Jedro

Navedbe, da tožnica, v nasprotju z zaključkom sodišča druge stopnje, dela ni opravljala nepretrgano, ker naj bi imela tri do štiri mesečne prekinitve med posameznimi obdobji dela, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje. Sodišče takšnih prekinitev med obdobji dela ni ugotovilo, pač pa je ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala poleti (tj. od julija do sredine septembra), na praznike in dela proste dni ter v času šolskih počitnic. Gre za dejansko ugotovitev, ki je v reviziji ni mogoče izpodbijati.

Izrek

I. Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 722,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica pri toženki v delovnem razmerju od 12. 9. 2011 dalje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje ni prenehalo in jo mora toženka pozvati nazaj na delo, ji izročiti izvod pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelj, razvrščeno v 30. plačni razred, za polni delovni čas, ji vpisati delovno dobo od 12. 9. 2011 dalje in ji plačati razliko med prejetimi dohodki po avtorski pogodbi in neto plačo v znesku 19.066,95 EUR, od navedenega zneska obračunati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati, skupaj z nadomestilom za prevoz in prehrano v znesku 2.597,71 EUR in regresom za letni dopust za leta od 2011 do vključno 2014. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas med tožnico in toženko od 12. 9. 2011 dalje in da ji delovno razmerje ni prenehalo, delno pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (glede zahtevka za poziv nazaj na delo, glede obsega delovnega časa, glede prikrajšanja v plačilu za delo) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje sodišču prve stopnje ne bi smelo naložiti ugotavljanja, ali je tožnica delala polni ali skrajšani delovni čas, saj naj bi tožnica uveljavljala le ugotovitev delovnega razmerja za polni delovni čas. Tožnica poleg ugotovitve obstoja delovnega razmerja ni zahtevala tudi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi to glede na ustaljeno sodno prakso morala storiti. Z odločitvijo, da je tožnica v delovnem razmerju od 12. 9. 2011 dalje naj bi sodišče preseglo tožbeni zahtevek. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem naj bi bila izpodbijana odločitev neobrazložena in neutemeljena.

4. Tožnica je vložila odgovor na revizijo in predlagala zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija delno ni dovoljena delno pa ni utemeljena.

7. Revizija ni dovoljena v delu, v katerem toženka izpodbija razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, zlasti v zvezi z vprašanjem, ali je tožnica delala polni delovni čas. Na podlagi 384. člena ZPP stranke lahko vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o razveljavitvi dela odločitve sodišča prve stopnje postopek v tem delu ni pravnomočno končan, zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu revizijo zavrglo.

8. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

9. Z očitkom neobrazloženosti glede ugotovljenega dejanskega stanja tožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj je odločitev sodišča druge stopnje obrazložena in sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dejstev je sodišče naredilo materialnopravni zaključek o obstoju elementov delovnega razmerja.

10. Toženka nadalje izraža nestrinjanje z zaključkom sodišča druge stopnje, da je tožnica opravljala primerljivo delo z osnovnošolskim učiteljem. Pri tem ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava. Tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokaznimi zaključki oziroma oblikovanjem dokazne ocene revizija ne uveljavlja. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno pa ni dovoljen revizijski razlog.

11. Navedbe, da tožnica, v nasprotju z zaključkom sodišča druge stopnje, dela ni opravljala nepretrgano, ker naj bi imela tri do štirimesečne prekinitve med posameznimi obdobji dela, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje. Sodišče takšnih prekinitev med obdobji dela ni ugotovilo, pač pa je ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala poleti, ko pri toženki izobraževanje ni potekalo (tj. od julija do sredine septembra – dva meseca in pol), na praznike in dela proste dni ter v času šolskih počitnic, in da je tožnica delo opravljala na enak način, kot to poteka v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju, v skladu z organizacijo dela toženke. Gre za dejansko ugotovitev, ki je v reviziji ni mogoče izpodbijati.

12. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ne bi smelo odločati o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ker tožnica takšnega zahtevka po izteku zadnje pogodbe, iztekla se je 31. 7. 2015, ni postavila. Res ni posebej uveljavljala nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z 31. 7. 2015, ko se je iztekla zadnja pogodba civilnega prava, vendar pa je v tožbi, ki jo je vložila že 3. 10. 2014, postavila zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in to za nedoločen čas ter tudi uveljavljala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (list. št. 13). Če je po datumu zadnje pogodbe civilnega prava, ki je zajeta s tožbo, delo po pogodbah civilnega prava ali celo brez njih opravljala še naprej in je bil obstoj in trajanje delovnega razmerja za nedoločen čas ugotovljen že na podlagi dotedanjega razmerja2, tožnica ni bila dolžna zahtevati ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja še enkrat, po izteku naslednjih avtorskih pogodb oziroma zadnje avtorske pogodbe.

13. Vrhovno sodišče je v sodbah, na katere se sklicuje toženka v reviziji, res zastopalo stališče, da obstoja delovnega razmerja po tem, ko je razmerje, ki ga šteje za delovno, že prenehalo, ni mogoče uveljaviti, če stranka ne postavi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vendar je bila ta sodna praksa kasneje spremenjena. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah tako že nekajkrat zavzelo stališče3, da zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas procesno in materialnopravno zadošča za odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma o nadaljnjem trajanju delovnega razmerja.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi4 tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 722,40 EUR (nagrada za postopek z revizijo po tarifni številki 3300 glede na vrednost spora 8.508,00 EUR, skupaj z materialnimi stroški v višini 20 EUR in 20% DDV).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Če je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas, novih pogodb civilnega prava niti nista mogli zakonito skleniti. 3 Odločbe VSRS VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016, VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2015, VIII Ips 165/2016 z dne 20. 12. 2016, VIII Ips 77/2018 z dne 12. 9. 2018. 4 Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji.