Jedro

Tožnik je zahteval ponovno odmero starostne pokojnine. O tej pravici tožnika je bilo že pravnomočno odločeno, zato se njegova zahteva ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločbe toženke št. ... z dne 6. 8. 2009 in sklepa št. ... z dne 29. 5. 2009, ter da se tožeči stranki dovoli obnova postopka za odmero starostne pokojnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da se ne strinja s tem, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal, saj je to edini način, da tožnik pride do pravih podatkov za izračun pokojnine. Tožniku sploh ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se je glavna obravnava končala v petih minutah. Pritožnik meni, da toženka ne razpolaga s pravimi podatki na podlagi katerih mu je bila odmerjena pokojnina. Ker je imel zelo visoko plačo, stalno je delal ponoči, ni logično, da ima pokojnino enako pokojnini čistilke. Pritožnik je poskušal priti do podatkov iz ustreznih arhivov, ki bi lahko potrdili, da je dejansko dobival večjo plačo, kot je bila sporočena toženki, vendar osebno teh podatkov ne more pridobiti. Podatki so v centralnem arhivu podjetja I. d.d., ... in bi jih lahko pridobila le pristojna oseba njegovega zadnjega delodajalca. Pritožnik predlaga, da sodišče dovoli vsaj izvedbo tega dokaza.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 6. 8. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski sklep z dne 29. 5. 2009, s katerim je toženka zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgla iz razloga, da ni novih dejstev, ki bi pripeljala do drugačne odločitve.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Toženka je z odločbo z dne 13. 5. 2005 tožniku priznala pravico do starostne pokojnine od 11. 5. 2005 dalje, kar je po pritožbi tožnika bilo potrjeno z odločbo toženke, z dne 17. 10. 2005. Obe odločbi sta bili predmet sodnega preizkusa. Tožbeni zahtevek tožnika je bil zavrnjen s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 3046/2005 z dne 18. 5. 2007, katera je bila potrjena s sodbo Psp 166/2007 z dne 25. 10. 2007. Z odločbo št. ... z dne 5. 1. 2008 je bila v obnovi postopka tožniku na novo odmerjena starostna pokojnina v znesku 443,66 EUR na mesec, ki se je začela izplačevati s 1. 2. 2007. Dne 26. 5. 2008 je tožnik ponovno zahteval, da se preverijo podatki o plačah, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Tožnikova zahteva je bila zavržena s sklepom z dne 3. 6. 2008, kar je bilo potrjeno z odločbo toženke z dne 5. 12. 2008. Odločba z dne 5. 12. 2008 je postala pravnomočna. Tožnik je dne 21. 4. 2009 ponovno zahteval odmero pokojnine, kar je toženka z izpodbijanim sklepom z dne 29. 5. 2009 zaradi pravnomočne odločitve na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/06) zavrgla, saj je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahtevek opira, ni spremenila. Tožnik je zoper ta sklep dne 5. 6. 2009 podal na zapisnik pritožbo, v kateri meni, da še vedno njegova starostna pokojnina ni bila odmerjena z upoštevanjem plače iz leta 1970 do 1978, ko je opravljal nočno delo. Potrdila delodajalca za navedeno trditev ne dobi, zato prosi, da toženka pridobi potrdilo po uradni poti, nato naj se obnovi postopek odmere njegove pokojnine s pravilnimi podatki. Toženka je z odločbo, z dne 6. 8. 2009 njegovo pritožbo zavrnila, saj je menila, da se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek nista v ničemer spremenila in je imel organ prve stopnje za svojo odločitev podlago v določbi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje je ob presoji pravilnosti in zakonitosti toženčevih odločb menilo, da sta izpodbijani odločbi zakoniti in je v posledici tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 12. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZUP, če z ZPIZ-1 ni drugače določeno. Iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki je pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi, izhaja, da organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Tožnik je zahteval ponovno odmero starostne pokojnine. O tej pravici tožnika je bilo že pravnomočno odločeno. Ob takšnem dejanskem stanju je bilo potrebno tožnikov zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, zavreči. V predmetni zadevi se sodišče prve stopnje tako ni spuščalo v to, ali je tožnikova starostna pokojnina po višini pravilno odmerjena, saj je sodišče, kot je bilo že rečeno, le preverjalo ali je bilo ravnanje toženke, ko je zahtevo tožnika s sklepom zavrgla, pravilno. V posledici tega tudi ni mogoče sprejeti pritožbenih očitkov, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnik predlagal. Dokazi so se namreč nanašali na ugotavljanje same višine tožnikove starostne pokojnine oziroma na to, da naj bi bili podatki o njegovih plačah, ki so služili toženki za odmero pokojnine napačni, oziroma se naj ne bi ujemali s plačami, ki jih je tožnik dejansko prejemal v času delovnega razmerja.

Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.