Jedro

Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice.

Kršitev ni podana z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem marketinške stroke. Upoštevaje konkretne okoliščine primera je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni dokaz utemeljeno zavrnjen kot nedovoljen, to je kot poizvedovalni oziroma informativni dokaz. Toženec zmotno navaja, da je konkretno navedel, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom dokazujejo. Njegove navedbe so bile namreč na takšni ravni pavšalnosti, da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti, pri čemer je toženca o pavšalnosti njegovih navedb izrecno opozarjala tožnica.

Tožnica je izkazala slabo likvidnostno in finančno stanje družbe oziroma njuno bistveno slabšanje, skupaj s potrebnimi dokapitalizacijami družbe in njenim kreditiranjem, ter posledično poslovno nerazumno sklepanje sponzorskih pogodb s številnimi aneksi in donatorske pogodbe. V takšni situaciji je sponzoriranje in donatorstvo ob povsem pavšalno zatrjevani in posledično neizkazani koristnosti zagotovo škodljivo ravnanje, zaradi katerega je izkazano prišlo do finančnih odlivov (škode).

O vložitvi tožbe je bilo odločeno s skupščinskim sklepom, medtem ko sporni posli ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ob tem je odveč poudariti, da interese lastnika zastopa skupščina tožnice (tožničin organ) in ne poslovodstvo ustanovitelja in lastnika. Vpliv slednjega na poslovne odločitve toženca, ki ga toženec s pritožbo smiselno izpostavlja (op. izpostavlja voljo lastnika in naknadno soglasje ustanovitelja), toženca ne more razbremeniti njegove lastne odškodninske odgovornosti za vodenje poslov tožnice, ampak bi lahko privedel le še do morebitne odškodninske odgovornosti koga tretjega.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške v zvezi z lastnima pritožbama, medtem ko mora v zvezi z odgovorom na pritožbo tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki 2.779,77 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženec) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožnici) 690.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2016 dalje do plačila; (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 96.000,00 EUR od dne 25. 5. 2011 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 72.000,00 EUR od dne 7. 7. 2011 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 18.000,00 EUR od dne 23. 6. 2011 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 6.000,00 EUR od dne 13. 9. 2011 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 36.000,00 EUR od dne 5. 11. 2011 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 108.000,00 EUR od dne 29. 2. 2012 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 84.000,00 EUR od dne 18. 4. 2012 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 48.000,00 EUR od dne 5. 7. 2012 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 30.000,00 EUR od dne 27. 10. 2012 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 84.000,00 EUR od dne 8. 2. 2013 dalje do dne 23. 5. 2016, od zneska 48.000,00 EUR od dne 9. 3. 2013 dalje do dne 23. 5. 2016 in od zneska 60.000,00 EUR od dne 8. 5. 2013 dalje do dne 23. 5. 2016 ter (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženec dolžan v 15 dneh tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 20.778,75 EUR, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (točka II. izreka izpodbijane sodbe) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu v novo sojenje. V pritožbi ponavlja razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil (od nastanka in zapadlosti premoženjske škode) dalje in navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje o nastopu zamude za izplačilo odškodnine z vložitvijo tožbe. Toženec teku zakonskih zamudnih obresti ni z ničemer ugovarjal, zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi tudi v tem delu. Tožnica meni, da je v konkretnem primeru z zapadlostjo terjatve nastala tudi zamuda. Za nastop zamude je načeloma res potreben poziv dolžniku (299. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), a so podane izjeme od tega pravila. Gre za situacijo, ko bi takšna zahteva za upnika nasprotovala temeljnim načelom (predvsem načelu vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ), da bi bil poziv le sam sebi namen. Gre predvsem za zahtevo, da dolžnik ve za vsebino denarne obveznosti (za obseg škode in za višino zahtevka ter oškodovanca). Predmetno izhaja iz ustaljene sodne prakse, pri čemer tožnica primeroma našteva odločbo VSL I Cp 2224/2012. V nadaljevanju pritožbe tožnica izpostavlja nekatere konkretne okoliščine primera ter izpostavlja, da je bil toženec (direktor) seznanjen z oškodovancem in nastankom ter obsegom škode ter je imel namen oškodovati tožnico. Gre za namenoma povzročeno premoženjsko škodo.

3. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. 4. Zoper predmetno sodbo oziroma upoštevaje vsebino pritožbe zoper ugodilni del sodbe je tudi toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi ponavlja nekatere konkretne okoliščine primera in navaja, da je v nasprotju s pravičnostjo, da je ustanovitelj podal soglasje k poslom, nato pa se je odločil za vložitev tožbe, ker naj bi bili posli škodljivi. Ravnanja in vedenje ustanovitelja in lastnika tožnice negirata protipravnost toženčevega ravnanja in pomenita privolitev oškodovanca po 140. členu OZ (glej tudi odločbi VS RS II Ips 308 in III Ips 44/2014, ki se sicer nanašata na pogodbe o prenosu delnic). Čeprav se zatrjuje oškodovanje tožnice, je treba upoštevati, da je soglasje k poslom in odločitev za tožbo (sklep skupščine) sprejel ustanovitelj. Soglasje k poslom bi bilo treba upoštevati kot izjavo, ki izključi protipravnost ravnanja. Na predmetno ne more vplivati odsotnost skupščinskega sklepa. 21. 6. 2019 je bila končana glavna obravnava, prepis zvočnega posnetka je bil tožnici vročen 8. 7. 2019 in sodba je bila izdana 21. 2. 2020. Sodišče prve stopnje strank ni seznanilo o pridobivanju novih listin in dokazov, zato je bila tožencu odvzeta možnost obravnavanja, da se o teh dokazih izjavi, in je podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Enaka kršitev je podana zaradi zavrnitve dokaznega predloga toženca za postavitev izvedenca marketinške stroke oziroma je, če ta kršitev ni podana, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predmetni dokaz ni bil informativen, saj je toženec konkretno navedel katera dejstva želi z njim dokazati. Trdil je, da je sponzorstvo in posledično oglaševanje tožnice preko N. za tožnico prineslo pozitivne rezultate v smislu večje prepoznavnosti in posledično višjih dohodkov. Če toženec učinkov ni ugotavljal sproti, to ne pomeni, da jih ni bilo. Treba je ugotoviti, če je sponzorstvo imelo pozitivne učinke, ne glede na količino informacij, ki jih je imel toženec pri sklepanju poslov. Posel mora biti za odškodninsko odgovornost škodljiv. Toženec je dokazoval, da posel sploh ni bil škodljiv in zato ni bil protipraven. Slab poslovni izid še ne pomeni, da je bil škodljiv tudi konkreten posel, ampak je lahko tak iz drugih razlogov, ki so bili zatrjevani. Sodišče prve stopnje navaja, da toženec ni izkazal povezave med rastjo eksternih prihodkov in sponzoriranjem N., kar je seveda želel storiti z izvedencem. Napačno zaključuje, da do rasti ni prišlo zaradi ali zgolj zaradi zvišanja sponzorskih sredstev, kar pomeni, da brez analize toženec ni mogel oceniti, koliko sta sponzoriranje in višina sponzoriranja vplivala na povečano prodajo ter krepitev posameznih blagovnih znamk. Tudi sodišče prve stopnje ni moglo v celoti izključiti povezave med sponzoriranjem in rastjo eksternih prihodkov. Toženec je zatrjeval, da je sponzorstvo pozitivno učinkovalo na predmetno rast in ga je ocenjeval kot koristnega. Šlo je za strateško usmeritev k rasti eksternih prihodkov in toženec je cilje izpolnjeval. Toženec bi z izvedbo dokaza lahko izkazal tudi korist, ki je nastala, v razmerju do obsega škode. Četudi izračunov koristi ni napravil, to ne pomeni, da ni obstajala. Bil je v dokazni stiski in ni mogel navesti koliko je le-ta znašala, zato je informativen dokaz v tem delu zagotovo utemeljen. Toženec bi lahko izkazal, da je škoda bistveno manjša, če je že nastala, pa sploh ni. Obrazložitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na domnevno neupoštevanje finančnega stanja in poslovno usmeritev, ki naj ne bi bila v zvečanju eksternih prihodkov, ni le zmotna, ampak je sama s seboj v nasprotju. Navedeno je, da povečanje eksternih prihodkov ni bil glavni cilj tožnice, kasneje pa, da je takšna usmeritev razvidna iz poslovnih načrtov in letnih poročil ter zaslišanj. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistveno preveliko težo sodišče prve stopnje pripisuje odsotnosti analize. V poslovnem svetu le-te niso običajne. Ustanovitelj je bil seznanjen tudi s tem, da je bil toženec direktor N. Pri kršitvi načela ekvivalence je zmotno zaključeno, da k izpolnjevanju pogodb ni vplivalo nastopanje N. na evropskih kvalifikacijah v sezoni 2009/10, ker je bilo to pred sklepanjem pogodb. Takšen klub je namreč bolj prepoznaven in je njegova vrednost višja, zato je sprejemljivo, da se mu v sezoni po uspehu dvigne višina sponzorskih sredstev.

5. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Med drugim je poudarila, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo soglasje k poslom podano, saj ni nobenih pisnih dokazov. V gospodarskih družbah se odločitve sprejemajo pisno, glede izpovedbe M. M. pa velja opozoriti, da je tudi sam v sodnih postopkih zaradi naklepnega oškodovanja ustanovitelja. Tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da je o podeljevanju sponzorskih sredstev odločal toženec. Oškodovana družba ni ustanovitelj, ampak tožnica. Dejanja toženca ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ni kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pozno, in ni razvidno, da bi pridobivalo še kakšne dokaze. Toženec je izvedenca predlagal le v zvezi z rastjo eksternih prihodkov, ki pa za presojo sklepanja pogodb niso relevantni. Pa še takšen predlog je bil povsem pavšalen, brez povsem osnovnih in konkretnih trditev o učinkih. Šlo je za informativen dokaz. V zvezi z višino škode ni podal konkretizirane trditvene podlage. Ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožničino pritožbeno zavzemanje za prisojo zakonskih zamudnih obresti od spornih izplačil dalje po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Uvodoma velja poudariti, da je toženec nasprotoval tožbenemu zahtevku v celoti (op. ni ga niti delno pripoznal); da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi presežno zahtevanih zakonskih zamudnih obresti stvar pravilne uporabe materialnega prava, na uporabo katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti; in da je tožnica tista, ki je nosila trditveno (in dokazno) breme glede utemeljenosti zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Povedano drugače, če tožnica glede presežno zahtevanih obresti ni postavila sklepčne trditvene podlage, toženec, ki je zahtevku nasprotoval v celoti, ni bil dolžan še izrecno in konkretizirano nasprotovati zahtevanim obrestim. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je upoštevaje pravilno uporabo materialnega prava presojalo (ne)utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka, pa čeprav toženec v tem delu zatrjevanim dejstvom ni konkretizirano nasprotoval. Razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri prisoji odškodnine za premoženjsko škodo skladno z 299. členom OZ ločilo trenutek zapadlosti odškodninske terjatve (trenutek samega nastanka škode s posamičnimi izplačili na podlagi sponzorskih in donatorske pogodbe) od trenutka nastopa dolžnikove zamude za plačilo odškodnine (od poziva za plačilo, za katerega v konkretni zadevi šteje datum vložitve tožbe) in posledična zavrnitev presežnega tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od posamičnih izplačil dalje do vložitve tožbe, so pravilni in utemeljeni, zato ni mogoče slediti drugačnemu zavzemanju tožnice. Sklicevanje tožnice na zadevo VSL I Cp 2224/2012 ni utemeljeno že iz razloga, ker je zadeva neprimerljiva z obravnavano, saj je tam spor potekal o povrnitvi nepremoženjske škode, tu pa gre za poslovno odškodninsko odgovornost in za povrnitev premoženjske škode. Hkrati izpostavljena zadeva ne potrjuje pritožbenih tez. Tožnica namreč razloge VSL povzame le parcialno in selektivno ter jih neutemeljeno prilagodi le nekaterim konkretnim okoliščinam primera, pri tem pa povsem spregleda bistvo izpostavljene zadeve. VSL je namreč zakonske zamudne obresti prisodilo skladno z opominom, kar je bilo celo od 15. dne po vložitvi tožbe dalje do plačila. Ustaljena sodna praksa torej ni takšna, kot naj bi po zmotnem tožničinem mnenju izhajalo iz izpostavljene zadeve, ampak je tudi sicer povsem skladna s pravilnimi stališči sodišča prve stopnje.1 Na tem mestu velja še izpostaviti, da tožnica v pritožbi neupoštevno želi doseči nekakšne zaključke o toženčevem naklepnem ravnanju, saj takšno ravnanje iz siceršnje tožničine trditvene podlage in iz izpodbijane sodbe ne izhaja. V zvezi z obstojem naklepa (povzročati škodo) je bilo trditveno in dokazno breme na tožnici, saj velja domneva o obstoju le glede običajne stopnje krivde (malomarnosti). Povedano sklepno torej razlogi, ki jih s pritožbo uveljavlja tožnica niso utemeljeni in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo presežno zahtevane zakonske zamudne obresti.

