Jedro

Toženka, ki je ravnala kvalificirano nedobroverno, se zato ne more uspešno sklicevati na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP, ki zaradi varstva kupca prepoveduje ničnostne, izpodbojne in druge zahtevke, s katerimi se posega v kupčeve pravice. Situacija, ko kupec ravna kvalificirano slaboverno, se namreč v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga navedeno zakonsko pravilo varuje, in jo je treba z argumentacijo teleološko redukcije izvzeti. Namen citirane zakonske določbe je varstvo poštenega kupca, kar pomeni, da so iz varstva izključeni primeri, ko gre za okoriščenje nepoštenega kupca na račun izgube lastninske pravice poštenega zunajknjižnega lastnika, zlasti kadar sodišče ugotovi zlorabo pravil stečajnega postopka. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit. To pomeni, da peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ne varuje situacij, ko kupec ravna kvalificirano nedobroverno ali celo sodeluje pri zlorabi - gre namreč za ti. "prekrito pravno praznino". Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku, torej tudi pri pridobitvi originarne lastninske pravice kupca na podlagi javne dražbe v stečaju. Okoliščina, da je kupec nepremičnino kupil na javni dražbi, torej ne pomeni, da je mogoče preseči temeljna načela OZ (npr. načelo prepovedi zlorabe pravic) in splošne predpostavke za veljavnost posla (npr. določila o dopustnem predmetu pogodbe, 34. člena OZ). Stranki, ki izjavita voljo za sklenitev določenega pravnega posla, morata ob izpolnjenosti splošnih predpostavk za veljavnost posla upoštevati, da mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člen OZ). Ta je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Pogodbo z nedopustno kavzo zadanejo sankcije ničnosti ne glede na to, na kakšen način je bila sklenjena (prvi odstavek 86. člena OZ). Prodajna pogodba, sklenjena v stečajnem postopku z namenom izigrati tožnika (zunajknjižnega lastnika) in ga prikrajšati v njegovih premoženjskih pravicah je tako zaradi nasprotovanja moralnim načelom nična. Določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP namreč kupca ne varuje, kadar gre za zlorabo pravil stečajnega postopka zaradi dosege nedopustnega cilja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v višini 183,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe glede nepremičnin1 (v naravi stavbe s poslovnimi prostori), ki je bila sklenjena v stečajnem postopku med stečajnim dolžnikom in toženko (kot kupko), vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov ter ugotovitev, da je priposestvoval sporne nepremičnine. Trdil je, da je prišlo do zlorabe stečaja s strani stečajnega upravitelja in cenilca, pri kateri je sodelovala toženka, zato peti odstavek 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v konkretnem primeru ni uporabljiv. Stečajnemu upravitelju je očital nepošteno ravnanje, ker naj bi prodal nepremičnine na javni dražbi, čeprav je vedel, da dejansko stanje lastništva ne ustreza zemljiškoknjižnemu in ker ni pristopil k pridobitvi posesti na nepremičninah, da tožnika ne bi opozoril na stečaj. Pri zlorabi naj bi sodeloval tudi cenilec, ki je nepremičnine ocenil z absurdno nizko ceno ne da bi opravil ogled. Nepremičnine je ocenil kot stavbno zemljišče, katerega vrednost naj bi bila manjša, ker se nahaja pod zgrajeno stavbo in zato zanj ni interesa. Zavestno je prezrl načelo superficies solo cedit, tako da pri cenitvi ni upošteval vrednosti stavbe. Izpostavil je, da je sam za nepremičnine plačal 100.000,00 EUR, drug cenilec pa je njihovo vrednost ocenil na 120.333,00 EUR. Pri vsem tem je sodelovala tudi toženka kot kupka, ki naj bi se zavedala, da kupuje poslovne prostore v tožnikovi dejanski lasti, vendar naj bi preostale dražitelje prepričala, da na prodajanih nepremičninah dejansko ni stavbe, zaradi česar so te odstopili od draženja. Toženka je zanikala povezanost z nepravilnostmi v stečajnem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za: 1. ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene med stečajnim dolžnikom (A., d. d.) in toženko (kupko) glede spornih nepremičnin, 2. izbris neveljavne vknjižbe lastninske pravice na podlagi te pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov ter 3. ugotovitev, da je tožnik lastnik omenjenih nepremičnin (I. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, in sicer je ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev priposestvovanja tožnikove lastninske pravice (II. točka izreka), saj zanj toženka ni več pasivno legitimirana zaradi predhodne ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe.

4. Na predlog toženke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 396/2020 z dne 16. 9. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP.

5. Na podlagi tega sklepa toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožnikovo pritožbo zavrne in v celoti potrdi prvostopenjsko sodbo s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v I. in III. točki izreka in vrnitev zadeve v ponovno sojenju drugemu senatu sodišča druge stopnje.

6. Revizija je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru predlagal zavrnitev revizije in priglasil stroške odgovora na revizijo.

**Ugotovljeno dejansko stanje:**

7. Iz nespornih dejstev (povzetih v prvostopenjski sodbi) in dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da: ‒ je tožnik leta 2004 od družbe B., d. o. o., za 100.000,00 EUR kupil nepremičnine (v naravi stavbo s poslovnimi prostori), ki jih je prodajalec predhodno (leta 1999) kupil od družbe C.; ‒ tožnik ni razpolagal z ustrezno pogodbo med B., d. o. o. in družbo C., zato ni uspel vpisati svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar je imel nepremičnine v posesti od nakupa dalje; ‒ je bila družba C. kasneje pripojena k prevzemni družbi D., d. d. (sedaj A. d. d.),2 nad katero je bil (dne 31. 5. 2013) začet stečajni postopek, v katerem so bile sporne nepremičnine (kot del stečajne mase) ocenjene z vrednostjo 891,00 EUR (leta 2015) in nato prodane toženki za 941,00 EUR,3 čeprav so bile vredno veliko več; ‒ stečajni upravitelj ni nikoli niti poskusil prevzeti posesti na nepremičninah, ki jih je tožnik še vedno mirno zasedal (s čimer bi se seznanil, da je prednica stečajnega dolžnika nepremičnine prodala), čeprav upravitelj ne more skrbno in profesionalno gospodariti oziroma unovčiti premoženja stečajnega dolžnika, ki ga ne pozna; ‒ je stečajni upravitelj dne 6. 10. 2015 predlagal izdajo prvega sklepa o prodaji nepremičnin za izklicno ceno 891,00 EUR na podlagi cenitvenega poročila - izklicna cena je bila določena na podlagi cenitvenega poročila;4 ‒ je bilo cenitveno poročilo namenoma izdelano v nasprotju s strokovnimi standardi, z namenom prikriti realno tržno vrednost nepremičnin in pridobiti premoženjsko korist pri prodaji; ‒ je cenilec kot predmet vrednotenja predstavil stavbno zemljišče – fundus (v nasprotju z načelom superficies solo cedit), čeprav je zaznal, da se na nepremičninah nahaja stavba (kar je razvidno celo iz fotografij, prenesenih v cenitveno poročilo);5 ‒ v cenitvenem poročilu ni pravilno opredeljen podatek, kaj nepremičnine predstavljajo v naravi – cenilec je kot razlog navedel, da ni prejel informacije, na kaj se nanašajo deleži etažne lastnine na stavbah, čeprav je v sklopu štirih nepremičnin ocenjeval tudi dve nepremičnini, na katerih je bil stečajni dolžnik vpisan kot izključni lastnik (kar je razvidno iz cenitvenega poročila); ‒ je v cenitvenem poročilu kot razlog za določitev nizke vrednosti cenilec navedel, da se stavbno zemljišče nahaja pod zgrajeno stavbo in je zato zanimanje morebitnega kupca manjše kot v primeru nepozidanega stavbnega zemljišča; ‒ bi toženka na podlagi cenitvenega poročila, ki govori le o „fundusu", morala podvomiti v korektnost cenitve (javne dražbe), saj po načelu povezanosti zemljišča in objekta zgolj stavbišče ne more biti samostojen predmet prodaje; ‒ je bilo ravnanje stečajnega upravitelja, cenilca in kupca namerno in usklajeno.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

