Jedro

Bistvena značilnost delovnega razmerja in temeljni razlikovalni element, ki delovno razmerje loči od drugih oblik opravljanja dela, je podrejenost delavca v razmerju do delodajalca. To se kaže predvsem v tem, da je delavec vezan na navodila delodajalca in podvržen njegovemu nadzoru. Pri tem pa ne gre nujno za navodila in nadzor v smislu vsebine dela, ki ga delavec opravlja, saj je avtonomija pri opravljanju dela odvisna tudi od narave dela, ki ga delavec opravlja. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo narave učiteljskega dela tožnice in je njen položaj ter vezanost na navodila in nadzor zmotno presojalo zgolj z vidika njene strokovne samostojnosti. Tako se je pri presoji tega elementa delovnega razmerja zmotno osredotočilo zgolj na to, ali je tožnica sama oblikovala pristop in način podajanja snovi za posameznike, upoštevaje njihovo različno stopnjo predznanja. Iz narave njenega dela izhaja, da je bila tožnica vezana na pravila svoje stroke in predpisan učni načrt. To pa ne pomeni, da v razmerju do tožene stranke ni bila v podrejenem položaju in da tožena stranka njenega dela ni nadzirala in ji dajala navodil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni v I/1. točki izreka tako, da se glasi: " Ugotovi se, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 12. 9. 2011 dalje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo." in - razveljavi v I/1. točki izreka glede zahtevka za poziv nazaj na delo, v I/2.-6. točkah izreka in v II. točki izreka ter v se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od 12. 9. 2011 dalje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje ni prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti izvod pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelj, razvrščeno v 30. plačni razred, in za polni delovni čas ter ji vpisati delovno dobo od 12. 9. 2011 dalje; ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko med prejetimi dohodki po avtorski pogodbi in neto plačo v znesku 19.066,95 EUR, od navedenega zneska obračunati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo za prevoz in prehrano v znesku 2.597,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leta 2011 do vključno 2014, odvesti ustrezne davke, neto zneske regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa plačati tožnici; ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sprejetimi zaključki in napotili pritožbenega sodišča. Delo, ki ga je tožnica opravljala, ni avtorsko delo. Tožnica je poučevala osnovnošolsko matematiko, ki je stvar splošne izobrazbe. Pouk poteka po učbenikih, ki so predvideni z učnim načrtom in v Katalogu učbenikov, ki jih predpiše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Lastnega gradiva tožnica ni pripravljala. Narava dela učitelja in učni načrt predvidevata prilagajanje snovi udeležencem, ugotavljanje njihovega predznanja. Gre za uporabo znanj, ki jih mora imeti vsak učitelj in ne za avtorsko delo. Iz izpovedi tožnice, direktorice tožene stranke in A.A. izhaja, da odraslim ni mogoče predavati matematike v znanstveni obliki, kar pomeni, da predavanja ne dosegajo nivoja duhovnih stvaritev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določenih predpisov s področja izobraževanja, iz katerih izhaja, da je narava učiteljevega dela takšna, da je samostojen in avtonomen. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da predavanja tožnice predstavljajo duhovno stvaritev. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožnice sploh ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožničino delo opredelilo kot avtorsko storitev. Tožena stranka bi kompleksnost predavanj in pogojev avtorskega dela lahko dokazovala le z izvedencem, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s 14. in 22. členom Ustave RS podobne primere obravnavati enako, vendar tega ni storilo. Tožničino delo je namreč štelo kot programsko, ker v juliju in avgustu dela ni opravljala, čeprav imajo vsi učitelji v osnovnih in srednjih šolah počitnice v tem času in ne delajo. Izobraževanje odraslih je potekalo v enakem obdobju kot osnovnošolsko leto, le v septembru se je začelo z manjšim zamikom. Je pa tožnica v času počitnic opravljala izpite, kar je razvidno iz podatkov za leto 2014. Razlog za sklepanje avtorskih pogodb za obdobje, krajše od enega meseca, pa je v prostih delovnih dneh oziroma praznikih v začetku ali na koncu meseca. Vendar pa to ne pomeni, da potreba po delu tožnice ni bila kontinuirana, saj se poučevanje na proste dni ni izvajalo. Delo tožnice časovno ne odstopa od dela drugih učiteljev osnovnega izobraževanja, kar izhaja iz avtorskih pogodb in napotitev za opravljanje izpitov. Program osnovne šole se je pri toženi stranki odvijal vsako leto od septembra do junija neprekinjeno, kot dokazujejo avtorske pogodbe tožnice. Ni sporno, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces, prav tako ni sporno, da tožnica ni mogla razpolagati z delovnim časom, saj je tožena stranka sestavljala urnik. Tožnica je na urnik lahko vplivala zgolj dvakrat, takšno prilagajanje pa je mogoče tudi v ostalih šolah. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnica opravila premalo število ur, da bi šlo za kontinuiran proces dela. Upoštevati je treba, da ure opravljenega dela učitelja niso enake pedagoškim uram. Polna učna obveznost učitelja splošnoizobraževalnih predmetov je 18 ur tedensko in ustreza polnemu delovnemu času 40 uram tedensko. Glede na to, da je predmetnik osnovne šole za odrasle načrtovan za 18 tednov, je bila tožničina polna učna obveznost 648 pedagoških ur (2 x 18 x 18). Na odnos podrejenosti oziroma nadrejenosti med pravdnima strankama in delo v organiziranem delovnem procesu kaže dejstvo, da je tožnica delo opravljala na podlagi letnega delovnega načrta, s strani tožene stranke sestavljenega urnika in v prostorih tožene stranke, izjemoma pa izven njih, kadar je bila napotena na delo. Tožnica ni mogla prosto razpolagati z delovnimi dnevi in delovnim časom. Prav tako ni mogla vplivati na izbiro in število udeležencev izobraževanja odraslih. Nadzor tožene stranke se kaže v delu po predpisanem urniku v prostorih delodajalca, v pisanju evidenc in izvajanju ur po letni pripravi v dnevnik, zapisovanju ocen v redovalnico, izpolnjevanju druge dokumentacije, hospitacijah vodje osnovne šole. Popolnega nadzora pa ne dopušča narava dela učitelja in organizacija vzgojno-izobraževalnega procesa. Nadzor delodajalca je predviden tudi z udeležbo na sestankih, posvetih, strokovnih aktivih in andragoških zborih. Del tožničine obveznosti so bile tudi govorilne ure in izvajanje izpitov. Tožnica je opravljala številna dela, ki niso navedena v pogodbah o avtorskem delu, kar potrjuje, da ni le predavala, ampak da je poučevala. Tožena stranka je s tožnico dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi tudi na podlagi Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, je pa zmotno uporabilo materialno pravo in delno v posledici navedenega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o obstoju delovnega razmerja tožnice za nedoločen čas pri toženi stranki. Odločalo je drugič. Tudi v prvotnem sojenju je tožbeni zahtevek zavrnilo, vendar je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice s sklepom opr. št. Pdp 846/2015 z dne 19. 5. 2016 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, so pa ti razlogi materialnopravno zmotni. Prav tako sodišče prve stopnje zgolj zaradi zavzetih zmotnih stališč še ni kršilo ustavnih pravic tožnice (iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti ni kršilo prvega odstavka 362. člena ZPP, ker je zavzelo drugačna materialnopravna stališča kot pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Sodišče prve stopnje namreč nanje ni vezano, dolžno pa je spoštovati napotke pritožbenega sodišča, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica pri toženi stranki v času od septembra 2011 do septembra 2014 opravljala delo predavateljice osnovnošolske matematike na predmetni stopnji v programu izobraževanja odraslih. Delo je opravljala po avtorskih pogodbah (A7 in A8). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja. Ti so opredeljeni v 4. členu prej in sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. in ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določata, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Relevantni v tem sporu sta še določbi drugega odstavka 11. člena ZDR oziroma drugega odstavka 13. člena ZDR-1, ki določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 20. členom ZDR (22. členom ZDR-1) oziroma 52. členom ZDR (54. členom ZDR-1), se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Prav tako sta relevantni določbi 16. člena ZDR oziroma 18. člena ZDR-1, ki določata, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. To pomeni, da je v konkretnem sporu tožnica dolžna dokazati le elemente delovnega razmerja: prostovoljno vključitev v organiziran delovni proces tožene stranke ter opravljanje dela za plačilo, osebno, nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. To dokazno breme je na tožnici.

9. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožnica delo za toženo stranko opravljala osebno, prostovoljno in za plačilo. Po zaključku sodišča prve stopnje pa tožnica ni bila vključena v organiziran delovni proces tožene stranke ter dela ni opravljala nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Takšna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je zmotna in deloma, glede nepretrganosti opravljanja dela, temelji tudi na zmotnih dejanskih ugotovitvah.

10. Ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica dela ni opravljala nepretrgoma. Iz njenih avtorskih pogodb (A7 in A8) in iz priloženih urnikov (A4, A5 in A6) izhaja, da je tožnica delo opravljala skoraj vse dni v tednu, skoraj vsak teden in skoraj celo leto. Dela ni opravljala le v času, ko pri toženi stranki ni potekalo izobraževanje, tj. od julija do sredine septembra (kot izhaja iz brošure tožene stranke - A4/2). Prav tako dela ni opravljala na praznike in dela proste dneve (npr. iz avtorskih pogodb z dne 1. 3. 2012 iz z dne 2. 4. 2012 in iz urnika za marec in april 2012 izhaja, da dela ni opravljala 31. 3. 2012 in 1. 4. 2012, ki pa sta bila sobota in nedelja), kar velja v načelu za vse zaposlene delavce (1. in 2. člen Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji - ZPDPD; Ur. l. RS, št. 26/91 in nasl.). Iz urnikov (glej npr. urnik za oktober in november 2012) tudi izhaja, da tožnica dela ni opravljala v času šolskih počitnic, zgolj izjemoma pa je bila prosta še kakšen drug dan (npr. 11. 1. 2013). Iz listinskih dokazov tako izhaja, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v razveljavitvenem sklepu, da je tožnica časovno gledano delo opravljala na enak način, kot delo poteka v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju. Ne glede na to, da se v skladu s prvim odstavkom 47. člena Zakona o izobraževanju odraslih časovna razporeditev v šolskem letu in izobraževalno delo v posameznem dnevu in tednu v izobraževanju odraslih lahko razporeja drugače, kot je sicer določeno s šolskim koledarjem, je očitno, da so pri toženi stranki program organizirali na zelo podoben način kot v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju. Prekinitve tožničinega dela so bile torej posledica načina organiziranja dela pri toženi stranki oziroma dejstva, da se na določene dneve v RS ne dela. V času daljših prekinitev (poleti in v času šolskih počitnic) pa je bila tožnica prosta in bi, če bi bila v delovnem razmerju, koristila letni dopust, tako kot to poteka v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju. To pa ne pomeni, da dela ni opravljala kontinuirano, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Še manj tak zaključek omogoča dejstvo, da tožnica ni delala v času šolskih počitnic, na praznike in dela proste dneve. Pri tem pa ni bistveno, kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v razveljavitvenem sklepu, da je tožnica velik obseg opravljenih ur imela zato, ker je sama želela prevzeti ure matematike na dveh oddelkih. Bistveno je zgolj to, v kolikšnem obsegu in v kakšnem časovnem obdobju je tožnica delo za toženo stranko opravljala. Ta dejstva, ki izhajajo iz listinskih dokazov, pa omogočajo zaključek, da je tožnica delo opravljala redno, kontinuirano ves čas vtoževanega obdobja. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da tožnica dela ni opravljala nepretrgoma in da tega elementa delovnega razmerja tožnica v postopku ni dokazala.

11. Bistvena značilnost delovnega razmerja in temeljni razlikovalni element, ki delovno razmerje loči od drugih oblik opravljanja dela, je podrejenost delavca v razmerju do delodajalca. To se kaže predvsem v tem, da je delavec vezan na navodila delodajalca in podvržen njegovemu nadzoru. Pri tem pa ne gre nujno za navodila in nadzor v smislu vsebine dela, ki ga delavec opravlja, saj je avtonomija pri opravljanju dela odvisna tudi od narave dela, ki ga delavec opravlja. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo narave učiteljskega dela tožnice in je njen položaj ter vezanost na navodila in nadzor zmotno presojalo zgolj z vidika njene strokovne samostojnosti. Tako se je pri presoji tega elementa delovnega razmerja zmotno osredotočilo zgolj na to, ali je tožnica sama oblikovala pristop in način podajanja snovi za posameznike, upoštevaje njihovo različno stopnjo predznanja. Iz narave njenega dela izhaja, da je bila tožnica vezana na pravila svoje stroke in predpisan učni načrt. To pa ne pomeni, da v razmerju do tožene stranke ni bila v podrejenem položaju in da tožena stranka njenega dela ni nadzirala in ji dajala navodil. Na obstoj tega elementa kaže že dejstvo, da je tožnica delo opravljala po urniku, ki ga je za en teden vnaprej pripravljala tožena stranka. Prav tako je bila tožnica v skladu z letnim načrtom dela (glej npr. načrt za leto 2014 - B3) za celo leto vnaprej predvidena kot izvajalka programa matematike. Tudi glede izpitov, ki jih je tožnica izvajala, je dobila obvestilo s strani tožene stranke, po navodilu tožene stranke pa je izvajala tudi govorilne ure (pri čemer ni pomembno, ali so bili za te ure predvideni posebni termini izven pouka ali ne). Tožnica je sicer imela možnost vplivati na urnik, vendar pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo to možno v tolikšni meri, da bi kazalo na tožničino neodvisnost v razmerju s toženo stranko (priča A.A. je celo izpovedala, da je do takšne situacije prišlo le dvakrat - glej list. št. 68; iz izpovedi direktorice tožene stranke pa ne izhaja nasprotno). Nenazadnje lahko tudi delavci v delovnem razmerju v dogovoru z delodajalcem v določenem omejenem obsegu vplivajo na svoj delovni čas. Na odsotnost elementa odvisnosti tožnice ne kaže niti dejstvo, da je tožnica zgolj sporočila toženi stranki, kdaj bo zaradi koriščenja letnega dopusta odsotna. Sodišče prve stopnje je namreč hkrati ugotovilo, da je bila v načelu vezana na urnik tožene stranke, iz listinskih dokazov (A4 - A8) pa ne izhaja, da tožnica, razen v obdobjih, ko sicer v osnovnem šolstvu potekajo počitnice oziroma na praznike in dela proste dneve, dela v določenih obdobjih ne bi opravljala. Glede na navedeno ni mogoč zaključek, da je tožnica sama, ne da bi upoštevala organiziranost delovnega procesa tožene stranke, povsem samostojno odločala o tem, kdaj bo odsotna (iz njene izpovedi pa celo izrecno izhaja, da je bila odsotna le v juliju - glej hrbtno stran list. št. 57) in da bi to kazalo na odsotnost elementa odvisnosti tožnice.

12. Zmotna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila vključena v organiziran delovni proces tožene stranke. Na obstoj tega elementa delovnega razmerja kaže poleg že omenjenega dela po urniku, ki ga je pripravljala tožena stranka, in dejstva, da je bila tožnica v skladu z letnim delom načrtom za celo leto vnaprej predvidena kot izvajalka programa matematike, še dejstvo, da je tožnica delo opravljala v prostorih tožene stranke in z njenimi delovnimi sredstvi. V obrazložitvi sodišče prve stopnje zmotno navaja, da navedeni element delovnega razmerja ne obstoji, ker je tožnica prihajala predavati glede na sprotne potrebe, ki so izhajale iz tedenskih razporedov, na katere je tudi lahko vplivala. Kot že obrazloženo, iz listinskih dokazov izhaja ravno nasprotno, to je, da je bila potreba po tožničinem delu konstantna in da je bila tožena stranka tista, ki je določala urnik in s tem delovni čas tožnice, in sicer ne le tedensko, ampak celo na letni ravni. Da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces, pa kaže tudi dejstvo, da je bila vabljena na andragoške zbore, pri čemer ni pomembno, ali se jih je dejansko udeleževala (čeprav iz izpovedi tožnice izhaja, da se jih je - glej list. št. 60) oziroma ali je bila deležna kakšnih sankcij, če se jih ni (pri čemer iz izpovedi A.A. izhaja, da sankcij ni bil deležen nihče - glej hrbtno stran list. št. 69). Da je bila tožničina vključenost v organiziran delovni proces prostovoljna, pa v tem sporu niti ni sporno in izhaja že iz sklenjenih avtorskih pogodb.

13. Ker je torej sodišče prve stopnje pri odločanju o obstoju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki zmotno uporabilo materialno pravo oziroma delno zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki izhaja iz listin, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. in 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 12. 9. 2011 dalje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo. Tožena stranka namreč zatrjevanega dejstva tožnice, da je z delom pričela že 12. 9. 2011 in ga opravljala ves čas nepretrgoma, v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno (286. člen ZPP) ni prerekala, poleg tega pa tudi iz brošure tožene stranke (A4/2) izhaja, da se je zimski semester pri toženi stranki v letu 2011 pričel 12. 9. V preostalem (v I/1. točki izreka glede zahtevka za poziv nazaj na delo, v I/2.-6. točkah izreka in v II. točki izreka) pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi (zmotne) odločitve sodišča prve stopnje o neobstoju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo dejstev, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče lahko samo odločilo tudi o preostalih vtoževanih zahtevkih. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je tožnica delo opravljala v obsegu polnega ali skrajšanega delovnega časa (pri čemer naj upošteva, da za pedagoške delavce veljajo posebna pravila o polni delovni obveznosti) ter kakšno prikrajšanje v plačilu za delo (v vtoževani plači, povračilu stroškov in regresu za letni dopust) je tožnici nastalo zaradi opravljanja dela po avtorskih pogodbah namesto po pogodbi o zaposlitvi. Nato bo moralo o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu ter o stroških postopka ponovno odločiti.

14. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.