Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidentke.

Ponavljanje tožbenih navedb brez konkretizacije pravnega vprašanja pa za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja ne zadošča. Splošne navedbe za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadoščajo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 35019-2/2012-MOP-20 z dne 4. 2. 2013. Tožena stranka je z navedeno odločbo odločila: da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije na tam navedenih zemljiščih razlastijo tam navedeni solastninski deleži, ki so v lasti revidentke (1. točka izreka); da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na deležih razlaščenih zemljišč z dnem vročitve te odločbe in s tem dnem lahko prevzame tudi posest (2. točka izreka); da mora razlastitvena upravičenka začeti z gradnjo objektov, za katere je zahtevana razlastitev, najkasneje v enem letu od vročitve te odločbe (3. točka izreka); da se v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvedeta vknjižba lastninske pravice v korist razlastitvene upravičenke in izbris zaznambe začetka razlastitvenega postopka (4. točka izreka); da se stranki glede odškodnine za razlaščena zemljišča napotita na Okrajno sodišče na Jesenicah (5. točka izreka); da vložitev tožbe ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti in da stranki sami nosita svoje stroške postopka (6. in 7. točka izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Ker je uveljavljala dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), bi morala revidentka v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka pa bi morala opisati natančno in konkretno. Revidentka tega ni storila.

7. Revidentka namreč navaja: „da gre za celovito neustavno ureditev v Zakonu o nordijskem centru Planica (v nadaljevanju ZNCP), zaradi katere se lastniki nepremičnin na določenem območju Republike Slovenije („ožje in širše območje NC Planica“) brez utemeljenih razlogov obravnavajo drugače kot lastniki nepremičnin na preostalem območju Republike Slovenije, pri čemer se jim kršijo pravice, ki jih določa Ustava RS, kot je bilo v reviziji podrobno obrazloženo. To je pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na povsem specifično problematiko nameravanega NC Planica“.

8. Takšne revidentkine navedbe po presoji Vrhovnega sodišča po svoji vsebini predstavljajo le ponavljanje tožbenih navedb o neustavnosti določb ZNCP. Ponavljanje tožbenih navedb brez konkretizacije pravnega vprašanja pa za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja ne zadošča. 9. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka prav tako uveljavlja je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Revidentka tudi ni izkazala, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, ki naj bi ji nastale (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi namreč morala natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, to je razlastitev njenih deležev na razlaščenih zemljiščih, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

11. Revidentka pa navaja le: „da razlaščenih nepremičnin ne more ustrezno nadomestiti niti z odškodnino niti z drugimi nepremičninami, saj gre za edinstvene nepremičnine, umeščene v neponovljivo naravno okolje, kar nedvomno predstavlja zelo hude posledice zanjo“.

12. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidentke, take splošne navedbe za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo.

13. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).