Jedro

Ker toženec ob tožnikovi upokojitvi pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval dohodkov, ki so bili izplačani v obliki delnic za notranji odkup iz obdobja 1991 do 1992, in o tem v dejanskem smislu še ni odločil, odločba o priznanju pravice do pokojnine v tem obsegu dohodka, ki se všteje v pokojninsko osnovo, še ni postala pravnomočna, zato toženec ob vložitvi tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine ni imel podlage za njeno zavrženje, temveč bi moral o njej vsebinsko odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo toženčevi odločbi št. … z dne 20. 6. 2007 in št. … z dne 6. 4. 2007, tožencu pa naložilo, da izda tožniku novo odločbo o odmeri pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine na podlagi pravnomočne odločbe prvostopenjskega organa z dne 7. 9. 2005. Ta odločba je postala dokončna, ker se tožnik zoper njo ni pritožil. Tako vsebuje odločba pravnomočno izračunano tožnikovo pokojninsko osnovo. Glede tega opozarja na sprejeto sodbo VDSS opr. št. Psp 789/2006 in s stališčem v sodbi, da predstavlja ugotavljanje upoštevanja delnic v pokojninsko osnovo zgolj predhodno vprašanje, ki ima podlago v pregledu podatkov za odmero pokojnine. V konkretnem primeru je pravilno zavrgel tožnikovo vlogo v skladu z določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in spremembe), saj se dejansko in pravno stanje zadeve po pravnomočno odmerjeni pokojnini ni v ničemer spremenilo. Poleg tega zavarovanec nima podlage za ponovno odmero že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe) je z določbama 180. in 181. členov v rednem postopku ohranil zgolj uveljavljanje ponovne odmere pokojnine v primeru reaktivacije zavarovanca in v primeru naknadne priznane pokojninske dobe, ne pa za primer naknadno ugotovljene plače. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da mora izdati novo odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je tožnikova pokojninska osnova že dokončna in pravnomočna, zaradi česar je ponovna odmera pokojnine v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi, na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz sprejetih listinskih dokazov je razvidno, da je toženec s prvostopenjsko odločbo z dne 6. 4. 2007 zavrgel tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine na podlagi upoštevanja dohodkov, ki so bili izplačani tožniku v času od 1991 do 1992 s strani njegovega delodajalca v obliki delnic za notranji odkup. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, vendar je toženec z odločbo z dne 20. 6. 2007 njegovo pritožbo zavrnil. Toženec je pri utemeljitvi svoje odločitve izhajal iz določbe 129. člena ZUP, po kateri upravni organ preizkusi zahtevo in jo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bil o isti upravni stvari že voden upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da toženec v odločbi z dne 7. 9. 2005, ko se je tožnik upokojil in se mu je določila pokojninska osnova, pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval dohodkov, ki so bili izplačani v obliki delnic za notranji odkup iz obdobja od leta 1991 do 1992. Od takšnega dohodka so bili takrat v celoti odvedeni predpisani prispevki iz pokojninskega in socialnega zavarovanja. Glede tega je za presojo pomembno, da toženec o tem v dejanskem smislu ni odločil, zaradi česar odločba z dne 7. 9. 2005 v tem obsegu dohodka, ki se lahko upošteva v pokojninsko osnovo, še ni postala pravnomočna. Zato pri zahtevi tožnika, da iz tega naslova ponovno izračuna višino pokojninske osnove, ne gre za odločanje o istem dejanskem stanju, zaradi česar v zadevi toženec ni imel podlage za zavrženje takšne zahteve.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je potrebno v konkretnem primeru izhajati tudi iz določb 180. in 181. členov ZPIZ-1. Z navedenima zakonskima določbama je predpisana ponovna odmera pokojnine v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ko se takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v tožnikovem primeru ne gre za takšno vprašanje, temveč za odločitev o višini pokojninske osnove na podlagi dohodka iz naslova delnic, to je na podlagi dejstev, ki še niso bila predmet vsebinskega preizkusa v toženčevem postopku.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje na odločitev sodbi opr. št. Psp 789/2006, ko je bilo odločeno o zavarovančevi vlogi za priznanje izplačila delnic v pokojninsko osnovo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je šlo pri navedeni zadevi za vsebinsko presojo zavarovančeve vloge o priznanju takšne pravice, ki pa jo toženec zavarovancu ni priznal od leta 1998 dalje, ko se je upokojil, temveč šele od vložitve zahteve dalje v letu 2005. Gre za povsem drugačno odločitev v primerjavi z odločitvijo v primeru tožnika, ko je toženec obravnaval njegovo vlogo zgolj v formalnem smislu in jo v skladu z določbo 129. člena ZUP kot nedopustno zavrgel. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene razloge, ki jih je poskušal uveljaviti toženec v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo njegovo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).