Jedro

Tako kupec kot že pred njim stečajni upravitelj, bi, če bi ravnala pošteno, morala tudi že zgolj na podlagi cenitvenega poročila, ki govori le o "fundusu", podvomiti v korektnost cenitve, saj po načelu superficies solo cedit (povezanost zemljišča in objekta, 8. člen SPZ) zgolj stavbišče sploh ne more biti samostojen predmet prodaje. Dobra vera se sicer res da domneva. Gre za subjektivno prepričanje določene osebe, da je tisto, kar počenja, v skladu s predpisi in da ne posega v tuje pravice. A ravnanje, ki je popolnoma brez razumnega življenjskega razloga, ki ga oseba opravičuje zgolj z opiranjem na zunanje stanje (zemljiško knjigo, sklepe stečajnega postopka, ipd.), praviloma kaže na zlorabo pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem, drugem in četrtem odstavku I. tč. spremeni tako, da se izrek v tem delu sedaj glasi: „I. Prodajna pogodba, sklenjena med C., d. d. - v stečaju, in toženo stranko S., d. o. o., z dne 17. 12. 2015 je v delu, ki se nanaša parc. št. 902/40, k. o. ... do 1/1 deleža, parc. št. 902/12, k. o. ... do 1/1 deleža, parc. št. 902/9, k. o. ... do 1/100 deleža, parc. št. 902/39, k. o. ... do 1/100 deleža, nična.

Vknjižba lastninske pravice na parc. št. 902/40, k. o. ... do 1/1 deleža, parc. št. 902/12, k. o. ... do 1/1 deleža, parc. št. 902/9, k. o. ... do 1/100 deleža, parc. št. 902/39, k. o. ... do 1/100 deleža, v korist tožene stranke S., d. o. o., je neveljavna ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, in sicer takšno, kot je obstajalo pred vknjižbo lastninske pravice na ime in v korist S., d. o. o., v zemljiški knjigi.“

