Jedro

Glede pričetka teka zastaranja je treba za terjatev zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe uporabiti splošno določbo iz prvega odstavka 361. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se ob ugoditvi toženčevi pritožbi sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 1,309.624,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.1997 dalje in za povrnitev pravdnih stroškov.

Tožeča stranka mora povrniti tožencu stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 138.327 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.08.2001 dalje in stroške revizijskega postopka v znesku 81.192 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2002 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožnici 1,309.624,26 SIT, ker je tožnica banki plačala toženčev dolg iz kreditne pogodbe. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo zaradi delno utemeljenega ugovora zastaranja.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženec je z banko sklenil posojilno pogodbo, s tožnico pa zavarovalno pogodbo, s katero je zavaroval posojilno pogodbo. Ker posojila ni vrnil, je tožnica 13.04.1994 plačala toženčevo obveznost, tožbo proti tožencu pa je vložila šele 19.12.1997. Terjatev zavarovalnice je v celoti zastarala že pred vložitvijo tožbe. Triletni zastaralni rok je določen v tretjem odstavku 380. člena ZOR, zastaranje pa je pričelo teči že z izplačilom zneska, kot to izhaja iz določbe prvega odstavka 361. člena ZOR in tudi določbe šestega odstavka 380. člena ZOR.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija je utemeljena.

Ker toženec niti z zakonsko oznako niti vsebinsko ni opredelil zatrjevane procesne kršitve, revizijsko sodišče tega revizijskega razloga ni moglo obravnavati.

V tej pravdni zadevi sporna terjatev temelji na zavarovalni pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, da bi zavarovali toženčevo obveznost iz posojilne pogodbe, ki jo je sklenil z banko. Ker toženec posojilne obveznosti ni izpolnil, jo je banki izpolnila tožnica, ki lahko na podlagi s tožencem sklenjene zavarovalne pogodbe terja od njega vrnitev plačanega. Gre torej za terjatev zavarovalnice, ki temelji na sami zavarovalni pogodbi, kot pravilno poudarja sodišče druge stopnje, ko zavrača razloge sodišča prve stopnje za uporabo 372. člena ZOR o zastaranju občasnih terjatev oziroma anuitet iz posojilne pogodbe. Uporaba zadnje navedene zakonske določbe je bila razlog, da je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja delno zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo zato, ker je ob uporabi prvega odstavka 380. člena ZOR štelo, da je zastaranje tožničine terjatve pričelo teči prvi dan po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, torej 01.01.1995 in je zato tožba z dne 19.12.1997 vložena v okviru zastaralnega roka. Ker se je proti sodbi prve stopnje pritožil samo toženec, v pravnomočni zavrnilni del te sodbe ni moglo posegati, je pa toženčevo pritožbo zavrnilo zaradi neutemeljenega ugovora zastaranja.

ZOR v 380. členu posebej določa zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah. Sodišče druge stopnje in revizija se glede samega roka pravilno sklicujeta na tretji odstavek 380. člena ZOR, po katerem terjatve zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe zastarajo v treh letih. V obravnavani zadevi gre nedvomno za terjatev zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, ki jo je sklenila s tožencem. Glede samega pričetka teka tega zastaralnega roka pa se toženec zmotno sklicuje na šesti odstavek 380. člena ZOR, ker ne gre za terjatev zavarovalnice proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera. Toženec kot sklenitelj zavarovalne pogodbe ni tretja oseba v smislu navedene zakonske določbe. Vendar se tudi sodišče druge stopnje zmotno sklicuje na določbo prvega odstavka 380. člena ZOR, po kateri terjatve sklenitelja zavarovanja ali tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju, in terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb zastarajo v določenih rokih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Ta določba o pričetku teka zastaralnega roka velja le za sklenitelja zavarovanja, ne pa za samo zavarovalnico. Gre za specialno določbo o pričetku teka zastaralnega roka, ki odstopa od splošne ureditve po prvem odstavku 361. člena ZOR, da prične zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Kot vse izjeme je tudi prvi odstavek 380. člena ZOR treba ozko razlagati. Po presoji revizijskega sodišča iz te določbe sicer dovolj jasno izhaja, da velja posebna ureditev pričetka teka zastaralnega roka le za sklenitelja zavarovanja in ne za zavarovalnico. Vendar bi tudi v primeru, če bi šlo za delno nejasno določbo, izjema od splošne ureditve narekovala ozko razlago in pripeljala do enakega rezultata. In nenazadnje: če bi bilo stališče pritožbenega sodišča, da prvi odstavek 380. člena ZOR velja tudi za pričetek teka zastaralnega roka za terjatev zavarovalnice, potem ne bi bilo videti nobenega utemeljenega razloga za obstoj tretjega odstavka 380. člena ZOR, saj bi bilo vprašanje dolžine zastaralnega roka za terjatve zavarovalnice že urejeno v prvem odstavku istega člena.

Iz doslej obrazloženega izhaja, da ZOR v prvem odstavku 380. člena ZOR posebej ureja zastaralne roke in pričetek njihovega teka le za terjatve sklenitelja zavarovanja, v tretjem odstavku 380. člena ZOR pa posebej ureja zastaralne roke za terjatve zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe. Za te terjatve ni določena posebna ureditev o pričetku teka zastaralnega roka. Zato je treba uporabiti splošno pravilo iz prvega odstavka 361. člena ZOR, na katero se revizija tudi sklicuje. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je sodna praksa na enakem stališču tudi v podobnih primerih, ko zavarovalnica na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti od sklenitelja zavarovanja zahteva povrnitev oškodovancu izplačane odškodnine, ker je voznik vozil pod vplivom alkohola ali brez vozniškega dovoljenja. Terjatve zavarovalnice tudi v teh primerih temeljijo na zavarovalnih pogodbah, njihovo zastaranje pa prične teči naslednji dan po plačilu odškodnine oškodovancu (odločbe VS RS II Ips 31/81, II Ips 484/98).

Zastaralni rok v tej pravdni zadevi sporne terjatve je na podlagi prvega odstavka 361. člena ZOR pričel teči naslednji dan po dnevu, ko je tožnica imela pravico terjati od toženca izpolnitev njegove obveznosti. Ker je toženčevo posojilno obveznost plačala 13.04.1994, je triletni zastaralni rok iz tretjega odstavka 380. člena ZOR potekel 14.04.1997, kar pomeni, da je tožba z dne 19.12.1997 vložena po izteku zastaralnega roka in da je zato toženčev ugovor zastaranja v celoti utemeljen.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP toženčevi reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zaradi zastaranja zavrnilo tudi revizijsko sporni del tožbenega zahtevka. Spremenjena odločitev je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. Revizijsko sodišče je upoštevalo, da je toženec zamudne obresti od pravdnih stroškov zahteval šele v pritožbi, njegove pravdne stroške je odmerilo v skladu z določbami odvetniške in taksne tarife, vrednostjo odvetniške in taksne točke v času izdaje prvostopenjske, drugostopenjske in revizijske sodbe ter nato na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavku 154. člena ZPP odločilo kot v stroškovnem izreku te odločbe.