8. Obrazložilo je, da je treba izjemo od pravila v petem odstavku 342. člena ZFPPIPP razlagati restriktivno, tako da je ničnostni zahtevek dopusten le, kadar so izkazane „sumljive okoliščine“, ki kažejo na zlorabo postopka (nepravilnosti v postopku ne zadoščajo). Presodilo je, da tožnik takšnih okoliščin ni izkazal, saj zgolj napačna ocena vrednosti nepremičnin ne zadošča. Poleg tega ni dokazal povezanosti toženke z upraviteljem in cenilcem pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin in pri postopku prodaje. Toženki je verjelo, da se je zanesla na resničnost objavljenih podatkov v sklepu o prodaji. Zavzelo je stališče, da ji ni mogoče očitati kršitve raziskovalne dolžnosti (ker ni raziskala, kaj nepremičnine predstavljajo v naravi, njihovega posestnega stanja in ustreznosti ocenjene vrednosti nepremičnin), saj so bile nepremičnine prodane v javnem postopku, ki ga korigira sodišče. Zaključilo je, da toženki kot dobroverni kupki ni mogoče očitati zlorabe stečaja (zaradi nepravilnosti stečajnega upravitelja in cenilca). Nasprotno pa je tožniku očitalo, da ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja njegove prerekane izločitvene pravice, v kateri bi lahko uveljavljal očitane kršitve in nepravilnosti.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

9. Soglašalo je z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da (vsaka) napačna ocena vrednosti nepremičnin ne zadošča za obstoj zlorabe, saj sodno varstvo (v smislu izjeme od pravila iz petega odstavka 342. člena ZFPPIPP) ni namenjeno popravi napak in nepravilnosti v stečajnem postopku. Vendar je (drugače kot prvostopenjsko sodišče) presodilo, da je tožnik izkazal „sumljive okoliščine“, ki kažejo na zlorabo. Zato je zaključilo, da je pogodba (zaradi nasprotovanja moralnim načelom) nična. Obrazložilo je, da dopustitev oblikovanja prodajne cene, ki tako izrazito (v visokem večkratniku) odstopa od dejanske vrednosti premoženja, očitno (zlasti skupaj z okoliščinami glede načina vrednotenja nepremičnin) kaže na zlorabo stečajnega postopka, saj nasprotuje temeljnemu namenu stečaja (tj. unovčiti stečajno maso zaradi čim boljšega poplačila upnikov). V takšnem primeru ni mogoče govoriti le o „navadni“ napaki (nepravilnosti), do katere bi nenamerno prišlo pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika. Obrazložilo je, da na toženkino vpletenost v zlorabo stečajnega postopka kaže že dejstvo, da je kot kupec nastopila na dražbi in za bagatelo kupila nepremičnino, ki po javno dostopnih podatkih ni ničvredna, pri čemer za to ni imela nobenega smiselnega pojasnila. Že na podlagi cenitvenega poročila bi namreč morala podvomiti v korektnost cenitve, saj zgolj stavbišče ne more biti samostojen predmet prodaje. Čeprav ni moglo ugotoviti, kako natanko so bili upravitelj, cenilec in toženka povezani, je ugotovilo, da je bilo njihovo ravnanje namerno in usklajeno. Zavzelo je stališče, da je bila toženkina dobra vera z omenjenimi okoliščinami izpodbita, zato bi morala pojasniti, zakaj ni podvomila, da gre za zlorabo, oziroma, zakaj je kljub dvomu pri tem sodelovala. Glede očitka tožnikove neskrbnosti je poudarilo, da je izločitveno pravico prijavil takoj, ko je izvedel za stečajni postopek - k temu, da zanj ni vedel (in ni mogel pravočasno zavarovati svojih pravic) pa so prispevala sumljiva ravnanja vpletenih v zlorabo (opustitev pridobitve posesti s strani stečajnega upravitelja in opustitev ogleda pri cenitvi). Uspeha s tožbo na ugotovitev priznanja prerekane izločitvene pravice ni mogel pričakovati, saj je ta predhodno prenehala zaradi prodaje na javni dražbi (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP).