8. Iz spisovnega gradiva in izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje v času po končani javni glavni obravnavi (21. 6. 2019) pa vse do izdaje sodbe (21. 2. 2020) pridobivalo kakršnekoli dodatne dokaze, do katerih se toženec ni imel možnosti opredeliti in ki so vplivali na presojo v konkretni zadevi. Po končani glavni obravnavi je sodišče prve stopnje izdajo odločbe pridržalo le iz razloga izdelave prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave in posledičnega vročanja le-tega pravdnim strankam v podajo morebitnih pripomb. Slednjih ni bilo. Povedano drugače, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je toženčev pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen.

9. Enaka kršitev tudi ni podana z obrazloženo in utemeljeno zavrnitvijo toženčevega predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem marketinške stroke. Upoštevaje konkretne okoliščine primera je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča predmetni dokaz utemeljeno zavrnjen kot nedovoljen, to je kot poizvedovalni oziroma informativni dokaz. Toženec zmotno navaja, da je konkretno navedel, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom dokazujejo. Njegove navedbe so bile namreč na takšni ravni pavšalnosti, da sodišče prve stopnje (posledično poizvedovalnega) dokaza ni bilo dolžno izvesti, pri čemer je toženca o pavšalnosti njegovih navedb izrecno opozarjala tožnica. V konkretni zadevi se presoja odškodninska odgovornost bivšega tožničinega direktorja (zanj velja merilo skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika) zaradi spornega poslovanja (spornih sponzorstev in donatorstva), pri čemer toženec še v pritožbi priznava, da učinkov spornih pogodb ni ugotavljal sproti, in še vedno le omenja nekakšne pozitivne učinke, ki jih ne konkretizira, in zato ti ostajajo na ravni pavšalnosti (″da je sponzorstvo in posledično oglaševanje prineslo pozitivne rezultate v smislu večje prepoznavnosti in posledično višjih dohodkov″, ″da je sponzoriranje imelo pozitivne učinke″, ″da je želel dokazati povezavo med rastjo eksternih prihodkov in sponzoriranjem″, ″da je sponzorstvo pozitivno vplivalo na eksterne prihodke″, ″da bi z izvedbo dokaza lahko izkazal korist od sponzorstva″, ipd.). Toženec se znova osredotoča le na povsem pavšalno zatrjevano povezavo med sponzoriranjem N. (op. donatorsko pogodbo celo spregleda) in rastjo ″eksternih prihodkov″, čeprav je kot direktor vodil gospodarsko družbo, katere cilj so dobri poslovni rezultati (dobiček), pri čemer je bila v času sponzoriranja in donatorstva tožnica v slabem finančnem položaju.

