Jedro

Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS ni zavezovala absolutna zapoved odločanja na podlagi polne jurisdikcije, vključno z nadomestitvijo odločbe pristojnega organa odvetniške zbornice (2. čl., 61. čl. ZUS). Upoštevaje vlogo odvetniške zbornice, ki ji je zaupano imenovanje odvetnikov v posebnem (na podlagi zakona in njenega statuta predpisanem) postopku, njene odločitve ni mogoče nadomeščati z upravnim aktom. Lahko gre zgolj za kontrolo pravilnosti izvedbe postopka in odločanja. Zato ravnanje obeh sodišč ne more predstavljati kršitve pravice do sojenja v razumnem roku oziroma do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O B R A Z L O Ž I T E V: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 4.460,33 EUR mesečno od 06.07.1998 dalje do 31.12.1998, 4.698,82 EUR mesečno od 01.01.1999 dalje do 31.12.1999, 4.727,46 EUR mesečno od 01.01.2000 dalje do 31.12.2000, 5.339,60 EUR mesečno od 01.01.2001 dalje do 31.12.2001, 5.799,96 EUR mesečno od 01.01.2002 do 31.12.2002, 6.392,13 EUR mesečno od 01.01.2003 dalje do 31.12.2003, 6.608,10 EUR mesečno od 01.01.2004 dalje do 31.12.2004, 6.608,10 EUR mesečno od 01.01.2005 dalje do 25.08.2005, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega mesečnega obroka dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 891,48 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti te odločbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Poudarja, da je zmoten prvostopni zaključek, da sta upravno in vrhovno sodišče ravnali s profesionalno skrbnostjo v postopku odločanja o tožbi zaradi vpisa v imenik odvetnikov. Že ESČP je ugotovilo, da postopki niso bili izvedeni s potrebno skrbnostjo. Materialnopravno zmotno je stališče, da sodišče ne odloča v sporu polne jurisdikcije, ko gre za primer tožbe o odločitvi pravice zaradi narave pravice oz. varstva ustavne pravice, kar je sedaj določeno v 7. členu ZUS-1. Za protipravnost gre, ko sodnik ali sodišče ne uporabi pri svojem delu jasne določbe zakona ali če določen predpis namerno razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali če ravnanje sodnika nima podlage v zakonu ali je sicer v okvirih njegovih pooblastil, vendar pa predstavlja njihovo zlorabo. Protipravnost ravnanja se ugotavlja po skrbnosti ravnanja. Prvostopno sodišče tudi ni navedlo, da sta se upravno in vrhovno sodišče oprli na razloge, ki niso navedeni v zakonu in se sklicujeta tudi na oddaljenost ogleda prostorov, kot nespornega pogoja, prav to oddaljenost pa sta sodišči sami ugotovili in povzročili. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Prvostopno sodišče bi moralo vedeti, da je dovolj, da je izpolnjen le eden od pogojev za odločitev v sporu polne jurisdikcije. V konkretnem primeru pa je bilo poseženo v njegovo pravico do opravljanja dela in posledično zaslužka, kar pomeni nedopusten poseg v njegovo osebnostno pravico iz 6. in 8. členi EKČP v povezavi s 13. členom EKČP. Upravno in vrhovno sodišče pa sta imela pri odločanju vsa dokazila o izpolnjevanju zakonskih pogojev za vpis v imenik odvetnikov po 25. členu ZOdv. Upravno sodišče je imelo podlago za odločanje v 61. členu ZUS. Ker je upravno sodišče ugotovilo, da izpolnjuje edini sporen pogoj, to je, da je vreden zaupanja iz 7. točke 25. člena ZOdv in je to presojo potrdilo tudi vrhovno sodišče, bi tudi upoštevaje, da se Odvetniška zbornica Slovenije ni odzivala na njegove vloge in okoliščino, da sta bili vloženi celo dve tožbi zaradi molka organa s predlogom za vsebinsko odločitev in glede na ostale nesporne zakonsko izkazane pogoje za vpis v imenik odvetnikov od 1. do 8. točke 25. člena ZOdv in glede na vsa dokazila, ki jih je imelo, moralo vsebinsko odločiti. Nadomestiti bi moralo odločitev Odvetniške zbornice Slovenije, s čimer bi pridobil naslov za vpis v imenik odvetnikov, s čemer bi postal odvetnik in bi začel služiti. Noben zakonski razlog tudi ne določa, da bi se moral glede na oddaljenost že ugotovljenih nespornih pogojev ogled prostorov ponovno preveriti. ZOdv določa, da se kadarkoli po vpisu v imenik odvetnikov ali preko inšpekcijskih ugotovitev lahko odvetnika izbriše iz imenika odvetnikov, če se kadarkoli ugotovi, da ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje odvetniškega poklica. Prvostopno sodišče zmotno ugotavlja, da je bil uspešen v upravnem sporu. Sestavni del pravice je tudi pravica, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je odločilo o pravici. Tožbo je vložil tudi na podlagi določb EKČP, kar pa ni bilo presojano. Prvostopno sodišče se je ukvarjalo le z enim elementom civilnega delikta – protipravnostjo, pa še to napačno, saj se celo sprašuje, če upravno sodišče sploh lahko nadomesti odločitev odvetniške zbornice in se sploh ni ukvarjalo in presojalo zatrjevane kršitve EKČP in tudi ni odločalo o nepremoženjski škodi. Gre za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za njegovo stigmatizacijo zaradi nevrednosti zaupanja, kar je povzročilo stigmatizacijo in nemožnost zaposlitve, saj je vsakega delodajalca zanimalo, zakaj ni bil sprejet za odvetnika, kar se kaže od 1998 dalje. Doživlja hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zmotna je tudi materialnopravna presoja zastaranja. Za škodo in za storilca je namreč izvedel šele 25. 8. 2005, ko je vrhovno sodišče potrdilo odločitev upravnega sodišča, da izpolnjuje edini sporni pogoj.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje zaradi jasnosti ugotavlja, da tožnik v tej pravdi uveljavlja le še premoženjsko škodo (glej podatke spisa) in zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na tiste pritožbene očitke, ki se nanašajo na trditve, da je utrpel tudi nepremoženjsko škodo.