**Povzetek revizijskih navedb**

10. Revidentka nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da okoliščine konkretnega primera dopuščajo izjemo od določbe petega odstavka 342. člena ZFPPIPP. Izpodbijani sodbi očita poseg v lastninsko pravico (33. in 67. člen Ustave), ki naj bi jo toženka dobroverno, originarno pridobila na javni dražbi ter v pravnomočno odločitev stečajnega in zemljiškoknjižnega sodišča o pridobitvi lastninske pravice (kršitev načela pravne varnosti). Poleg tega sodišču druge stopnje očita kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter navaja, da gre za sodbo presenečenja, ker odstop od jasne določbe ZFPPIPP ni obrazložen. Poudarja, da je namen stečajnega postopka čim hitreje, dokončno urediti vsa razmerja stečajnega dolžnika, naknadna dopustitev izpodbojnih zahtevkov (ki jih prepoveduje peti odstavek 342. člen ZFPPIPP) pa bi premočno posegla v pravno varnost in odprla nerešljiva pravna vprašanja. Po mnenju revidentke mora biti izjema (ki jo je treba razlagati restriktivno) podana v objektivnem in subjektivnem smislu na strani kupca (ki ga določba varuje) pri čemer je dokazno breme na tožniku. Izpostavlja, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov o zlorabi, niti o toženkinem nepoštenem ravnanju. Zgolj napaka pri cenitvi nepremičnine ne zadošča, saj pravdni postopek ni namenjen popravi morebitnih nepravilnosti v stečaju (te sanira pravnomočnost zaradi varstva pravne varnosti). Za odstop od pravil ZFPPIPP mora biti izkazana udeležba kupca pri zlorabi, česar v tem primeru ni. Meni, da bi sodišče druge stopnje v obrazložitvi moralo pojasniti povezave med akterji in obrazložiti, kdo in katere koristi je pridobil. Poleg tega bi se moralo opredeliti tudi do okoliščin, ki govorijo proti zlorabi. Pojasnjuje, da je na dražbi sodelovalo več dražiteljev, ki so se seznanili z istim cenilnim poročilom in bi lahko z dvigovanjem cene poskusili pridobiti nepremičnine. Javno dostopno cenitveno poročilo torej ni moglo prikriti realne tržne vrednosti nepremičnine. Poudarja, da zgolj nakup nepremičnine za nizko ceno, ne zadošča za zaključek o njeni vpletenosti v zlorabo, saj je izhodišče vseh udeležencev na javni dražbi stvar kupiti pod tržno ceno. Možnost uveljavljanja neveljavnosti poslov zaradi prenizke prodajne cene pa bi negativno vplivala na potek stečaja in odvračala potencialne kupce od nakupov. Po mnenju revidentke se pri nakupu na javni dražbi za dobrovernost kupca ne zahteva aktivnega ravnanja (raziskovanja, kaj nepremičnine predstavljajo v naravi). Drugačno stališče bi pomenilo, da morajo dražitelji preverjati pravilnost ravnanja sodišča, stečajnega upravitelja in cenilca. Meni, da je izpodbijana sodba neobrazloženo odstopila od meril, vzpostavljenih v zadevi III Ips 22/2012 (v obravnavanem primeru nihče ni bil zaveden, saj so bile nejasnosti razvidne iz cenitve, tožnikove pravice pa niso bile izvotljene, ker bi lahko prijavil izločitveno pravico). Sklicuje se na zadevo II Ips 279/2014. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti zlorabo glede vseh poslov, sklenjenih v okviru omenjenega stečaja, saj naj bi šlo sicer za poseg v načelo enakosti pred zakonom (toženka je v slabšem položaju v primerjavi z drugimi kupci nepremičnin). Navaja, da tožniku ni mogoče priznati pravnega interesa za obravnavano tožbo (ker ni vložil tožbe za priznanje prerekane izločitvene pravice) ter meni, da ni podana ustrezna pasivna legitimacija.

**Navedbe odgovora na revizijo**

11. Tožnik v odgovoru kot bistveno navaja, da revizija glede procesnih kršitev ni bila dopuščena. Opozarja, da pretežni del revizije nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje - dokazno oceno sodišča druge stopnje, ki je ugotovilo zlorabo pravil stečajnega postopka in usklajeno delovanje stečajnega upravitelja, toženke in cenilca, ki je bilo usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi. To pomeni, da je bila podana kvalificirana nedobrovernost kot jo zahteva Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 19/2020. Toženka je sodelovala pri zlorabi, saj si ni mogoče predstavljati interesa stečajnega upravitelja in cenilca brez sodelovanja kupca, ki je na koncu korist tudi dejansko pridobil. V nadaljevanju povzema dejanske ugotovitve in obrazložitev izpodbijane sodbe. Poudarja, da je bil tožnik v trditveni in dokazni stiski (saj ni bil seznanjen s stečajem niti ni bil prisoten pri dogovarjanju toženke s stečajnim upraviteljem in cenilcem), zato bi moral zanj veljati nižji dokazni standard. Pojasnjuje, da bi bilo treba zahtevku ugoditi četudi kvalificirana slabovernost toženke ne bi bila ugotovljena. Po mnenju tožnika iz zadeve III Ips 22/2012 ne izhaja, da se za odstop od petega odstavka 342. člena ZFPPIPP zahteva vpletenost kupca v zlorabo. V primeru zlorab (v katere kupec ni vpleten) bi moralo sodišče tehtati, kateremu oškodovancu je treba zagotoviti varstvo. Poudarja, da ni mogoče varovati z zlorabo stečaja pridobljene lastninske pravice toženke, temveč je treba varstvo nuditi tistemu (tj. tožniku), ki je bil zaradi zlorabe prizadet. Zaradi ugotovljene zlorabe stečaja (cenitve, ki v visokem večkratniku odstopa od dejanske vrednosti premoženja) je torej treba dati prednost učinkovitosti stečaja in unovčitvi premoženja ter varstvu upnika. Ker je revidentka lastninsko pravico pridobila s pomočjo zlorabe stečaja, bi bilo tudi z vidika pravne varnosti nepošteno, da prejeto obdrži. **O utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Toženka v reviziji vztraja, da mora tožnik za odstop od določbe petega odstavka 342. člena ZFPPIPP dokazati udeležbo kupca pri zlorabi, česar po njenem mnenju ni storil. Svoj revizijski očitek opira na trditev, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja zlorabe in vpletenosti toženke vanjo, kar v reviziji obsežno obrazlaga. Pretežni del revizije je tako namenjen uveljavljanju procesnih kršitev in nedovoljenemu izpodbijanju ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP) in ne presoji subsumpcije ugotovljenih dejstev pod uporabo izjeme k petemu odstavku 342. člena ZFPPIPP.

14. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Revizijski očitki, s katerimi tožnica uveljavlja procesne kršitve, presegajo okvir v obravnavanem primeru dopuščenega materialnopravnega vprašanja. Ker revizija izven tega okvira ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), Vrhovno sodišče na te navedbe ni odgovarjalo.

15. Neupoštevni so torej revizijski očitki o sodbi presenečenja (zaradi zatrjevanega odstopa od določbe petega odstavka 342. člena ZFPPIPP), o kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe in zaradi nezadostne obrazložitve v zvezi z zaključkom o toženkini vpletenosti v zlorabo (tj. ker ni pojasnjena povezava med akterji, niti kdo in katere koristi je pridobil). Enako velja za revizijske očitke o kršitvi razpravnega načela (tj. o prekoračitvi tožnikove trditvene podlage, ki po mnenju revidentke ni podal ustreznih trditev in dokazov o zlorabi stečaja ter o toženkini vpletenosti vanjo), o odsotnosti tožnikovega pravnega interesa za tožbo ter o pomanjkanju ustrezne pasivne legitimacije.

16. Peti odstavek 342. člena ZFPPIPP določa, da udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec ali tretja oseba, ni upravičen niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati: ◦ zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, ◦ zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, ◦ zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali ◦ katerega koli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe.

17. Vrhovno sodišče je že v odločbi III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014 zavzelo stališče, da bi formalistično sklicevanje na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP, brez analize „sumljivih“ okoliščin, ki kažejo na zlorabo, pomenilo, da je sodišče nudilo pravno varstvo zlorabi postopka, kar glede na namen zakonodajalca zavarovati kupca ni bil njegov cilj (zlasti če bi se izkazalo, da je kupec pri očitani zlorabi postopka sodeloval).

18. V zadevi II Ips 19/2020 z dne 17. 7. 2020 pa je Vrhovno sodišče obrazložilo, da odločitev o ničnosti pravnega posla ne more temeljiti le na ugotovitvi nedobrovernosti strank izpodbijane pogodbe, temveč mora biti podana kvalificirana nedobrovernost (zlonamernost) obeh – stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) kot tudi kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca.6 Po sodni praksi Vrhovnega sodišča se torej na originarno pridobitev s prodajo v stečajnem postopku in na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ni mogoče sklicevati, če tožnik izkaže, da je do prodaje prišlo z zlorabo.7

19. Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da je bilo cenitveno poročilo namenoma izdelano v nasprotju s strokovnimi standardi zato, da bi se prikrila realna tržna vrednost nepremičnin in pridobila premoženjska korist pri prodaji, pri čemer je tudi ravnanje toženke (kot kupke) ocenilo kot namerno in usklajeno z ravnanjem stečajnega upravitelja in cenilca. Takšne dejanske ugotovitve po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na dejanski stan zlorabe. Zavajajoče so namreč trditve revidentke, da za obstoj zlorabe zgolj napaka pri cenitvi ne zadošča oziroma da toženkin ugoden nakup nepremičnine ne omogoča zaključka o njeni vpletenosti v zlorabo. Sodišče druge stopnje zaključka o zlorabi pravil stečajnega postopka ni utemeljilo le z nizko prodajno ceno nepremičnine, temveč je celostno obravnavalo vse sumljive okoliščine, ki kažejo na zlorabo, jih povezalo v življenjsko logično celoto ter tako ugotovilo, da je pri zlorabi sodelovala tudi revidentka.

20. Revidentka sicer utemeljeno opozarja, da pravdni postopek ni namenjen odpravi domnevnih nepravilnosti v stečajnem postopku (npr. odpravi napak pri cenitvi nepremičnin). Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016, poudarilo, da nakup nepremičnine v stečajnem postopku zaradi javnosti postopka in načina vodenja postopka (vodi ga sodišče) izključuje vse ugovore glede nedobrovernosti kupca in močnejše pravice. Tožnik, ki zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ne more uspeti z ugovorom, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je opustil svojo poizvedovalno dolžnost zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnin v stečajnem postopku in posebnega varstva origniarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik.8 Na kupčevo nepoštenost ni mogoče sklepati le, ker ni (drugače kot z vpogledom v zemljiško knjigo) preveril, ali obstaja nevknjižena resnična lastninska pravica.9 Za očitek zlorabe torej ne zadošča le premajhna skrbnost kupca glede zavedanja pravega lastninskega stanja nepremičnine.

21. Vendar v obravnavanem primeru očitek toženki (kot kupki) ni temeljil le na premajhni skrbnosti glede pravilnosti podatkov o stvarnopravnem položaju nepremičnin (tj. o obstoju nevknjižene resnične lastninske pravice). Očitek o toženkini slabi veri je sodišče druge stopnje oprlo na dejstvo, da ni preverila in raziskala, kaj predmet prodaje v stečajnem postopku predstavlja v naravi, tj. da se (v nasprotju z načelom superficies solo cedit) prodaja zgolj stavbno zemljišče, ki ne more biti samostojen predmet prodaje (povezanost zemljišča in objekta, 8. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ10). Na podlagi cenitvenega poročila, ki je kot predmet vrednotenja in prodaje označil le „fundus“, bi toženka morala podvomiti v korektnost cenitve in javne dražbe, saj je bilo že iz fotografij (prenesenih v cenitveno poročilo) razvidno, da se na zemljišču nahaja stavba. Cenilec je nenazadnje prav to okoliščino (tj. da se prodaja le stavbišče pod zgrajeno stavbo) navedel kot razlog za določitev nižje vrednosti oziroma izklicne cene nepremičnine. Ugotovitev, da je bil predmet prodaje v stečajnem postopku le zemljišče pod stavbo, čeprav se vselej skupaj z njim prenaša tudi stavba (8. člen SPZ),11 je bil torej dodaten argument (poleg očitno prenizke kupnine), ki je kazal na ničnosti prodajne pogodbe zaradi zlorabe stečaja.12 Toženkin nakup spornih nepremičnin, ki so bile v cenitvenem poročilu označene kot stavbno zemljišče, čeprav je bilo iz njega razvidno, da se nahajajo pod zgrajeno stavbo, in ki kot take (tj. kot „fundus“) niso mogle biti samostojen predmet prodaje za kupnino, ki v visokem večkratniku odstopa od dejanske vrednosti premoženja (kupnina je bila stokrat znižana), je sodišče druge stopnje (skupaj z okoliščinami glede načina vrednotenja nepremičnine) utemeljeno vodilo v sklep, da je bila toženka vpletena v zlorabo. Zaključek o toženkini vpletenost v zlorabo stečajnega postopka je namreč oprlo na dejstvo, da je kot kupec nastopila na dražbi in za bagatelo kupila nepremičnino, ki po javno dostopnih podatkih ni bila ničvredna, saj se je na njej nahajala stavba, kar je bilo nenazadnje razvidno tudi iz cenitvenega poročila. Stečajni postopek je bil torej zlorabljen za dosego nedopustnega namena – prikritje realne tržne vrednosti nepremičnine in s tem protipravne pridobitve premoženjske koristi, pri kateri je toženka ravnala namerno in usklajeno z ravnanjem stečajnega upravitelja in cenilca, torej kvalificirano slaboverno.