10. Da je sponzorstvo in posledično oglaševanje tožnice preko N. za tožnico prineslo pozitivne rezultate (učinke) v smislu večje prepoznavnosti in posledično višje dohodke (korist), je nekonkretizirana (pavšalna) navedba, ki iz spisa oziroma iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Gre za preveč pavšalno navedbo, da bi bilo v tej smeri treba izvajati omenjeni dokaz z izvedencem, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Predmetno še posebej velja ob dejstvu, da je tožnica izpostavljala tožnikovo pomanjkljivo trditveno podlago ter konkretizirano in utemeljeno nasprotovala tožnikovemu parcialnemu izpostavljanju rasti le eksternih prihodkov. Iz izpodbijane sodbe med drugim izhaja še, da je bil šele cilj tožnice, da 30% prihodkov doseže na eksternem trgu in le še 70 % prihodkov v poslovanju z ustanoviteljem. Eksterni prihodki so sicer naraščali (glej razloge iz točke 26. izpodbijane sodbe), a toženec trditvenega bremena glede konkretne povezave med sponzoriranjem in donatorstvom ter njihovo rastjo ni zmogel. Kot je omenjeno že zgoraj je tožnica pretežno poslovala z ustanoviteljem, precejšnja sredstva pa je prejemala še s strani države iz naslova državnih pomoči, saj gre za invalidsko podjetje. Prav tako je poslovala s T. in H., ki sta povezani družbi s tožnico ter njenim ustanoviteljem. Sodišče prve stopnje omenja še poslovanje z M. na podlagi javnega razpisa ter pravilno in pritožbeno negrajano zaključi, da omenjeno poslovanje ni poslovanje na trgu oziroma da ne gre za pridobivanje poslovnih partnerjev na trgu prek sponzoriranja N. Kot izhaja iz navedb obeh pravdnih strank, so eksterni prihodki naraščali tudi zaradi gradbenih projektov tožnice, pri čemer konkretna povezava s spornimi posli ni bila zatrjevana, med pravdnima strankama pa je bila sporna tudi sama profitabilnost gradbenih projektov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se nenazadnje s porastom eksternih prihodkov enako skokovito povečevali tudi odhodki. Sponzorstvo in donatorstvo ter humanitarne akcije so bili v poročilih o družbeni odgovornosti, ki so bila sestavni del letnih poročil, le na splošno omenjeni kot aktivnosti s katerimi tožnica vzdržuje ugled. Ni šlo za prodajni kanal, saj je v poslovnih poročilih omenjena pomembnost promocije in pospeševanja prodaje pri lastnih blagovnih znamkah in so tudi določeni načini promocije, med katerimi ni sponzoriranja in donacij N. Prav tako je razvidno, da toženec ni napravil nobenih analiz o učinkih sponzorstva in donacije N., čeprav so bili le-ti v primerjavi s siceršnjimi stroški reklamiranja enormno večji (glej obrazložitev iz 27. točke izpodbijane sodbe). Tožnica je izkazala slabo likvidnostno in finančno stanje družbe oziroma njuno bistveno slabšanje, skupaj s potrebnimi dokapitalizacijami družbe in njenim kreditiranjem, ter posledično poslovno nerazumno sklepanje sponzorskih pogodb s številnimi aneksi in donatorske pogodbe. V takšni situaciji je sponzoriranje