Tudi ni izkazana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba vse pravno odločilne razloge in se da preizkusiti (kar bo razvidno iz nadaljnjih razlogov te pritožbene odločbe). Pritožniku z izpodbijano sodbo tudi niso bile kršene v pritožbi navedene določbe Evropske konvencije za človekove pravice (kar bo prav tako razvidno iz nadaljevanja te pritožbene odločbe). Tudi ni nasprotij med listinami v spisu ter zapisniki o izpovedbah ter povzetki listin ter izpovedb v razlogih sodbe, kot pokuša še prikazati pritožnik.

Sodišče druge stopnje ima sicer pomisleke glede pravilnosti prvostopne presoje ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje navaja, da bi lahko tožnik že bistveno prej vložil tožbo na plačilo odškodnine zaradi izpada dohodka, ki bi ga pridobival, če bi bil vpisan v imenik odvetnikov in bi opravljal odvetniški poklic, ne pove pa jasno, kdaj bi lahko to storil, torej ne pove, kdaj je terjatev nastala (actio nata), kar je odločilno za začetek teka zastaranja. Razloge bi se sicer lahko razumelo - da že takoj v letu 1997, ko je vložil zahtevo za vpis v imenik odvetnikov. Takšno materialno pravno stališče pa je zmotno. Po stališču pritožbenega sodišča lahko v takšnih primerih, kakršen je sporni, oškodovanec uveljavlja pravico do povrnitve škode šele v trenutku, ko je v ustreznem z zakonom predvidenem postopku odločeno oz. vsaj ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za opravljanje poklica oziroma, da je takšne pogoje izpolnjeval že ob vložitvi vloge za vpis v imenik. Šele tedaj je sploh jasno, ali je bilo ravnanje povzročitelja škode protipravno. Tudi vzročne zveze, ki je eden od konstitutivnih elementov odškodninske odgovornosti, pred tem časovnim trenutkom ni (glej še razloge v nadaljevanju te pritožbene odločbe), kar tudi pomeni, da do tedaj ni izpolnjenih vseh pogojev za nastanek terjatve. Vendar pa takšno pravno stališče prvostopnega sodišča na pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivalo iz naprej navedenih razlogov.

