Jedro

Cilj oziroma razlastitveni namen - izgradnja in delovanje Nordijskega centra Planica je stvarno upravičen. Razlastitev kot sredstvo za dosego razlastitvenega namena je v obravnavanem primeru primerna in nujna. Javna korist presega interese zasebnih lastnikov, torej naj bi bila podana tudi sorazmernost v ožjem smislu. Ni mogoče povsem prezreti, da gre za pokrajinsko celoto, zato se mora zasebni interes na posameznih zemljiščih, da se lahko uresniči funkcija te celote, umakniti javni koristi. Prizadetost zasebnega interesa pa se v posameznih primerih lahko kompenzira tudi z odškodnino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ s 1. točko izreka v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije v ustreznih solastninskih deležih razlastil nepremičnine v k.o. ..., ki so v teh solastninskih deležih v lasti razlastitvene zavezanke – tožnice, in sicer: a) parc. št. 1326/1 v izmeri 911 m2, ki je del dosedanje parcele 1326/0, v deležu do 1/285 in 60/11400; b) parc. št. 1326/2, v izmeri 4.903 m2, ki je del dosedanje parcele 1326/0 (ID ...), v deležu do 1/285 in 60/11400; c) parc. št. 1327/8, v izmeri 15.585 m2, ki je del dosedanje parc. št. 1327/1 (ID ...), v deležu do 23/5700; d) parc. št. 1327/10 v izmeri 39.023 m2, ki je del dosedanje parc. št. 1327/1 (ID ...) v deležu do 23/5700; e) parc. št. 1327/12, v izmeri 151.425 m2, ki je del dosedanje parc. št. 1327/1 (ID ...), v deležu do 23/5700; f) parc. št. 1316/5, v izmeri 8.860 m2, ki je del dosedanje parc. št. 1316/1 (ID ...) v deležu do 23/5700; g) parc. št. 1346/85, ki je del dosedanje parc. št. 1346/62 (ID ...), v deležu do 23/5700; v 2. točki izreka odločil, da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe z dnem vročitve te odločbe in lahko prevzame posest na teh nepremičninah z dnem vročitve te odločbe; v 3. točki izreka, da mora razlastitvena upravičenka začeti z gradnjo objektov, za katere je zahtevana razlastitev, najkasneje v enem letu od vročitve te odločbe razlastitveni upravičenki; v 4. točki izreka, da se vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije pri nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe ter izbris zaznambe začetka razlastitvenega postopka pri navedenih nepremičninah izvedeta v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti; v 5. točki izreka, da se stranki glede odškodnine za razlaščene nepremičnine napotita na Okrajno sodišče v Jesenicah, kjer lahko katerakoli od njiju vloži predlog za odmero odškodnine v nepravdnem postopku; v 6. točki izreka, da vložitev tožbe v upravnem sporu ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti iz 1. točke izreka te odločbe; v 7. točki izreka, da stranki sami nosita svoje stroške postopka. V obrazložitvi je organ navedel, da je Državno pravobranilstvo RS 8. 6. 2012 vložilo zahtevo za razlastitev nepremičnin, navedenih v izreku, ki so potrebne za izgradnjo Nordijskega centra Planica. Zahtevi so bile priložene priloge iz 98. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in sicer razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javnega interesa, javne koristi in pravne podlage, poročilom o sporazumevanju in obsegom nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev. Organ je 22. 11. 2012 izvedel ustno obravnavo, na kateri je tožnica kot razlastitvena zavezanka predlagala prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča v zvezi z njeno vloženo pobudo za oceno ustavnosti ZNCP, predlagala pa je tudi postavitev novega izvedenca, kar vse je organ zavrnil. Organ je ugotovil, da je zahtevek za razlastitev utemeljen. Pojasnil je, da je na podlagi petega odstavka 16. člena Zakona o nordijskem centru Planica (v nadaljevanju ZNCP) s sklepom z dne 14. 