in donatorstvo ob povsem pavšalno zatrjevani in posledično neizkazani koristnosti zagotovo škodljivo ravnanje, zaradi katerega je izkazano prišlo do finančnih odlivov (škode). Povezavo med sponzoriranjem in donatorstvom ter relevantno (op. tisto, ki je posledica sponzoriranja in donatorstva N.) rastjo eksternih prihodkov bi moral najprej konkretno zatrjevati sam toženec in šele nato bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti pritožbeno sporni dokaz. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje upoštevaje obrazložitev izpodbijane sodbe in končno odločitev, preveč pavšalno zatrjevano povezavo v celoti izključilo. Predmetno velja tudi glede višine škode, ki je v konkretni situaciji lahko povezana le z morebitno (konkretno zatrjevano) pozitivno korelacijo med spornimi posli in eksternimi prihodki (pozitivnimi učinki sponzoriranja in donacije), in glede katere sedaj toženec v pritožbi prvič poudarja, da se je znašel v dokazni stiski glede same višine koristi. Škoda je bila povzročena z odlivom finančnih sredstev, medtem ko pozitivni učinki (koristi) spornih poslov na eksterne prihodke s strani toženca niso bili konkretno pojasnjeni. Ob enakih pogodbenih zavezah sponzoriranca je toženec v spornem času sredstva sponzoriranja enormno povečal in sklenil še donatorsko pogodbo. Prav tako je bil plačilni rok pri tožnici cca. 2 meseca, medtem ko so bila nakazila N. izvedena med drugim tudi pred zapadlostjo računov, ki jih je izdajal N., oziroma še pred opravljenimi storitvami sponzoriranca. Na tej podlagi je zato tožnici nastala navadna škoda v višini izplačanih sredstev. Iz izpodbijane sodbe izhaja še, da v sistemu ustanovitelja ni bilo predpisa, ki bi urejal področje sponzoriranja in donacij ter nadzor nad porabo sredstev, vendar bi moral v takšnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča toženec, ki je bil ne samo direktor toženke, ampak še predsednik N., pri sklepanju spornih poslov ravnati še skrbneje. Navedeno še toliko bolj velja ob ugotovljenih (in pričakovanih) okoliščinah zmanjševanja sredstev, ki jih je tožnica pridobivala s strani države in ustanovitelja. Ker bi moral upoštevaje finančno situacijo toženec skrbneje in bolj zadržano ravnati s tožničinimi sredstvi, pritožbeno sodišče ne soglaša z mnenjem toženca, da je sodišče prve stopnje preveliko težo pripisalo dejstvu, da toženec ni z ničemer (in kljub slabšanju finančnega stanja) spremljal učinkov spornih poslov. Poslovodja seveda nima dolžnosti vsake poslovne odločitve „pokrivati“ z izdelavo analize o njenih učinkih, vendar pa se mora odločati na podlagi primernih informacij, in če le-teh nima, si jih mora zagotoviti. Sporne posle, ki naj bi tožnici v slabi finančni situaciji prinašali koristi, čeprav so konkretno zatrjevani in izkazani le odlivi sredstev, je sklepal toženec, pri čemer niti na prvi stopnji sojenja niti v pritožbi ne konkretizira pozitivne korelacije med njimi in relevantnimi eksternimi prihodki.

11. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni pomanjkljivosti, zaradi katerih se le-ta ne more preizkusiti. Sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in niso med seboj v nasprotju. Ugotovitve o usmeritvi tožnice k zvišanju eksternih prihodkov iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe niso v nasprotju z zaključki iz 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da to ni bil tožničin ″glavni cilj″. Obrazložitev sodišča prve stopnje pomeni le, da je sicer bila usmeritev tožnice k zvišanju eksternih prihodkov, vendar ne za vsako ceno, ampak z bistvenim dodatkom, to je z izboljšanjem poslovnih rezultatov (z ekonomsko komponento, z ustvarjanjem dobička).

12. Kot je že tožencu obširno pojasnilo sodišče prve stopnje je skupščinski sklep ustanovitelja tožnice in njenega edinega družbenika materialnopravna predpostavka za uveljavljanje odškodninske terjatve proti bivšemu tožničinemu poslovodji (tožencu), ki je kot direktor tožnice na lastno odgovornost in z obveznostjo (s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika) ravnati v dobro družbe vodil tožničine posle (sklepal sporne sponzorske in donatorsko pogodbo). Ustno soglasje predsednika uprave ustanovitelja in seznanjenost ustanovitelja s predmetnimi spornimi posli ter skupna računovodska služba toženca ne morejo ekskulpirati odgovornosti za njegove poslovne odločitve (glej tudi 263. člen ZGD-1). Za ekskulpacijo bi morale sponzorske pogodbe s številnimi aneksi in donatorska pogodba temeljiti na zakonitem skupščinskem sklepu. Takšnega sklepa ne more nadomestiti ustno soglasje ustanovitelja k spornim poslom. Toženec omenjeno soglasje tudi neutemeljeno enači s privolitvijo oškodovanca po 140. členu OZ, pri čemer sam priznava, da je v konkretni zadevi oškodovanka tožnica in ne njen ustanovitelj (lastnik). Skladno z navedenim zadeva ni primerljiva s primeri VS RS II Ips 308/2012 in III Ips 44/2014. O vložitvi tožbe je bilo odločeno s skupščinskim sklepom, medtem ko sporni posli ne temeljijo na zakonitem skupščinskem sklepu. Ob tem je odveč poudariti, da interese lastnika zastopa skupščina tožnice (tožničin organ) in ne poslovodstvo ustanovitelja in lastnika. Vpliv slednjega na poslovne odločitve toženca, ki ga toženec s pritožbo smiselno izpostavlja (op. izpostavlja voljo lastnika in naknadno soglasje ustanovitelja), toženca ne more razbremeniti njegove lastne odškodninske odgovornosti za vodenje poslov tožnice, ampak bi lahko privedel le še do morebitne odškodninske odgovornosti koga tretjega.

13. Podobno velja glede ugotovljenega konflikta interesov, s katerim je bil ustanovitelj očitno seznanjen. Toženec je bil direktor tožnice in je v njenem imenu sklepal sporne posle ter predsednik N., sponzoriranca in prejemnika donacije, pri čemer je v N. prejemal določena denarna sredstva (mesečni dohodek v višini 450,00 EUR za opravljanje funkcije). Omenjeni konflikt interesov je od toženca zagotovo zahteval še skrbnejše ravnanje glede sponzoriranja in doniranja N. Pritožbeno sodišče tudi s soglaša s presojo sodišča prve stopnje o kršitvi načela enake vrednosti dajatev. Čeprav je N. v sezoni 2009/10 res sodeloval v evropskih kvalifikacijah, je bilo to pred sklepanjem spornih pogodb. Pritožbene navedbe, da je bil zato klub bolj prepoznaven, da je bila njegova vrednost višja in da je bilo zvišanje sponzorskih sredstev po doseženem uspehu povsem sprejemljivo, so preveč pavšalne, da bi bile lahko pritožbeno upoštevne, in nenazadnje neizkazane. V tem delu so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso grajane, da je toženec enormno povečal sponzorska sredstva in sklenil še donatorsko pogodbo, pri čemer pa so pogodbene obveznosti sponzoriranca v vseh letih ostale povsem nespremenjene.

14. Ker drugih pritožbenih trditev pritožnika nista podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi sicer zmotna uporaba materialnega prava, kot je izpostavljeno že zgoraj, ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

15. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta stroške v zvezi z lastnima pritožbama, medtem ko mora toženec tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 3750 točk za odgovor na pritožbo, 47,5 točk za materialne stroške (2% do 1000 točk nagrade in 1% od presežka) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 2.779,77 EUR.

1 Glej npr. odločbi VSL III Cp 2494/2016 z dne 26. 10. 2016 (op. iz te odločbe izhajajo tudi zgoraj omenjena stališča o trditvenem bremenu in o uporabi materialnega prava po uradni dolžnosti) in I Cpg 249/2013 z dne 23. 4. 2014 ter številne druge.