil kredit in potem poplačal dolg do B., d. o. o., do takrat pa morajo poslovati preko družbe C., saj je B. imela zaprt transakcijski račun. Pojasnila je tudi, da je bil namen zaveden kot plačilo po številki predračuna za posamezno stranko. Da se je spodbujalo gotovinsko plačilo strank, so pritrdili tudi zaslišani delavci, pri čemer je I. G. povedala tudi, da je bilo nekaj gotovine namenjene plačilu blaga, ki se je plačevalo na podlagi predračunov, Z. P. pa je povedal, da se je na ta način plačalo blago v Italijo. Takšne izpovedbe pa potrjuje promet na transakcijskih računih družb A., d. o. o. in C., d. o. o. Glede prometa na transakcijskem računu družbe A., d. o. o. je bilo ugotovljeno, da je družba nakazovala zneske na podlagi predračunov v Italijo konkretno navedenim podjetjem, ki so dobavljala keramiko, ki so se kot prejemniki nakazil na podlagi predračunov ves čas pojavljali tudi v prometu na transakcijskih računih družbe B., d. o. o. pred blokado njenega računa. Pri tem je pri posameznih nakazilih izrecno napisano, da gre za plačilo na podlagi predračuna – proforma družbe B.. Trikrat pa je gotovino na ta račun položil neposredno A. B.. Tudi iz prometa na računu družbe C., d. o. o. so razvidna nakazila istim družbam v Italijo in še nekaterim drugim družbam, ki se ukvarjajo s keramiko, pri čemer je pri večini nakazil izrecno navedeno, da gre za nakazilo na podlagi predračunov družbe B.. Tudi J. P. je v strokovnem mnenju navedel, da je v praksi pogosto, da se v primeru blokade, ker družbe ne morejo izbirati vrstnega reda poplačila obveznosti, poslužujejo plačevanja z gotovinskim poslovanjem in asignacijskimi pogodbami. Glede na navedene ugotovitve je sodišče zavrnilo obrambne navedbe, da se navedbe po predračunu B. v izpisu prometa na navedenih računih nanašajo na popuste, ki jih je imela pri dobaviteljih dogovorjene družba B., d. o. o., da se je blago tako ceneje dobavljalo iz Italije. Sodišče je zaključilo, da je na ta način pojasnjeno, na kakšen način je B., d. o. o. po blokadi poslovala. N. G., katere izpoved je tako kot tudi ostale zgoraj navedene izpovedbe sodišče ocenilo za verodostojno, je tudi povedala, da sta se obsojenca skupaj odločila za opisan način poslovanja.

35. Iz navedene obrazložitve je razvidno, da je zaključek o polaganju gotovine na računa družb A., d. o. o. in C., d. o. o. in o poslovanju družbe B., d. o. o. preko navedenih družb obsežno dokazno podprt in obrazložen, zato bi bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča nadaljnje dokazovanje v tej smeri nepotrebno. Z izvedbo zaslišanj predlaganih prič se ne bi v ničemer pripomoglo k ugotavljanju ali razjasnitvi pravno relevantnih dejstev v tej zadevi. Zagovornik niti ni pojasnil, kaj bi priče lahko izpovedale več kot je razvidno že iz samih računov, ki jih je v tej zvezi obramba posredovala v spis in iz katerih izhajajo podatki o kupcih oziroma predlaganih pričah. Z navedbami, da je sodišče spregledalo določene izpovedbe prič, ki po presoji vložnika izključujejo očitek o skupni odločitvi o polaganju gotovine, pa vložnik uveljavlja nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP. Tudi z navedbami, s katerimi podaja razloge, zakaj se je na izpisu prometa na transakcijskem računu družbe C., d. o. o. pojavljala oznaka proforma - B., vložnik nasprotuje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Nedovoljeno vložnik izpodbija tudi dokazno oceno izpovedb prič N. G. in D. Enako velja za navedbe vložnika, s katerimi zatrjuje, da obsojeni A. C. ni vedel za način poslovanja družbe B., d. o. o. po blokadi.