6. 2012 začel postopek razlastitve. Nepremičnine, ki so predmet postopka (v času izdaje odločbe v zemljiški knjigi evidentirane kot parc. št. 1326/0, 1327/1, 1316/1 in 1346/2, so bile v postopku evidentiranja parcelacije ukinjene, v tem postopku izdane odločbe so vpisane v zemljiški kataster, nove parcele pa še niso evidentirane v zemljiški knjigi), se nahajajo v ožjem območju NC Planica Tožnica se z zavezujočo ponudbo za odkup njenih solastninskih deležev za kupnino 8.952,00 EUR ni strinjala, na novo ponudbo, ki je sicer vsebovala cenitev drugih pooblaščenih cenilcev, vendar z enako višino kupnine, pa ni niti odgovorila. Organ se je skliceval na 4. člen ZNCP, ki opredeljuje območja NC Planica, in na 16. člen tega zakona, ki ureja razlastitev. Ugotovil je, da Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska gora v 10.b. točki 9. člena določa, da so na območju za rekreacijo dopustne med drugim naslednje vrste posegov: novogradnje objektov, ureditve rekreacijskih in športnih površin, ureditve infrastrukture, postavitve pomožnih objektov, vzdrževalna dela, adaptacije, rekonstrukcije, dozidave in nadzidave in odstranitve objektov. Odlok o ureditvenem načrtu za Planico v 6. členu določa, da je Območje Planice – R/R1 namenjeno športu in rekreaciji. Območje je opredeljeno za športno rekreacijski park republiškega pomena. Prednostne športne panoge so nordijske discipline. Območje urejanja sestavljajo ureditvene enote, ki so določene glede na namembnost površin in objektov, glede na načrtovano urejanje in oblikovanje in sicer 40-metrska skakalnica, 90-metrska skakalnica, 120-metrska skakalnica, 185(200)-metrska letalnica, servisni platoji, stavbe, hoteli, dostopne ceste, itd. Odlok o spremembah in dopolnitvah ureditvenega načrta za Planico je podrobneje in natančneje določil funkcije območja s pogoji za izrabo prostora, namembnost območij in površin ter merila in pogoje za posamezne ureditvene enote. V zvezi s predlogom tožnice za prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča je organ navedel, da je po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča protiustavnost zakona, ki ne učinkuje neposredno, treba najprej zatrjevati in uveljavljati v samem postopku, v katerem se odloča o kakšni pravici ali pravni obveznosti, ter v postopku s pravnimi sredstvi. Stranka zato pravni interes izkazuje šele po pravnomočno končanem postopku, kar je Ustavno sodišče navedlo tudi v sklepu, št. U-I-245/12 z dne 23. 10. 2012, s katerim je na pobudo druge stranke zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 4., 5., 13., 16. in 19. člena ZNCP. Sicer pa meni, da ZNCP ni protiustaven, saj gre za zakon iz petega odstavka 93. člena ZUreP-1, ki določa, da sta izgradnja in delovanje nordijskega centra v javnem interesu, nepremičnine ožjega območja, določene v 4. členu zakona, pa nujno potrebne za izgradnjo objektov in naprav ter delovanje. Organ je iz razlastitvenega elaborata NC Planica v nadaljevanju povzel, da je Republika Slovenija zaradi javnega interesa na področju športa za dolgoročno ureditev in zagotovitve pogojev, da bo začeta investicija Republike Slovenije v Planico kot vrhunski trenažno-tekmovalni objekt, ki je hkrati naravna in kulturna dediščina Slovenije, sprejela ZNCP. NC Planica je projekt, ki je kompleksne narave in hkrati izjemnega pomena za Republiko Slovenijo tako z vidika promocije države kot tudi gospodarskega razvoja tega območja. V zgodovini razvoja smučarskih skokov in poletov ima Planica od leta 1934 vodilno vlogo v svetu in bo z razvojem športnega centra tudi v prihodnjih letih odigrala neprecenljivo vlogo pri prepoznavnosti