Jedro

Poravnava iz leta 1973 o delni vrnitvi zaplenjenega premoženja, sklenjena zaradi zvijače Občine M.S. kot državnega organa, ne more biti podlaga za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, saj s to poravnavo ni nič prešlo v državno last.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Predlagateljev oče Š. B. je bil s sodbo Sodišča slovenske narodne časti v M. S., opr. št. Snč 9/45 z dne 12.7.1945 obsojen zaradi kaznivega dejanja, pri čemer mu je bilo tudi zaplenjeno nepremično premoženje. Po dovoljeni obnovi kazenskega postopka je bil Š. B. s sodbo Okrožnega sodišča v M. S., opr. št. K 33/71 z dne 23.9.1971 oproščen obtožbe storitve prestopka zoper slovensko narodno čast po členu 2.a Zakona o kaznovanju zločincev in prestopkov zoper slovensko narodno čast in je bila razveljavljena sodba Sodišča slovenske narodne časti v M. S. opr. št. Snč 9/45 z dne 12.7.1945. V zadevi Občinskega sodišča v M. S. opr. št. I 1085/71 je Š. B. predlagal vrnitev zaplenjenega premoženja in nato dne 25.4.1973 z Občino M. S. sklenil izvensodno poravnavo, s katero je bilo dogovorjeno, da se mu vrnejo nepremičnine, ki so še v družbeni lasti, iz naslova odškodnine za ostale odvzete nepremičnine in za drugo škodo pa se mu izplača znesek 40.000 din. V svojem imenu in v imenu zakonitih naslednikov se je Š. B. hkrati odpovedal kakršnemukoli zahtevku iz citirane sodbe.

V postopku zaradi denacionalizacije, ki ga je predlagatelj kot sin pokojnega Š. B. sprožil dne 19.2.1992, je sodišče prve stopnje predlog za denacionalizacijo zavrnilo. V razlogih je navedlo, da je napačno stališče predlagatelja, da je pravna podlaga za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji poravnava z dne 25.4.1973, ki naj bi bila sklenjena zaradi zvijače državnega organa, to je takratne Občine M. S.. Podlaga za denacionalizacijo je lahko pravni posel, s katerim je premoženje prešlo v državno last, s sporno poravnavo pa je bilo premoženje Š. B. vrnjeno deloma v naravi, deloma pa z izplačilom odškodnine.

Predlagateljevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjskemu sklepu je predlagatelj vložil revizijo ter uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je šlo za nacionalizacijo in zaplembo nepremičnin njegovega očeta, poravnava, ki jo je sklenil njegov oče dne 25.4.1973 pa ni tista poravnava, ki bi zaobsegla tudi vprašanje nacionaliziranih zemljišč. Takratni organi so nacionalizacijo in zaplembo reševali z enim sporazumom, pri čemer pa je ta sporazum bil očitno zasnovan tako, da predlagateljev oče ni dobil tistega, kar bi moral dobiti oziroma kar mu je bilo odvzeto. Namen denacionalizacije je, da se poskuša čimbolj pravično popraviti nekdanjo krivico - torej tudi nacionalizacijo. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za ugotovitev vrednosti nepremičnin in opravo primerjave s poravnavo z dne 25.4.1973, pritožbeno sodišče pa je prav tako zavrnilo ta predlog oziroma potrdilo prvostopenjski sklep, kar pomeni, da ni upoštevalo predlagateljevih navedb. Predlagatelj meni, da s poravnavo z dne 25.4.1973 niso bila rešena vsa premoženjska vprašanja in je njegov oče to poravnavo sklenil v zmoti, pa tudi pod drugimi pogoji. Zakon o denacionalizaciji je izšel kasneje, vendar pa je zaradi samega namena poprave krivic po mnenju predlagatelja le-temu dal možnost uveljavljanja pravic do vrnitve nacionaliziranih nepremičnin, seveda upoštevajoč poravnavo z dne 25.4.1973. Tako predlagatelj meni, da ne prvostopenjsko in ne drugostopenjsko sodišče nista upoštevala tega momenta, to je cilja in smotrov denacionalizacije in sta zato zmotno uporabili materialno pravo.

Revizija je bila vročena nasprotnima udeleženkama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku; ZNP, Ur. l. RS, št. 30/86), ki na revizijo niso odgovorili oziroma se o njej niso izjavili.

Revizija ni utemeljena.

Predlagatelj je z vlogo z dne 19.2.1992 zahteval denacionalizacijo premoženja, ki je bilo njegovemu očetu Š. B. zaplenjeno v kazenskem postopku leta 1945. V nadaljnjih vlogah pa je svoj zahtevek za vrnitev nepremičnin utemeljeval na poravnavi z dne 25.4.1973 med Š. B. in Občino M. S., s katero so bile po razveljavitvi kazenske sodbe njegovemu očetu vrnjene nekatere od zaplenjenih nepremičnin in mu je bilo izplačanih 40.000 tedanjih dinarjev. Predlagatelj je trdil, da je bila poravnava z dne 25.4.1973 pravni posel iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91, 65/98, 66/2000), sklenjen zaradi zvijače Občine M. S. kot državnega organa in zmote predlagateljevega očeta. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zavrnitev predloga na taki podlagi materialnopravno pravilna in da sta se obe nižji sodišči postavili na pravilno stališče, da poravnava z dne 25.4.1973 ne more biti podlaga za denacionalizacijo. Odločilno je, da s to poravnavo ni nič prešlo v državno last, ampak je bilo državno (družbeno) premoženje vrnjeno Š. B., kar je v izpodbijani sodbi še dodatno pravilno obrazloženo. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno dodalo, da ob morebitnem sklicevanju na drug pravni temelj predlagatelj ne bi mogel uspeti ob hkratni veljavnosti sklenjene poravnave z dne 25.4.1973. Predlagatelj v reviziji še navaja, da je šlo za nacionalizacijo in zaplembo nepremičnin in nadalje, da so takratni organi nacionalizacijo in zaplembo reševali z enim sporazumom, kar je nova, neizkazana in nerazumljiva trditev, tako da nanjo ni potrebno odgovarjati.

Predlagatelj vztraja pri svoji trditvi, da nižji sodišči nista upoštevali namena denacionalizacije, to je poprave krivic, ki je dal možnost vrnitve vseh nacionaliziranih nepremičnin. Revizijsko sodišče v zvezi s temi trditvami pritrjuje sodišču druge stopnje, ki je že pravilno pojasnilo, da namena Zakona o denacionalizaciji ni mogoče razlagati tako, kot meni predlagatelj, da so denacionalizacijski upravičenci prav vsi, ki so bili v razmerju do države kakorkoli prikrajšani, in da se z denacionalizacijo popravljajo vse krivice, ki do danes še niso bile sanirane. Ne zadošča računska primerjava vrednosti podržavljenega in vrednosti vrnjenega premoženja, ampak je odločilna uporaba materialnopravnih in procesnopravnih predpisov, ki urejajo to področje. Ob upoštevanju navedenega pa je glede na predhodno ravnanje predlagateljevega prednika in sedanje nastopanje predlagatelja v tem nepravdnem postopku zavrnitev predloga materialnopravno pravilna in torej uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP).