Jedro

Odškodninsko odgovornost poslovodstev gospodarskih družb se presoja ex ante, torej po stanju v času, ko je sprejeta poslovna odločitev in ne ex post, ko se šele pokažejo rezultati odločitve. V tej zadevi zato ni odločilno, ali se je sklenitev sponzorskih pogodb izkazala za poslovno uspešno, pač pa, ali je smel toženec v času sklepanja pogodb razumno pričakovati, da bo tožnici prinesla večjo prepoznavnost med potencialnimi kupci in s tem vsaj na daljši rok tudi povečan "eksterni" promet. Ali je bila odločitev razumna, je strokovno vprašanje, ki terja odgovor na podlagi strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Za tak primer je treba postaviti izvedenca ustrezne (najbrž marketinške) stroke.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za postavitev izvedenca, ker naj bi šlo za informativni dokaz. S ponujenim dokazom toženec ni nadomeščal manjkajočih trditev, ki sodijo v okvir njegovega trditvenega bremena. Zavrnjeni dokaz z izvedencem je "informativen" le v meri, v kateri bi se lahko sodišče seznanilo (informiralo) z oceno izvedenca, kakšno bi bilo pravilno ravnanje s stališča marketinške stroke, upoštevajoč okoliščine, v katerih se je odločal toženec.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za reviziji, ugodilo zahtevku za povračilo škode, ki naj bi tožnici nastala zaradi ravnanj toženca (kot poslovodje tožnice) v zvezi s sklenitvijo sponzorskih pogodb s Klubom A. (I. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 79/2021 z dne 27. 7. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dokaz z izvedencem marketinške stroke predstavljal informativen dokaz in ali je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko dokaza ni izvedlo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo, v kateri uveljavlja razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrnite zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so: – toženec je bil v „spornem“ obdobju med 2011 in 2013 direktor tožnice in predsednik Kluba A.; – toženec je kot direktor tožnice s Klubom A. sklenil več pogodb o sponzorstvu in donatorstvu v skupni višini 690.000,00 EUR (580.000,00 EUR + DDV); – v letu 2009 je Kluba A. od tožnice prejel sponzorska sredstva v višini 62.000,00 EUR + DDV, v letu 2010, ko je toženec postal direktor tožnice, pa je ta znesek znašal 251.667,00 EUR + DDV; – v obdobju med leti 2011 in 2013 je bila usmeritev lastnice tožnice, družbe B. d.o.o, in strateški cilj tožnice povečanje „eksternih prihodkov“ (t.j. prihodkov tožnice na zunanjem trgu, prihodkov, ki niso pridobljeni s poslovanjem z matično družbo B. d.o.o.) z ustanavljanjem novih prodajnih programov za izboljšanje poslovnih rezultatov in zagotavljanjem novih delovnih mest za invalide, s čimer bi tožnica zmanjšala prihodkovno odvisnost od B. d.o.o.; – „eksterni prihodki“ so v letih od 2009 do 2013 naraščali. Med „eksterne prihodke“ štejejo tudi prihodki, ustvarjeni s poslovanjem s C., D. in E., pri čemer za poslovanje z vsemi tremi subjekti velja, da ne gr gre za poslovanje na trgu oziroma da ne gre za pridobivanje poslovnih partnerjev na trgu preko sponzoriranja Kluba A.; – v skupnih stroških reklam in sponzorstev tožnice je znašal delež sponzorskih sredstev namenjenih Klubu A. v letih 2010 do 2014 od 77 % - 94 %.

**Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Razlogi sodišč prve in druge stopnje so povzeti samo delu, ki zadeva dopuščeno vprašanje.

8. Sodišče prve stopnje (43. stran obrazložitve) je zavrnilo toženčev predlog za izvedbo dokaza z izvedencem marketinške stroke. Ocenilo je, da gre za t.i. informativni dokaz, ki v pravdnem postopku ni dovoljen, saj ne potrjuje navedb toženca, ampak naj bi se z njim dejstva, ki bi jih moral toženec zatrjevati, šele ugotavljala. Toženec je s predlaganim dokazom zasledoval potrditev svojih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb, da je bilo sponzoriranje Kluba A. pravi prodajni kanal, za katerega se je odločil s ciljem zagotavljanja čim večjega dela prihodkov tožnice na eksternem trgu, in da so bila vlaganja v sponzoriranje Kluba A. smiselna oziroma so imela pričakovan učinek. Po lastnih navedbah toženec pred sklenitvijo pogodb s Klubom A. ni napravil nobenih analiz o učinkih sponzoriranja kot prodajnega kanala, ker so bile poleg sponzoriranja izvajane tudi druge promocijske aktivnosti z istim ciljem, toženec pa niti ne ve, ali in koliko je ukrep s sponzoriranjem Kluba A. pripomogel k rasti eksternih prihodkov. S pomočjo izvedenca marketinške stroke je toženec želel v resnici doseči dopolnitev manjkajočih trditev.

9. Sodišče druge stopnje je v zvezi z zavrnitvijo dokaza z izvedencem marketinške stroke v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in obširno pojasnilo, zakaj je presodilo, da so toženčeve navedbe o povezavi med sponzoriranjem Kluba A. in rastjo „eksternih prihodkov“ pavšalne in da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti. Ob tem je poudarilo, da je tožnica toženca na pavšalnost njegovih navedb izrecno opozarjala ter da je tudi konkretizirano in utemeljeno nasprotovala njegovemu parcialnemu izpostavljanju rasti le eksternih prihodkov. Sodišče je presodilo, da toženec ni zmogel trditvenega bremena niti glede konkretne povezave med sponzoriranjem in rastjo eksternih prihodkov.

