Jedro

Če tožnik, ki zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, umre, ni pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izrek zamudne sodbe se r a z v e l j a v i za znesek 1.200.000,00 SIT s pp (plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo) in v odločbi o stroških postopka ter se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi (za znesek 98.000,00 SIT s pp) izpodbijana zamudna sodba.

Obrazložitev

V gornji pravdni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo 7.3.2001 zamudno sodbo po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila odškodninska tožba vložena že 21.1.1997, tožencu pa je bila skupaj s pozivom za odgovor vročena 25.9.1999 in ker v roku iz 277. člena ZPP nanjo ni odgovoril, je sodišče izdalo zamudno sodbo. Proti zamudni sodbi je vložil toženec pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da je tožbo res prejel 25.9.1999, da pa s tožbo ni prejel poziva za odgovor na tožbo s pravnim poukom. Tožbe ni vzel resno in je računal, da je brezpredmetna, saj je v času, ko je prejel tožbo, bila tožnica že več kot dve leti pokojna. Zato je štel, da tožba ni več aktualna in se zanjo ni brigal. O okoliščinah v zvezi s prejemom tožbe bi vedela izpovedati njegova žena, ki je videla tožbo in kuverto, v kateri je bila poslana. Sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Dogodek, ki ga opisuje v tožbi tožeča stranka, se je pripetila drugače. Če bi toženec vedel, da je kljub smrti tožeče stranke še mogoče o tej zadevi odločati, bi vložil nasprotno tožbo. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe in naj se mu omogoči 30-dnevni rok za odgovor na tožbo. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu. Iz povratnice na list. štev. 5 spisa je razvidna vsebina poštne pošiljke, ki je bila vročena tožencu 25.9.1999. Poleg drugopisa tožbe je v tej pošiljki bil tudi poziv za odgovor. Povratnica je javna listina po 224. členu ZPP. Toženec bi sicer lahko dokazoval, da vsebina pošiljke ni bila takšna kot je navedeno na povratnici in kar je podpisal, vendar zaslišanje njegove žene, ki naj bi videla tožbo in kuverto, ne pomeni zadostnega dokaza, s katerim bi lahko ovrgel resničnost dejstva, ki se dokazuje s povratnico, to je vročitev vsebine pošiljke, ki je navedena na povratnici. Zato pritožbene navedbe, da toženec ni bil opozorjen s pravnim poukom na posledice opustitve odgovora na tožbo, niso utemeljene. V delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, je bila tožba sklepčna in ker so bili izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji iz 318. člena ZPP, toženec zamudne sodbe, s katero mu je naloženo plačilo premoženjske škode ne more uspešno izpodbiti, saj navedbe o tem, da se je dogodek pripetil v drugačnih okoliščinah, kot so navedene v tožbi, niso upoštevne, ker se zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovvitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa za izdajo zamudne sodbe glede nepremoženjske škode niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP. Za izdajo sodbe namreč ni pomemben trenutek vložitve tožbe, saj mora sodnik pri sojenju upoštevati še vse poznejše spremembe v pravnem razmerju strank. Sodba se zato izda po tistem dejanskem in pravnem stanju, kakršno obstaja, ko je glavna obravnava končana in sodba ustno razglašena. Tudi če je sodba pisno razglašena, so učinki enaki in zakon ne dela nobene razlike pri zamudni sodbi. Zato je tudi pri zamudni sodbi odločilno dejansko in pravno stanje, kakršno obstaja ob njeni izdaji. Za konkreten spor je to bistvenega pomena, saj je tožnica v tožbi, ki jo je vložila že 21.1.1997, zatrjevala tako premoženjsko kot nepremoženjsko škodo. Ker je tožnica po vložitvi tožbe 28.11.1997 umrla, to pa je bilo znatno pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe, je z njeno smrtjo ugasnila pravica do razpolaganja z odškodninskim zahtevkom za nepremoženjsko škodo (204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožničini dediči ne morejo zahtevati naj bo oškodovančev zahtevek proti odgovorni osebi (kot oblika njegovega premoženja) vključen v njegovo zapuščino. Z izdajo zamudne sodbe tudi v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo razpolaganje, ki je v nasprotju s prisilnim predpisom, saj je določba 204. člena ZOR kogentna. Po 2. točki 1. odst. 318. člena ZPP pa je pogoj za izdajo zamudne sodbe, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje izdalo kljub tej prepovedi zamudno sodbo za nepremoženjsko škodo, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Zato je bilo potrebno pritožbi toženca v delu, kolikor se nanaša njegova pritožba na nepremoženjsko škodo, ugoditi in zamudno sodbo v tem delu razveljaviti po 1. odst. 354. člena ZPP. Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je po 165. členu ZPP moralo razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka. Nadaljni napotki niso potrebni, saj so razvidni že iz gornje obrazložitve. Sodišče prve stopnje bo o razveljavljenem delu moralo ponovno odločiti s sodbo, če bo tožeča stranka še vztrajala pri tožbi.