II. V preostalem (tj. glede ugotovitve tožnikove lastninske pravice, tretji odstavek I. tč. izreka) pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 833,40 EUR stroškov postopka, vključno s pritožbenimi, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za 1. ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene 17. 12. 2015 med C., d. d. - v stečaju, in toženko, ki se nanaša na nepremičnine v k. o. ... parc. št. 902/40 in 902/12 do deleža 1/1 ter parc. št. 902/9 in 902/23 do deleža 1/100; 2. izbris neveljavne vknjižbe lastninske pravice na podlagi navedene pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov; in 3. ugotovitev, da je tožnik lastnik opredeljenih nepremičnin (I. točka izreka) ter tožniku naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške v višini 620,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga spremembo odločitve v ugoditev celotnemu zahtevku, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Meni, da dokazna ocena ni skladna z 8. členom ZPP. Povzema tožbene trditve glede nepravilnosti, ki so jih pri sporni kupoprodaji nepremičnin storili stečajni upravitelj, cenilec in toženka. Stališče sodišča, da napačna cenitev nujno ne pomeni zlorabe pravil stečajnega postopka, ne velja za konkretni primer. Ob izvedbi vseh predlaganih dokazov, predvsem ob postavitvi izvedenca gradbene stroke, bi sodišče ugotovilo, da je bila izklicna cena za konkretne nepremičnine postavljena absurdno prenizko in cenitveno poročilo ni izdelano po pravilih stroke. Razlika v ceni, ki se je pojavila v konkretnem primeru, ob neustreznem in neprimernem cenitvenem poročilu, predstavlja tako sumljivo okoliščino, ki več kot očitno kaže na zlorabo. Ni trdil, da je prišlo do napake pri cenitvi, ampak da je cenilec namenoma predstavil nepremičnine kot ničvredne. Ni res, da ni zatrjeval in izkazal, da je do zlorabe prišlo iz določenega sumljivega razloga, saj je poudaril, da je bilo očitano storjeno z namenom pridobitve protipravno pridobljene premoženjske koristi, pridobitev te pa je tudi izkazal. Ob upoštevanju določbe 233. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), o razlogih za odrek pričanja, je nelogično stališče sodišča, da bi bil edini primeren dokaz za trditve o nepravilnostih stečajnega upravitelja in cenilca zaslišanje vpletenih v zlorabo, saj navedena ne bi pričala. Za te trditve je preložil oziroma predstavil druge dokaze. Ob povzemanju trditev in zaključkov sodišča o toženkini vpletenosti v zlorabo izpodbija dokazno oceno sodišča glede izpovedbe toženkinega zakonitega zastopnika. Iz slednje izhaja, da je navedeni zelo dobro vedel, da ne kupuje ničvrednega praznega zemljišča. Glede na besede navedenega je jasno, da trditev, da je bil prepričan, da kupuje tisto, kar je navedeno v cenitvenem poročilu, neresnična in ne more imeti resne in tehtne dokazne vrednosti. Sodišče kot nepomembne obravnava tožnikove navedbe, da je njegovo izločitveno pravico v trenutku njene izgube nadomestila pravica do plačila denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, ki je bilo sicer predmet izločitvene pravice, zmanjšanega za stroške prodaje. O tej tožnikovi pravici stečajni upravitelj ni nikoli odločil, je ni prerekal ali ga napotil na pot pravde. Ni torej res, da je bil tožnik s strani upravitelja pravilno na karkoli opozorjen in tudi ne more biti odločilno, da v roku po izdaji sklepa o preizkusu terjatev ni vložil tožbe. Opozarja na različna pomena »izkazanosti« in »dokazanosti«. Meni, da je treba v konkretnem primeru upoštevati novejšo teorijo, ki opozarja na potrebo po znižanju dokaznega standarda iz »prepričanja« v »verjetnost« v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje za stranko pretežkega dokaznega bremena, ko je stranka v spoznavni stiski. Tožnik je v konkretnem primeru v dokazni in trditveni stiski, saj zaradi objektivnih okoliščin svojih trditev ne more konkretizirati bolj, kot jih je. Ker se sodišče ni v zadostni meri odzvalo na njegove trditve, je storilo kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. člena. Sodišče bi moralo upoštevati vse indice, jih skupaj z dokazi povezati v celoto ter ugotoviti, da je do prodaje nepremičnin na javni dražbi prišlo zaradi zlorabe pravil stečajnega postopka. Sodišče je storilo kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tudi zato, ker ni podalo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev gradbenega izvedenca. Sodba v posledici navedenega nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je podlago za odločitev o zahtevku glede ničnosti pogodbe (in posledično zahtevku glede neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškega stanja, t.i. izbrisna tožba) pravilno iskalo v stališču Vrhovnega sodišča (predvsem sodbe VS RS III Ips 22/2012), ki v primeru ugotovljene zlorabe pravil stečajnega postopka dopušča izjemo k pravilu iz 5. odst. 342. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkov zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki udeležencem stečajnega postopka in tretjim osebam prepoveduje uveljavljanje ničnostnih zahtevkov1 zoper pravne posle, sklenjene pri prodaji premoženja v stečajnem postopku, in sicer tako v samem stečajnem postopku kot v drugih postopkih. Pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, namreč nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom (39. čl.2 in 1. odst. 86. čl. OZ), kot taka pa je nična.

6. Za zlorabo, ki upravičuje uporabo navedene izjeme, gre, če se izkaže, da sta pogodbeni stranki v okviru pravno dopustne prodaje premoženja stečajnega dolžnika na podlagi javne dražbe prekoračili pravno dopustne meje takšne prodaje. Sodišče obravnavanega pravnega varstva ne nudi kot možnosti korekcije morebitnih napak in nepravilnosti, storjenih v postopku prodaje premoženja stečajnega postopka.3 Takšne zahtevke je mogoče dopustiti oziroma vsebinsko obravnavati zgolj takrat, ko so dejansko izkazane takšne sumljive okoliščine, ki kažejo na zlorabo postopka. Načeloma drži, kar pravi sodišče prve stopnje, da je to, kot vse izjeme, treba obravnavati z restriktivnim pristopom. V primeru ugotovljene zlorabe (predvsem, če v njej očitno sodeluje tudi kupec premoženja) pa je sodišče pooblaščeno, da prekoračeno zakonsko upravičenje vsebinsko omeji. Namen zakonodajalca, da s povzeto določbo ZFPPIPP, ki prepoveduje ničnostne zahtevke zoper pravne posle, sklenjene pri prodaji premoženja v stečajnem postopku, zaščiti kupca, je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit, pravno varstvo pa je v takšnem primeru treba dati tistemu, ki je zaradi posledic takšnega ravnanja prikrajšan v svojih pravicah.4

