Jedro

Tožnik bi se lahko uspešno skliceval na določbo drugega odstavka 122. člena SPZ samo v primeru, če bi gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo lokala in njegovo prizidavo (kar vse je dejansko izvedeno) že pridobil in bi bilo to nesporno med strankama. Ker pa tožnik brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja še ni etažni lastnik tega objekta, gre po določbi petega odstavka 67. člena SPZ za takšne posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Gradnja se namreč dotika sosednje stavbe oziroma stanovanjskega bloka (kar je poseg na skupni del stavbe – dotik s fasado), kjer je tudi tožnik sam etažni lastnik in gre s tem za spremembo razmerij med etažnimi enotami, za katero pa je potrebno 100 % soglasje vseh solastnikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožene stranke, številka 35108-544/2009-7-KB z dne 4. 6. 2010 je odločeno pod točko 1 izreka, da se odločba Upravne enote Velenje, številka 351-77/2008-1205 z dne 1. 12. 2009 odpravi. Pod točko 2 je odločeno, da se zahteva A.A. (tožnika v tem sporu) za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo lokala z oznako „L3“ zgrajenega na zemljišču parcelna številka 2192 in 2187/2 k.o. ... ter za prizidavo na zemljišču parcelna številka 2187/2 k.o. ... zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je investitorju A.A. izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo lokala z oznako „L3“, zgrajenega na zemljišču parcelne številke 2192 in 2187/2 k.o. ... ter za prizidavo na zemljišču parcelna številka 2187/2 k.o. ... pod določenimi pogoji. Proti odločbi se je pritožila etažna lastnica v stanovanjskem bloku C.C. Tožena stranka za odločitev, s katero je odpravila izdano gradbeno dovoljenje navaja, da se predmetno območje ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih planske celote 04 – PUP 04 za dele mesta Velenje (Uradni vestnik MO Velenje, številka 4/07 (UPB) in 3/08 – v nadaljevanju: PUP). Gradnja se nahaja v območju z oznako S 4/19, ki je v skladu z 61. členom PUP območje, ki je namenjeno stanovanjski blokovni gradnji, s pripadajočimi površinami, objekti, parkirišči, garažami in pripadajočo komunalno infrastrukturo. Dopustna je dopolnilna gradnja trgovskih, poslovnih, gostinskih, servisnih ali obrtnih objektov na prosti površinah, ki pa ne smejo poslabšati bivalnih pogojev na obravnavanem območju urejanja.

Gradbeno dovoljenje je mogoče izdati le ob izpolnjevanju vseh pogojev iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 102/04, 126/07, dalje ZGO-1). Gre za vprašanje, ali je investitor za gradnjo izkazal pravico graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Veliko pozornosti je posvečeno vprašanju pridobitve soglasij etažnih lastnikov bloka na naslovu ..., kar je sicer pravilno. Ni pa pravilna odločitev glede potrebnega procenta soglasij etažnih lastnikov, oprta na določbo prvega odstavka 29. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, številka 69/03, 18/04, 47/06 in 57/08 – v nadaljevanju: SZ-1), ki določa, da ne glede na določbo 67. člena Stvaropravnega zakonika (Uradni list RS, številka 87/02, SPZ), odločajo etažni lastniki o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja večstanovanjske stavbe, s soglasjem več kakor treh četrtin lastnikov glede na njihove solastniške deleže. V tem primeru ne gre za poseg, ki bi se izvršil v okviru obstoječega bloka in bi posegal v skupne dele objekta (pa tudi v tem primeru bi se bilo potrebno sklicevati na drugi odstavek 29. člena SZ, ki med drugim določa, da je za vsa gradbena dela in izboljšave, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov), pač pa bi moral izhajati iz dejstva, da gre pri rekonstrukciji (kot je imenovana v projektu, dejansko pa gre tudi v tem delu za prizidavo) in severno prizidavo (vse je že izvršeno) za bistveno funkcionalno povečanje lokala. Gre torej za povečanje celotnega objekta na naslovu ..., in posledično za spremembo razmerij med etažnimi enotami (vse etažne enote razen lokala investitorja, se glede procenta celotnega objekta malenkostno zmanjšajo) zato je za prizidavo na podlagi petega odstavka 67. člena SZ potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, ker so hkrati solastniki skupnih delov osnovnega objekta, t.j. objekta, h kateremu se izvaja prizidava. Pridobljenih je nekaj več kot 80 % soglasij etažnih lastnikov, in ne potrebnih 100 %, zato investitor ni v celoti izkazal pravice graditi kot je sicer zahtevana v 5. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Navedeno pa pomeni, da niso izpolnjeni vsi potrebni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, zato je to nezakonito, in ga je treba na podlagi prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06, ZUP) odpraviti, in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga procesne kršitve določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Kršitev določb postopka je v tem, da je pritožbo proti izdanemu gradbenemu dovoljenju vložila stranska udeleženka C.C., ki stanuje v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., ki pa v pritožbi graja le domnevno poslabšanje bivalnih razmerij zaradi domnevno povečanega hrupa, problema s parkiranjem, odvozom smeti in podobno. Niti z eno besedo ne omenja predpisanih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Kršitev določb 247. člena ZUP je v tem, da organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Kršena je tožnikova pravica do izjave predpisane z določbami 22. člena Ustave RS. Tožena stranka je utemeljila odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja na domnevnem dejstvu, da tožnik ni izkazal pravice graditi. Tožena stranka bi morala omogočiti tožniku, da se pisno izjavi o tem dejstvu. S tem niso obstajali pogoji za spremembo prvostopenjske odločbe z zavrnitvijo zahtevka. Lahko bi odločila samo tako, da bi zadevo vrnila v ponovno odločanje.

Materialno pravo je nepravilno uporabljeno glede na to, da so v določbah 56. člena ZGO-1 v zvezi z določbami 38. člena ZGO-1B predpisani pogoji za izkazovanje pravice graditi, za kar velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katere izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo. Stališče tožene stranke, da tožnik naj ne bi izkazal pravice graditi, ki jo pogojuje s soglasjem vseh etažnih lastnikov, je po svoji naravi arbitrarno in v nasprotju z določbami materialnega prava. Tožnik je lastnik gostinskega lokala v večstanovanjski stavbi na naslovu ... in želi pridobiti gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo tega gostinskega lokala (3. člen ZGO-1), s katerim ne bo bistveno povečal zmogljivosti lokala. Želel je na svoji parceli zgraditi nov gostinski objekt, ki se z eno stranjo stika z že obstoječim gostinskim lokalom. V nadaljevanju se v tožbenih navedbah sklicuje na PUP Občine Velenje in SPZ, ki v določbah 105., 117. in 122. člena ureja odnose med etažnimi lastniki. Tožnik je izključni lastnik gostinskega lokala, enako gre za parcelo, na kateri želi zgraditi prizidek h gostinskemu lokalu in je zmotno stališče tožene stranke, da je treba za to razmerje uporabiti določbe petega odstavka 67. člena SPZ, s pridobitvijo 100% soglasja vseh solastnikov. Odločilna je določba 122. člena SPZ, ki v drugem odstavku določa, da kadar spremembe posameznega dela etažne lastnine pomenijo tudi večji poseg v skupne dele (tožnik ne bo posegal v skupne dele, temveč le v svoj lokal z rekonstrukcijo in v prizidavo na svoji parceli k temu lokalu), etažni lastnik ne sme pričeti z izvajanjem del brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev na skupnih delih. To specialno določilo predpisuje soglasje več kot polovice in ne 100% soglasje vseh solastnikov skupnih delov stavbe. Enake določbe ima tudi SZ-1 v 15. členu, na podlagi katere sme solastnik brez soglasja ostalih lastnikov opraviti vzdrževalna dela, spremembe in izboljšave v svojem posameznem delu, če to ne pomeni poslabšanja za kakšen drug posamezni del ali skupne dele večstanovanjske stavbe in ne spreminja zunanjega videza večstanovanjske stavbe (prvi odstavek). Če bi obveljalo stališče tožene stranke, potem bi lahko samo eden „solastnik“ skupnih delov stavbe, ki ima solastninsko pravico na skupnih delih manj kot ½ %, tožniku onemogočil opravljanje gospodarske dejavnosti. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku vse stroške v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Drugostopni upravni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu C.C. (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) v odgovoru na tožbo podrobno navaja ves postopek pridobitve upravnega dovoljenja od leta 1992 dalje, sklicuje se na 247. člena ZUP, ko mora upravni organ druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusiti ali ni prišlo na prvi stopnji tudi do kršitve materialnega zakona. Nadalje navaja določbo prvega odstavka 29. člena SZ-1, ki jo je upravni organ napačno uporabil, ker bi moral uporabiti drugi odstavek tega člena. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke vzdrži v veljavi.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je drugostopni upravni organ v upravnem postopku, ko je odpravil gradbeno dovoljenje izdano tožniku kot investitorju, številka 351-77/2008-1205 z dne 1. 12. 2009, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ druge stopnje upoštevati določbe drugega odstavka 122. člena SPZ, ki določa, da kadar spremembe posameznega dela etažne lastnine pomenijo tudi večji poseg v skupne dele, etažni lastnik ne sme pričeti z izvajanjem del brez soglasja etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastninskih deležev na skupnih delih, kar pomeni, da to specialno določilo predpisuje soglasje več kot polovice solastnikov in ne 100 % soglasja vseh solastnikov skupnih delov stavbe (enake določbe naj bi imel tudi SZ-1 v 15. členu). To pomeni, da je pogoj za uporabo 122. člena, da je etažni lastnik izključni lastnik nepremičnine v svojem posameznem delu etažne lastnine, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Kot je razvidno iz izdanega gradbenega dovoljenja, ki je bilo v pritožbenem postopku odpravljeno in takšno dejansko stanje izhaja tudi iz spisovnih listin, je tožnik izključni lastnik gostinskega lokala z oznako „L3“ v delu stavbe ..., ki stoji na parcelni številki 2192 k.o. ... in 2187/2 k.o. ..., medtem ko etažna lastnina prizidanega objekta, ki je v tem postopku izdaje upravnega dovoljenja sporna, na zemljišču s parcelno številko 2187/2 k.o. ..., k že obstoječemu objektu še ni izkazana. Tožnik je sicer lastnik navedene parcelne številke, ni pa še lastnik objekta (dela etažne lastnine), za katerega želi pridobiti gradbeno dovoljenje. Samo v primeru, če bi gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo lokala L3 v delu stavbe ... in prizidavo na parcelni številki 2187/2 k.o. ... (kar vse je dejansko izvedeno) tožnik že pridobil in bi bilo to nesporno med strankama, bi se lahko uspešno skliceval na določbo drugega odstavka 122. člena SPZ. Ker pa tožnik brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja še ni etažni lastnik tega objekta, gre po določbi petega odstavka 67. člena SPZ za takšne posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Gradnja se namreč dotika stavbe oziroma stanovanjskega bloka s parcelno številko 2192 k.o. ... (kar je poseg na skupni del stavbe – dotik s fasado), kjer je tudi tožnik sam etažni lastnik in gre s tem za spremembo razmerij med etažnimi enotami, za katero pa je potrebno 100 % soglasje vseh solastnikov.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je pritožbeni organ presegel okvire svoje pristojnosti, ker ni upošteval določbe prvega odstavka 247. člena ZUP, ki predpisuje, da organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Drugi odstavek tega člena namreč določa, da organ druge stopnje preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi tudi, če ni bil prekršen materialni zakon. V spornem primeru gre za kršitev materialnih določb SPZ, ker ni dano 100% soglasje vseh etažnih lastnikov, zato je pritožbeni organ imel vsa pooblastila za upoštevanje te zakonske določbe, odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev tožnikovega zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja kot investitorja.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovila, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.