22. Toženka, ki je ravnala kvalificirano nedobroverno, se zato ne more uspešno sklicevati na peti odstavek 324. člena ZFPPIPP,13 ki zaradi varstva kupca prepoveduje ničnostne, izpodbojne in druge zahtevke, s katerimi se posega v kupčeve pravice. Situacija, ko kupec ravna kvalificirano slaboverno, se namreč v bistvenem razlikuje od položaja, ki ga navedeno zakonsko pravilo varuje, in jo je treba z argumentacijo teleološko redukcije izvzeti.14 Namen citirane zakonske določbe je varstvo poštenega kupca,15 kar pomeni, da so iz varstva izključeni primeri, ko gre za okoriščenje nepoštenega kupca na račun izgube lastninske pravice poštenega zunajknjižnega lastnika, zlasti kadar sodišče ugotovi zlorabo pravil stečajnega postopka. Jezikovni pomen citirane zakonske določbe je namreč ob ugotovljeni zlorabi stečajnega postopka prebit. To pomeni, da peti odstavek 324. člena ZFPPIPP ne varuje situacij, ko kupec ravna kvalificirano nedobroverno ali celo sodeluje pri zlorabi - gre namreč za ti. "prekrito pravno praznino". Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) upošteva tudi pri pridobitvi pravic v sodnem postopku,16 torej tudi pri pridobitvi originarne lastninske pravice kupca na podlagi javne dražbe v stečaju. Okoliščina, da je kupec nepremičnino kupil na javni dražbi, torej ne pomeni, da je mogoče preseči temeljna načela OZ (npr. načelo prepovedi zlorabe pravic) in splošne predpostavke za veljavnost posla (npr. določila o dopustnem predmetu pogodbe, 34. člena OZ).17 Stranki, ki izjavita voljo za sklenitev določenega pravnega posla, morata ob izpolnjenosti splošnih predpostavk za veljavnost posla upoštevati, da mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člen OZ). Ta je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Pogodbo z nedopustno kavzo zadanejo sankcije ničnosti ne glede na to, na kakšen način je bila sklenjena (prvi odstavek 86. člena OZ). Prodajna pogodba, sklenjena v stečajnem postopku z namenom izigrati tožnika (zunajknjižnega lastnika) in ga prikrajšati v njegovih premoženjskih pravicah je tako zaradi nasprotovanja moralnim načelom nična. Določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP namreč kupca ne varuje, kadar gre za zlorabo pravil stečajnega postopka zaradi dosege nedopustnega cilja.

23. Odgovor na revizijsko vprašanje je tako pozitiven: sodišče druge stopnje je v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP.

