Jedro

Po določbi prvega odstavka 247. člena SPZ je služnost stanovanja osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca. To pomeni, da v krog upravičencev do uporabe stanovanja poleg imetnika služnosti stanovanja sodijo tudi člani njegove družine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 421,36 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 20.499,60 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka pritožbenega sodišča, da je pok. A. Ž. priposestvovala (brezplačno) služnost stanovanja. Prav tako ne sprejema stališča, da je prepozno dopolnila svojo trditveno podlago in poudarja, da je (že) na prvem naroku za glavno obravnavo svoje trditve dopolnila z navedbo „da je s smrtjo služnostne upravičenke odpadla podlaga za bivanje toženke v spornem stanovanju“. Meni namreč, da je najmanj za obdobje od smrti A. Ž. upravičena do uporabnine. Zatrjuje kršitev iz prvega odstavka in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbo sodišča druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Glede revizijske trditve, da je tožnica (že) na prvem naroku za glavno obravnavo navedla „da je s smrtjo služnostne upravičenke odpadla podlaga za bivanje toženke v spornem stanovanju“, ki sicer drži, pa velja pojasniti, da iz tožbe izrecno izhaja, da se tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za sporno stanovanje nanaša na obdobje petih let pred vložitvijo obravnavane tožbe z dne 18. 4. 2007 (primerjaj list. št. 2 in 3 spisa). Zato samo mimogrede navržena prej citirana navedba tožnice na naroku (primerjaj list. št. 19 spisa) ni (popolnoma) spremenila tožničine trditvene podlage glede pravno relevantnega obdobja, za katerega vtožuje uporabnino.

7. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da sta toženka in njena mati (pok. A. Ž.) uporabljali sporno stanovanje že dolgo let, in da je imela pok. A. Ž. (ki je umrla 20. 11. 2007) na spornem stanovanju brezplačno služnost stanovanja.

8. Po določbi prvega odstavka 247. člena Stvarnopravnega zakonika je služnost stanovanja osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca. To pomeni, da v krog upravičencev do uporabe stanovanja poleg imetnika služnosti stanovanja sodijo tudi člani njegove družine. Zato je materialnopravno pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je imela (tudi) toženka do smrti svoje matere A. Ž. pravni naslov za brezplačno uporabo spornega stanovanja.

9. Ker se (iz prej navedenih razlogov) tožničin tožbeni zahtevek nanaša (samo) na obdobje petih let pred vložitvijo tožbe z dne 18. 4. 2007, t. j. na obdobje, ko je toženka imela pravni naslov za brezplačno uporabo spornega stanovanja (imetnica služnosti stanovanja je namreč umrla (šele) po vložitvi tožbe), se odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine izkaže za materialnopravno pravilno.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora toženki povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.