7. Tožnik zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene v stečajnem postopku nad družbo C., d. d., temelji na trditvah, da je dejanski lastnik nepremičnin, ki so bile predmet prodajne pogodbe, saj jih je za ceno 100.000,00 EUR leta 2004 kupil od Č., d. o. o., ta pa leta 1999 od I., d. o. o., ki je pravna prednica stečajnega dolžnika (tožnik nikoli sicer ni bil zemljiško knjižni lastnik spornih nepremičnin, je pa vpis lastninske pravice poskusil večkrat doseči, vendar ta ni bil mogoč, ker ni razpolagal z ustrezno verigo pogodb). Od nakupa spornih nepremičnin je na njih dejansko izvrševal lastninsko pravico, z vsemi upravičenji in dolžnostmi, ki iz nje izvirajo. Povzetega toženka ne prereka (s tem pa je tudi izkazan tožnikov pravni interes za vodenje predmetne pravde).

8. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporna prodaja v zahtevku opredeljenih nepremičnin v stečajnem postopku nad družbo C., ki je bila kot pravna naslednica družbe I. vpisana v zemljiško knjižijo kot lastnica spornih nepremičnin, in sicer toženki za ceno 941,00 EUR, ki je bila dosežena v dražbenem postopku ter tudi, da je bila izklicna cena 891,00 EUR določena kot tržna cena na podlagi Poročila o oceni vrednosti, ki ga je izdelala družba K. oziroma cenilec M. F. (priloga A11, v nadaljevanju Poročilo). Toženka v postopku ni prerekala tožnikovih trditev, da so sporne nepremičnine vredne veliko več od dosežene kupnine. To izhaja tudi iz dejstva o višini kupnine, ki jo je za nepremičnine plačal tožnik sam (100.000,00 EUR, priloga A2) in iz podatkov Poročila o oceni nepremičnin A. R. (120.333,00 EUR, priloga A18), s čemer je bilo sodišče prve stopnje glede na vsebino dokaznega sklepa seznanjeno. Pritožbeno sodišče glede na navedeno šteje okoliščino o (enormni) razliki med vrednostjo nepremičnin in doseženo kupnino v stečajnem postopku za resnično.

9. Celotna aktivnost stečajnega upravitelja, ki je v vodenju poslov in zastopanju stečajnega dolžnika (2. odst. 97. čl. ZFPPIPP), je usmerjena v unovčenje dolžnikovega premoženja in poplačilo upnikov. Pri tem mora stečajni upravitelj ravnati vestno in pošteno ter v skladu z ustrezno profesionalno skrbnostjo (2. odst. 98. čl. ZFPPIPP). To pomeni, da mora stečajni upravitelj pri svoji osrednji nalogi - unovčenju stečajne mase, v okviru predvidljivih ravnanj s premoženjem stečajnega upravitelja gospodariti s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato, da doseže čim boljše poplačilo upnikov, med drugim tudi izločitvenih upnikov (stečajni upravitelj deluje v tem duhu kot varuh upnikov). V razmerju do doseganja navedenega cilja se kaže tudi odgovornost stečajnega upravitelja.