države in njene obče ter športne kulture v svetu. Vlada RS je leta 2006 sprejela Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023, in v predstavitev projektov za doseganje ciljev prve razvojne prioritetne strategije razvoja Slovenije „Konkurenčno gospodarstvo in hitrejša rast“ uvrstila tudi projekt NC Planica. Pri tem projektu gre za nacionalni interes, katerega nerealizacija bi predstavljala nepopravljivo škodo za Republiko Slovenijo. Področni predpis, ki na področju športa opredeljuje javni interes, je Zakon o športu, ki v 3. členu nalaga državi, da uresničuje javni interes v športu med ostalim tudi tako, da načrtuje, gradi in vzdržuje javne športne objekte ter za to v državnem proračunu zagotavlja sredstva. Republika Slovenija zaradi specifičnih terenskih zahtev, potrebnih za izgradnjo smučarskih skakalnic, zgodovinskih in klimatsko pogojenih razlogov ne razpolaga z drugimi ustreznimi nepremičninami za dosego tega namena. Pridobitev izključne lastninske pravice na nepremičninah ožjega območja za potrebe izgradnje objektov in naprav NC Planica je torej v javno korist. Zaradi vsega navedenega je po oceni organa izkazana javna korist za razlastitev predmetnih nepremičnin. Postopek razlastitve je nujen že po ZNCP. Ob tem je organ še dodal, da časovno omejena možnost črpanja evropskih sredstev za izgradnjo in obnovo infrastrukture NC Planica zahteva hitro postopanje. Razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na nepremičninah z dnem vročitve odločbe. Ker stranki sporazuma o odškodnini nista sklenili, ju je organ za odmero odškodnine napotil na nepravdni postopek. Dela, za katera se zahteva razlastitev, so že v teku, in tudi zato je organ odločil, da razlastitvena upravičenka prevzame posest na nepremičninah z dnem vročitve odločbe. Izrek o stroških je oprl na prvi odstavek 118. člena ZUP.

Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da je vložila pri Ustavnem sodišču RS pobudo za oceno ustavnosti 2. člena, 4. člena, 5. člena, drugega odstavka 10. člena, petega odstavka 14. člena, drugega in četrtega odstavka 16. člena ZNCP, o kateri še ni bilo odločeno. Ustavno sodišče je pobudo vpisalo pod številko U-I-20/12. Po mnenju tožnice te določbe zakona nedopustno posegajo v lastninsko pravico, kršijo svobodno gospodarsko pobudo, so v neskladju z načeli pravne države, predvsem z načelom, ki prepoveduje prekomerne posege države v pravice tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj. Javni interes ni podan, zlasti ob upoštevanju definicije javne koristi v tretjem odstavku 18. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). ZNCP kot javni interes ne omenja niti varovanja življenja in zdravja ljudi, niti ne varovanja naravnega oziroma življenjskega okolja, niti ne premoženja. Iz smisla ZNCP kot javni interes izhajajo nordijske smučarske discipline. Ekstremni šport ne more biti v javnem interesu. Javni interes niti ni konkretiziran. Iz zakona namreč ni mogoče razbrati, ali je v konkretnem primeru javni interes v tem, da nekateri ekstremni športniki v NC Planica izvajajo smučarske skoke oziroma polete, ali je mogoče v javnem interesu postavljanje svetovnih rekordov v smučarskih poletih oziroma da se prirejajo zaključki skakalne sezone. In če je cilj nejasen, ne more biti jasno, ali je nujen. Če je cilj ''leteti dlje'', ni jasno, zakaj so za to potrebni takšni posegi. Že sedanje stanje omogoča izvedbo tega športa. Pa tudi sicer ni razlogov, zakaj naj bi bila določena infrastruktura v javni lasti. Na tem območju že sedaj stojijo različni gostinski objekti, hotel, depandansa ter parkirišča. Take objekte lahko zgradi tudi lastnik nepremičnine, torej ni razloga za razlastitev. Nenazadnje so športniki na svetovnih tekmovanjih v RS tudi nastanjeni v privatnih kapacitetah. Glede na povedano tudi ni jasno, ali so ukrepi, ki jih predvideva ZNCP, primerni in na kakšen način naj bi pripomogli k razvoju Planice. ZNCP tudi ne predvideva smernic za odločanje o nadomestilih, kar omogoča arbitrarno odločanje pri odmeri nadomestila. ZNCP tako omogoča, da država za nepremičnine postavi izvedenca, ki ga sama imenuje, ki bo nato ocenil vrednost, kar je absurdno. Tožnica je s strani A. prejela 4. 