**Odločitev o reviziji**

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

25. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka stroške odgovora na revizijo povrniti tožniku. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in priglašenim stroškovnikom. Vrhovno sodišče je tožniku kot potrebne stroške priznalo 300 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 OT)18 in 2 % oziroma 6 točk za materialne stroške (tar. št. 11/3 OT), kar znaša 306 točk oziroma 183,60 EUR. Toženka je tako dolžna tožniku povrniti 183,60 EUR stroškov za revizijski postopek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Do celote parc. št. 902/40 in 902/12 (ID znak ...) ter do 1/100 deleža parc. št. 902/9 ter 902/39 (ID znak ...), vse k. o. .... 2 Skladno s šestim odstavkom 580. člena Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) z združitvijo na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe. Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. 3 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (str. 22 obrazložitve) izhaja, da je bila toženka edini najboljši ponudnik. Zakoniti zastopnik toženke je dvignil ponudbo, ostali pa se niso oglasili. 4 Sodišče je izdalo prvi sklep o prodaji dne 13. 11. 2015 (katerega sestavni del je bil predlog upravitelja o prodaji), v katerem je odločilo, da se za nepremičnine določi izklicna cena 891,00 EUR, na prvi javni dražbi dne 17. 12. 2015 pa so bile nepremičnine prodane toženki za 941,00 EUR. Toženka se je vpisala v zemljiško knjigo na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnin kupcu z dne 5. 1. 2016, zoper katerega je tožnik 19. 1. 2016 vložil ugovor. Svojo izločitveno pravico je prijavil 11. 1. 2016. 5 Pred oceno vrednosti nepremičnin pa ni opravil niti ogleda nepremičnin (ogleda ni mogel opraviti, saj bi sicer tožnik zanj vedel). 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2020 z dne 17. 7. 2020, točka 19 in tam citirano literaturo in sodno prakso. 7 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 81/2020 z dne 10. 2. 2021, 11. točka obrazložitve in tam citirano sodno prakso. 8 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016 in II Ips 81/2020 z dne 10. 2. 2021. 9 Enako N. Plavšak v Komentarju Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex, 2017, Ljubljana str. 734 in 735. Obrazloži, da lahko kupec lastninsko pravico od nelastnika pridobi le, če ne ve, da stečajni dolžnik (vknjiženi lastnik) ni resnični lastnik. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (po katerem se lahko kupec zanese na podatke v zemljiški knjigi), kupcu ni treba raziskovati (ali drugače preverjati), ali je stvarnopravni položaj nepremičnine v resnici tak, kot izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov. Zato na njegovo neskrbnost (nepoštenost) ni mogoče sklepati, ker ni na drug način (kot z vpogledom v zemljiško knjigo) preveril, ali obstaja nevknjižena resnična lastninska pravica. Izločitveni upravičenec bo lahko uspešno uveljavljal resnično lastninsko pravico le, če bo dokazal, da je kupec ob prodaji vedel, da dolžnik ni resnični lastnik. 10 Načelo superficies solo cedit je izpeljava načela specialnosti (7. člen SPZ) in je ključno načelo nepremičninskega prava. Načelo specialnosti pomeni, da so predmet stvarnih pravic in stvarnopravnih razpolaganj lahko le individualne določene samostojne stvari. Zemljišče je samostojna stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti ne more biti predmet stvarnih pravic, temveč ima enako pravno usodi kot zemljišče. Glej M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 80 in 83. 11 Stavba je sestavina nepremičnine, ki v skladu z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ) ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. 12 Primerjaj zadevo II Ips 81/2020, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem, ki ni v samostojnem prometu (vselej se lahko prenaša le skupaj s stavbo) ni dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je nična (35. člen OZ) ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja in kljub originarni pridobitvi lastninske pravice kupca. 13 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014 (21. in 22. točka obrazložitve). Enako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015, točka 28 obrazložitve. 14 Primerjaj M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna obzorja, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 174: Pri teleološki redukciji „ne gre le za to, da zožimo možni jezikovni pomen predpisa, temveč ta pomen prebijemo, ker šele s tem dosežemo, da se tako utesnjeni pomen ujema z namenom, ki ga pravno pravilo ima. V primeru teleološke redukcije gre torej za to, da predpis le navidezno ureja nek dejanski stan: navidezno urejanje je v resnici ti. „prekrita praznina“, ki jo zapolnimo (razrešimo) s tem, da mu dodamo še izjemo od pravila – ti. izjemni dejanski stan." 15 Glej obrazložitev k 342. členu ZFPPIPP, Poročevalec Državnega zbora, EVA: 2006-2011-0010, št. 00720-9/2007/21 z dne 20. 6. 2007. 16 Primerjaj II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015, 28. točka obrazložitve in tam citirano sodno prakso. 17 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 81/2020 z dne 10. 2. 2021 (tč. 14. obrazložitve). 18 V tej postavki je zajeta tudi nagrada za pregled predloga za dopustitev revizije, pregled revizije ter sestanek s stranko (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 941,00 EUR).