10. Res sicer je, kot navaja sodišče prve stopnje, da (vsaka) napačna ocena nepremičnin še ne pomeni zlorabe v stečajnem postopku. Vendar je treba pritrditi pritožbi, da določitev oziroma dopustitev oblikovanja prodajne cene, ki tako izrazito (v visokem večkratniku) odstopa od dejanske vrednosti premoženja kot v obravnavani zadevi, evidentno (sploh skupaj s spodaj obravnavanimi okoliščinami glede načina vrednotenja nepremičnin) kaže na zlorabo stečajnega postopka, saj ta grobo nasprotuje izpostavljenemu osrednjemu namenu stečajnega postopka, iz katerega izhajajo naloge stečajnega upravitelja. V takšnem primeru ni mogoče govoriti o »navadni« napaki oziroma nepravilnosti, do katere je (nenamerno) prišlo pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika. Izpostavljeno dejstvo že v osnovi predstavlja (več kot) evidentno sumljivo okoliščino, da je bil stečajni postopek zlorabljen za dosego nedopustnega namena (ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval in izkazal, da je do zlorabe prišlo prav z določenim namenom, saj je zatrjevani namen protipravne pridobitve premoženjske koristi izkazan že z dejstvom, da je toženka prejela v last nepremičnino za kupnino, ki izrazito, v visokem večkratniku, odstopa od njene vrednosti).

11. Tožnik je kot okoliščino, ki kaže na sumljivo ravnanje stečajnega upravitelja pri prodaji spornega premoženja nadalje (tudi v pritožbi) izpostavil, da navedeni na spornih nepremičninah ni nikoli (niti skušal) prevzeti posesti. Ker gre za neprerekano dejstvo, ki se sklada z navedbami obeh strank, da je toženec po nakupu skušal pridobiti posest nepremičnin neposredno od tožnika, ki je prostore še vedno (mirno) zasedal, pritožbeno sodišče temu sledi in pritrjuje, da tudi slednje predstavlja ravnanje, ki nasprotuje zgoraj opredeljenim nalogam stečajnega upravitelja. Stečajni upravitelj namreč ne more skrbno in profesionalno gospodariti oziroma unovčevati premoženja stečajnega dolžnika, ki ga sploh ne pozna.5 Tudi ta okoliščina predstavlja sumljivo okoliščino, ki (dodatno) kaže na zlorabo stečajnega postopka za dosego nedopustnega namena.

12. Nadalje pritožbeno sodišče ob vpogledu v Poročilo, kot podlago za določitev cene za prodajo spornih nepremičnin v stečajnem postopku, soglaša s tožnikovimi trditvami, da tudi vsebina navedenega dokumenta predstavlja dodatno (a zelo zgovorno) sumljivo okoliščino v obravnavanem kontekstu. Iz omenjene priloge je razvidno, da je cenilec kljub zaznavi, da se na nepremičninah nahaja stavba (kar je razvidno celo iz fotografiji, prenesenih v Poročilo iz Atlasa okolja), kot predmet vrednotenja predstavil stavbno zemljišče – fundus (kar je tudi v nasprotju z načelom superficies solo cedit). Zato je treba pritrditi pritožniku, da je cenilec pripravil očitno neustrezno in nestrokovno Poročilo, saj v njem ni pravilno opredeljen niti podatek, kaj nepremičnine predstavljajo v naravi. Cenilec je kot razlog za takšno ravnanje navedel6, da s strani naročnika niso prejeli informacije, na kaj se nanašajo deleži etažne lastnine na stavbah7, kot razlog za določitev tako nizke vrednosti nepremičnin pa, da se stavbno zemljišče nahaja pod zgrajeno stavbo in je zato zanimanje za morebitnega kupca manjše kot v primeru nepozidanega stavbnega zemljišča. Povzeto nasprotuje (najmanj) vsem življenjsko logičnim sklepom. Ob tem se je treba s tožnikom strinjati tudi, da je (milo rečeno) nenavadno tudi dejstvo, da cenilec pred podajo ocene o vrednosti ocenjevanih nepremičnin na teh ni opravil ogleda ne zunanjosti ne notranjosti nepremičnine, saj bi le pri tem lahko spoznal vse okoliščine, ki vplivajo na njeno vrednost.8 Vse povzete okoliščine prepričljivo potrjujejo sklep, da je bilo Poročilo namenoma izdelano v nasprotju s strokovnimi standardi, in sicer z namenom prikriti realno tržno vrednost nepremičnin in pridobiti (premoženjsko) korist pri prodaji.