7. 2011 in 30. 9. 2011 ponudbi za sklenitev prodajne pogodbe za odkup nepremičnine za potrebe NC Planica, ki sta bili popolnoma identični, pri čemer pa so cenilci ocenili vrednost nepremičnin, ki ležijo v biseru slovenske pokrajine, na vrednost nepremičnin, ki ležijo blizu krške nuklearke. Višina nadomestila mora biti razumno povezana z vrednostjo premoženja, ki je predmet razlastitve. Navedla je tudi, da je 4. člen ZNCP v nasprotju z Ustavo. Ta člen določa sestavo ožjega območja. Iz Odloka o ureditvenem načrtu za Planico (R/R1) pa izhaja, da so na tem območju tudi razni gostinski in drugi objekti. V 6. členu Odloka je navedeno, da je območje Planice R/R1 namenjeno športu in rekreaciji, dopolnilne dejavnosti v območju pa so gostinstvo in osnovnim namembnostim spremljajoča trgovina. Slednje pa zagotovo ni v javnem interesu. Ker v tretjem odstavku 4. člena ZNCP izhaja, da je ožje območje NC Planica a priori v javnem interesu, je ta določba v neskladju z načeli pravne države – s prepovedjo prekomernih posegov države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj. Ta odstavek tudi krši svobodno gospodarsko pobudo ter posega v tožničino pravico do zasebne lastnine. V 5. členu ZNCP so določene nepremičnine območja v celotnem obsegu. Tožnica meni, da je ta opredelitev preveč splošna. Iz podatkov (javni vpogled v podatke o nepremičnin) je razvidno, da je na parc. št. 1327/1, k.o. ..., ki ima 921040 m2, 101314 m2 stavbnega zemljišča. Na tej nepremičnini že sedaj stojijo tri stavbe. Iz podatkov je tudi razvidno, da je na parc. št. 1326, ki ima 5809 m2 površine, 871 m2 stavbnega zemljišča. Na parc. št. 1316/1, ki ima 104184 m2, pa je 2084 m2 stavbnega zemljišča. Solastnica teh parcel je tožnica. Na parc. št. 1302/2 pa stoji tudi hotel. Javni interes za gostinske objekte, kot za hotel in depandanso, ni izkazan. Razlastitev za to ni nujna in ne potrebna. S takim posegom se posega v tožničino pravico do zasebne lastnine in krši njeno svobodno gospodarsko pobudo, saj lahko tak objekt zgradi lastnik nepremičnine. Nadaljnje dejstvo tudi je, da so določeni deli teh nepremičnin po rabi gozdna zemljišča. Tako obsežne površine gozda na teh parcelah zagotovo niso nujno potrebne za izgradnjo objektov in naprav ter delovanje NC Planica. Glede na povedano pa je tudi drugi odstavek 10. člena ZNCP, ki določa, da ne glede na drugi in tretji odstavek 14. člena Zakona o javnih zbiranjih nacionalni panožni športni zvezi ali organizatorju, ki ga je pooblastila ta zveza, prijavi javne prireditve iz prvega odstavka tega člena ali vlogi za izdajo dovoljenja ni treba priložiti soglasij lastnikov nepremičnin na območju NC Planica, če prireditev poteka na tem območju, v neskladju z zadnje navedenima določbama Ustave. V neskladju z Ustavo je tudi peti odstavek 14. člena ZNCP, saj se po tem odstavku avtomatično proti vsem lastnikom sproži postopek razlastitve, kar ni nujno in tudi ni potrebno. Iz enakih razlogov je protiustavna določba drugega odstavka 16. člena ZNCP. ZNCP tudi brez razloga v četrtem odstavku 16. člena določa, da se postopek razlastitve ne uvede z odločbo, ampak s sklepom, zoper katerega pa ni pritožbe. Ni jasno, zaradi katerih razlogov je ta določba drugačna od določb ZUreP-1. Ta določba torej posega še v tožničino pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V postopku je bil torej napačno uporabljen zakon, ni se ravnalo po pravilih postopka, dejansko stanje pa tudi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Glede na povedano je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo (odgovor na tožbo je zmotno vložila pod imenom toženke in na to opozorila v vlogi z dne 14. 