Jedro

O obogatitvi je pojmovno nemogoče govoriti v primeru uporabe na podlagi veljavnega pravnega naslova.

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 20.499,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2007 dalje do plačila in ji glede na njen neuspeh v pravdi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.291,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Na predlog tožeče stranke je izdalo tudi sklep o odmeri sodne takse za pritožbo, in sicer v višini 424,45 EUR ter 8,21 EUR za opomin.

Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je med strankama sporno zgolj, ali je dolžna tožena stranka za služnostno pravico bivanja v stanovanju plačevati uporabnino ali nadomestilo. Tožeča stranka namreč prereka že sam obstoj služnostne pravice tožene stranke, saj te pravice ni mogla samostojno priposestvovati, temveč je stanovanje do smrti matere lahko uporabljala zgolj kot njen družinski član, saj je edino A. Ž. priposestvovala služnost stanovanja. Takšen zaključek tožnice jasno izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1493/2006 z dne 6.9.2006. Ker osebna služnost ne preide na njene družinske člane, je tožena stranka najmanj od smrti matere sporno stanovanje uporabljala brez vsakršne podlage in je zato dolžna tožnici najmanj za to obdobje plačati uporabnino. Drugačno stališče bi nedvomno predstavljal prekomeren poseg v lastninsko pravico tožeče stranke. Glede na navedeno je očitno, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja in obsega priposestvovane služnosti. Ker je prvostopenjsko sodišče dalo sodbi višjega sodišča drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko ima, je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka v nadaljevanju označuje kot špekulacijo poskus prvostopenjskega sodišča, da preveri, ali je morebiti obstajal dogovor o izplačilu nujnega deleža, in poudarja, da v nobeni vpogledani listini ni sledu o dogovoru služnostne pravice stanovanja, še manj pa o njeni neodplačnosti, zato je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da je bila ta služnost brezplačna. Za takšno domnevo namreč v zakonu ni podlage. Kvečjemu bi bilo treba zaključiti nasprotno. Sodišču nazadnje očita še, da je sklep o dejanskem stanju v zvezi z neodplačnostjo ugotovljene služnosti nepravilen, arbitraren in brez opore v izvedenih dokazih.

Pri izpodbijanju sklepa o odmeri sodne takse se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni namreč, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vrednosti zahtevka v točkah ob vložitvi pritožbe ter določila 2. odstavka tarifne točke 1 ZST, ki za pravdne zadeve, katerih vrednost zahtevka presega 100.000 točk, predvideva sodno takso v višini en odstotek denarne vrednosti zahtevka. Po njegovem izračunu je pravilen znesek sodne takse 409,98 EUR.

Tožena stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo: Tožeča stranka v tej pritožbi v bistvu graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede obstoja in obsega priposestvovane služnostne pravice stanovanja. Navaja namreč, da je sodišče dejansko stanje "ugotovilo napačno," smiselno pa je razumeti, da kot razlog za takšno napačno ugotovitev šteje kršitev pravil postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naj bi napačno dokazno ocenilo vsebino ene izmed dokaznih listin, tj. sodbe sodišča o zavrnitvi izselitvenega zahtevka tožeče stranke, na katero se sklicuje v obrazložitvi. Po mnenju pritožnika naj bi iz razlogov navedene sodbe izhajalo, da je služnost stanovanja priposestvovala zgolj A. Ž., medtem ko je toženka stanovanje uporabljala kot njena družinska članica. Ob primerjavi obrazložitve izpodbijane sodbe in vsebine omenjene listine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da naveden pritožbeni očitek ni utemeljen. Tudi sicer pa ocenjuje, da navedeno dejstvo za razsojo v obravnavanem primeru ni odločilno.

Tožnica namreč v pritožbi ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pokojna A. Ž., bivša prvotoženka, priposestvovala služnost stanovanja v spornih prostorih. Ravno nasprotno - s takšno ugotovitvijo se celo strinja. Trditveni podlagi strank pa sta skladni glede dejstva, da sta tožena stranka in pokojna A. Ž. že dolgo časa skupaj bivali v spornem stanovanju. To je navsezadnje tudi razlog, zaradi katerega tožeča stranka od tožene stranke terja uporabnino v predmetnem postopku. Navedeno ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pomeni, da je imela tožena stranka vse do smrti A. Ž. pravni naslov za bivanje v spornem stanovanju, pa četudi ne iz naslova lastne priposestvovane služnosti, pa vsaj iz naslova osebne služnostne pravice A. Ž., saj je stanovanje uporabljala kot njen družinski član (247. člen SPZ). Glede na vsebino obravnavane pritožbe je zatorej ob upoštevanju trditvene podlage tožeče stranke in njenega tožbenega zahtevka pravno nepomembno vprašanje, ali je tožena stranka tudi sama priposestvovala služnost stanovanja, tako kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je namreč tekom celotnega postopka na prvi stopnji vtoževala (zgolj) uporabnino za obdobje petih let pred vložitvijo zahtevka. A. Ž. pa je umrla 20.11.2007, tj. šele po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi (18.4.2007). Svojo trditveno podlago v pravkar obrazloženem smislu je tožeča stranka popravila oziroma dopolnila šele v pritožbi, kar pa je glede na odsotnost nekrivdnih razlogov za zamudo seveda prepozno. Ker je uporabnina po svoji naravi obogatitveni zahtevek, o obogatitvi pa je nemogoče govoriti v primeru uporabe na podlagi veljavnega pravnega naslova, je torej že zaradi obrazloženega pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Pritožbeni očitek o napačni in arbitrarni dokazni oceni neodplačnosti služnostne pravice stanovanja pa je pavšalen, zato ga sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti. V zvezi s stališčem tožnice, da je treba v dvomu šteti služnostno pravico za odplačno, pritožbeno sodišče poudarja, da je že prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da je osebna služnost lahko odplačna ali brezplačna, zato takšno materialnopravno stališče tožnice ni pravilno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka preverilo vsebino in način izvrševanja zatrjevane služnosti in ugotovilo, da toženka, kakor tudi A. Ž. nikdar nista plačevali za svojo pravico do bivanja v spornem stanovanju, niti ni bilo plačilo nikdar dogovorjeno. Zaključek sodišča, da sta na spornem stanovanju priposestvovali brezplačno služnost stanovanja, je zato pravilen.

O pritožbi zoper sklep: Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep o odmeri sodne takse smiselno navaja, da se pravilen izračun zneska sodne takse v primerih, ko je vrednost spora večja od 100.000 točk, opravi tako, da se pretvorba vrednosti spora v taksne točke opravi po vrednosti točke v času oprave dejanja, znesek sodne takse pa se obračunava v odstotkih od nominalne vrednosti zahtevka. Takšen način izračuna zneska sodne takse je zmoten, saj je v nasprotju z Zakonom o sodnih taksah in veljavno sodno prakso. Taksna tarifa je le poseben del ZST, zato jo je potrebno razlagati v zvezi s splošnim delom zakona. Člen 7 ZST navaja, da se taksne obveznosti določajo v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oziroma predmeta, izraženem v odstotkih. V 3. odstavku 18. člena ZST pa je določeno, da je za plačilo sodne takse odločilna v točkah določena vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi tožbe oziroma opravi dejanja. Iz navedenega izhaja, da mora sodišče ob prejemu tožbe opredeliti vrednost zahtevka s številom točk glede na vrednost točke ob vložitvi tožbe in da tudi izračun takse vedno temelji na sistemu točk. Ker je v obravnavanem primeru taksa za tožbo znašala 2.585 točk, znaša taksa za pritožbo dvakratno vrednost takse za tožbo, tj. 5.170 točk, kar pomeni ob današnji vrednosti točke (tj. 0,0821) 424,45 EUR.

Pravilnost takšnega načina obračunavanja taksne obveznosti izhaja tudi iz 7. odstavka 7. člena ZST, ki pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka in pri odločanju o vrnitvi takse predpisuje za primer, ko je taksna obveznost določena v sorazmerju z vrednostjo zahtevka, da se znesek plačane takse preračuna v točke po vrednosti točke na dan plačila, nato pa pri izračunu zneska stroškov, ki jih je treba vrniti, uporabi vrednost točke na dan odločanja. Obračun vrednosti takse, kot ga ponuja pritožba, bi bil zatorej v nasprotju s sistemom ZST, ki je naravnan v ohranitev razmerja med vrednostjo zahtevka in taksno obveznostjo. Vrednost točke se namreč spreminja v skladu z inflacijo.

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanih odločb ni našlo zatrjevanih kršitev, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (355. člen ter 2. točka 365. člena ZPP).