13. Pritožba tako utemeljeno napada presojo sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da stečajni upravitelj in cenilec nista grobo kršila pravil stečajnega postopka, saj te ob skupku ugotovljenih okoliščin ni mogoče sprejeti kot pravilne. Zaključek sodišča prve stopnje, da v tem pogledu tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, ni pravilen. Za takšno oceno zadošča že presoja listinskih dokazov.9 Dokaz z izvedencem, ki bi nadrobneje pritrdil zatrjevanim nepravilnostim cenilnega poročila, ni potreben, saj te prepozna že sodišče samo. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da ni pravilno niti stališče sodišča prve stopnje, da bi dokaznemu bremenu v tej smeri lahko zadostil s predlogom za zaslišanje stečajnega upravitelja in cenilca, saj so njuna (objektivna) ravnanja razvidna iz listin in niso niti sporna. Dokazna ocena, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo glede tožnikovega zaslišanja (da ni potrdil zatrjevane zlorabe), ni pomembna, saj njegova izpoved ni v ničemer v nasprotju z izvedenimi (listinskimi) dokazi.

14. Že izpostavljene sumljive okoliščine, ki so bile lahko le posledica ravnanj cenilca in stečajnega upravitelja, postanejo smiselna življenjsko logična celota le ob toženkini udeležbi. Na toženkino vpletenost v konkretno zlorabo stečajnega postopka kaže že golo dejstvo, da je nastopila kot kupec in na dražbi za bagatelo kupila nepremičnino, ki po javno dostopnih podatkih nikakor ni ničvredna, in ki za to ni imela nobenega smiselnega pojasnila (glej spodaj). Tako kupec kot že pred njim stečajni upravitelj, bi, če bi ravnala pošteno, morala tudi že zgolj na podlagi cenitvenega poročila, ki govori le o „fundusu“, podvomiti v korektnost cenitve, saj po načelu superficies solo cedit (povezanost zemljišča in objekta, 8. čl. Stvarnopravnega zakonika) zgolj stavbišče sploh ne more biti samostojen predmet prodaje. Kako natanko so bili stečajni upravitelj, cenilec in kupec povezani, je seveda brez sodelovanja kateregakoli od njih nemogoče ugotoviti, a zgoraj izpostavljen sklenjen krog indicev je tako močan, da zadošča za zanesljiv sklep, da je bilo njihovo ravnanje namerno in usklajeno.

15. O dobrovernosti kupca tako ni mogoče govoriti.10 Stališču sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati, da pred nakupom nepremičnin ni raziskala, kaj te predstavljajo v naravi in ali je ocenjena vrednost nepremičnin vsaj približno ustrezna, ker ji tega ne nalaga noben predpis, ni mogoče slediti, saj je življenjsko logično, da to spada k povprečni skrbnosti vsakega povprečnega kupca nepremičnin (čeprav gre za kupoprodajo na dražbi v stečajnem postopku). Dobra vera se sicer res da domneva. Gre za subjektivno prepričanje določene osebe, da je tisto, kar počenja, v skladu s predpisi in da ne posega v tuje pravice.11 A ravnanje, ki je popolnoma brez razumnega življenjskega razloga, ki ga oseba opravičuje zgolj z opiranjem na zunanje stanje (zemljiško knjigo, sklepe stečajnega postopka, ipd.), praviloma kaže na zlorabo pravice.12 V takem primeru bi morala toženka vendarle pojasniti podlago za svojo dobrovernost, če vse kaže drugače. Toženka pa že v okviru trditvene podlage ni podala nobenega življenjsko razumnega in prepričljivega pojasnila, zakaj v postopku nakupa spornih nepremičnin ni podvomila, da gre v konkretni zadevi za „sumljive okoliščine“, oziroma zakaj je, kljub dvomu, pri tem vseeno sodelovala, nobene konsistentne, razumne razlage v tej smeri pa ni predstavil niti njen zakoniti zastopnik med zaslišanjem.13 Toženkina dobra vera je tako z objektivnimi dejstvi, ki jih sama ni razumno pojasnila, izpodbita.