6. 2013 ter predlagala, da se ta odgovor šteje kot njen odgovor) je uvodoma povzela vsebino tožbe, navedla, da javni interes niso samo vrednote, navedene v 18. členu ZUP. Javni interes je med drugim tudi varstvo kulturne dediščine, varovanje ugleda države, omogočanje pogojev za razvoj zdravstva, šolstva, znanosti, razvoja športnih aktivnosti, ki so temelj za prepoznavnost države. Prireditve v zvezi s smučarskimi skoki in poleti v Planici potekajo že od 1936 dalje in so izjemno prispevale k prepoznavnosti Slovenije v svetu. Lokacija za tovrstne naprave oziroma skakalnice je izjemna v svetu. Stranka za interesom nikakor ne more pristati na možnost primerjave, kaj naj na sporni lokaciji uživa večje varstvo: njiva, posejana z repo ali krompirjem v lasti tožnice oziroma morebitna njena lesena lopa ali je javni interes izkazan z urejenimi skakalnicami ter urejeno okolico skakalnic, ki pri primerljivih državah vzbuja zavist in pri tekmovalcih veliko mero spoštovanja do teh skakalnic. Ni dvoma, da je za ureditev okolice skakalnic v Planici (splošno znano je namreč, da gre za eno najbolj prepoznavnih slovenskih značilnosti) izkazan javni interes, ki ga tožnica ne priznava in pred njega postavlja izključno svoj osebni interes. Stranka z interesom je še ugotovila, da tožnica le zavira in zelo otežuje odločenost stranke z interesom, da še poveča prepoznavnost in ugled RS. Za dosego teh ciljev je treba urediti vso potrebno in pripadajočo infrastrukturo, za kar je potrebno ustrezno veliko zemljišče. Iz tožbe je razbrati le, da je za tožnico pomembna višina odškodnine, kar pa je predmet drugih postopkov. Predlagala je, da zavrne tožbo in tožnici naloži v plačilo povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica izpodbija odločbo, s katero je upravni organ odločil o razlastitvi njenih nepremičnin, ležečih v katastrski občini ..., ki je oprta na Zakon o Nordijskem centru Planica - ZNCP, ki ureja razlastitev kot specialen predpis (3. člen). Prvi odstavek 16. člena ZNCP določa, da se lahko za namen gradnje in delovanja Nordijskega centra Planica nepremičnine znotraj njegovega ožjega območja razlastijo v javno korist. Šteje se, da je javna korist za te nepremičnine izkazana, če je gradnja predvidena v občinskem prostorskem izvedbenem aktu. Nosilni tožbeni razlog, s katerim tožnica izpodbija odločitev o razlastitvi, je, da je ZNCP v določbah 2., 4., 5., drugem odstavku 10., petem odstavku 14. ter drugem in četrtem odstavku 16. člena neustaven, saj naj ne bi bila podana javna korist za razlastitev, in je posledično odločba o razlastitvi nezakonita. Tožnica je zato tudi že vložila pobudo za oceno ustavnosti določb ZNCP, ki se pred Ustavnim sodiščem RS vodi pod št. U-I-20/12 (iz vpogleda na spletni strani Ustavnega sodišča RS izhaja, da o zadevi še ni bilo odločeno). Po mnenju sodišča pa te določbe niso protiustavne, iz naslednjih razlogov: Ustava RS v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. Javna korist kot temeljni pogoj za oblasten poseg v lastninsko pravico je torej ustavna kategorija, kar mora zakonodajalec, ko ta ustavni pojem napolnjuje oziroma ga konkretizira, upoštevati.