**Revizijske navedbe**

10. Revident graja stališče sodišč nižjih stopenj o nekonkretiziranih trditvah glede povezave med sponzoriranjem Kluba A. in rastjo „eksternih prihodkov“. Pojasnjuje, kakšne so bile jegove navedbe že v odgovoru na tožbo. Ponovno pojasnjuje, da je Klub A. tožnico in njene blagovne znamke reklamiral preko reklamnih transparentov na oglasnih lokacijah stadiona (ograje okoli igrišča, na tribuni, VIP prostori), logotipa na semaforju stadiona, logotipa na dopisnih listih Kluba A., letnih koledarjev mladinskih selekcij in članske ekipe itd., zaradi česar je tožnica dosegala visoke (skupne) „eksterne prihodke“. Revident nadalje trdi, da kot laik ni mogel natančneje vsebinsko opredeliti povezave, za katero je tekom postopka trdil, da obstaja. Kot bivši direktor tožnice tudi nima možnosti pridobiti relevantne poslovne dokumentacije, z izjemo letnih poročil, s katero bi svoje trditve lahko natančneje konkretiziral. Ob tem se sklicuje na sodbo VSRS VIII Ips 160/2017 z dne 5. 9. 2017. 11. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje trditvam revidenta. Uveljavlja, da toženec ni trdil še manj pa dokazal, da je ravno zaradi sponzoriranja Kluba A. prišlo do povečanja eksternih prihodkov tožnice, niti da se je zaradi sponzoriranja Kluba A. povečalo premoženje tožnice. Toženec je bil direktor tožnice, zato podatki o relevantnih dejstvih niso bili izven njegovega zaznavnega območja, kot skuša to prikazati v reviziji.

**Razlogi za ugoditev reviziji**

12. Sponzorstvo v športu je lahko učinkovito sredstvo za pridobivanje novih ali zadržanje obstoječih kupcev sponzorja in s tem, torej posredno, tudi za povečanje prodaje izdelkov ali storitev. Sponzorstvo omogoča pridruževanje ali neposredno povezavo med izdelki sponzorja in sponzoriranim športnim klubom, tako da se povezavo oglašuje v sredstvih javnega obveščanja, da igralci na dresih nosijo napis z imenom sponzorja, z označbo sponzorja na športnem igrišču ipd. Prodajni učinki so težko ocenljivi vnaprej, dolgoročnih niti ni mogoče kvantificirati. Odvisni so od uspeha sponzoriranega kluba, gledanosti športnih dogodkov, na katerih klub nastopa, vse skupaj pa pomeni le enega izmed številnih elementov, ki vplivajo na poslovno uspešnost sponzorja. Dolgoročni učinki se lahko kažejo tudi v graditvi vabljivejšega odnosa s kupci, zaposlenimi in večjo vpetostjo v okolje, v katerem sponzor deluje.

13. Toženec je zatrjeval, v kakšnih tekmovanjih je Klub A. tekmoval in kako je tožnico in njene blagovne znamke reklamiral (preko reklamnih transparentov na oglasnih lokacijah stadiona, logotipa na semaforju stadiona, na dopisnih listih Kluba A., letnih koledarjev mladinskih selekcij in članske ekipe itd.), kar ustreza običajnim zavezam sponzoriranega kluba. Te trditve niso niti pavšalne niti nekonkretizirane.

14. Odškodninsko odgovornost poslovodstev gospodarskih družb se presoja ex ante, torej po stanju v času, ko je sprejeta poslovna odločitev in ne ex post, ko se šele pokažejo rezultati odločitve. V tej zadevi zato ni odločilno, ali se je sklenitev sponzorskih pogodb izkazala za poslovno uspešno, pač pa, ali je smel toženec v času sklepanja pogodb razumno pričakovati, da bo tožnici prinesla večjo prepoznavnost med potencialnimi kupci in s tem vsaj na daljši rok tudi povečan „eksterni“ promet. Ali je bila odločitev razumna, je strokovno vprašanje, ki terja odgovor na podlagi strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Za tak primer je treba postaviti izvedenca ustrezne (najbrž marketinške) stroke (243. člen ZPP).

15. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za postavitev izvedenca, ker naj bi šlo za informativni dokaz. S ponujenim dokazom toženec ni nadomeščal manjkajočih trditev, ki sodijo v okvir njegovega trditvenega bremena. Zavrnjeni dokaz z izvedencem je „informativen“ le v meri, v kateri bi se lahko sodišče seznanilo (informiralo) z oceno izvedenca, kakšno bi bilo pravilno ravnanje s stališča marketinške stroke, upoštevajoč okoliščine, v katerih se je odločal toženec.

16. Odgovor na dopuščeno vprašanje tako glasi, da dokaz z izvedencem marketinške stroke ni predstavljal nedovoljenega informativnega dokaza, zato bi ga sodišče moralo izvesti. Ker ga ni, je kršilo njegovo pravico do izjave in s tem krnilo njegovo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

17. Po obrazloženem se je pokazalo, da je treba reviziji ugoditi, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj ugodi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca (prvi odstavek 379. člena ZPP).

**O stroških postopka**

18. Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

19. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).