16. Bistvo toženkine obrambe zoper obravnavani tožbeni zahtevek temelji na trditvah o tožnikovi neskrbnosti v razmerju do vknjižbe njegove lastninske pravice na spornih nepremičninah. Taka obramba je nesklepčna: tudi v primeru, če bi toženka trditve v tej smeri izkazala oziroma bi jim bilo pritrditi, to ne bi vplivalo na presojo izkazane zlorabe pravil stečajnega postopka. Kolikor pa se ta obramba prevede v preprost jezik, češ, zakaj pa nam tožnik tega ni preprečil (s tem, da bi bil bolj skrben), zlorabo le še potrjuje. Trditvam v tej smeri, če se pazi na vse interese vpletenih in se tehta njihov pravni položaj, pa niti ne gre pritrditi, saj je z listinskimi dokazi tožnik nesporno izkazal, da se je za vknjižbo trudil s predlogi za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožnik je takoj po tem, ko je izvedel za stečajni postopek nad družbo C., d. d., prijavil svojo izločitveno pravico na spornih nepremičninah, vendar po njenem prerekanju s strani stečajnega upravitelja na tej pravni poti razumno ni mogel pričakovati uspeha, saj izločitvena pravica s prodajo nepremičnine na dražbi ugasne (dejanskemu lastniku nepremičnine pa ostane zgolj upravičenje terjati vračilo kupnine14, 5. odst. 299. čl. ZFPPIPP), zato tožniku ni mogoče očitati, da tega ni izkoristil. Tožnik, ki je na spornih nepremičninah užival mirno posest kot lastnik, za stečajni postopek pravnega naslednika zemljiškoknjižnega lastnika ni vedel, zato v njem ni mogel pravočasno poskrbeti za varstvo svojih pravic. K temu pa so odločilno prispevale ravno zgoraj omenjene opustitve („sumljiva ravnanja“) vpletenih v zlorabo stečajnega postopka, in sicer opustitev pridobitve posesti na nepremičninah s strani stečajnega upravitelja in opustitev ogleda nepremičnin pri njeni cenitvi.

17. Sklepno pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da formalen obstoj razpolagalnega pravnega posla (sklepa stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnine kupcu) ni ovira za ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla (sporne prodajne pogodbe) oziroma da izpodbijanje tega ob uspehu z zahtevkom za ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla in izbrisno tožbo niti ni potrebno, saj je takšen učinek dosežen z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.15

18. Pritožba ima tako glede na povedano prav, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno materialnopravno presojo ugotovljenih dejstev, nespornih dejstev in dejstev, ki izhajajo iz listin (zaslišanja so bila pri tem nepomembni oz. neuporabni dokazi; tožnik je v naprej očitni dokazni stiski, od toženke pa ni mogoče pričakovati, da bo izpovedala v svojo škodo). Tožnik je ob pravilni presoji zgoraj navedenega dokazal, da je obravnavana pogodba zaradi nasprotovanja moralnim načelom nična, posledično pa je utemeljen tudi tožbeni zahtevek zaradi neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

19. Pritožba pa neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka za ugotovitev tožnikove lastninske pravice na spornih nepremičninah. Zavrnitev tega zahtevka namreč narekuje zgrešena pasivna legitimacija, saj toženka glede na odločitev o ničnosti pogodbe (in posledično glede izbrisne tožbe) ni zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin16, zoper katero je mogoče usmeriti zahtevek glede ugotovitve tožnikove lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja).

20. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 1. in 5. alineje 358. čl. ZPP delno spremenilo, tako kot to izhaja iz I. točke izreka predmetne sodbe. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

21. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev o glavni stvari, je spremenilo tudi odločitev o stroških in odločilo tudi o pritožbenih (2. odst. 165. čl. ZPP). Tožnik, ki je tem postopku glede na odločitev pritožbenega sodišča v pretežnem delu uspel (glede zahtevka, s katerim tožnik ni uspel, niso nastali posebni stroški, saj ni bil sploh vsebinsko obravnavan), je zato upravičen do povračila vseh stroškov pravdnega postopka (3. odst. 154. čl. ZPP). Tožnikove stroške je sodišče prve stopnje priznalo na podlagi tožnikovega stroškovnika, Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1), in sicer je kot tožnikove potrebne stroške priznalo 200 točk za tožbo17, 200 točk za prvo pripravljalno vlogo, 200 točk za pristop na narok 12. 7. 2019, 100 točk za pristop na narok 24. 9. 2019, 2% oziroma 14 točk za materialne stroške, skupaj 714 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR 428,40 EUR ter sodno takso v višini 126 EUR. Tožnik za postopek pred sodiščem prve stopnje upravičen do povračila 554,40 EUR pravdnih stroškov. Tožnik, ki je v pritožbenem postopku uspel v pretežnem delu, je upravičen tudi do povračila pritožbenih stroškov (3. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 250 točk za nagrado za pritožbo, 2% administrativnih stroškov ter plačano sodno takso za pritožbo v višini 126 EUR, kar znaša skupaj 279 EUR. Priznano vsoto 833,40 EUR pravdnih stroškov mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 In tudi kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe. 2 Takšna kavza pogodbe je na podlagi drugega odstavka 39. čl. OZ nedopustna. Enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi enakovrstni odločilni nagib, drugi pogodbenik pa je to vedel ali bi bil moral vedeti (2. odst. 40. čl. OZ). 3 Obstoj teh je možno uveljavljati le tekom samega postopka prodaje z ustreznimi pravnimi sredstvi v samem stečajnem postopku. 4 Prim. sklep VS RS III Ips 22/2012. 5 Tudi če stečajni upravitelj ni razpolagal z listinami, ki izkazujejo, da je pravna prednica stečajnega dolžnika nepremičnine prodala (tožnikovi pravni prednici), bi se navedeni s tem dejstvom ob strokovnem ravnanju v stečajnem postopku, ki bi moralo zajemati tudi prevzem nepremičnin v posest, moral seznaniti. 6 Gl. str. 33 Poročila. 7 Od tem, da sta se je v konkretnem sklopu štirih nepremičnin ocenjevali (tudi) dve nepremičnini (na njih stoji stavba; ostali predstavljata dovozno pot), na katerih je bil stečajni dolžnik vpisan kot izključni lastnik, kar je razvidno tudi iz samega poročila. 8 Cenilec ogleda ni mogel opraviti, sicer bi tožnik, ki je imel nepremičnino v posesti, zanj vedel. 9 Predvsem listin, ki izkazujejo razliko med vrednostjo nepremičnine in prodajno ceno ter Poročila. 10 Odločbo VS RS III Ips 22/2012 je glede na vsebino 22. točke obrazložitve, iz katere izhaja, da bi bilo formalistično sledenje pravnemu varstvu po 5. odst. 342. čl. ZFPPIPP, brez upoštevanja zatrjevanih sumljivih okoliščin oziroma zlorabe stečajnega postopka, v nasprotju z zakonodajalčevim namenom »predvsem, če bi se izkazalo, da je tudi kupec sodeloval pri očitani zlorabi postopka«, razumeti, da se za ugoditev obravnavanemu zahtevku nedobrovernost kupca niti nujno ne zahteva. 11 Več v Damjan M., Bergant Rakočević V., (2015). Dobra vera pri priposestvovanju služnosti. Pravnik, letnik 70, številka 3/4, str. 193-212, 275-276. 12 Prim. VSL sodba in sklep I Cp 427/2012. 13 Sodba sodišča prve stopnje povzema njegovo izpovedbo le glede poteka same dražbe, kar na relevantne okoliščine nima vpliva. 14 Tudi na tej pravni poti tožnik ne bi bil uspešen, saj so stroški konkretne prodaje presegali kupnino oziroma tožnik na tej pravni poti ne bi rešil svojega pravnega položaja, saj kupnina niti približno ne bi nadomestila njegove izgube. Tožnik v primeru ustreznega unovčenja spornega premoženja ne bi bil prikrajšan v svojih pravicah (vsaj ne v tolikšni meri), saj bi, kljub temu, da se je premoženje prodalo, lahko uveljavljal zahtevke za povračilo dosežene kupnine (5. odst. 299. čl. ZFPPIPP). 15 Prim. sodbo VSL I Cp 2027/2002, tudi VS RS III Ips 22/2012. 16 Ničnost učinkuje za nazaj (ex tunc), zato toženka na podlagi nične pogodbe nikoli ni postala (in bila) lastnica spornih nepremičnin. 17 V to postavko je zajeta tudi nagrada za sestanek s stranko in pregled dokumentacije.