Pojem javne koristi ni mogoče opredeliti z enoznačno definicijo. Gre za vrednostno odprt pravno nedoločen pojem, ki ga sodoloča ekonomsko, socialno in politično stanje družbe. Zakonska opredelitev javne koristi z razlastitvenim namenom je nedvomno skladna z ustavnim pojmom javne koristi, če gre za projekte, ki prinašajo neposredno korist oziroma neposredno zadovoljujejo javne potrebe (kot npr. ceste). Ne strinja pa se sodišče s tožnico, da je samo to dopusten razlastitveni namen oziroma da je šteti kot javni interes zgolj varovanje življenja in zdravje ljudi, varovanje naravnega oziroma življenjskega okolja ali premoženja, kot je po oceni tožnice definiran v tretjem odstavku 18. člena ZUP. Zakonodajalec ima pri določitvi razlastitvenih namenov širše polje lastne presoje. Ker pomeni razlastitev poseg v pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave RS, je v skladu z ustavnosodno prakso zamejen s trostopenjskim testom sorazmernosti; presojo realnosti javne koristi oziroma upravičenosti cilja razlastitve, nujnosti razlastitve in sorazmernosti med javno koristjo in prizadetostjo zasebne lastnine.

Iz ZNCP izhaja, da je Nordijski center Planica projekt državne gospodarske, prostorske in infrastrukturne politike. Pretehtanost državnega pomena tega projekta se kaže v tem, da je v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023 kot nacionalni razvojni projekt uvrščen v ključno razvojno prioriteto Slovenije „Konkurenčno gospodarstvo in hitrejša gospodarska rast“, in tudi z njegovo zakonsko ureditvijo z ZNCP. Določbe ZNCP po vsebini niso splošne in abstraktne, temveč konkretne (javna korist ni opredeljena abstraktno kot izgradnja športnega objekta, temveč je konkretizirana z izgradnjo prav določene športne infrastrukture - Nordijskega centra Planica, že v zakonu so določena zemljišča s parcelnimi številkami (v ožjem območju), glede katerih je razlastitev dopustna). Zato mora biti že v zakonu sorazmernost tehtana enako kot sicer v razlastitvenem postopku. Zakon pa za obstoj javne koristi postavlja še nadaljnjo zahtevo, da je gradnja predvidena v občinskem prostorskem izvedbenem aktu.

Iz predloga zakona o Nordijskem centru Planica (Poročevalec DZ, EPA 1206-V, letnik 2010, z dne 3. 8. 2010) izhaja, da je zakonodajalec ugotovil, da je Planica smučarski skakalni center svetovnega slovesa; v tej športni panogi ima vodilno vlogo od leta 1934; pomembno je vplival na razvoj te športne discipline; izgradnja Bloudkove skakalnice je vplivala na razvoj konstruiranja drugih smučarskih skakalnic. Z dograditvijo Nordijskega centra Planica bi se ta vloga ohranjevala oziroma bi se stopnjevala. V slovenskem prostoru je Planica priljubljena destinacija nordijskih smučarskih disciplin, v zavesti Slovencev dajejo tekmovanja v Planici športnemu dogajanju pomemben športni pečat. Planica je del naravne in kulturne dediščine Slovenije. Z vidika Republike Slovenije je ta naravni kompleks z na njem izvajanimi športnimi dogajanji pomemben za promocijo države. Pomembno vpliva na razvoj turizma in s tem gospodarskega razvoja tega območja.

