Jedro

Če je zavarovalnica plačala dolg, ker je toženec pri njej zavaroval odplačilo kredita, se zastaralni rok zavarovalnice proti njenemu zavarovancu presoja po 3. odst. 380. člena ZOR v zvezi s 1. odst. 380. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek 1.309.624,26 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.12.1997 do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 11.135,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti tej sodbi je vložil pritožbo toženec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o tem, kdaj je začelo v konkretni zadevi teči zastaranje. Po 361. členu ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. V konkretnem primeru to pomeni, da je zastaranje začelo teči z izplačilom odškodnine. Ker znaša zastaralni rok tri leta, je zastaranje v vsakem primeru do vložitve tožbe, ki je bila vložena 19.12.1997, poteklo, saj je zavarovalnica nedvomno plačala zavarovalnino 13.4.1994. Zato je terjatev tožeče stranke očitno zastarala. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ocenjevalo, da sama pravica iz kreditne pogodbe ni zastarala. Kreditna pogodba, ki je bila sklenjena med tožencem in banko, nima nič skupaj z zavarovalno pogodbo v zvezi s terjatvijo zavarovalnice napram tožencu. Zato je sodišče prve stopnje povsem zmotno uporabilo določbo 372. člena ZOR, saj gre v tej pravdi za vprašanje plačila zavarovalne vsote in ne za vprašanje iz kreditne pogodbe. Zato je izpodbijana sodba v celoti napačna in toženec predlaga spremembo tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožeči stranki povračilo njegovih stroškov tako prvostopnega postopka kot pritožbenega. Pritožba ni utemeljena. Vtoževani znesek izvira iz zavarovalnega razmerja za primer nevračila posojila, posojenega s strani P. tožencu. V postopku ni bilo sporno, da je tožeča stranka iz naslova zavarovanja tega kreditnega razmerja dne 13.4.1994 (v sodbi je očitno pomotno naveden datum 13.4.1997) plačala toženčevemu kreditodajalcu posojeni znesek z dogovorjenimi obrestmi, kar je na dan plačila zneslo 612.504,00 SIT. Zaradi ugovora zastaranja pa je bilo potrebno oceniti, ali tožbeni zahtevek izvira iz pogodbenega razmerja toženca s P., ali neposredno iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. V prvem primeru bi tožeča stranka vstopila v pravice P., tako da bi od nje prevzela terjatev do toženca, to je zahtevek po vračilu občasnih terjatev (aniutet). Ker pa je iz 5. člena kreditne pogodbe št. 88-01180/1 z dne 12.10.1993, sklenjene med tožencem in P. (v prilogi A2 spisa), razvidno, da je po tej pogodbi toženec zavaroval odplačilo kredita pri zavarovalnici A. (tožeči stranki), je tožeča stranka v tej pravdi proti tožencu uveljavljala terjatev iz pogodbenega odnosa z njim, zato pritožba pravilno navaja, da se zastaranje presoja po določbi 3. odstavka 380. člena člena ZOR, ki določa, da terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih. Zakon posebej ureja zastaralne roke za terjatve, ki izvirajo (ne)posredno iz zavarovalnih pogodba v 380. členu. V prvem odstavku ima tudi drugače od splošnega pravila urejen začetek teka roka. Pritožba se zato zmotno sklicuje na 1. odst. 361. člena ZOR, ki določa splošno pravilo za začetek teka zastaralnih rokov, to je prvi dan, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev. Po določbi 1. odst. 380. člena ZOR začne teči zastaralni rok pri zavarovalnih pogodbah prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Ker je terjatev tožeče stranke nastala 13.4.1994, ko je plačala toženčev dolg PBS, je zastaralni rok pričel glede terjatve, ki se je v tej pravdi iztoževala, teči 1.1.1995 in bi potekel 31.12.1997, tožba pa je bila vložena 19.12.1997, iz česar izhaja, da je toženčevo uveljavljanje zastaranja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se je res povsem zmotno v izpodbijani sodbi oprlo na določbo 372. člen ZOR, ki določa čas, potreben za zastaranje občasnih terjatev, prav tako je nepravilno sklicevanje na 373. člen ZOR, ki govori o zastaranju pravice, saj se 372. in 373. člen ZOR nanašata na občasne terjatve, kar pa ni relevantno, saj kot je bilo že predhodno ugotovljeno se v obravnavanem primeru zahtevek ne nanaša na občasne terjatve, temveč na enkratni znesek, ki ga je na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju kredita plačala namesto toženca tožnica in ga v tej pravdi utemeljeno uveljavlja od toženca, zato je prvostopno sodišče zmotno odločilo, da je prvih dvanajst obrokov (od novembra 1993 do novembra 1994) zastaralo, saj glede na povedano to ne drži. Ker pa je v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo v korist tožencu, ki se edini pritožuje proti sodbo, skladno s 1. odst. 350. člena ZPP ni dovoljen preizkus sodbe v tej smeri. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe po 2. odst. 350. člena ZPP, absolutnih bistvenih kritev, na katere mora paziti, ni našlo. Ker je v izpodbijanem delu odločitev tudi materialnopravno pravilna, je po 353. členu ZOR pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.