Ker se pritožnik sklicuje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) štev. 45936/99, z dne 29.6.2006 (tožnik proti Sloveniji), pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je ESČP odločalo tudi o tožnikovem premoženjskem zahtevku in ga ni priznalo z obrazložitvijo, da ni vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo, ker ni vzpostavljenega sistema za učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravice za odločanje v razumnem roku in nastalo škodo. V odločbah Belinger proti Sloveniji št. 42320/98 in Lukenda proti Sloveniji št. 23032/02 pa je ESČP tudi natančneje pojasnilo to stališče, da je namreč nemogoče špekulirati, kakšen bi bil izid postopka, če bi sodišče spoštovalo pravico do sojenja v razumnem roku. ESČP je tako odklonilo obstoj pravno relevantne vzročne zveze zaradi sojenja v razumnem roku ter tožniku nastalo zatrjevano premoženjsko škodo (1).Tudi po stališču pritožbenega sodišča je obstoj vzročne zveze, upoštevaje predvsem teorijo ratio legis vzročnosti, odvisen od rezultata postopka, v katerem pristojni organi odločajo o tem, ali oškodovancu sploh pripada pravica do opravljanja poklica, v zvezi s katerim terja izpad dohodka, ker ga v preteklosti ni mogel opravljati. Namen temeljne zakonske določbe - o pravici do plačila odškodnine za povzročeno škodo je, da je oškodovanec poplačan za tisto pravno priznano škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja povzročitelja. Norma torej varuje le pred nastankom takšne posledice, ki oškodovancu ne bi smela nastati s stališča prava. Dokler torej ni ugotovljenega obstoja takšne pravne posledice, pravno relevantne vzročnosti ni. Sporni primer je celo specifičen, ker je obstoj protipravne posledice (izpad dohodka) odvisen od ugotovitve o obstoju pravice do opravljanja dejavnosti v spornem preteklem obdobju, v ustreznem – z zakonom predvidenem postopku (pred Odvetniško zbornico Slovenije, ki odloča o tem, ali bo lahko določena oseba sploh opravljala odvetniški poklic) (2).

Določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS štev. 49/2006 do 58/2009; v nadaljevanju: ZVPSBNO) v konkretnem primeru, ko gre za uveljavitev odškodnine za premoženjsko škodo, ni mogoče uporabiti upoštevaje, da je škoda nastala že pred uveljavitvijo zakona. Pravno pojasnilo prvostopnega sodišča, da zakona ni mogoče uporabljati za razmerja nastala pred njegovo uveljavitvijo, je v skladu z določbo 155. člena Ustave Republike Slovenije, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Zato zadeve ni mogoče presojati tako, kot se še zavzema pritožnik v pritožbi, ko se sklicuje na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku na podlagi določb 6., 8. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (ESČP) ter tudi na tej podlagi terja pravično zadoščenje za povzročeno premoženjsko škodo (3). Potrebna pa je bila presoja ali je tožniku nastala škoda zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja Upravnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (neupoštevanje pravila o odločanju na podlagi polne jurisdikcije) ter posledično kršena pravica do sojenja v razumnem roku oziroma do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da zato tožena stranka objektivno odgovarja na podlagi določbe 26. člena Ustave RS, in sicer po pravilih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko škodo. To presojo pa je sodišče prve stopnje pravilno opravilo.

Bistvo obširnih pritožbenih očitkov je mogoče strniti v tezo, da naj bi bile odločbe vrhovnega in upravnega sodišča nepravilne, saj bi morali že ti sodišči odločiti na podlagi pravila polne jurisdikcije, torej izdati odločbo o vpisu v imenik odvetnikov z učinki za nazaj. Zato je moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali sta sodišči ravnali s potrebno profesionalno skrbnostjo, torej v skladu s pravili sodniške stroke (skrbnost dobrega strokovnjaka). Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo. Obe sodišči sta pritrdili tožniku, da izpolnjuje pogoj vrednosti javnega zaupanja, nista pa mogli nadomestiti odločbe Odvetniške zbornice, še posebej ne tudi zato, ker bi se moralo ponovno odločati, ali tožnik ima ustrezne poslovne prostore za opravljanje odvetniške dejavnosti. To dolžnost pa vsakokrat nalaga Odvetniški zbornici določba 8. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) in je tudi določbe zakona, ki omogočajo tudi kasnejše preverjanje obstoja tega pogoja, (na katere se sklicuje pritožnik), ne odpravljajo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s tistimi materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da v sistemu odločanja polne jurisdikcije ni mogoče nadomestiti odločitve pristojnega organa Odvetniške zbornice Slovenije in tudi ne nadomestiti presoje izpolnjevanja tehničnih pogojev, ki terjajo ustrezen poseben postopek (glej razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. štev. I Up 304/2005, povzete v razloge izpodbijane sodbe). Tako se pokaže, kot materialno pravno pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - da v spornem primeru tožnik ne izkazuje protipravnega ravnanja sodišča, za čigar delo bi lahko odgovarjala tožena stranka. Ali še drugače povedano – da ni bila izdana odločba o vpisu v imenik odvetnikov že na začetku spornega obdobja, je lahko odgovorna le Odvetniška zbornica Slovenija, ki tudi kasneje ni upoštevala pravilnih napotkov Upravnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Na tej podlagi pa tožnik ne utemeljuje svojega zahtevka v tej pravdi, temveč tudi še v pritožbi prikazuje protipravnost le v opustitvi meritornega odločanja obeh sodišč. Sodišči torej ni zavezovala absolutna zapoved odločanja na podlagi polne jurisdikcije, vključno z nadomestitvijo odločbe pristojnega organa odvetniške zbornice. V skladu s tedaj veljavnim Zakonom o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in naslednji; ZUS) takšna absolutna zapoved ni bila določena in sicer niti na podlagi 2. člena niti na podlagi 61. člena zakona, kot zmotno še meni pritožnik v pritožbi (4). Razumna oz. pravno pravilna je tudi prvostopna obrazložitev, da upoštevaje vlogo odvetniške zbornice, ki ji je zaupano imenovanje odvetnikov, ki opravljajo svoboden in samostojen poklic, v posebnem na podlagi zakona in njenega statuta predpisanem postopku, ni mogoče njene odločitve nadomeščati z upravnim aktom in da gre lahko zgolj za kontrolo pravilnosti izvedbe postopka in odločanja. Zato ravnanje obeh sodišč, upoštevaje naravo zadeve v spornem primeru, ne more predstavljati kršitve pravice do sojenja v razumnem roku oziroma do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodnikom in sodnicam obeh sodišč torej ni mogoče v tej smeri očitati protipravnega ravnanja – to je ravnanja v nasprotju s pravili stroke (kršenja jasnih določb zakona ali uporabe metode dela, ki nasprotuje običajnemu načinu opravljanja sodniške službe ali celo zlorabe (5)), v postopkih, kjer je pritožnik izkoristil pravna sredstva in jih bo še lahko, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, s čimer je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku zagotovljeno nadaljnje sodno varstvo.

Glede na nadaljnje pritožbene očitke pritožnika, ki se kot na podlago za odgovornost tožene stranke sklicuje na omenjeno odločbo ESČP, (predvsem na 34. točko odločbe, da postopki, ki jih je sprožil pritožnik, niso bili izvedeni s potrebno skrbnostjo), pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ESČP niti ni opravilo presoje, ali je bilo ravnanje obeh naših sodišč v nasprotju s spravili domače pravne ureditve, torej niti ni substanciralo protipravnosti v tej smeri, niti ni decidirano ugotovilo njune krivde oz. odgovornosti, še posebej ne v zvezi z ravnanjem Odvetniške zbornice Slovenije kot odločujočega organa za vpis v imenik odvetnikov. V 33. točki je celo ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni bilo posebnih zamud na posameznih stopnjah, država je odgovorna le za skupno trajanje postopka, ter v 36. točki sklepno poudarilo pomanjkanje pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, ki bi potrdila njegovo pravico do sojenja v razumnem roku. Zato pa je pritožnik tudi že prejel pravično zadoščenje.

Ob povedanem je bilo potrebno zavrniti pritožbo ter izpodbijano sodbo potrditi, tudi iz zgoraj delno dopolnjenih materialno pravnih razlogov, saj tudi ni izkazanih kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesne ali materialno pravne narave (353. člen ZPP).

(1) V 40. točki je sodišče navedlo, da ne zazna nobene vzročne povezave med ugotovljeno kršitvijo in zatrjevano premoženjsko odškodnino in zato ta odškodninski zahtevek zavrača. (2) V skladu s to teorijo je potrebno z razlago norme, kakšen obseg varstva daje kršena pravna norma in, ali je škoda, ki je nastala, sploh take vrste posledica, pred katero jo norma želi obvarovati in kako daleč sega to varstvo (glej v teoriji: dr. Stojan Cigoj: „Teorija in judikatura o kavzalnem neksusu“; ZZR, 28, Ljubljana 1968, stran 30.).

(3) Glej v sodni praksi Sodbo VS RS III Ips 41/2006 z dne 18.9.2007

(4) Glej tudi sodno prakso: Sklep VS RS I Up 447/2001, z dne 17.11.2004, Sodbo VS RS 304/2005, z dne 25.8.2005 in Sodbo VS RS I Up 599/2001, z dne 5.11.2003; objavljene v elektronski bazi: SOVS. Iz vseh omenjenih odločb izhaja neobveznost, zgolj možnost in celo izjemnost odločanja v sporu polne jurisdikcije v tovrstnih primerih. Izpodbijana odločitev tako upošteva tudi ustaljeno sodno prakso v takšnih upravnih sporih.

(5) Glej o tem več: Mag. Dunja Jadek Pensa: „Sodnikovo protipravno ravnanje in civilni delikt“, objavljeno v Pravnik, Ljubljana, let. 51 (1996), 4-5, strani 152-167, in tudi ista avtorica v „Pravica do povračila škode po 26. členu ustave“, objavljeno v Podjetje in delo 6-7/1999/XXV, strani 1290 – 1297.