Po mnenju tega sodišča navedeno kaže, da je cilj oziroma razlastitveni namen – izgradnja in delovanje Nordijskega centra Planica stvarno upravičen. Gre za obsežen športni objekt, ki presega lokalne interese in bo v lasti države, ter bo v zvezi s športnimi dogajanji, ki se bodo na njem izvajali, prispeval k njeni prepoznavnosti v svetu. Ohranjanje naravne in kulturne dediščine, k čemur tudi stremi, predvsem pa spodbujanje gospodarske iniciative, k čemur naj bi doprinesel, sta ustavni kategoriji. Javna korist, ki jo zasleduje, je realna.

Izpodbijana ureditev prestane tudi drugo stopnjo testa sorazmernosti. Razlastitev kot sredstvo za dosego razlastitvenega namena je v obravnavanem primeru po mnenju tega sodišča primerna in nujna. Izgradnja centra za nordijske smučarske discipline je namreč pogojena s terenskimi zahtevami in klimatskimi pogoji. Zakonodajalec v predlogu zakona ugotavlja, da Slovenija nima drugih ustreznih nepremičnin za takšen projekt. K temu sodišče še dodaja, da ne gre za novo izbiro lokacije športnega centra, temveč za ohranjanje oziroma obnavljanje obstoječih športnih objektov, ki naj bi dopolnjeni z novimi športnimi infrastrukturnimi objekti predstavljali vrhunski trenažni in tekmovalni objekt. Sodišče tudi nima pomislekov, da bi bilo mogoče cilj doseči z milejšimi sredstvi kot je razlastitev. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da naj bi se gradili objekti trajne narave. To pa bi za sedanje lastnike nepremičnin pomenilo takšne omejitve lastninskih upravičenj na parcelah, kjer bi ti objekti stali, da bi bila lastninska pravica povsem izvotljena, torej bi bil tudi učinek drugih ukrepov enak.

Zakonodajalec je v predlogu zakona tudi ocenil, da javna korist presega interese zasebnih lastnikov, torej naj bi bila podana tudi sorazmernost v ožjem smislu. Pri tem ugotavlja, da je lastniška struktura na tem območju zelo razpršena. Majhni solastniški deleži ne prestavljajo pomembne stvarne podlage za njihove lastnike (to, da ima tudi tožnica majhne solastniške deleže na obravnavanih nepremičninah, med strankami ni sporno). Po podatkih zakonodajalca je Republika Slovenija, glede na odkupe zemljišč v letu 2008, že sedaj lastnica večine zemljišč na ožjem območju. Ob tem po mnenju tega sodišča ni mogoče povsem prezreti, da gre za pokrajinsko celoto, zato se mora zasebni interes na posameznih zemljiščih, da se lahko uresniči funkcija te celote, umakniti javni koristi. Prizadetost zasebnega interesa pa se v posameznih primerih lahko kompenzira tudi z odškodnino (npr. če se razlašča kmetijsko zemljišče, ki za lastnika predstavlja osnovo preživljanja, odškodnina v nadomestnem zemljišču). Določitev odškodnine po ZUreP-1, četudi ZNCP nima določenih smernic za odločanje o nadomestilih (pa bi jih po mnenju tožnice moral imeti), pa nedvomno ne bo arbitrarna, temveč bo potekala po za to v Zakonu o nepravdnem postopku določenem postopku.