36. Tudi dokazni predlog za zaslišanje tožilke A. A. je obramba obsojenega A. C. podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo in navedla, da je tožilka v drugem kazenskem postopku zoper A. C. v pritožbi zoper oprostilno sodbo navedla, da je družba A., d. o. o. dobavitelju B., d. o. o. v letu 2010 plačala okoli 70.000 EUR. Z navedbo, da tožilstvo v različnih postopkih navaja nasprotujoče si trditve, zaradi česar ni jasno, kaj drži, je predlagala zaslišanje tožilke, ki bi ta nasprotja razjasnila. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da se zadeva, na katero se obramba A. C. sklicuje, nanaša na drug kazenski postopek in drugačno dejansko stanje. Morebitno medsebojno prelivanje sredstev zunaj okvira v tem postopku očitanega kaznivega dejanja pa za ta postopek ni relevantno. Vrhovno sodišče sprejema ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obramba A. C. z navedeno obrazložitvijo dokaznega predloga ni utemeljila njegove pravne relevantnosti. Četudi je družba B., d. o. o. v letu 2010 prejela navedeni denarni priliv, to ni imelo nobenega vpliva na v tej zadevi ugotovljena relevantna dejstva, to je, da obveznosti do oškodovanih delavcev v inkriminiranem obdobju nikoli niso bile plačane, da je bila družba B., d. o. o. v letu 2010 insolventna, da je imela blokiran transakcijski račun ter je ob takšnem stanju zaposlovala delavce, nekatere celo na novo, takšno stanje pa je vzdrževala oziroma podaljševala s poslovanjem preko dveh drugih družb. 37. Pravne relevantnosti dokaznega predloga vložnik tudi ni izkazal glede predloga za zaslišanje prič in pribavo spisa Okrožnega sodišča v Celju I K 38605/2012, saj namen vračila posojila A. B. in dejstvo, da bi takšno vračilo lahko pomembno vplivalo na finančno stanje družbe B., d. o. o. za obravnavano zadevo ni pomembno. Bistveno je, da posojilo v relevantnem času ni bilo vrnjeno in da je družba B., d. o. o. bila v finančnih težavah, da je imela blokiran račun in ni poravnavala obveznosti do delavcev, s čimer vsem je bil A. C. seznanjen, s svojim ravnanjem pa je omogočil nadaljnje poslovanje te družbe in s tem podaljševanje nezakonitega stanja v razmerju do zaposlenih delavcev. Ob takšnem ravnanju pa pričakovanje, da bo dolžnik v prihodnosti razpolagal s sredstvi za poravnavo obveznosti do delavcev, kot že navedeno, ne predstavlja razloga za razbremenitev odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje. Očitek kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve navedenih dokaznih predlogov je tako neutemeljen.

C.

38. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, po vsebini pa sta bili zahtevi delno vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

39. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornika obeh obsojencev z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, zato sta obsojena A. B. in A. C. po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife in A. B. še po tarifni številki 7119 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžna plačati sodno takso, A. B. v višini 500,00 EUR, A. C. pa v višini 450,00 EUR ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

1 V plačilnem nalogu z dne 23. 11. 2010 je navedena napačna pravna kvalifikacija prekrška, in sicer je namesto 10. točke navedena 9. točka prvega odstavka 231. člena ZDR. 2 Glej odločbe Ustavnega sodišča U-I-88/07-17 z dne 8. 1. 2009, U-I-134/11 z dne 11. 7. 2013 in U-I-132/15 z dne 15. 3. 2018. 3 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 16436/2012-116 z dne 7. 5. 2015 in I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018. 4 Dr. Senčur Paček, N. Belopavlovič in M. Kalčič: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Ljubljana, 2008, komentar 134. člena ZDR, B. Kresal, str. 653 – 657. 5 Med drugim v sodbah I Ips 244/2015-39 z dne 18. 2. 2016, I Ips 12608/2014 - 237 z dne 16. 2. 2017 in I Ips 4663/2015-103 z dne 9. 5. 2017. 6 Takšno stališče je v vsebinsko primerljivi zadevi Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018. 7 V tej zadevi je višje sodišče ugotovilo kršitev prepovedi ponovnega sojenja glede očitka, da delodajalec določenim delavcem v določenih obdobjih ni zagotovil pravice do dnevnega počitka in do tedenskega počitka, s čimer naj bi jih prikrajšal za pravice, ki jim pripadajo, ter ker jim je v nasprotju s 144. členom ZDR-1 odredil delo preko polnega delovnega časa, saj nadurnega dela ni odredil v pisni obliki, nadurno delo pa je trajalo več kot je določena tedenska in mesečna omejitev po tretjem odstavku 144. člena ZDR-1. Sodišče je ugotovilo, da se je obtožencu v obeh postopkih očitalo povsem enako ravnanje in tudi z enakimi posledicami, pri čemer se mu je v kazenskem postopku očitalo krajše časovno obdobje kršitve teh pravic. 8 Globa ima sicer tudi represivno naravo, vendar namen globe ni povrniti, maščevati se za določeno dejanje v obliki doseganja izravnave za družbeno-etično krivdo, pač pa je predvsem usmerjena v to, da uveljavi določen red. 9 Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 12608/20114-237 z dne 16. 2. 2017, I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016, I Ips 20281/2010-131 z dne 12. 7. 2013, I Ips 259/2008 z dne 27. 11. 2008 in I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008 in druge. 10 Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 61453/2011 z dne 18. 1. 2017 sprejelo stališče, da reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. 11 Glej tudi Katja Filipčič: Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost, Podjetje in delo, Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, št. 6-7/2016/XLII, str. 950. 12 Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019, I Ips 13547/22015 z dne 11. 10. 2018, I Kp 30816/2012-35 z dne 14. 3. 2014. 13 Glej mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, komentar 344. člena, str. 718 – 719, odločba Ustavnega sodišča RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 366/2008 z dne 16. 10. 2008. 14 Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Cp 1521/2015 z dne 1. 2. 2018). 15 Matjaž Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, Ljubljana, 2014, str. 200, 201. 16 Tako tudi D. Korošec, K. Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana, 2018, v: komentar 196. člena, Katja Filipčič in Luka Tičar, str. 329. 17 Glej Matjaž Ambrož, nav. delo, str. 154 in 162. 18 Nevtralno oziroma poklicno tipično ravnanje predstavlja običajno, vsakdanje opravljanje poklica, za katera je v teoriji izpostavljeno, da eventualni naklep, ki sicer zadošča za kaznivost pomoči, v teh primerih ne zadošča, saj pri rutinskem opravljanju poklica ni sprejemljivo, da bi posameznik odgovarjal kot pomagač že, če bi vzel v račun, da bo njegova storitev nekomu olajšala izvršitev določenega kaznivega dejanja. Tudi pri poklicno tipičnih ravnanjih pa velja, da ne gre za nevtralno ravnanje, če je edini smisel takega ravnanja olajšati določeno kaznivo dejanje. (Glej Matjaž Ambrož, nav. delo, str. 202 – 204). 19 Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020 in I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019. 20 Po prvem odstavku 283. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) mora plačnik davka davčni odtegljaj izračunati in odtegniti ob obračunu dohodka, plačati pa najpozneje v petih dneh od izplačila dohodka. Po tretjem odstavku 3. člena ZdavP-2 pa se določbe tega zakona, ki veljajo za davke, uporabljajo tudi za prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Skladno s 6. alinejo prvega odstavka 397. člena ZdavP-2 je kot prekršek določeno ravnanje, ko plačnik davka ne izračuna, odtegne ali ne plača davčnega odtegljaja za davčnega zavezanca v skladu z zakonom (med drugim skladno z 283. členom tega zakona). 21 Tako tudi D. Korošec, K. Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.), nav. delo, str. 345. 22 Tako tudi Zakon o bančništvu (ZBan-2) v 3. alineji tretjega odstavka 126. člena določa, da dolžnost banke glede varovanja zaupnih podatkov ne velja, če te podatke zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka pisno zahteva sodišče, državno tožilstvo ali policija, razen v primerih, ko za posredovanje zaupnih podatkov zakon izrecno določa odredbo preiskovalnega sodnika. 23 Ta je takrat že vseboval očitek, da je družba B., d. o. o. po skupni odločitvi obeh obsojencev polagala gotovino na račun družbe A., d. o. o., katere edini družbenik je bil obsojeni A. C.. 24 Tožilstvo je na naroku dne 8. 3. 2019 predlagalo pridobitev bančnih podatkov za družbi A., d. o. o. in C., d. o. o. v inkriminiranem obdobju z obrazložitvijo, da iz izpovedb prič izhaja, da je družba B., d. o. o. svoje obveznosti do dobaviteljev izplačevala preko navedenih družb, katerih edini družbenik in zakoniti zastopnik pa je bil v inkriminiranem obdobju prav A. C.. S temi prenakazili pa se je družba B., d. o. o. izognila plačilu prispevkov. 25 Vložnik je v zahtevi sicer navedel, da gre za kupce družbe A., d. o. o., vendar je navedba glede na nadaljnjo obrazložitev v zahtevi in podatke spisa očitno pomotna.