Glede na vse navedeno po mnenju tega sodišča razlastitev po ZNCP ne pomeni ustavno nedopustnega posega v lastninsko pravico na zemljiščih v ožjem območju Nordijskega centra Planica V izpodbijani odločbi upravni organ ugotavlja, da ležijo tožničine nepremičnine, ki so predmet razlastitve, v ožjem območju NC Planica (4. člen ZNCP) ter da je gradnja predvidena v občinskih prostorskih izvedbenih aktih, v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora in v Odloku o ureditvenem načrtu za Planico ter spremembah in dopolnitvah tega odloka. Kot pravilno navaja tožnica, zadnje naveden odlok v 6. členu določa, da je območje Planice – R/R1 namenjeno športu in rekreaciji; dopolnilne dejavnosti v območju so gostinstvo in osnovnim namembnostim spremljajoča trgovina, območje pa je opredeljeno kot športno rekreacijski park državnega pomena, kar pa še ne pomeni, da je zaradi že postavljenih gostinskih in drugih objektov na tem območju, ki ne morejo biti v javnem interesu, 4. člen ZNCP v neskladju z ustavo, in sicer iz razlogov, ki jih je sodišče že pojasnilo v točkah 9 – 13 te sodbe. Sodišče zato ugotavlja, da je upravni organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabil 16. člen ZNCP. Sodišče se pa tudi ne strinja s trditvijo tožnice, da so nepremičnine, navedene v 5. členu ZNCP, opredeljene preveč splošno, saj je s tem določeno območje NC Planica (ožje in širše), s tem pa tudi vrste posegov na območju.

V skladu s postopkovnimi določbami ZNCP pa je organ tudi izvedel postopek razlastitve. Ta se je lahko začel, ker v postopku sporazumevanja za odkup tožničinega solastnega deleža na nepremičninah, potrebnih za izgradnjo Nordijskega centra Planica, ni prišlo do sklenitve pogodbe. Izvedbe postopka sporazumevanja za odkup nepremičnin kot predpostavke razlastitvenega postopka tožnica ne prereka, prereka pa identičnost ponovljene ponudbe in po njenem mnenju avtomatični začetek postopka razlastitve. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je razlastitveni upravičenec postopal po četrtem odstavku 14. člena ZNCP, ko je bila po odklonitvi prve ponudbe s strani tožnice vrednost nepremičnin ocenjena z drugim pooblaščenim cenilcem, kar je bilo tožnici tudi posredovano, pri čemer je (očitno) tudi drugi pooblaščeni cenilec delež tožničinih nepremičnin ocenil na enako vrednost. To pa še ne pomeni, da sta bili ponudbi nerealni, nedvomno pa je, da se tožnica z njimi ni strinjala. Ker pa tožnica v toku 30 dni ni podala pisne izjave o sprejemu ponudbe, so nastopili tudi pogoji za vložitev zahteve za razlastitev, ker se šteje, da ponudnik ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe, zato je razlastitveni upravičenec predlagal pristojnemu organu postopek razlastitve v skladu z zakonom, ki ureja razlastitev nepremičnin (peti odstavek 14. člena ZNCP). Iz zadnje citirane določbe tako po mnenju sodišča ne izhaja t.i. ''avtomatični začetek postopka razlastitve'', temveč mora biti za to (po izpolnitvi naštetih predpostavk) vložena ustrezna zahteva pred pristojnim organom. Že tožnica sama pa v tožbi ugotavlja, da je peti odstavek 16. člena ZNCP specialna določba, ki predpisuje izdajo sklepa o začetku razlastitvenega postopka, zoper katerega ni možno vložiti pritožbe (in ne odločbe o uvedbi razlastitve z možnostjo vložitve pritožbe po ZUreP-1), in ki je bila sprejeta iz razloga časovno omejene možnosti črpanja evropskih sredstev za izgradnjo in obnovo infrastrukture NC Planica (povzeto iz predloga ZNCP), zaradi česar (tudi ob upoštevanju pomena izgradnje ter obnove tega kompleksa za državo) ni podana kršitev 25. člena Ustave RS.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, vsi tožničini ugovori pa neutemeljeni, ki jih je sodišče zavrnilo v okviru razlogov te sodbe, če se do njih ni izrecno opredelilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice in stranke z interesom temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.